Ciril Jazbec, fotograf
Fotografija kot ples med fotoaparatom in življenjem
Vse bolj uveljavljeni avtor dokumentarne fotografije iz Naklega, ki točno ve, kaj hoče in kaj mora izpolniti, da bi to dosegel, je NG »padel v oči« že med magistrskim študijem fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na London College of Communication, za svoje delo (omeniti velja zlasti zgodbe s Kiribatov, z Grenlandije, Aljaske in iz Ugande) pa je prejel že vrsto nagrad, tudi nagrado agencije Magnum za enega od najobetavnejših fotografov, mlajših od 30 let. Projekti se, tudi če odmislimo njegovo komercialno delo, kar vrstijo. Letos je v Keniji na stroške uredništva – zaradi katerega se mu na terenu, kot pripomni, odpre mnogo vrat – nadaljeval zgodbo iz Ugande o mladih afriških podjetnikih, v Franciji ga kmalu čaka razstava On thin ice, vmes pa je, spet za NG, fotografiral tudi begunsko krizo.
Te dni vas je težko uloviti. S čim ste tako zasedeni?
Trenutno sem sredi različnih projektov. Pred kratkim sem šel na srbsko-hrvaško mejo, kjer sem za NG na spletu oziroma družbenih omrežjih objavljal fotografije beguncev. Tam sem bil nekaj dni in me je kar pretreslo. Poleg tega sem tudi sredi večjih komercialnih projektov, obenem pa delam še na projektu iz Kenije, kjer sem bil poleti, zdaj pa delamo izbor fotografij. Trenutno sem še vedno pod vtisom begunske krize. Tja sem šel s popolnoma drugimi očmi, nato pa sčistil neka notranja očala in videl stvari drugače, bolj realno.
Kako? Kakšni so vtisi?
Prvi dan sem opazil predvsem kolone družin in izraze na obrazih otrok, ki so gotovo v šoku in travmatizirani, s prijateljem pa sva prišla tja ravno v trenutku, ko je neka nosečnica tekla ob vlaku in jokala. Ampak to je res samo ena plat. Obstajata dva skrajna pola in mislim, da je resnica nekje vmes. V naslednjih dneh sem dejansko videl, da gre za migracijo narodov. Spoznal sem ljudi iz Pakistana, Afganistana, Iraka, ena družina je bila celo iz Tibeta. To je res fascinantno, zjutraj na mejo pride sto avtobusov; samo ob koncu tedna, ko sem bil tam, jo je prečkalo 10 tisoč ljudi. Bolj ali manj gre za moške, mlade fante, stare med 15 in 35 let; predvidevam, da so to ekonomski migranti, ki si želijo boljšega življenja. To je izjemen izziv za svet, za Evropo, ker je takšne spremembe zelo težko nadzorovati. Hrvati so se – glede na to, kar sem videl – zdaj kar organizirali, vzpostavili koridorje, kamp, veliko je prostovoljcev, ki pomagajo pri tem, da ni ozkih grl. Iz Sirije večinoma prihajajo družine, ki so prijazne in tudi malo prestrašene, so pa tudi skupine mladih fantov, pri katerih dobiš malo mešane občutke, tako da je težko reči odprimo meje in vsem pomagajmo. Treba je imeti nadzor, ker bi bil sicer kaos, poleg tega pa ne vem, ali bodo tu res imeli dobre razmere za življenje. Da ne omenjam agresije, s katero se proti njim obračajo ljudje radikalnih političnih prepričanj.
Kdo je predlagal temo beguncev?
Predlagal sem jo jaz.
Kakšen status sploh imate pri NG?
Imam pogodbo z njimi, prav tako pa tudi njihovo novinarsko kartico, ki mi odpira precej vrat, tako da sem bil eden od redkih, ki je sploh lahko šel v kamp. Oni sicer nimajo zaposlenih fotografov, zato jim moraš nenehno posredovati predloge.
Se boriti?
Tudi revija ima omejen proračun in število strani v tisku. Digitalne vsebine sicer odpirajo veliko možnosti, vendar je želja vsakega fotografa objava v tiskani izdaji. S fotouredniki v Washingtonu imam na srečo zelo dober odnos, znajo prisluhniti mojim idejam.
Ali za Instagram fotografirate s telefonom?
Ne, s fotoaparatom, ker sem tako navajen. Delam na leico, ki je zelo majhna in je nepoznavalcem videti kot »trotlziher«, čeprav ni. Z manjšim fotoaparatom si kot dokumentarni fotograf bolj diskreten, ne tako vsiljiv do ljudi. Poleg tega se trudim, da je fotografija uporabna tudi za tiskane medije, za katere ima telefon vseeno določene omejitve.
Ko NG predlagate temo, ali vas honorirajo vnaprej, vam pokrijejo stroške bivanja?
