Pred začetkom 31. grafičnega bienala Ljubljana
Z navdihom zgodovine
27. 08. 2015
Začetki Ljubljanskega grafičnega bienala segajo v sredino petdesetih let 20. stoletja, med njegovimi ustanovitelji je najti Božidarja Jakca, Vena Pilona, Zorana Mušiča in tudi kakšnega politika, saj brez blagoslova politike v nekdanji državi bienala ne bi bilo.
Prva mednarodna grafična razstava je bila leta 1955, na njej so poleg jugoslovanskih sodelovali še umetniki iz 25 držav iz Vzhodne in Zahodne Evrope, Sovjetske Zveze in ZDA. Organizacijo razstave je prevzel mladi Zoran Kržišnik, takratni tajnik organizacijskega odbora in pomočnik dr. Karla Dobide, ravnatelja Narodne in Moderne galerije. Kržišnik je iz Pariza »pretihotapil« grafične liste 43 avtorjev znamenite École de Paris, med njimi tudi grafike Pabla Picassa, Juana Grisa, Amedea Modiglianija, Marca Chagalla ..., ki so tvorile jedro prve razstave in s katerimi so organizatorji potrdili svoja prizadevanja, da bodo tudi v prihodnje razstavljali kakovostno grafiko.
Pokrovitelj bienala – Tito
Ob skrbništvu Zorana Kržišnika in Moderne galerije je bienale rasel počasi, a vztrajno. V šestdesetih letih je že imel utrjen mednarodni sloves in za uvrstitev nanj so se takrat potegovali tudi mednarodno uveljavljeni umetniki, kot so Robert Rauschenberg, Emilio Vedova, David Hockney, Miroslav Šutej, Victor Vasarely, Joan Miro, Lucio Fontana, Yozo Hamaguchi, Victore Pasmore, Maria Bonomi, Sol Lewitt, Vjenceslav Richter, Antoin Tapies, Alfred Hrdlicka, Jasper Johns … Na 13. bienalu leta 1979 je sodelovalo že 476 umetnikov iz 58 držav in po galerijskih prostorih je bilo razgrnjenih kar 1167 grafičnih listov.
Kronisti pišejo tudi o uspešni vlogi bienala pri politični mediaciji med vzhodnim in zahodnim blokom. Kot v uvodu kataloga 5. bienala zapiše Zoran Kržišnik, jim je uspelo, da so v istih razstavnih prostorih razstavljali tako grafike sodobnih zahodnih kot vzhodnih umetnikov, in to v obdobju, ko takšna srečanja še niso bila zelo pogosta: »Toda medtem ko je na prvem in drugem bienalu beseda vzhod pomenila predvsem vzhodnoevropske države, se je njen pomen kmalu razširil in razen evropskih in ameriških umetnikov zajel tudi številna dela razstavljavcev Daljnega in Srednjega vzhoda ter Afrike.« Tako je Ljubljana postala eden izmed centrov svetovne grafične umetnosti, k čemur je pripomogla tudi politika neuvrščenosti takratne Jugoslavije. Zato ne čudi, da je bil pokrovitelj bienala leta 1975 sam jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito.
Bienale sploh še grafični?
Leta 1986 je ljubljanski bienale dobil nov domicil v Gradu Tivoli. Tja se je naselil na novo ustanovljeni Mednarodni grafični likovni center (MGLC), katerega direktor je postal prav Zoran Kržišnik. MGLC je od Moderne galerije prevzel organizacijo grafičnega bienala. »Grafična umetnost stoji danes na razpotju med rutinsko ležernostjo tržne anarhije na eni strani in promocijo vseh dejavnosti tega področja na drugi. Tudi mi smo postavljeni pred isto odločitev: ali ravnodušnost zaradi sedanjega položaja ali zagnano iskanje nove družbene dimenzije grafične umetnost,« je leta 1995 ob 21. bienalu zapisal Francoz Pierre Restany, mednarodno priznani umetnostni kritik in redni gost ljubljanskega grafičnega bienala. To je bilo obdobje, ko je bila grafična umetnost že nekaj časa v ustvarjalnem krču, posledično so se tudi v zvezi z bienalom pojavljala vprašanja konceptualne zasnove. Ključno je bilo – ali vztrajati pri nacionalnih izborih selektorjev in pri neke vrste »svetovni grafični geografiji« ali ubrati povsem novo pot.
