Glava je za obračanje
Foto: © 2016 ProLitteris, Zurich
09. 08. 2016
Kunsthaus Zürich je letos poleti pripravil obsežno retrospektivo umetnika Francisa Picabie, čigar ime ni nepoznano, a je bil, kot sta zatrdili kustosinji razstave Cathérine Hug iz Züricha in Anne Umland iz New Yorka, do danes premalo cenjen.
Retrospektiva bo v Zürichu na ogled do 25. septembra, od 20. novembra do 19. marca 2017 pa si jo bo mogoče ogledati v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, ki je soorganizator razstave.
Francis Picabia (1879–1953), umetnik raznoterih zvrsti, se je sprehodil skozi številne sloge takratnega časa. Med drugim bi mu lahko pripisali vlogo vodilnega španskega dadaista. Dadaizem je nastal leta 1916 v Cabaretu Voltaire v Zürichu, stota obletnica nastanka tega gibanja pa je bila zagotovo dober povod za pripravo retrospektivne razstave Francisa Picabie v največjem švicarskem mestu.
Na razstavi je na ogled dvesto del: 130 slik in številni dokumenti, časopisi ter različna dela tega umetnika za film in gledališče. Med drugim si je mogoče ogledati slike, ki veljajo za njegova najpomembnejša dela, kot so Udnie, Edtaonisl, Ženska z idolom, Pomlad … Prvi dve omenjeni sliki sta po skoraj sedemdesetih letih znova skupaj postavljeni na ogled. Danes si lahko obiskovalec razstave v Zürichu zgolj predstavlja, kako so te slike vplivale na ljudi, ko so jih leta 1913 prvič razstavili v pariškem Jesenskem salonu.
Začel je kot impresionist
Francis Picabia je bil rojen v Parizu in v tem mestu tudi umrl, je pa v življenju večkrat menjal kraj bivanja in delovanja. Odrasel je v premožni družini. S sedemnajstimi leti je začel študirati na pariški Šoli dekorativnih umetnosti in hkrati uspešno prodajal svoja zgodnja dela. To so bile slike v slogu impresionizma, v katerega svet ga je uvedel Camille Pissarro.
Francis Picabia je imel prvo samostojno razstavo leta 1905. Čez nekaj let je postal impresionizem zanj preveč dekorativen, zato se je usmeril v drugačno pojmovanje slikarstva. Njegovo delo Kavčuk (Caoutchouc, 1909, zdaj v Muzeju moderne umetnosti v Parizu) je ena od prvih abstraktnih slik v zgodovini umetnosti nasploh – čeprav ni povsem abstraktna, saj prikazuje sliko vaze s cvetjem v nastajanju.
Leta 1913 se je Picabia mudil v New Yorku, kjer se je udeležil Armory Showa. V tem obdobju je izdeloval slike velikega formata z misterioznimi kubističnimi elementi. Leta 1916, torej v času rojevanja dadaizma, ga ni bilo v Zürichu, je pa bil eden najboljših prijateljev in mecenov Tristana Tzaraja, enega od prvih umetnikov, ki so se v Cabaretu Voltaire pridružili Hugu Ballu in Emmy Hennings.
V Barceloni je Picabia leta 1917 začel izdajati dadaistično revijo 391, ki je izšla devetkrat, leta 1924 pa je bila ukinjena. Tukaj se je pokazala ne le njegova strast do likovnega izražanja, temveč tudi strast do književnosti in tiska, aforizmov, manifestov, esejev … V obdobju, ko si je bil blizu z dadaisti, je Picabia do leta 1921 ustvarjal »mehanomorfne« slike, ki prav tako sodijo med njegova bolj znana dela. Privlačili so ga mehanični, konstrukcijski elementi, vendar je do njih ves čas ohranjal ironično distanco.
Končal je kot pionir poparta
»Naša glava je okrogla zato, da jo lahko obračamo v različne smeri,« je eden najbolj znanih aforizmov tega umetnika, ki je hkrati tudi moto sedanje retrospektive. S tem aforizmom je pojasnil svoje nenehno navdušenje nad tokovi, ki jim je bil izpostavljen. Od klasičnega slikarstva do vseh avantgardnih gibanj – analitičnega kubizma, futurizma, dadaizma …
Obiskovalci razstave v Zürichu, ki je zasnovana kronološko, ne morejo spregledati številnih očitnih umetniških preobratov. V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja se je Picabia, kot je storilo tudi več drugih umetnikov, ki so v tistih letih delovali v Parizu, »vrnil k ustaljenemu redu«. To se kaže predvsem v konservativnem, figurativnem in naturalističnem izrazu. Pa vendar je ohranil določeno distanco in ostal družbenokritičen. V tem obdobju je delal v različnih tehnikah. Med drugim je eksperimentiral z ripolinom, ki se ga sicer uporablja za premaz čolnov. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je delal tudi kot scenarist, scenograf in kostumograf za balet in film.
Francis Picabia je z novimi načini izražanja eksperimentiral tudi v zadnjih dveh desetletjih življenja. V Zürichu si lahko med drugim ogledamo odkrito politične in pin up slike. Te temeljijo na fotografijah iz ilustriranih revij in drugih medijev množične kulture ter veljajo za pionirska dela poparta. Tudi ta dela so spodbudila številne razprave o Picabijevem umetniškem dosegu, saj se je avtor zavestno gibal med visoko umetnostjo in kičem, konservativizmom in radikalizmom, pri čemer se ni mogel odreči vedno novim izzivom.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