Zelo različno. Lani jeseni in letos spomladi sem na pobudo uredništva nadaljeval svojo zgodbo na Grenlandiji. Poleti sem šel deloma tudi na svoje stroške v Kenijo delat reportažo o tehnoloških skupnostih, mladih podjetnikih v Nairobiju, kot sem to počel že v Ugandi. Z uredništvom sem bil nenehno v kontaktu in se tudi sestal z nekaterimi uredniki v Washingtonu. Zgodbo o Keniji so želeli preveriti na terenu in se prepričati, ali obstaja pravi potencial. V Keniji je neverjetna podjetniška atmosfera, odpira se ogromno visokotehnoloških zagonskih podjetij, poleg tega se kar tretjina bruto domačega proizvoda pretaka prek mobilnih telefonov, kar samo še podžiga razvoj tovrstne tehnologije.
Ste navezali stike, preden ste prišli tja?
Ja, to je bilo ključno. Začel sem jih navezovati že tri, štiri mesece pred odhodom v Kenijo. Je pa čisto drugače, če te podpira NG, ker te vsi jemljejo zelo resno in se vsa vrata v trenutku odprejo. Kar se tiče kenijske zgodbe, sem izjemno zadovoljen s tem, kar sem naredil, trenutno čakam na odobritev naslednje faze, na financiranje ponovnega odhoda v Kenijo in razširitev zgodbe na druge afriške države. Da zgodba pride v tiskano izdajo, je res neverjeten postopek. Včasih traja celo dve, tri leta in zahteva večkratno fotografiranje. NG zahteva objektivnost in to, da se konkretno dogajanje ujame v različnih razmerah. Novembra bo v vseh svetovnih edicijah tako končno objavljena moja zgodba o vplivu podnebnih sprememb na lovce na Grenlandiji.
Koliko fotografij prinesete, ko greste po zgodbo?
Različno. Lahko nastane tudi 10 tisoč fotografij. Jaz grem res delat. Kakšen dan se tudi spočiješ, sicer pa poskušaš izkoristiti svetlobo in podobno. Enkrat sem v Nairobiju naletel na skupino instagramarjev, ki se dobivajo zjutraj, plezajo po nebotičnikih in fotografirajo sončne vzhode že ob štirih zjutraj, tako da je bilo kar zabavno.
Imel pa sem tudi srečo v nesreči. V nedeljo sem priletel v kenijsko prestolnico, nato pa ves dan fotografiral po inkubatorjih in hubih. Naslednji dan sem želel slikati Nairobi in sva z asistentom šla v park, čez pol ure pa je tja prišla policija in mi ni verjela, da fotografiram za NG. Problem je bil, ker je ravno tisti teden tja prišel Obama in so bili vsi napeti, pa še kar konkretno brado sem imel. Takoj so mi vzeli fotoaparat, me strpali v avto in odpeljali na policijsko postajo. Izkazalo se je, da gre za elitno protiteroristično enoto, ki me je aretirala in naju z asistentom za 16 ur zaprla v ječo. V neko malo luknjo, v kateri so bili trije Somalci. Naslednji dan opoldne sva prišla ven, ker je človek, s katerim sem komuniciral nekaj mesecev, poklical v pisarno predsednika Kenije in zagrozil, da bo, če ne izpustijo fotografa NG, to res medijska katastrofa. Res sem imel srečo, poleg tega pa so me po tem dogodku še bolj sprejeli v skupnost in je moja aretacija postala glavna šala.
Kako med 10 tisoč fotografijami izberete deset, dvajset pravih?
Saj se da. Najprej je treba malo prespati, poleg tega pa fotografije tako ali tako objavljam sproti. Proces izbiranja je ključen. Pri NG vse, kar narediš, pregledajo tudi sami. Z Grenlandije, kjer sem bil štirikrat, vsega skupaj približno pol leta, so pregledali več kot deset tisoč fotografij.
Se njihov izbor ujema z vašim?
Sam že prej naredim izbor favoritov in sem s tem, kar bo objavljeno, zadovoljen. Letos sem obiskal uredništvo v Washingtonu, da bi izbrali fotografije. To je bila najboljša šola dokumentarne fotografije, boljša kot katerakoli fakulteta. En teden sodeluješ z najboljšimi uredniki, fotografijam dodajaš podpise, veliko stvari pa se dela tudi za digitalne medije ... Na koncu sem imel še predavanje, na katerem sem moral urednikom predstaviti, kaj sem naredil.
Ena sama zgodba, ki je objavljena v NG, torej terja ogromno časa in sredstev.
Ja, to je neverjetno. Včasih so bili še boljši pogoji in baje pred desetimi leti sploh ni bilo proračunov, ampak neomejeni viri, in je fotograf lahko šel na teren za deset mesecev. Proračuni so se gotovo skrčili, ampak so še vedno zelo dobri.
Kdo vam piše tekste?