Namreč, vzporedno s tem, ko so grafični ustvarjalci preizkušali vse stare paradigmatične grafične tehnike, jih razvijali in na neki način poskušali na »novo izumiti«, so se začeli spreminjati tudi sami grafični postopki. Računalnik je kot orodje prodrl tudi na področje umetniške grafike in digitalna tehnologija je s svojimi novi tehnološkimi možnostmi povzročila pravo revolucijo. To je zahtevalo tudi redefinicijo razumevanja grafične umetnosti, saj so tradicionalne grafične tehnike izgubile primat in preprosto niso bile več nosilke edinega, nespremenljivega in splošno veljavnega principa ustvarjanja. Tovrstne spremembe so se v obrisih na ljubljanskem grafičnem bienalu deloma kazale že v devetdesetih letih, v 21. stoletju pa udarile s polno silo in postavile pod vprašaj tako koncept kot tudi samo ime prireditve. Postavilo se je vprašanje, ali sploh še gre za grafični bienale?
Na to vprašanje poskušajo organizatorji najti odgovor že dobrih petnajst let in morda bo prav letošnji, jubilejni, dal ustreznega. »Letošnja izdaja je inspirirana z zgodovino, z dejstvom, da je bil grafični bienale od samega začetka enkratno presečišče ideologij, različnih modernizmov, predvsem pa priložnost za distribucijo podob, ki je omogočala, da so umetniška dela stopila v dialog z najširšim občinstvom, kar je tudi bistvo grafične umetnosti. Vzpostavljen bo svež in prepoznaven bienalski format, ki vključuje tudi eksperimentalno šolo, v kateri se urijo mladi bienalski mediatorji. Vodi jo Asad Raza, pisec in filozof, sodelavec performerja Tina Seghala, s pomočjo profesorjev in študentov z univerz Princeton in Paris V. Iz letošnjega bienala bodo lepo razvidne njegove prihodnje možnosti,« pravi direktorica MGLC Nevenka Šivavec.
Dialog med nekoč in danes
Na osrednji razstavi bodo predstavljeni umetniki, ki jih vznemirjajo možnosti in meje tradicionalnih grafičnih tehnik, kot so jedkanica, lesorez, sitotisk, pa tudi umetniki, ki prevajajo grafično umetnost v druge medije, vključno z literaturo, filmom, fotografijo, arhitekturo. »Za večino ustvarjalcev je značilno, da skačejo od podobe k objektu, od objekta k filmu, iz risbe v grafiko. V kontekstu tradicionalne grafike je zanimiva umetnica Andrea Büttner, ki se bo predstavila z lesorezi velikih formatov. Sama pravi, da se je z lesorezom začela ukvarjati v devetdesetih, ko se je v takrat prevladujočem kontekstu institucionalne kritike odvijala izrazita diskreditacija grafike. Razlog zanjo je bil predvsem prenapihnjen tržni fenomen nemškega neoekspresionizma. Takrat je lesoreze delala iz kljubovalnosti, danes pa zato, ker jo to preprosto veseli in jo vznemirja čudaška napetost med sodobnim in obrtjo – to pa pooseblja ravno lesorez,« razlaga Šivavčeva in poudarja, da zgodovino grafičnega bienala tvorijo realna dejstva, zato okrogle obletnice bienala ni treba posebej obeleževati.
Dejstvo je, da je ljubljanski bienale ena najstarejših prireditev na svetu, ki je sistematično raziskovala vlogo in pomen grafike ter bienalno vrednotila in promovirala sprotno grafično produkcijo ter tudi spodbudila ustanovitev podobnih prireditev po svetu. Pred ljubljanskim so obstajali le bienale v brazilskem São Paulu, mednarodna razstava Bianco e nero v italijanskem Luganu, Xylon v švicarskem Zürichu in festival litografije v Cincinnatiju. Po ljubljanskem bienalu pa so zacveteli v Tokiu (1957), Grenchnu (1958), Krakovu (1966), Firencah (1968), Bradfordu (1970), Fredrikstadu (1972), pa tudi v Zagrebu, Bitoli in Beogradu ter Talinu, Rigi, Kairu, Bukarešti in Sofiji.
