Arhitekt Milan Mihelič, devetdesetletnik
Graditelj sodobne Ljubljane
22. 09. 2015
Milan Mihelič je bil v svoji dolgoletni karieri arhitekta in urbanista v samem središču povojne slovenske arhitekture in v njegovem opusu lahko sledimo prvinam zrelega modernizma, funkcionalizma, brutalizma in tudi postmodernizma.
Mihelič, pomemben predstavnik ljubljanske šole za arhitekturo, je v letošnjem juliju dopolnil 90 let. Njegovo devetdesetletnico je že lani napovedovala manjša pregledna razstava v Ribnici na Dolenjskem. Žal letos niso našli ustreznega prostora niti institucije, ki bi gostila nekoliko razširjeno razstavo tudi v prestolnici, kjer je postavil večino svojih arhitekturnih kreacij. S tem se je Miheliču gotovo zgodila krivica, hkrati pa se je zgodovini slovenske povojne arhitekture odškrnil pomemben sestavni del, ki bi z ustrezno razstavo zabeležil arhitektov jubilej in njegov obširen, pomemben opus. Vendar je Mihelič v zgodovino slovenske arhitekture globoko usidran z dvema monografijama Staneta Bernika, z nizom strokovnih zapisov Gojka Zupana, Tomaža Brateta, Miha Dešmana, Tomislava Odaka in Feđe Vukića, pa tudi z dokumentarcem režiserja Amirja Muratoviča (RTVS, 2010). Kako izjemen je Miheličev prispevek k plemenitenju slovenske kulture, je leta 1981 prepoznala Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ga kot rednega člana povabila v svoje vrste.
Mihelič je pri ustvarjanju arhitekture sledil osnovnim paradigmam evropskega modernizma in funkcionalizma in ob tem uspel uveljaviti osebni arhitekturni jezik. Z morfološkega vidika lahko Miheličevo arhitekturno zasnovo vidimo kot vzorčno razmerje med prostorom in konstrukcijo, ki je seveda tudi vsebinsko funkcionalno. Brez dvoma je bil mojster konstrukcije in izredni poznavalec teorije prostora, hkrati pa je imel stalna sodelavca, odlična statika – Jožeta Jakliča za železobetonske in Franca Kržiča za jeklene konstrukcije.
»Najprej je rešil konstrukcijo, nato vzporedno dodajal volumen, kakor so to delali tudi stari mojstri konstrukcij gotskih katedral. Uravnoteženi skelet je uprostoril, oblikoval prilagodljiv prostor, kakor je narekovala njegova namembnost in izraznost. Notranji prostor je oblačil v plašč betona, stekla in kovinske mreže. /.../ Je inventiven, avtorsko pretehtan, moder arhitekt svojega časa. Ni ga mogoče uokviriti samo v stilne značilnosti modernizma, brutalizma, high techa, postmodenizma ali drugih izmov,« je zapisal umetnostni zgodovinar Gojko Zupan in poudaril, da je Mihelič poznal pozitivne in negativne strani vseh trendov v arhitekturi ter se nanje odzival zelo premišljeno, saj je povzemal le tisto, kar je izpolnjevalo njegove visoke strokovne in etične kriterije.
Severna mestna vrata
Dr. Stane Bernik je Miheliča opredelil kot graditelja sodobne Ljubljane, kot njenega ideoplastičnega uresničevalca. Večino realiziranih stavb in urbanistično-arhitekturnih načrtov je zavestno umeščal na poglavitni potezi severne mestne vpadnice, t. i. mestne hrbtenice, in jih ob njeni osi kapilarno povezal z obstoječim mestnim tkivom. Nekateri ga (ne)premišljeno označujejo kot arhitekta Bežigrada, četudi si pri izgradnji tega dela Ljubljane deli primat z izvrstnim arhitektom Savinom Severjem, tudi mojstrom konstrukcije in detajla ter pomembnim izumiteljem arhitekturnih in instalacijskih elementov. Drugi mu upravičeno pripisujejo očetovstvo ljubljanskih severnih mestnih vrat, tretji pa ga opisujejo kot tragičnega snovalca kompleksa Bavarskega dvora. Zakaj tragičnega? Med letoma 1963 in 1972 je Mihelič zasnoval urbanistično in arhitekturno rešitev za območje Bavarskega dvora in severnih vrat ter predložil moderen načrt za ta del Ljubljane. Od celotnega načrta je ostala le stolpnica S2, ki komajda označuje osrednji del zamišljene kompozicije stolpnic. Nekajletno intenzivno Miheličevo ukvarjanje s programsko in oblikovno dobro formuliranim zgoščenim kompleksom severnih ljubljanskih vrat je zaradi birokracije ostal nedokončan.
