Alek Popov, bolgarski pisatelj
Največ predsodkov imajo t. i. navadni ljudje
V Misiji London je zelo neprizanesljivo predstavil živčno razrvanega in pohlepnega veleposlanika, ki je bil na Otok poslan z (zaradi nesposobnosti podrejenih nelahko) nalogo izboljšati podobo Bolgarije v britanskih očeh. Po knjigi je bil leta 2010 posnet film, ki je v Bolgariji dosegel največjo gledanost v zadnjih dvajsetih letih, pojasnjuje pisatelj (in scenarist). Skromno in nepretenciozno, nikakor pa ne servilno, kakor se v odnosu do Britancev vedejo njegovi liki v Misiji London. Popov nima razloga za manjvrednostni kompleks, v domovini je cenjen in bran pisatelj, ki je bil leta 2009 izbran, da prispeva eno svojih kratkih zgodb za Delovo Poletje v zgodbi. Njegovi Kovači so resda delavci na začasnem delu na bogatem Zahodu, a denar si služijo tako, da staroselcem jasno dajo vedeti, kdo je gospodar prihodnosti … Dogajanje njegovega tretjega, najnovejšega romana so bolgarski gozdovi in hribi, kjer so se v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zadrževali bolgarski partizani. Nekoč so jih poveličevali v mit, Popov se jih je drznil izrabiti za snov še ene satire.
Pravzaprav je bilo napisati roman, kot je Misija London, ki samo še krepi stereotipe o vzhodnjakih kot umazanih, nemarnih, tatinskih ... zelo nedomoljubno dejanje.
Pravzaprav je bilo zelo domoljubno, ker družbi tako pomagam, da se spremeni. Nedomoljubno bi bilo molčati. Če hočeš napredek in če hočeš zgraditi spodobno družbo, je pri tem procesu treba tako ali drugače pomagati. Danes je domoljubje pogosto krinka, za katero se skriva marsikaj, povečini je izgovor za krajo.
Kakšen je bil odziv bolgarskih diplomatov?
Odzivi so bili različni, tako kot so diplomati, sploh v današnji Bolgariji, različnih vrst. Veliko je novih, mladih, ki si res želijo dobro opraviti svojo nalogo in so karierni diplomati. Seveda pa imamo opraviti s kulturnim prepadom …
Je to povezano s komunističnim režimom in ljudmi, ki so izšli iz njega?
Ja, to stanje duha se ponavadi povezuje s starim režimom. Vendar ga ne moremo pripisati samo temu. Včasih lahko tudi ljudje, ki so izšli iz starega režima, pokažejo širino duha, ki preseneča. Odločil sem se, da ljudi ne bom sodil po tem. Vedno te lahko presenetijo.
Iz vašega pisanja veje zelo nizka samopodoba, ki jo imajo bolgarski državljani na delu v Združenem kraljestvu. Zakaj le, saj je Bolgarija država s tisočletno tradicijo, navsezadnje je bila tudi sama, tako kot Velika Britanija, neko obdobje kraljevina. Od kod torej to pomanjkanje samozavesti pri Bolgarih v odnosu z Britanci?
To je značilno za prebivalce Vzhodne Evrope, ne samo za Bolgarijo. Ali pa za Balkan. Povezano je z zaostalostjo, ki je ostalina komunizma. In to nekako ni kul …
Zakaj ni solidarnosti med Vzhodnoevropejci? V knjigi je zelo napeto popisano, kako je romunski veleposlanik osumljen, da je nalašč skril angleški prevod govora, ki bi ga njegov bolgarski kolega moral prebrati na konferenci o evropskem povezovanju …
No, na medčloveški ravni je je malce več, sploh zdaj, ker nam grozijo podobne reči. Povezujejo nas vzajemne podobnosti in se zato tudi bolje razumemo. Ljudje, ki si delijo podobno usodo, se pogosto srečajo in sprijateljijo. Na poklicni ravni, med diplomati, je te solidarnosti najbrž manj … Pravzaprav ne vem več, kaj se dogaja na tem področju, delo kulturnega atašeja sem opravljal samo eno leto.
Kar je očitno zadoščalo za knjigo. Ste si prislužili kakšne tožbe, kajti liki so očitno ustvarjeni po navdihu resničnih ljudi?
