Portret pisatelja Nikolaja Lilina
Človek ne more imeti več, kot lahko njegovo srce ljubi
Foto: Jože Suhadolnik
27. 06. 2014
Pravijo, da pisatelje najbolj vznejevolji, kadar jih sprašujejo, kaj se je zares zgodilo in kaj so si izmislili. In prav je tako – če je zgodba dobra, ni pomembno. Preverjati, kaj je res doživel in kaj je povzel od drugih ali celo uporabil svojo domišljijo, bi bilo kot iskanje dlake v jajcu tudi pri romanih Nikolaja Lilina. Pisatelj ruskega rodu, ki zadnje desetletje živi v Italiji in piše v italijanščini, se je prebil v ospredje s Sibirsko vzgojo (2010). Sredi junija je obiskal Slovenijo ob izidu slovenskega prevoda svojega drugega romana Prosti pad (ki je prav tako izšel pri Mladinski knjigi).
Nikolaj Lilin je nekakšen sodobni Hemingway, od mladih nog v poboljševalnicah in pozneje na bojiščih prekaljeni mož, čigar izklesano telo krasi galerija tatujev – ki nepoznavalcem pripovedujejo o tem, da imajo opravka s človekom, ki prezira bolečino, poznavalcem pa najbrž tudi kaj o njegovi kriminalni preteklosti, ruskem poreklu in verovanju v (pravoslavnega) Boga. Odraščal je v Pridnestrju, nekdaj delu Sovjetske zveze, kamor so pod Stalinom deportirali hudodelsko razpoložene Sibirce, med drugim pripadnike skrivnostnega plemena Urke. Četrt, imenovana Spodnja reka, v kateri je odraščal, je bila nekakšna avtonomna cona, kjer je vladal nenapisani častni kodeks »poštenih kriminalcev«, ki so kradli po robinhoodovskih načelih in svoje lepo okrašene nože na vzmet zabadali samo v tiste, ki so si to zaslužili – predvsem policiste in ostale poniglave predstavnike oblasti, ki so že avtomatično vredni prezira. Pridnestrje je leta 1991 razglasilo samostojnost in se oklicalo za Moldavijo, ampak to ruskim oblastem ni preprečilo, da ne bi čez sedem let takrat komajda polnoletnega Lilina (letnik 1980) vpoklicali v rusko vojsko, kjer se je na strani specialnih enot bojeval proti Čečenom. Zatem se je kot pripadnik zasebnih varnostnih družb usposabljal še na bojiščih v Iraku, Afganistanu in celo Izraelu, od leta 2004 pa živi v Italiji, kjer se je spočetka preživljal z umetnostjo tetoviranja.
Pogodba z založbo Einaudi
Takšna je slika, ki jo o Nikolaju Lilinu ponujajo promocijski zapisi založb in nekateri njegovi intervjuji na spletu. Domnevna gora mišičevja, zaradi posttravmatskega stresnega sindroma, ki si ga je gotovo pridelal na vseh kriznih žariščih, tudi potencialno razdražljiva, je v živo vse prej kot to … Če bi nosil dolge rokave in rokavice, ki bi skrili tistih nekaj slikarij na koži, bi bil Lilin videti na las kot tisto, kar v resnici je: človek besed. Z mehkim glasom (in komaj zaznavnim ruskim naglasom) razlaga, kako je napisal prvo knjigo in tako »postal pisatelj« – ob slednjem se malce zareži, skromno in simpatično, česar od večkratnega morilca, četudi v vojaški uniformi in potemtakem legalnega, človek ne bi pričakoval. Prijatelj, dramaturg, ki je imel svoj literarni blog, ga je spodbudil, naj ubesedi pripovedi o odraščanju v Pridnestrju, s katerimi je zabaval družbo. Zgodbe, ki jih je napisal, so bile po njegovem mnenju predobre, da bi jih dal samo na spet, zato jih je poslal – nikamor drugam kot na Einaudi, eno vodilnih italijanskih založb. Tamkajšnji urednik je v njih poleg literarne vrednosti prepoznal tudi razburljivo snov, ki bo pritegnila bralce. Izpovedi hudodelcev navsezadnje vlečejo že od Villona naprej. Ni se zmotil: Sibirska vzgoja je postala strašanska uspešnica, doslej prevedena v 36 jezikov in izdana v 44 državah, pravi Lilin, »če se ne motim«, in nato še skorajda sramežljivo doda, da »se takšnega uspeha ni nadejal«. Z založbo Einaudi je po izidu Sibirske vzgoje podpisal pogodbo o nadaljnjih devetih knjigah, doslej jih je napisal pet, objavlja pa tudi kolumne v tisku.
