Razstava Svetloba kot barva (MAO, kustos dr. Primož Lampič, do 17. 8. 2014)
Vse barve realnosti
Zgodba o barvni, sprva obarvani fotografiji je dolga skoraj toliko kot tista o fotografskem odslikavanju stvarnosti nasploh, poglavitna razloga za njeno spočetje in razlike med njima pa kažejo na vso zagatnost njene dvojne narave. Po eni strani so se obarvane fotografije pojavile iz prozaične želje, da bi bili fotografski posnetki »lepši«, všečnejši, kar je še posebej prišlo do izraza pri portretiranju. Fotografski portreti za osebno rabo so dokaj hitro ogrozili in pozneje povsem izpodrinili prej donosno umetniško dejavnost, ustvarjanje miniaturnih slikarskih portretov na različnih podlagah. Te so si sicer lahko privoščili predvsem premožnejši, fotografija pa je kmalu po svojem nastanku postala lažje dostopna in, seveda, precej bolj realistična od naslikanih portretov – in zato splošno zaželena.
Zelo ironično se zdi dejstvo, da so se s portretnim fotografiranjem že zgodaj začeli ukvarjati mnogi slikarji miniaturisti, ki se novega medija niso posluževali iz globlje zavezanosti njegovi posebni naravi, lastni večini zgodnjih fotografov, ampak zgolj zaradi poslovnega interesa. Ti portretisti, vajeni ugoditi naročnikom z olepševanjem njihovih obličij, so to svojo maniro začeli kmalu uporabljati tudi na svojem novem področju. Barvanje, o katerem na razstavi pričajo barve in keramična paleta, je portrete na specifičen način »poživilo«, poudarjali so predvsem nekatera mesta na obrazih, lica, oči, ustnice, kar je postalo dokaj razširjena in tudi posebej zaračunana storitev. Tovrstni izdelki, na katere lahko naletimo na bolšjakih, v muzejih, pa tudi še na marsikaterem domačem zidu bolj zatohle vrste, se nam danes zdijo dovolj bizarni, da navdušujejo ljubitelje od časa požlahtnjenega kiča in nam hkrati dovolj jasno predočajo, zakaj so nekateri to zgodnje »olepševanje« fotografij označili za maščevanje slikarjev miniaturistov novemu mediju, ki je tako neusmiljeno posegel v njihovo dejavnost.
Odslikava in interpretacija
A »goljufanje« oziroma olepševanje stvarnosti je le eden od dveh še vedno navzočih izvorov barvne fotografije. Drugi je preprosta želja po čim večjem realizmu, po kar se da objektivnem odsevanju fotografskih predlog, kar je bil tudi osnovni motiv za nastanek fotografije nasploh. Danes se nam zdi že precej arhaično in težko razumljivo dejstvo o zgodnji »delitvi dela«, gentlemanskem dogovoru med prvimi fotografi in takratnimi slikarji, po katerem naj bi prvim pripadla naloga objektivnega odslikavanja stvarnosti, drugim pa umetniške interpretacije le-te, ki je zajemala tudi uporabo barv kot (po takratnih pojmovanjih) imanentno slikarskega sredstva. Sledovi te sporazumne »delitve teritorijev« in zavedanja o njej so se ohranili globoko v prejšnje stoletje in prišli do izraza tudi pri tako znanih fotografih, kot je bil Henri Cartier-Bresson, ki je ustvarjal izključno črno-bele fotografije, pri čemer najbrž ni bilo naključje, da je svojo ustvarjalno pot začel kot slikar. Tudi danes nekateri barvno fotografijo zavračajo kot »manj umetniško« in celo, kar se na prvi pogled zdi paradoksalno, kot »manj realistično«. Pri tem pa jim pritrjuje znani teoretik fotografije in sodobne tehnološke družbe Vilém Flusser, ki barvno fotografijo definira kot »dvojno zakodirano«, in torej še manj realistično, še bolj abstraktno od črno-bele.
Razstava se s temi dilemami sicer ne ukvarja konkretno, lahko pa ob njej razmišljamo tudi o njih. Na ogled je nekaj zgodnjih obarvanih fotografij in diapozitivov, iz katerih lahko razberemo omenjeno »željo po lepšanju«, misliti pa dajo tudi razstavljeni zgodnji pripomočki za gledanje barvnih (in tudi črno belih) podob, kot so stereoskopsko kukalo, različne laterne magike, projektorji … Uzrtje »realne slike« naj bi, paradoksalno, omogočili za tisti čas relativno kompleksni pripomočki, in pravzaprav je še vedno tako.
