TV-serije brez slike
24. 02. 2015
Podcast je vse bolj popularen medijski format, ki na spletu oblikuje popolnoma samosvoje vesolje.
Od izida podcasta Serial oktobra 2014 ni minil niti en mesec, in že je za »avdioserijo«, ki nastaja pod okriljem nekomercialne javne radijske postaje WBEZ iz Chicaga, vedel ves svet. Serial je postal najbolj poslušan podcast v zgodovini, saj si ga je na svoje elektronske naprave že do sredine lanskega novembra iz Applove trgovine iTunes naložilo kar pet milijonov uporabnikov, na vrhove lestvic največkrat naloženih podcastov pa se ni uvrstil samo v Ameriki, ampak tudi v Kanadi, Avstraliji, Evropi ter celo Južnoafriški republiki in Indiji. Priljubljenost omenjenega podcasta, ki se širi od ust do ust in po medijih, še vedno ne pojenja, z njo pa se navdušenje širi tudi na druge podcaste, ki so v zadnjem desetletju tiho rasli, se razvijali in množili, obenem pa čakali na pravo priložnost za vstop v mainstream – ki je s Serialom končno tudi prišla. Po podatkih Appla so podcasti v njihovi trgovini v letu 2013, ko je bilo objavljenih kakih osem milijonov epizod podcastov, dosegli za milijardo dolarjev naročnin, ki so bile razpršene med 250 tisoč različnih podcastov v več kot sto jezikih, v letu 2014 pa naj bi bilo število večje za približno sedemkrat. To seveda ne pomeni, da so tudi tolikokrat slišani, saj naročnina še ne pomeni nujno tolikšne poslušanosti, vendar pa so številke impresivne ne glede na ta zadržek.
Prvo sezono podcasta, ki ga spremlja s skicami, fotografijami, pismi, časovnicami, telefonskimi izpiski, zemljevidi in drugimi arhivskimi elementi podkrepljena spletna stran, sestavlja 12 epizod, v katerih spremljamo preiskavo novinarke, voditeljice in pripovedovalke zgodbe Sarah Koenig, ki jo je zintrigirala smrt Hae Min Lee, 18-letne hčerke korejskih priseljencev in priljubljene dijakinje ene od baltimorskih srednjih šol Woodlawn High School. Za umor je bil leta 1999, potem ko so nekaj tednov po izginotju našli truplo Min Leejeve, obsojen njen takratni fant Adnan Syed, 17-letni dijak iz muslimanske družine, ki je veljal za ravno tako priljubljenega dijaka kot njegovo dekle, zdaj pa v zaporu prestaja dosmrtno kazen, vendar pa se je po mnenju Koenigove med kriminalistično preiskavo in sojenjem pojavilo dovolj dvomov, nejasnosti in nekonsistentnosti, da se ji je postavilo vprašanje, ali je bil za umor dijakinje kaznovan pravi človek. Ker je nanj hotela najti tudi odgovor, se je odločila za vrnitev v leto 1999. Kot novinarka in koproducentka Seriala se je zakopala v primer ter z ekipo, ki so jo sestavljali pravniki in drugi sodelavci, več mesecev brskala po preteklosti, dokumentih in posnetkih, se pogovarjala z vpletenimi v primer, obenem pa po telefonu redno komunicirala z obsojenim Syedom. Njeno dokumentirano raziskovanje ni privedlo samo do novih dognanj o primeru, ampak tudi do oddaje, ki je zgodbo o mladem paru, nekakšen baltimorskem Romeu in Juliji, ki ju ločuje vera, ponesla na vse konce in kraje.
Od dokumentarcev do fikcije, intervjujev in pripovedovanj
Serial je nastal kot spin off podcasta This American Life, ki se je kot radijska oddaja začel leta 1995 pod imenom Your Radio Playhouse, kot podcast pa traja že skoraj deset let. Najpopularnejši podcast v Ameriki, ki je prišel skoraj do 550. epizode in si ga vsak teden sname približno milijon poslušalcev, svoje epizode na temo različnih fenomenov ter zanimivih dogodkov in ljudi v dokumentarno-pripovedovalskem slogu posreduje ne samo kot podcast, temveč tudi kot radijsko oddajo, ki je za radio prirejena tako, da je običajno krajša, ter kot mp3-posnetek ali stream, podoben pristop pa ekipa ubira tudi pri Serialu. Serial in This Americah Life sta sicer le dva od mnogih. Tu so še znanstveno obarvani Radiolab, ki širši javnosti poskuša približati znanstvene in filozofske teme, dokumentarni StartUp, ki spremlja napore podjetnega kreativca, podcasti, v katerih navadni ljudje ali znani voditelji pred publiko ali brez nje pripovedujejo svoje in izmišljene zgodbe (na primer The Moth, True Story, The Memory Palace, Strangers in Snap Judgement) ter celo kriminalke, kakršen je noir krimič Mike Detective, ki spremlja prigode zasebnega detektiva Mika Detectiva (glasovna igra je delo igralca Roba Huebela, v posameznih epizodah pa se mu v cameo vlogah pridružujejo tudi nekateri drugi znani igralci, na primer Jon Hamm in Zach Galifianakis), in znanstvena fantastika, kot je ZF-drama o nesmrtnikih Leviathan.