»Miheličeva severna ljubljanska vrata, ki so ostala torzo, danes doživljajo dokončno degradacijo nekdaj izjemne arhitekturne zasnove,« je že pred desetletjem zapisal arhitekt in teoretik Miha Dešman. Dinamična izmenjava vitkih poslovnih stolpnic na levem robu križišča je bila načrtovana kot dialog z realizirano, v steklo oblečeno Mednarodno avtomatsko telefonsko postajo (1972/78), ljubkovalno poimenovano »klavir«. Hrvaški arhitekt in teoretik Tomislav Odak je Miheličevo avtomatsko telefonsko centralo označil kot napredno in postavil Miheliča v sam vrh slovenske arhitekture. Prepričan je bil, da »končni zaključni akord v razvoju formalne interpretacije ob koncu sedemdesetih let predstavlja fasada Miheličeve telefonske centrale v Ljubljani. To je delo, ki prisluškuje sodobnim evropskim gibanjem, kjer na zrcalnem pročelju arhitektonski detajli ostajajo le še namig in spomin na ornament.« Ornament v betonu pa je Mihelič razigral na desnem robu ljubljanskih severnih vrat v objektu bencinske črpalke z dežnikasto obliko in čipkasto železobetonsko konstrukcijo, ki je neke vrste odvod železobetonskega stebra Hale C na Gospodarskem razstavišču. Danes je črpalka žal opuščena in prepuščena zobu časa.
Začetki na Gospodarskem razstavišču
Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici na Dolenjskem. V letih 1947–48 je študiral na politehniki v Pragi in nato nadaljeval študij v seminarju Edvarda Ravnikarja v Ljubljani, diplomiral je leta 1954 na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Začetki njegovega strokovnega delovanja segajo v obdobje takoj po diplomi, v letih 1954–58 je namreč sodeloval v skupini mladih arhitektov pri načrtovanju obsežnega kompleksa Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, ki jih je vodil arhitekt Branko Simčič. V tem času se je Mihelič ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, s knjižnimi opremami in plakati tudi za Gospodarsko razstavišče. Leta 1979 je naredil tudi idejni načrt za spomenik izumitelju Josefu Resslu, ki bi naj stal na Bavarskem dvoru.
V šestdesetih letih sta se Simčičevi hali A na Gospodarskem razstavišču pridružili Miheličevi Hala B in C. Volumen Hale B, ki navidezno lebdi na tlemi, nosi zanimivo streho v obliki letalskega krila, fasada je členjena in na ožjih stranicah zagrnjena z betonskimi zavesami. (Gojko Zupan se v enem od zapisov o Miheliču upravičeno sprašuje, le kateri arhitekt bi si drznil na osrednjo mestno avenijo, na takratno Titovo cesto, obrniti betonski bok stavbe in ne njeno glavno pročelje.) Hala B je nastajala v času, ko je brazilski arhitekt Oscar Niemeyer s silovito ustvarjalno potezo gradil novo brazilsko prestolnico Brasilio. Nekaj tovrstne zanesenosti je čutiti tudi v hali B, pozneje pa tudi v sosednji, prav tako Miheličevi stavbi, Veleblagovnici Slovenijales (grajeni med letoma 1974 in 1980).
Pri Hali C pa se je Mihelič odločil za drugačen pristop. Nanizal je tipske kvadratne prostorske elemente, z njimi dosegel večjo fleksibilnost in možnost adaptacije različnim zahtevam razstavljavcev, saj se štirje ločeni moduli po potrebi lahko združijo v enoten razstavni prostor. Gre za niz štirih paviljonov v kvadratni tlorisni zasnovi s konstrukcijo železobetonskega stebra z gobasto osmerokotno streho, v kateri so do polovice višine dvorane obešene lamelne betonske senčne platice.
