Zobato kolesje francoskega kriminala in sodstva
Engrenages / Spiral. Čas predvajanja: 2005–.Produkcija: Son et Lumière, Canal +, Jimmy, BBC Four, Ciné+
24. 03. 2015
Engrenages je ena najbolj uspešnih francoskih TV-serij vseh časov. Ne, 'Allo 'Allo! ni bila francoska, čeprav se dogaja v Franciji. Njen producent je bil BBC in nemalo ironije je v podatku, da je tudi Engrenages zaslovela šele po zaslugi BBC in v angleškem prevodu: Spiral.
BBC je v naslednjih sezonah postal njen soproducent. Kmalu zatem, odkar so jo leta 2012 prvič predvajali tudi ameriškemu občinstvu na Netflixu, je njen sloves zaneslo daleč onkraj meja frankofonije in frankofilov.
Engrenages je čudovito večpomenska beseda, ki jo lahko zelo zadovoljivo poslovenimo z Zobatim kolesjem. Slovenski izraz združuje vse, kar so najbrž hoteli sporočiti tudi snovalci serije: tako kriminalno podzemlje kot sodstvo je mogoče označiti za dobro naoljen mehanizem z mnogo drobnimi, na videz nepomembnimi kolesci, ki skrbijo, da se vse skupaj vrti. Razen če med zobato jermenje kdo potisne palico. In take napake se seveda dogajajo …
Snovalcem Zobatega kolesja je, odkar so leta 2005 občinstvu postregli s prvo sezono, serijo uspelo prodati v 70 držav. Ta čas menda snemajo šesto sezono, iz česar sledi, da se gledalci še niso zasitili prigod preiskovalnega sodnika Robana, mladega namestnika državnega tožilca Clémenta, policijske inšpektorice Berthaudove in častihlepne odvetnice Karlssonove. Težko je reči, kaj je tisto, kar vleče: so to dobro izrisani liki; kadri pariških znamenitosti (ki jih je, resnici na ljubo, zelo malo, saj serija prvenstveno ni bila delana za izvoz); preprost, a učinkovit zaplet, ki se vleče skozi vse dele ene sezone; ali bližnji in zelo nazorni posnetki izmaličenih trupel (oziroma maskerskih umetnin)? Najbrž vse po malem. Ampak gremo po vrsti.
Verodostojen odsev francoske družbe?
V mineštri angloameriških serij z občasno začimbo v obliki kakšne danske produkcije je Zobato kolesje najbrž dobrodošla novost, ki so jo odvisniki od serij brž z veseljem pograbili. Saj ne, da se tudi likov iz te serije ne da hitro prežvečiti in naveličano izpljuniti – kar marsikdo najbrž tudi naredi. Več užitka da počasno konzumiranje in poigravanje z iskanjem različnih referenc, lahko tudi na dela iz francoskega literarnega kanona …
Najbolj zanimivo pa je ugotavljati, kako verodostojen odsev resnične francoske družbe so poustvarili snovalci serije. Liki, ki skozi različne sezone sicer doživljajo nekakšen osebnostni razvoj, a radikalnih sprememb ni, so dokaj solidno zastavljeni že v prvih osmih delih. Prvo, kar zbode, so subtilno zarisane meje med različnimi družbenimi razredi, ki jim pripadajo. Zavedati se je treba, da je Francija poleg Velike Britanije gotovo ena tistih evropskih držav, v katerih je prehajanje med sloji skoraj tako težko kot v Indiji. Izobrazba je resda prepustnica za skok na socialni lestvici, a šteje predvsem tradicija … Stoletja razslojevanja se zrcalijo tudi v jeziku in vse to so avtorji upoštevali, saj odvetniki in sodniki govorijo zborno in razumljivo francoščino, policisti večino besed nekako požro, tistih, ki pridejo navzkriž z zakonom, pa skorajda ni mogoče razumeti (in takrat so nefrancosko govoreči zelo hvaležni za angleške podnapise).
»Človeško, vse preveč človeško. Nietzsche bi bil nad Zobatim kolesjem navdušen!«
Mladi namestnik tožilca Pierre Clément je utelešenje tistega, čemur Francozi rečejo BCBG. Oznaka ni prevedljiva, kratica pomeni bon chic bon genre in označuje osebke neoporečnega francoskega porekla iz ugledne rodbine. Namestnik javnega tožilca s svojimi brezhibno počesanimi črnimi kodri in strahospoštovanje zbujajočo togo ne more skriti, da v bančnem sefu hrani prababičine dragulje in da izhaja iz družine, ki že stoletja osrečuje francoski trg delovne sile s sodniki, zdravniki ali arhitekti (t. i. professions libérales). Mogoče pa tudi prostozidarji. Poleg njega policijska inšpektorica Laure Berthaud z vedno malomarno razmršenimi, mastnimi lasmi, spetimi v konjski rep, in v praktični usnjeni jakni, še bolj pride do izraza kot potomka kakšne delavske družine s severnega, tradicionalno proletarsko-rudarskega dela Francije. Ne, to ni latentno desničarska opazka pišoče, Francija je resno in togo organizirana država, kjer si sodniške toge (žal) ne more nadeti kar kdorkoli, naj bo še tako odprte glave in pripraven za študij. Je tudi država, v kateri je svetovalec ministra častivredna funkcija, ki jo opravlja oseba, v katere pisarno popelje livriran strežaj z zlato verigo okrog vratu. Oseba, ki si ne more privoščiti, da bi jo po medijih vlačili zaradi njenega navdušenja nad mladoletnicami in podobno mrzkimi spolnimi praksami – kar je zaplet, ki v prvi sezoni gledalca vleče od prvega do osmega dela skoraj 50-minutnih serij. Zgodbi desetletje, ki je minilo, odkar so si jo zamislili, čisto nič ne škoduje. Ravno nasprotno: odkar se je nekaj podobnega pripetilo nesrečnemu Strauss-Kahnu, obtoženem zvodništva, je le še bolj zanimiva in realistična.