Vse to je le del glomaznega sveta podcastov, ki na spletu oblikujejo popolnoma samosvoje vesolje. V njem si prostor pod skupnim imenovalcem podcastov delijo znanstveno, športno in tehnološko naravnani podcasti, fikcija in realnost, drama in komedija, misteriji in kriminalke, vse to pa prek pametnih telefonov in tablic ali neposredno s spletnih strani prihaja do nas v obliki intervjujev, pogovorov, dokumentarnih ali komičnih oddaj, pripovedi in drugih žanrov. Ki so, če to dovoljuje proračun, uokvirjeni v vrhunsko produkcijo; ta se med drugim kaže v izvirni glasbi, izjemni obdelavi zvoka in posebnih zvočnih učinkih, natančni montaži in raziskovalnih naporih ekipe, ki pripravlja posamezni podcast. Ni čudno, da tisti, ki na Serial in podobne naletijo prvič, lahko napačno pomislijo, da gre za fiktivne serije, kakršna je recimo Pravi detektiv, saj najboljšim podcastom manjka le vizualni del, medtem ko vsi drugi elementi dobre dramske TV-serije stojijo popolnoma suvereno.
Kadarkoli, kjerkoli in kolikorkoli
Serial v obilju različnih podcastov torej ni nič novega in izvirnega, kar še najbolj poudarjajo tisti, ki podcaste poslušajo že več let. Razen vrhunske produkcije in režije ni nič radikalnega ne po tehnični formi, saj mu tako kot drugim podcastom lahko prisluhnemo na spletni strani ali pa si ga naložimo iz iTunesove trgovine oziroma se nanj naročimo, prav tako pa ni nič novega po žanru. In to že od obstoja radia naprej. Avdioknjige, ki jih lahko poslušamo v obliki mp3-posnetkov, nas spremljajo že več desetletij, radijske igre in oddaje pa nekaj desetletij več, je pa res, da je Serial in sorodne podcaste težko uvrstiti tako v eno kot v drugo kategorijo.
Prej bi lahko – sploh glede na njihovo publiko, ki običajno prisega tudi na kakovostne TV-serije, ki se po dodelanosti produkcije zlahka kosajo s filmsko industrijo – rekli, da gre za avdioobliko televizijskih serij, torej avdioserije, čeprav ne moremo trditi niti tega. Kaj potem so? »To je podcast, tako kot je film film,« meni Anže Tomić, idejni vodja in glavni poganjalec Apparatusa, ki v približno dveh letih ni bistveno povečal samo popularnosti svoje spletne strani oziroma mreže podcastov, ampak je »zakrivil« tudi večjo prepoznavnost drugih podcastov v Sloveniji. »Tisto, kar je najbolj važno meni, je to, da je to narejeno za splet. Da je stran postavljena tako, da se da naročiti na podcast, da so to najbolj vidne stvari na strani, da je pomembno to, kako je oblikovan post, kje je slika in kakšna je …« razmišlja Tomić, ki preboj podcastov v mainstream poleg vpliva Seriala pripisuje predvsem tehnološkemu razvoju, ki je prinesel izjemno zmogljive telefone in hiter prenos podatkov, in temu, da je aplikacija za podcaste v sistemu iOS zdaj nameščena že avtomatično, kar pomeni, da za njihovo predvajanje ne potrebuješ ničesar drugega kot pametni telefon (ali iPod). Ko se bodo podcasti prebili še v avtomobile nižjega razreda, pa bo, predvideva Tomić, to postala že resna konkurenca radijskim postajam, saj podcaste med vožnjo za zdaj poslušajo predvsem tehnološko naprednejši ljubitelji neinstantne zabave, ko bomo lahko že za nekaj tisočakov kupili avto, ki bo to možnost ponujal sam, pa bo podcastom prisluhnil marsikdo, ki zanje doslej morda sploh še ni slišal.
Čarov podcastov je enostavno preveč, da ne bi, v takšni in drugačni obliki, osvojili tako tistih, ki danes poslušajo radio, kot onih, ki prisegajo na avdioknjige ali radijske igre oziroma na dobre filme in serije, ali morda celo koga, ki ga ni prepričalo še nič od tega. Čeprav izvirajo iz radia, pa so (v nasprotju z njim) osvobojeni še ene pomembne ovire – časovne omejitve, kar pomeni, da so lahko dolgi uro ali dve ali tri, saj si njihovi poslušalci zanje vzamejo čas, njihovi avtorji pa niso prisiljeni v radikalno rezanje oziroma krajšanje. Poleg časa trajanja je od radijskega pristopa pri podcastih precej drugačna tudi produkcija, ki se od radia razlikuje toliko, kot se recimo ločita film in tradicionalno gledališče, kar pomeni, da je podcast v primerjavi z radiem veliko bolj avtentičen, sočen, surov, življenjski in mesen, glasba pri podcastu pa je v nasprotju z glasbo na radiu, ki med prispevki in pogovori največkrat opravlja vlogo zvočnega ozadja, v igri samo kot enakovredni akter ali pa je sploh ni. In še zadnji plus, če vas še nismo prepričali. Podcaste tako kot avdioknjige lahko poslušate med vožnjo, tekom ali kuhanjem in pomivanjem posode, torej kadarkoli in kjerkoli, kjer je z vami mobilni telefon, kar pa je danes tako ali tako vedno in povsod. Bati se je le, da ne pride tudi v naše spalnice.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