Namesto televizije ruski klasiki
Sibirska vzgoja je v marsičem značilen prvenec, ki mu gre poleg jezikovne neokretnosti (kar je razumljivo, saj italijanščina ni Lilinova materinščina) očitati tudi rahlo pomanjkanje zgodbe – v bistvu gre za bolj ali manj kronološko nizanje dogodkov in pustolovščin od rojstva do polnoletnosti, se pravi vpoklica v rusko vojsko. Vendarle pa se zdi čudno, da bi skoraj petsto strani dolgo delo spisal nekdo, ki se je tega lotil prvič – ali pa ga je morebiti podžigala želja očistiti se vsega, kar je travmatičnega doživel, tako da vse to spravi na papir? Nekdo mu je moral privzgojiti ljubezen do književnosti in knjig, v njegovem prvencu pa o šoli, kjer se ponavadi pojavljajo za to odgovorne učiteljice ali učitelji, ni niti besede, kot da je ne bi obiskoval …? »To sem storil nalašč,« odgovarja Lilin, »hotel sem poudariti ekstremnost sveta, v katerem sem odraščal. Zaznamovala ga je silna revščina, ki pa smo jo v naši skupnosti živeli kot nekaj dostojanstvenega, od Boga danega. Televizije v moji družini niso preveč čislali, veljala je za izpostavo gnilega zahodnjaškega sveta, pa sem bral. Do štirinajstega, petnajstega leta sem predelal že dobršen del ruskih klasikov, ki sem jih dojemal kot temelj vsake izobrazbe.«
»Lilin priznava, da je popisom krajev in navad svojega otroštva hote dodajal zgodovinsko patino, da je sibirsko diasporo v Pridnestrju hotel orisati brezčasno, skoraj kot pripadnike kakšnega indijanskega plemena v amazonskem deževnem pragozdu.«
John Malkovich v filmski različici
Bralcu Sibirske vzgoje se bo tudi zdelo, da prav noben od prebivalcev Spodnje reke ni zgubljal časa z opravljanjem kakšne redne službe; moški so tu pa tam izginili in šli oropat kakšno blindirano vozilo za prevoz denarja, prav tako so se dlje zadržali, če so bili v zaporu – v tem primeru so njihovo uokvirjeno sliko obesili v tistem kotu hiše, kjer so bili izobešeni pokojni predniki. No, tudi to ni v celoti res, se nasmehne Lilin, marsikdo je že delal kaj legalnega, nespektakularnega, ampak z opisovanjem tega nisem hotel polniti strani svoje knjige. Pravzaprav je svet, ki ga je popisoval, izginil že za časa njegovega otroštva in se je pri pisanju opiral predvsem na pripovedi svojih starih staršev. Še zlasti markantna je osebnost deda Kuzje, ki v resnici ni bil njegov pravi ded, ampak sokrajan brez otrok in drugih živih sorodnikov, ki je prevzel vlogo njegovega duhovnega učitelja. V filmski različici zgodbe, ki jo je posnel italijanski režiser Gabriele Salvatores in je v kinodvorane prišla lani (štiri leta po izidu italijanskega izvirnika), ga je upodobil John Malkovich. Vloga, ki bi bila še sijajnejša, če bi mu bilo omogočeno spregovoriti s svojim značilnim hripavim glasom, in ne z glasom italijanskega igralca, zadolženega za sinhronizacijo … Lilin pravi, da mu je bil film všeč, deloma je sodeloval tudi pri pisanju scenarija, ki pa se je zasukal v povsem drugo, bolj filmsko smer: Sibirska vzgoja je v filmski različici bolj ljubezenska zgodba, predvsem pa ima otipljivo pripovedno nit, česar za knjigo ne bi mogli reči. Za režiserja in pisce scenarija je bilo lažje izluščiti neko vzporedno zgodbo in posneti film po njej kot osredotočati se na drobce vseh zgodb, ki so vključeni v knjigo, pojasnjuje Lilin. Prepričan je, da se kinematografijo tako kot literaturo lahko uporablja na različne načine, lahko se pove zgodbo točno tako, kakor je popisana, ali pač vzame neki vzporeden pripetljaj in se film posname o tem, da je le oboje v nekem sozvočju in da posreduje enako sporočilo.