Hala C je bila vzrok, da je italijanski arhitekt Alberto Mambriani v svoji knjigi o moderni arhitekturi na Balkanu zapisal, da je Mihelič med vsemi jugoslovanskimi arhitekti najbolj upošteval strukturno izpovednost arhitekture in da je bila zanj arhitektura komunikacija, polna bogatih in kompleksnih pomenov, ki presegajo preprosto razlago funkcij.
Sodobna stanovanja
Mihelič je skupaj z arhitektom Ilijo Arnautovićem tudi pionir sodobnega slovenskega stanovanja. Leta 1955 sta zasnovala načrt za dvo- in trisobna stanovanja s središčnim sanitarnim vozlom. Celotno stanovanje je pravzaprav en velik prostor, ki pa ima v svojem osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče, kar sta poimenovala zaboj sanitarij ali sanitarni vozel. Ob njem so prostori nanizani kot niše, ki jih povezuje krožna pot; notranji prostori hkrati v glavnih parametrih neposredno definirajo tudi zunanji ustroj objekta. Sorazmerno majhna stanovanja z omenjenim nizanjem prostorov so pridobila poglede vzdolž celotne dolžine in še naprej skozi veliko okno, kar jih je optično močno povečalo.
Osnova, ki je omogočala realizacijo teh novih prostorskih kvalitet, je bila popolnoma tehnične narave. In ker je imel sanitarni vozel sredinsko postavitev, je izgubil možnost neposrednega naravnega prezračevanja. Tako je bilo treba razviti nov tip instalacijskega jaška in montažne ventilacijske tuljave, ki so omogočale prezračevanje. Realizacijo tega stanovanjskega tlorisa sta izpeljala v stolpnicah na Roški, Streliški in v Savskem naselju v Ljubljani, pa tudi v stolpnici na glavnem trgu v Velenju.
Mihelič je temu trendu sledil tudi pri projektiranju stolpnic na Kersnikovi ulici (1969–1971) in pri stanovanjski stolpnici RTV (1964–1968) in hkrati izkazal svoje mojstrstvo v konstrukciji stolpnice in v razmerjih nosečih in nošenih elementov z logičnim izrisovanjem vodoravne členjenosti. Nosilci iz osrednjega navpičnega konstrukcijskega in komunikacijskega jedra se iztekajo v poudarjene previse, kar se najlepše vidi pri stolpnicah na Kersnikovi ulici v Ljubljani. Tudi stavba Konstrukte (1964–65), postavljena nasproti Gospodarskega razstavišča, izkazuje podobne principe, skupaj z zanimivim detajlom slikovito izpeljane vogalčne vezave kristaliničnih parapetov. Pri tej stavbi se je poleg konstrukcijske odličnosti izkazal tudi arhitektov občutek za oblikovanje elementov, kot sta na strune obešena ograja in konzolno vpeto stopnišče.
Poleg stanovanjskih blokov je Mihelič načrtoval tudi zasebne hiše, najprej atelje za brata, slikarja Franceta Miheliča (1951/52), ki je njegov najzgodnejši primer, kako izkoristiti možnosti arhitekture v majhnem merilu. Pri lastni stanovanjski hiši v Ljubljani (zgrajena 1955–59, prezidava 1974–75), je iz prvotne zasnove, ki je bila preizkusna zidava iz opeke v tlorisu s središčno postavljenim sanitarnim vozlom, s poznejšo adaptacijo hiše odprl svobodni potek steklenih sten k vrtu. Tako se je izoblikoval atrij in se je bivalni prostor vizualno prežemal z vrtom.
Miheličeva počitniška hiša nad pečino v Fiesi (1977–85) je hiša dveh pogledov. Zasnovana v osni smeri proti morju s krasnim pogledom na zaliv in hkrati s pogledom na vrt, na njegovo zavetje pred soncem in burjo. Središče je prostorni bivalni prostor, ki ima ob bokih nanizane stranske funkcionalne prostore. Hiša je zasnovna racionalno, v prečni osi severovzhod–jugovzhod, očara predvsem s panoramskim pogledom na Tržaški zaliv. Tudi spodnji zalomljeni del hiše z vkopanim manjšim stanovanjem na kletni ravni se z zeleno teraso odpira tržaški veduti.
