Učinkovito postavljeno, dobro izvedeno
Leoš Janaček: Katja Kabanova; glasbeni vodja in dirigent Jaroslav Kyzlink; režija: Frank Van Laecke, SNG Opera in balet Ljubljana
18. 05. 2016
Kot zadnjo novo uprizoritev ljubljanske Opere v tej sezoni so v četrtek, 12. maja, predstavili opero Katja Kabanova Leoša Janáčka. Libreto je po znameniti drami Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega napisal skladatelj.
Kot zadnjo novo uprizoritev ljubljanske Opere v tej sezoni so v četrtek, 12. maja, predstavili opero Katja Kabanova Leoša Janáčka. Libreto je po znameniti drami Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega napisal skladatelj.
Opero so izvedli v izvirnem, češkem jeziku, kar je verjetno prvič pri nas (lektorica Zdeňka Kohoutková). Občinstvo je predstavo upravičeno toplo sprejelo, saj je bila premiera vsaj po glasbeni plati najboljše, kar so prikazali v tej sezoni. Vse solistične vloge so bile glasovno ustrezno zasedene (kar je pri nas že dosežek) in dobro naštudirane.
Slednje velja tudi za orkester in zbor. Vendar izstop iz siceršnje domače operne turobnosti, ki je prispeval k uspehu premiere, še ne pomeni nujno tudi izstopajočega umetniškega dosežka, kar se razkrije, če uprizoritvi bolje pogledamo »pod kožo«.
Katja Kabanova je predvsem opera o ljubezni in hrepenenju, kar je Janáček mojstrsko izrazil skozi glasbo. Dogajanje je postavljeno v provincialno mesto na bregu Volge, v katerem so junaki ujeti v okrutne socialne razmere in medčloveške odnose, zato sanjajo o pobegu iz zadušljivega vsakdana in uresničitvi hrepenenj.
Režiser Frank Van Laecke in dirigent Jaroslav Kyzlink sta to v veliki meri obšla. Med štirimi ljubezenskimi razmerji oziroma štirimi (tudi kontrastnimi) vrstami ljubezni, ki so v središču dogajanja, je le odnos med staro Kabanovo in Dikojem režijsko in izrazno ustrezno zastavljen pa tudi dobro interpretiran. Odnos med Katjo in Borisom ter Barbaro in Kudrjašem je obtičal nekje na pol poti, medtem ko je odnos med Katjo in njenim možem Tihonom zastavljen zgrešeno (še posebej v prvem dejanju).
Odrska uresničitev uprizoritve se ob sicer sprejemljivi sceni, ki jo podpisuje Philippe Miesch, in dobrih kostumih Belinde Radulović (še posebej posrečena domislica so sledovi blata na oblačilih) nagiba k pozunanjenosti. Interpretacija dela skozi Katjino (domnevno) nagnjenost k samomoru je ob vsej zapletenosti njenega značaja in odnosov med protagonisti le nekoliko preveč »rokohitrski« pristop.
Zato režijski posegi, kot na primer ne prav posrečena uvedba plesalke, (verjetno) Katjine dvojnice (vlogo je dobro poustvarila Urša Vidmar), anticipacije dogajanja, ki v drami nimajo prepričljive osnove (Katja hrepeni predvsem po ljubezni in njeni uresničitvi, ne po čem drugem), in druge mizanscenske »rešitve« odražajo prej kot ne nezaupanje v moč izredne Janáčkove glasbe.
Že uvertura je vsebinsko dovolj močna, da ne potrebuje ilustracij, če pa te so, naj ne motijo. Namesto zunanjemu bi se veljalo bolj posvetiti dogajanju v junakih in med njimi. Tako pa na primer že samo odsotnost izrazitejše fizične aktivnosti Katje in Borisa v sklepnem duetu v orkestrski medigri (na mestu, kjer partitura predpisuje objem) deluje kot olajšanje.
Kako so to redko priložnost izkoristili dirigent in junaka na odru, je seveda drugo vprašanje. Po vsem predhodnem zunanjem patosu se je gotovo težko zbrati in zgolj z odrsko prezenco izrazno prepričljivo izvesti sicer tako močan prizor, še posebej ob odsotnosti ustreznega izraza in muzikalnosti v glasbeni podpori. Režiser bi se lahko poukvarjal tudi s kretnjami rok solistov, ki pri večini ustrezajo nememu filmu, v katerem mora gledalec iz gestikulacije igralcev ugotoviti, komu pripada napisano besedilo, ki se občasno pojavlja na platnu med filmskimi prizori.