Med svobodo in pripadnostjo skupnosti
Sporočilo, ki ga je želel posredovati svojim bralcem (in so ga, po njegovem mnenju, bili deležni tudi gledalci), je, kako pomembno se je po nasvet obračati k starejšim, ki jim gre zaradi njihove modrosti posebno mesto v družbi. Vrednote starejših so v knjigi (in filmu) soočene z vrednotami, ki jih zagovarja sodobna potrošniška pogoltnost. Za Lilina je zato ključen prizor filma, ko John Malkovich v vlogi deda dečku po imenu Kolima (Lilinov literarni alter ego) reče, da »človek ne more imeti več, kot lahko njegovo srce ljubi«.
Poleg naštetih vrednot v skupnosti sibirskih Urk zelo visoko kotirata svoboda in neodvisnost od korumpiranega sistema (recimo policistov in države nasploh). Vendarle pa se v malem univerzumu Spodnje reke nakazuje trk med dvema nasprotujočima si vrednotama: vsemogočno svobodo in pripadnostjo skupnosti ter podrejanjem skupnostnim pravilom, ki utegnejo pristriči krila drznejšim duhovom … »Obstajajo različne vrste svobode, in tista, na katero se radi sklicujemo mi, ki živimo v zahodni civilizaciji in ki hočemo biti za vsako ceno individualisti, je drugačna kot tista, kakršno so častili v starodavnih skupnostih. Toda tudi mi se moramo podrejati raznim pravilom, recimo pravilom potrošništva: če ne napolnimo mobilnika, smo odrezani od sveta. Če ne plačamo davkov, obveljamo za družbene škodljivce.« Pa menda ne v Italiji? »Ja, celo v Italiji so pred dvema letoma lansirali kampanjo s plakati, na katerih so utajevalce davkov primerjali s paraziti na družbenem tkivu!« Zato človek, ki se noče ukalupljati in predalčkati, v zahodnem svetu hitro tvega, da ga bodo imeli za zgubo in popolnoma izločili. V času krize, ki ga živimo, se zato pogosto dogaja, da se Italijani odločajo za samomor kot končno rešitev vseh težav – ljudje se počutijo, da jih je družba izdala. »Ne vedo več, koga bi prosili za pomoč, kajti ta naš peklenski individualizem je med ljudmi postavil pregrade, ki onemogočajo stike. Obupani si zato raje vzamejo življenje. S knjigo zato poskušam v bralcu prebuditi vpraševanje, kaj je pomembnejše: osebna svoboda ali pripadnost skupini? Je pomembneje razvijati lastno neodvisnost ali spoštovati pravila, zaradi katerih si obdan z varnostno mrežo tesnih medosebnih odnosov, čeravno zato morda ne moreš biti tako svoboden, kot bi hotel?«
Indijanci iz Pridnestrja
Lilin priznava, da je popisom krajev in navad svojega otroštva hote dodajal zgodovinsko patino, da je sibirsko diasporo v Pridnestrju hotel orisati brezčasno, skoraj kot pripadnike kakšnega indijanskega plemena v amazonskem deževnem pragozdu. K »Indijancem« v Spodnjo reko se še vrača, tam živi njegova babica pa tudi njegov prijatelj iz otroštva, ki v Sibirski vzgoji nastopa z vzdevkom Mel. Pravzaprav se zdi čudno, da je sploh še kdo živ – glede na lumparije, ki so jih uganjali že kot mulci in ki bi jih naposled lahko privedle do kriminala na najvišji ravni in situacij, ki stanejo glavo. Mel, ki ga je nazadnje obiskal leta 2011, dela kot trener juda v neki športni šoli, honorarno pa kot varnostnik v supermarketu. Da bi zaslužil še kak drobiž več, občasno prinaša vrečke iz trgovine; vzdrževati mora družino in življenje v Pridnestrju ni lahko, prav zdaj se vsi bojijo nove vojne, ki bi jo lahko zanetili spopadi v sosednji Ukrajini. Pred rožljanjem z orožjem se je iz Spodnje reke umaknil tudi Lilinov oče, ki je bil »vpleten v kriminalno podzemlje«, zato so leta 1991, ko se je Moldavija osamosvojila in se je zamenjala garnitura tudi v podzemlju, nanj izvedli serijo napadov, vendar mu je uspelo živemu ubežati. Umaknil se je v Grčijo, tam nekaj časa v navezi z neko armensko kriminalno združbo pobiral denar za zaščito lokalov v Atenah (šlo je pravzaprav za čisto legalno zadevo, pristavi Lilin), no, potem pa se je v igro vmešala albanska mafija: sedem Albancev je bilo ubitih v spopadu, njegov oče pa je odšel sedet v grško ječo, odslužil samo sedem let zaradi lepega vedenja, zdaj pa mirno uživa življenje upokojenca nekje v Grčiji.