Dve mojstrovini
Miheličevo generacijo arhitektov je povezovala disciplina tlorisa, vloga konstrukcije, akcent v detajlu in inovativnost. Mihelič je te odlike najbolj slikovito uobličil v spoju sklopa in nosilcev osiješke veleblagovnice – v kapitelu, ki je hkrati kiparska in arhitekturna mojstrovina. »Vse to je v zasnovi evklidovsko enostavno in čisto, ob tem uresničitev sledi misli na zavidljivi stopnji skladnosti,« zapiše zagrebški kritik Darko Venturini o Miheličevi veleblagovnici v Osijeku, zgrajeni v letih 1963–1967, ki je zbudila veliko zanimanje med strokovno javnostjo doma in v tujini. Zasnovana je kot dvoranska stavba, členjena v tri nadstropja. Nadstropni del je izveden v jekleni konstrukciji, klet in pritličje pa v železobetonu. Fasadna obloga je iz montažnih polnilnih elementov, na zunanji strani obloženih z aluminijastimi lamelami. Hrvaški umetnostni zgodovinar Feđa Vukić je Miheličev izvirni prispevek k duhu šestdesetih in sedemdesetih let na področju inovativnih stikov različnih materialov in diskretnih oblikovnih rešitev opazil v »izvrstni rešitvi nosilnih stebrov, kjer pravokotne in zaobljene oblike dajejo vtis, kakor da bi opisovale tridimenzionalni diagram sil«. Stane Bernik pa je slikovito opisal, kako se v transparentnem pritličnem pasu izriše oblikovna napetost med nosečim in nošenim, ter kako se s poudarjenim ritmično izpeljanim sklepom teža vizualno izpostavljenega nadstropja prenese na vitke železobetonske stebre prek premičnih valjastih členov.
Osiješka veleblagovnica je še enkrat potrdila Miheličeve principe dela, disciplinirano načrtovanje konstrukcije, natančno metodologijo dela, prefinjeno reševanje infrastrukturnih problemov in predvsem, da je fizika objekta sestavni del izrazne strukture objekta.
S podobno odličnostjo je projektiral tudi veleblagovnico Stoteks v Novem Sadu (1968–72), ki stoji globoko v križiščnem prostoru dveh ulic. Stane Bernik opiše pozicijo objekta, kot »da oblikuje izrazno diferenciran trikotni sklep stavbnega bloka med tipično ulico preteklega stoletja in sodobno ulico s togimi, horizontalno opredeljenimi stavbnimi bloki. V prvi se stika s historično stilno stavbo v kontrapunktnem sestavu, v drugi izstopa s plastično členjenim pročeljem, z ritmično igrivimi premenami kamnitih ploskev, ki nakazujejo nadstropno delitev stavbe in domišljeno rešujejo problem vogalne stavbe.« Težka lokacija je bila za Miheliča izziv in spet je nalogo rešil z mojstrsko briljanco in veleblagovnico prilagodil obema linijama ulic s tako različnimi nizi gabaritov.
V letih 1990–94 se je lotil načrtovanja cerkve v Stožicah v Ljubljani. Gojko Zupan je lepo opredelil osnovne principe, kako je z izčiščenim konceptom nosilne konstrukcije poenostavil vse zadrege, ki jih lahko naplavijo zapovedane sakralne vsebine stavbe in njenih spremljajočih funkcij. Tudi tukaj je po njegovem mnenju Mihelič najprej premisli celoto in vanjo uvrstil elemente, kot so na primer čokati nosilni elementi, umeščeni v tlorisno mrežo. Sakralni prostor je položil v dvignjeno in zaobljeno dvorano, v katero svetloba pada s strani in z vrha. Na vzhodno stran je postavil župnišče, ob razgledni terasi pred vhodom pa vitek zvonik. Arhitektura stoženske cerkve nadaljuje arhitekturno dojemanje tega predela mesta, upošteva genius loci in je kot simultan zapis v obstoječo mestno mrežo.
Miheličev opus šteje približno 60 realiziranih arhitektur, nekaj deset prenov in nešteto udeležb na projektnih natečajih. Prvo Prešernovo nagrado je za svoje delo skupaj s Brankom Simčičem in Ilijo Arnautovićem dobil že leta 1959. 1968 je sledila nagrada Prešernovega sklada, leta 1976 Prešernova nagrada za življenjsko delo in leta 2008 Plečnikova medalja za arhitekturni opus.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