Uredništvo vedno pošlje novinarja, poleg tega pa imajo tudi poseben oddelek, ki se ukvarja s preverjanjem dejstev. Poklicali so nekaj mojih portretirancev, večkrat tudi mene, preverjali teze novinarja, vsak stavek, vsako besedo.
Kdaj so vas prvič opazili?
Spremljali so me že dolgo časa, že ko sem študiral v Londonu in delal Kiribate, potem sem jih spoznaval na festivalih, nato pa mi je njihova šefica Sarah Leen (že ko sem prvič šel na Grenlandijo) rekla, da so to zelo dobre fotografije.
Bil sem povabljen na dve delavnici v Ameriko: na prvi sem med stotimi najboljšimi mladimi fotografi dobil nagrado, ki jo podelijo samo dvema, nato pa sem se udeležil še tridnevnega seminarja, kjer vsake štiri leta naredijo izbor najperspektivnejših mladih fotografov. Takoj po tem pa sem šel v Washington in dobil zgodbo. Sistem, ki so ga vzpostavili, je res dober.
Kaj vam je dala šola v Londonu?
Danes je toliko fotografov, da za samouke pravzaprav ni prostora. Takoj se vidi, ali nekdo ima podlago ali je nima, ali nekdo dela intelektualno ali ne. Vidi se na razstavi, v izboru fotografij, delu. Dejstvo je, da so časi fotografiji niso naklonjeni, ker vsi fotografirajo, in sem zelo hvaležen, da lahko delam to, kar delam. Revije, tudi tiste svetovnega formata, nimajo več sredstev, celo dnevne postavke New York Timesa so nizke.
Kakšna je razlika med avtorsko dokumentarno in dokumentarno fotografijo?
Tu se meša več pojmov. Klasični fotožurnalist je nekdo, ki kot fotoreporter poroča za medije z dogodkov, žarišč. Dokumentarna fotografija meji na avtorsko, kar pomeni, da poskuša povedati bistveno več in širše zaobjeti problem. Načeloma gre za dolgoročne projekte, ki trajajo več mesecev, tudi več let. Če boš recimo delal zgodbo o neki skupnosti v Kranju za dnevni časopis in jo obiskal neko nedeljo, je to zelo majhen izsek iz njenega življenja, če jih obiskuješ več mesecev v različnih sezonah, življenjskih obdobjih, pa kar naenkrat nastane zelo močna zgodba. To je ta razlika. Avtorska pa je tudi zato, ker skozi fotografije izražaš sebe.
Se to na fotografiji zazna?
Trudim se, da bi bilo tako, ampak bo treba še zelo veliko delati. Gre za neki jezik, komunikacijo, poskušaš vzpostaviti most med bralci, gledalci in tem, kar delaš, da jih pritegneš s svojim jezikom. Prej ali slej s kilometrino prideš do nekega svojega jezika, kar naredi vse skupaj še toliko bolj zanimivo.
Prvi teden na terenu menda skorajda ne fotografirate?
Kakor kje, ampak običajno najboljše fotografije nastanejo nekje na sredini časovnega obdobja. Na začetku stvari vidiš bolj romantično, na prvo žogo, potem pa, ko bolj razumeš problematiko, spremeniš pogled. Zato je podpora uredništva še toliko bolj ključna, saj ti omogoči, da se za več tednov ali celo mesecev posvetiš izključno eni temi in poskušaš dobiti nekaj več, nekaj močnejšega.
Ste kdaj v dilemi: pustiti trenutku, da se odvrti, ali ga fotografirati?
Fotografija je kot ples med fotoaparatom in življenjem. Zdaj že kar poznam sebe, da vem, kdaj lahko in kdaj ne. Vedno gre za ritem. Najprej se situacija počasi gradi, potem pride do vrhunca, nato pa moraš vedeti, kdaj spustiti, da ni preveč intenzivno. Najbolje bi bilo, če bi bil neviden, čeprav je včasih fino, da te začutijo. Ustvariti se mora neko ravnotežje.
Kje je bilo najtežje pridobiti zaupanje?
Mogoče na Aljaski, ker se prvi teden nihče ni želel fotografirati, ampak sem s sabo imel zelo izkušenega novinarja, s katerim sva po nekaj dneh spoznala starešino in smo se super ujeli. Ustvariti se mora dobra energija, vse skupaj mora biti zelo iskreno. Če sem v pravem razpoloženju, nastanejo super stvari, če nisem prave volje, pa je res izziv, tako kot je bilo na Grenlandiji, ko sem bil že v depresiji, ker sem bil tam dva meseca in je bila večinoma tema.
Torej se radi vračate domov, v Naklo?
Ja, seveda, meni je tu lepo. Poskušal sem biti v tujini in bi šel kam za nekaj mesecev, ampak ta Slovenija in Gorenjska … Slovenci se sploh ne zavedamo, kakšno naravo imamo. Če bi le držali malo bolj skupaj, si drznili narediti kakšne reforme in podpreti mlade …
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015