Vsi smo sužnji tehnologije
Lilinova mama pa že štirinajst let živi v Italiji. Prav ona je razlog, zakaj se je v tej državi ustalil tudi Lilin: ko je do nje prišla vest, da se bo njen sin na Irskem poročil (za Lilinom je bila tedaj že dolgoletna kariera na bojiščih v Čečeniji, Afganistanu in Iraku, potem pa se je kot marinec izkrcal na Irskem – vsaj tako navajajo spletni viri), ga je poklicala in ga rotila, naj jo pride obiskat še pred poroko, saj umira za rakom. »Seveda si je to izmislila, saj je vedela, da me bo edino tako lahko prepričala,« razlaga Lilin in nato prostodušno doda, da je res odpotoval v Italijo, vmes pa se je tudi poroka izkazala za manj smiselno in na koncu do nje sploh ni prišlo. Nikakor ne drži, da bi si Italijo za svojo novo domovino izbral, ker bi ga mafijske lovke, razpredene po vsej državi, spominjale na domače Pridnestrje, se nasmeji moji opazki. Le v grobem bi italijansko mafijo lahko primerjali s »poštenimi hudodelci« iz Spodnje reke. Najpozneje v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so se tudi ti odrekli častnemu kodeksu, ki je njihovo skupnost povezoval prej, in postali podobni vsem kriminalnim združbam po svetu, kjer lahko staroste z enim strelom v glavo čez noč zamenjajo ambiciozni mladci, ki se požvižgajo na vsa pravila. Nikakršnega spoštovanja ne čutijo do starih, se skorajda razhudi sogovornik (kar ne pomeni, da povzdigne glas, ki ves čas pogovora ostaja v nadzorovano omikanih frekvencah). »Starejši so neizčrpen vir modrosti, le da jih danes po krivici odrivamo na rob družbe. Rad se pomenkujem z njimi, ko se na slepo ustavim v kakšnem baru in navežem stik s starejšim možakarjem, ki tam pije svoj kapučino. Neverjetno, koliko se lahko naučimo iz pogovorov z njimi, oni so edini, ki nam v času globalnega segrevanja še lahko iz prve roke povedo, kako je bilo včasih, ko sta bili pomlad in jesen, pa kako so pozimi reke oledenevale …« Stare smo odrinili na rob družbe v »tej grozni dirki za denarjem«, je prepričan Lilin. »V njej smo vsi postali sužnji, sužnji sodobne tehnologije, da se razume. Družine in družinske vrednote niso več cenjene, dedke in babice se pošilja umirat v hospice, v Rusiji bi bilo kaj takega grozljivo, tako kot če bi svojega otroka oddal v sirotišnico.«
Določena skepsa pri bralcih je legitimna
Spoštovanje starejših je vrednota, ki brez dvoma pride prav tudi v vojski. To bi lahko pojasnilo pomislek, ki obide bralca Lilinovih knjig, od katerih je prva (Sibirska vzgoja) hvalospev svobodi in zanikanju avtoritet v podobi uniformirancev, v drugi (Prosti pad) pa je glavni junak zobato kolesce v mehanizmu ruske vojske. Takšno protislovje je kar težko pojasniti, morda pa bi se ga dalo z namigovanji, ki jih je bil Lilin deležen od dela italijanskih bralcev, prepričanih, da si je vse o svoji vojaški epizodi preprosto izmislil – ali vsaj obilo dodal. Če imajo dvomljivci prav, bi drugi ta čas zelo bran italijanski roman o vojni, Človeško telo Paola Giordana, ki mu očitajo, da se je med vojake v Afganistan podal samo na kratek izlet, kar je odločno premalo, da bi zaobjel življenje v vojaškem oporišču, obveljal za mnogo verodostojnejše delo. Giordanove knjige nisem bral zelo podrobno, je pa gotovo dobra, a drugačna od moje, v kateri dogodke podajam na zelo krut in surov način, pravi Lilin. »Hotel sem, da bi s popisi vojne pri bralcih vzbudil razmišljanje.