Človeško, vse preveč človeško
Čar z leti ne zbledi tudi zato, ker so se snovalci serije osredotočili na univerzalne, tipično človeške slabosti, ki eskalirajo v zločin. Ali so se pri tem navdihovali po resničnih dogodkih, ni čisto gotovo, nesporno pa je, da so že velikemu Flaubertu za navdih rabili izrezki iz časopisne kronike, po enem od takšnih zapisov je spisal Gospo Bovary. Na neko drugo ime francoske književnosti, na Emila Zolaja in njegove boleče naturalistične popise pripadnikov družbenega dna, ki se jim v nobenem primeru ne piše nič dobrega, da misliti neki drug gnusen zločin v Zobatem kolesju: umor dojenčka. Nesrečni otrok se je rodil materi, ki se je mukoma izvila iz primeža drog in alkoholizma, spotoma pa se ji je pripetila še ta nevšečnost, da ji je umrl mož. Najti službo, nujno za preživljanje sebe in otroka, se je zdelo skoraj nemogoče. Zato je bila primorana najeti varuško. A prav ta je nazadnje poskrbela, da je imela mlada mati na ramenih eno breme manj: dojenčka je zabodla. Da je temnopolta ženska s pobeljenimi lasmi kriva okrutnega dejanja, ni bilo nobenega dvoma, a preiskovalnemu sodniku črv dvoma ni dal miru in njegovi pomisleki so se naposled izkazali za resnične. Pomilovanja vredna vdova varuške, ki so jo vsi opisovali kot skrajno moteno osebnost, ni najela po naključju, temveč z namenom. Res se je vse razpletlo tako, kot je predvidevala, toda na koncu se je tudi sama znašla pred sodiščem, obtožena, da je otroka naklepno izpostavljala nevarnosti. »Aja,« se je med preiskavo pridušala mlada mati, ki je počasi začela drseti nazaj v alkoholizem, »torej sem jaz zdaj kriva? Česa sem kriva, zločina, ki ga nisem zagrešila? Vem, zakaj ste me obtožili: ker nisem šla pogledat otroka v mrtvašnico!« Že Albert Camus je v misli svojega Meursaulta v Tujcu položil podobno ugotovitev: »Kriv sem, ker nisem jokal na materinem pogrebu.« Oba, Meursault in mlada mati, sta žalostno končala. Prvega so obsodili na smrtno kazen, druga je bila spoznana za krivo, a brez zaporne kazni – zato si jo je prisodila sama in se pognala v smrt z železniškega nadvoza.
Misel o mehki človeški sredici, iz katere se lahko porodijo izrazi pristne dobrote, ali pa v svoji gnili različici napeljuje k zavrženim dejanjem, je bila gotovo tudi v ozadju tistega, ki si je zamislil lik neobičajnega policijskega inšpektorja. Gilou je odvisen od kokaina, najraje ga uživa v družbi svojega dekleta, ki je po poklicu prostitutka. Človeško, vse preveč človeško. Nietzsche bi bil nad Zobatim kolesjem navdušen!
Pogled čez ramo patologa
Nekoliko manj realistične – ali pa tudi ne? – so upodobitve kriminalcev. Podatka, da je bila varuška, ki je zabodla dojenčka, temnopolta, seveda ne gre prezreti. Tako kot si ne moremo zatiskati ušes pred tem, da sumljivo veliko storilcev kaznivih dejanj v tej seriji ne nosi francoskih imen. Naïm, Goncalvez, Karim, Mihai – zadnji je Romun, in ti sodeč po snovalcih Zobatega kolesja med kriminalci sploh prevladujejo. Med drugim policistom uspe razbiti mrežo gluhonemih Romunov, ki pod pretvezo prodaje obeskov za ključe prosjačijo po pariških gostinskih vrtovih. Romun pa je tudi eden ključnih negativcev v prvi sezoni. In da je stvar še zabavnejša, ga igra tako rekoč naše gore list: bosanski igralec Mirza Halilović (v odjavni špici zapisan kot Halilovic; Francozi to bržčas izgovarjajo kot »halikovik«), ki se je od mednarodnih koprodukcij proslavil v filmu V deželi krvi in medu (2011).
Zobato kolesje, kot že omenjeno, od podobnih izdelkov z anglosaškega področja izstopa še po nečem: nazornih kadrih s kraja zločina. Kamera ne pomišlja prikazati izmaličenih trupel, veristični prizori se nadaljujejo v prostoru za avtopsije. Tam gledalec lahko uživa v razgledu čez ramena patologa, ki iz nožne kosti ubite in razmesarjene romunske državljanke izvleče vijak s ciriličnimi pismenkami. »Tako so sanirali zlome v državah sovjetskega bloka pred padcem berlinskega zidu, to je moskovska šola medicine,« zmagoslavno vzklikne patolog in dvigne kvišku klešče z inkriminiranim vijakom. Truplo na obdukcijski mizi je resda še bolj razmesarjeno, a nič ne de, vijak je odkritje, ki bo preiskovalce pripeljalo na pravo pot, kdo je žrtev. In čisto na koncu tudi, kdo je storilec. Iz vsega napisanega gledalcu najbrž ne bo težko ugotoviti, da ni Francoz …
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