Agfa in Kodak, partizani in domobranci
Vsebinsko bi razstavo lahko razdelili na tri dele, v prvem, že omenjenem, je v središču predvsem »želja po barvi« in tehnika, ki naj jo pomaga udejanjiti. Oboje je ilustrirano tudi z nekaj zgodnjimi barvnimi fotografskimi tiski, ki kažejo različne takratne rabe tovrstnih podob. Drugi tematski sklop je v znamenju raziskovanja novih možnosti, ki so se fotografiji odprle z barvno fotografijo, obenem pa pokaže, kako zelo so bili rezultati pogojeni z uporabljeno tehniko, kar odpira vedno aktualno vprašanje boja različnih proizvajalcev (takrat Kodak, Agfa ...) za tržne deleže in tudi vzpostavljanja monopolov. Sočasno z razvojem različnih tehničnih postopkov se je namreč pojavilo prerivanje za njihovo uveljavitev, kar je pojav, ki se bolj ali manj ponovi ob pojavu vsake nove tehnologije, najbolj svež in povsod navzoč je primer računalniške, softverske industrije.
Prve »prave« barvne fotografije so iz začetka 20. stoletja, do druge svetovne vojne pa jih pri nas niso izdelovali. Kljub temu so domači fotografi zagnano posegli po novi možnosti, ki so jo tudi poglobljeno raziskovali. Na razstavi vidimo motive, ki lahko prav zaživijo šele v barvah, nekaj zanimivih eksperimentalnih fotografij, pri katerih so glavno izrazno sredstvo prav te. Pri tem sta, vsaj po razstavi sodeč, prednjačila Ivo Koželj (študije modrine grškega neba ob antičnih spomenikih …) in Karlo Kocjančič (drugačna belina snega od tiste na črno-belih fotografijah …). Ob tem ne gre spregledati, da je to radostno raziskovanje tehničnih možnosti potekalo v svetu, ki še ni bil tako »barvit«, kot je današnji, vsaj kar se človeškega deleža pri tem tiče. Tudi zato »barve tistega časa« danes na nas utegnejo delovati drugače, vzbujati nostalgijo.
Tretji vsebinski sklop, ki se nakazuje na razstavi, bi lahko poimenovali kratka zgodovina tukajšnjega prostora v barvah, s poudarkom na času od tridesetih let do konca druge svetovne vojne. Barvna fotografija je bila v tem obdobju že uveljavljena, v ospredju so motivi, a še vedno se kažejo tudi tehnične razlike, posledice prej omenjenega »prerivanja«. Nemške okupacijske sile in njihovi domači sodelavci so pri nas fotografirali v svoji Agfa tehnologiji, zavezniki so patriotsko uporabljali Kodak. Še prej pa je bilo k sreči mogoče dokumentirati kratko obdobje tukajšnjega meščanskega razcveta, ki se je za nekatere razpotegnil v senčni čas druge svetovne morije.
O tej na našem ozemlju na razstavi pričajo posnetki nemških, italijanskih, domobranskih, zavezniških in partizanskih fotografov, njihovi poudarki pa so pričakovani. Nemci in Italijani nas fotografsko seznanjajo s svojimi vojaškimi uspehi, z osvajanjem novih pokrajin, njihovim vizualnim preoblikovanjem po svoji podobi (prekrivanje slovenskih napisov, celo na reklamah; obilna navzočnost zastav …). Zavzeti nemški fotografi in njihovi domobranski kolegi so ovekovečili tudi nekaj zgodovinskih dogodkov (domobranska prisega Hitlerju), sproščenih trenutkov (domobranska veselica) in »političnih tihožitij«, kot je tisto z družnim plapolanjem nemške in domobranske zastave in ono z vizualno učinkovitim detajlom bleščeče limuzine z omenjenima zastavama v miniaturni izvedbi. Ob tem se lahko mimogrede spomnimo, da je osnovna zasnova naše aktualne zastave (grb na narodni trobojnici) enaka domobranski.
Podobe zgodovinskih dogodkov (na primer pogreb komandanta Staneta) so nam seveda ohranili tudi partizanski fotografi, pri katerih pa je motivni diapazon veliko širši. O široki organiziranosti narodnoosvobodilnega gibanja, od vsakdanjih opravil do bolnišnic in kulturnega življenja, pričajo posnetki številnih avtorjev, med katerimi je tudi nekaj pogosto reproduciranih, med drugimi tisti s partizani Miletom Klopčičem, Miškom Kranjcem in Cirilom Kosmačem v pogovoru z duhovnikom in pisateljem Ksaverjem Meškom v Stični leta 1944. Partizanski fotografi so zabeležili tudi stike s predstavniki zaveznikov (predvsem na osvobojenem ozemlju v Beli krajini), ti pa so, kot rečeno, pri nas imeli tudi svoje fotografe. Med drugim je te pritegnila podoba zanje novih krajev, in tako so nam ohranili tudi takratni videz slikovitih naselij na Kobariškem.
Katalog razstave so v muzeju sprva napovedovali za po prvem maju, zdaj pa pravijo, da naj bi bil natisnjen enkrat do konca razstave. Glede na to, da tudi na katalog minule razstave, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, sprva napovedan za »po novem letu«, še vedno čakamo, postaja jasno, da imajo s tem v MAO resne težave.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014