Na opernem odru, kjer slišimo junake, to ni potrebno, še posebej ne v tako »filmsko realistično« zasnovanem delu, kot je Katja. Tudi sicer bi iz scenske realizacije brez hkratnega branja besedila občasno težko razbrali, za kakšne odnose med junaki gre.
Režiserjev pristop je imel »čvrsto oporo« v dirigentu. Jaroslav Kyzlink je dobro pripravil orkester in zelo zanesljivo vodil predstavo, hkrati pa še enkrat pokazal, da so mu liričnost, sentiment in muzikalna občutljivost neznan svet. Tudi na mestih z najintenzivnejšim čustvenim nabojem ni presegel ravni korektnega preigravanja.
Orkester je bil nasploh ves čas preglasen (pa ne v razmerju do solistov!), brez pravega piana, in zato na dinamičnih viških temu primerno trd in robat, lep ton godal pa je z malo glasbeniki v zasedbi ob znanih akustičnih zadregah operne hiše tako ali tako skoraj nemogoče doseči.
Vse to se je odražalo v poustvaritvah solistov. Med njimi sta pevsko in igralsko izstopala Vlatka Oršanić kot Marfa Kabanova z izredno odrsko prezenco in Saša Čano kot zapiti tiranski Dikoj. Drži pa, da je bil pristop režiserja in dirigenta njunima vlogama v primerjavi z drugimi še najbolj naklonjen. Katja Kabanova je introvertirana, nežna, krhka, ljubeča, hrepeneča ženska.
Urška Breznik je za to pevsko in izrazno zahtevno vlogo glasovno ustrezna izbira (vloga zahteva velik glas), vendar ni Katja. Vlogo sicer korektno odpoje, a je v izrazu zmanjka. Kake nežnosti in drugih naštetih Katjinih lastnosti v njeni izvedbi ni bilo zaznati. Da pa bo nekaj le na tem, pove pogled v zapis Katjinega parta. Janáček ga je opremil s številnimi piani in pianissimi (pogosto tudi dolce), medtem ko so izbruhi v fortissimu redki in logični vrhunci praviloma daljših izraznih lokov.
Prevlada dinamike forte in fortissimo (ki je ne smemo zamenjevati z intenzivnostjo) gotovo ni izraz usmerjenosti v svoj notranji svet, kar sicer vsebinsko utemeljuje dramo. Tudi pri nekaterih drugih solistih se občasno »junaški« in trd izraz bije s siceršnjo osebnostno ali značajsko šibkostjo oseb, ki jih interpretirajo. Vsekakor pa je bil pevkin nastop boljši kot nedavno v vlogi Desdemone in zdi se, da gre njen razvoj (ponovno) v pravo smer. Velika škoda bi namreč bila, da ne bi izkoristila svojih odličnih naravnih danosti in jih primerno razvila.
Aljaž Farasin je v vlogi Borisa pokazal znatno več občutljivosti in čustev. Vlogo je izrazno dojel in bi verjetno v tem pogledu pokazal še več, če bi mu glavna snovalca uprizoritve to omogočila. Podobno velja za Rusmirja Redžića, ki se je v vlogi Tihona dobro odrezal in pokazal, da so tudi njegove izrazne zmožnosti večje od prikazanih, in prav tako za Mateja Volka, ki mu vloga Kudrjaša pevsko in izrazno leži. Glasbenemu vodstvu navkljub je bilo na koncu drugega dejanja ob Kudrjaševi pesmi vsaj za kratek čas mogoče začutiti ozračje hrepenenja, ki naj bi v predstavi sicer prevladovalo.
Irena Parlov je v vlogi Barbare ob solidnem odrskem nastopu pokazala dober glasovni material, ki pa je zaradi načina petja izrazno precej okoren. V ostalih vlogah so nastopili še Ivan Andres Arnšek, Barbara Sorč, Klementina Savnik, Višnja Fičor in Aljaž Žgavc. Zbor, ki ima sicer majhno vlogo, je pripravila Željka Ulčnik Remic.
Gledano v celoti, je uprizoritev v poglavitnih pogledih dobro pripravljena, v pevski zasedbi ni strokovnih napak, je solidno naštudirana, sedi in dogajanje teče, zato lahko kljub naštetim pomanjkljivostim takó odlično delo, kot je Katja Kabanova, učinkuje. Navdušenje občinstva pa gre razumeti predvsem kot izraz velike lakote po dobro zastavljenih in dobro izvedenih opernih predstavah.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