»Zdaj pride, kar se zgodovine tiče, zgolj še resno delo, vzpostavitev, raziskava vplivov in učinkov grafičnega bienala, obdelava in interpretacija arhivov in zbirke,« pravi Šivavčeva. Na 60. obletnico se navezuje tudi letošnja celostna grafična podoba, delo oblikovalke Mine Fine. Ta je »štafeto« prevzela od Iviana Kana Mujezinovića, ki je s celostno grafično podobo 30. bienala pokazal, kako v sodobne vizualne komunikacije vplesti principe preteklih snovanj in omogočiti, da slednje zaživijo v novem likovnem jeziku.
Prizorišče distribucije podob
Zgodovinski vidiki bienala bodo prisotni tako na osrednji bienalski razstavi kot na razstavi v Jakopičevi galeriji, kjer bo umetnik Giles Round interpretiral bienalski razstavni format iz petdesetih in šestdesetih let. Njegovo delo je izčrpna raziskava razmerij med umetniškim objektom, dekorativnimi obrtmi in interjerjem. »Letošnji bienale ni 'okupiran' s posebno temo, temveč je izrazito osredotočen na umetnost samo. Naslov, ki je vzet iz naključnega zapisa nemškega umetnika Martina Kippenbergerja, kaže na odnos umetnika do lastnega jezika ali, zelo poenostavljeno, na idejo, da se aktualna umetnost formira predvsem z vplivi umetnikov nekega drugega časa.« Šivavčeva s primerom Kippenbergerjeve ustvarjalnosti ilustrira princip referenčnosti aktualnih del v odnosu do predhodnih, kar je mogoče prepoznati tudi pri umetnikih, predstavljenih na bienalu. Čeprav je večina rojenih v sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih, v njihovih delih lahko najdemo očitno povezavo z umetnostjo celotne druge polovice 20. stoletja. »Nick Mauss, eden od sodelujočih umetnikov, čigar dela včasih izgledajo, kot da so iz petdesetih let prejšnjega stoletja, na primer pravi, da je glavna tema v njegovih delih – vpliv,« pove Nevenka Šivavec. Mednarodno pester izbor umetnikov osrednje bienalne razstave nakazuje mogočo smer, proti kateri se lahko usmeri ljubljanska prireditev. Hkrati s tem, ko se obrača k zgodovini grafične umetnosti in jo prepušča v razmislek in »obdelavo« novim generacijam, pomaga vzpostaviti tisti potrebni medgeneracijski dialog, ki je v zadnjih dvajsetih letih umanjkal v polju grafične umetnosti.
Grafika je bila širšemu občinstvu že od nekdaj tudi cenovno najlažje dostopen medij, danes pa s pomočjo sodobnih medijev fizične in digitalne meje prehaja v realnem času, sočasno pa se nenadzorovano množi in razširja. Nova reproduktivna sredstva stare, klasične podobe lovijo v časovne zanke, jih manipulirajo, spreminjajo, dopolnjujejo ali parafrazirajo. V Ljubljano povabljeni umetniki se ukvarjajo s formalnimi in vsebinskimi problemi; »razstavljajo« zgodovino, grafiko pa postavljajo v družbenopolitični kontekst tako preteklega kot aktualnega obdobja domačega in mednarodnega prostora. Zgodovino bienala razumejo kot »prizorišče distribucije podob«. In odsev teh podob oziroma prihodnosti grafične umetnosti bo mogoče videti na letošnji bienalni izdaji.
*********************
31. grafični bienale
Osrednja razstava Nad tabo/ti letošnje kuratorice Nicole Lees je na ogled na več prizoriščih: v MGLC, Moderni galeriji, parku Tivoli in Jakopičevem sprehajališču, v NUK in Galeriji Kresija. Razstava nagrajenke 30. bienala, Marie Elene Gonzales, gostuje v Galeriji Cankarjevega doma, spremljevalne razstave so v Galeriji Jakopič. Umetniško reinterpretacijo zgodovine bienala Gillesa Rounda pripravljajo v Galeriji ŠKUC, projekt Becky Beasley, Kako rasteš med spanjem, v Galeriji avla NLB so razgrnjeni vsi bienalski plakati, vse od leta 1955 do danes.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