« Nekdanje stanovske kolege mu je očitno uspelo prepričati, saj so Prosti pad uvrstili med obvezno čtivo za gojence nekaterih italijanskih vojaških akademij, kjer Lilin občasno predava. Namigovanja, da si je vse izmislil, povezuje z zavistjo: morda je Italijanom, ki pri štiridesetih neredko še živijo doma in se pustijo klicati ragazzi (fantje, op. A. T.), težko razumeti, da ima nekdo pri petintridesetih za sabo že toliko izkušenj, tudi negativnih. »Vsekakor je določena mera skepse pri bralcih povsem legitimna,« na koncu prikima, »takšni smo pač ljudje.« Pozneje mu uide, da je, ko je zapustil Čečenijo, delal v zasebnih varnostnih agencijah, kjer je bila njegova naloga v okviru protiterorističnega boja bolj »zbirati informacije«, se pravi obveščevalna dejavnost. »Nisem bil klasičen vojak, a sem se vseeno pomikal naokrog oborožen,« brž doda.
Dvojezičnost namesto sibirske vzgoje
Če s takimi odgovori ne prepriča preveč, pa se nadvse zadovoljivo glasi njegovo pojasnilo, zakaj Sibirska vzgoja ni bila prevedena v ruščino: ne, ker ne bi hotel, da bi njegovi rojaki brali zgodbo, kar so razširili novinarji, temveč ker je knjiga, kot je napisana, neprimerna za ruske bralce. »Pisal sem jo v italijanščini in za Italijane, Rusom, ki vedo več, bi se nekateri deli zdeli žaljivi, tako nazorno so stvari razložene.« Sploh pa je Sibirska vzgoja v ruščini na voljo prizadevnim deskarjem; v Rusiji spletno piratstvo pač cveti. Drži pa, da je bil ob izidu Sibirske vzgoje v izvirniku tarča groženj italijanskih ekstremističnih skupin, zato je bil celo nekaj časa pod policijskim varstvom. Tako kot Roberto Saviano, avtor Gomore in drugih knjig, ki razkrivajo mafijske prakse? »Ne, ne čisto tako kot Roberto,« pravi Lilin, in uporaba osebnega imena za razvpitega preiskovalnega novinarja potrjuje, da se poznata, si dopisujeta po twitterju, nista pa osebna prijatelja, med drugim zato, ker Saviano zdaj živi v New Yorku. Lilinu je sčasoma uspelo prepričati italijansko policijo, da varstvo zanj ni več potrebno in da so mu odobrili nošenje orožja. Novinarji so kljub temu raztrobili, da Lilinu strežejo po življenju Rusi, kar »je laž, moji ruski bratje me imajo radi, samo poglejte si njihove zapise na mojem FB-profilu,« pravi Lilin. Prav zdaj pa so mu zagrozili že drugič, tokrat ukrajinski nacionalisti, in to zaradi njegovih zapisov na facebooku … Grozili so tudi njegovima hčerkama, starima sedem let in tri mesece. Kakšno vzgojo si želi zanju, menda ne »sibirske«? Sobesednik se v odgovor najprej nasmehne, nato pa pove, da ju želi predvsem naučiti ruskega jezika, saj je odraščati v dvojezičnem okolju za otroka velik dar. Poleg tega jima želi dati odmerek zdrave pameti, da bosta znali izbrati pravo pot, ljubili svojo domovino – »ja, jasno, Italijo«, spoštovali druge in dosegli, da bodo tudi drugi spoštovali njiju. Zdi se, da naloga ni neizvedljiva, že v mladosti se bosta namreč naučili strpnosti – rodili sta se mu v dveh zaporednih zakonih, in zdaj vsi skupaj tvorijo nekakšno razširjeno družino.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