Ne, liki so bolj ali manj izmišljeni. Ne jemljem likov neposredno iz resničnega življenja. Če živiš v razmeroma svobodni državi, kjer imaš pravico do svobode govore, ne bi smel imeti težav. To je lakmusov papir za svobodno družbo. Za zdaj v Bolgariji to še drži, bomo videli, kako bo v prihodnosti … Ljudje začno ceniti svobodo, ko jim jo vzamejo.
Kako je bil sprejet prevod v angleščino?
Odziv je odvisen od tega, kdo je prebral knjigo. Britanci niso tako homogena skupina, njihova družba je sestavljena iz več plasti in poleg tega razdeljena na liberalce in konservativce, med njimi je najti zelo ozkoglede, pa tudi ljudi širokega duha. Ljudje, ki prisegajo na t. i. politično korektnost, so bili nekoliko pretreseni. Spraševal sem se, zakaj, a si nazadnje odgovoril, da zato, ker doživijo pretres vsakič, ko se srečajo s svobodo v kakršnikoli obliki. Svobodo izražanja, jezikovno svobodo pri pisanju – kjer ti ni treba ves čas uporabljati primernih besed, kakršne se pričakuje … Ti ljudje so potem rahlo frustrirani. Nekateri so bili tudi mnenja, da je zgodba s princeso Diano (ki se pojavlja v Misiji London, op. p.) nekoliko žaljiva, vendar ne vem, zakaj. Toda takih odzivov ni bilo veliko. Ljudje z bolj mednarodnim dometom se nad tem niso preveč vznemirjali. Imel sem, na primer, predstavitev v Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), in tamkajšnje poslušalstvo je bilo izjemno, ljudje z mednarodnimi obzorji, ki se sicer ne ukvarjajo z literaturo, vendar so omikani.
Je temeljna razlika med britansko in bolgarsko družbo ta, da je britanska veliko bolj razredna, skorajda sestavljena iz kast, medtem ko za bolgarsko to ne velja?
Ja, bolgarska družba je še posebej egalitarna, to je njen zaščitni znak. Čeprav to ni vedno dobro, skrajnosti nikoli niso dobre. Bolgarska družba ne prenaša avtoritet, zelo težko si je pridobiti avtoriteto, ljudje vse postavljajo pod vprašaj, prepričani so, da si vsi zaslužijo enakovredno obravnavo. Po eni strani je to dobro, po drugi pa zavira razvoj, saj ljudje v resnici nismo enaki. In ne gre samo za dediščino komunističnega režima, temveč tudi turške nadvlade; vse muslimanske družbe delujejo po podobnih načelih, so zelo egalitarne.
Ampak če je Bolgarija tako egalitarna, zakaj potem v Wikipediji o vas piše, da ste obiskovali elitno klasično gimnazijo v Sofiji?
Zato, ker take šole obstajajo. To o egalitarnosti je včasih lahko kliše, kar se izkaže predvsem v šolskem sistemu. V Bolgariji obstaja nekaj elitnih šol, toda odprte so za vse, le sprejemne izpite moraš opraviti.
Ali imajo Britanci po vašem mnenju kakšno hierarhijo Vzhodnoevropejcev, kateri so jim najbolj neljubi? V knjigi opisujete draguljarja Emeralda Sparka, ki meni, da si Rusi ne zaslužijo njegovih ogrlic, četudi si jih lahko privoščijo.
Ne, tega se resnično ne spominjam … Mislim pa, da oni ne marajo nikogar. Vendar ne maram govoriti o naciji na splošno, narod je sestavljen iz posameznikov in sploh je britanska družba zelo individualistična. Srečaš lahko marsikoga. Seveda imajo t. i. navadni ljudje največ predsodkov. A ko spregovoriš z bolj izobraženimi ljudmi, hitro ugotoviš, da imajo širši pogled – kar velja za ljudi povsod.
Kateri od likov v Misiji London vam je najbolj podoben?
Pripravnik! (Navdušuje se nad sodobno umetnostjo in je od osebja edini, ki se ob neki svečani priložnosti pojavi v nezloščenih, pošvedranih mokasinih, zaradi česar mu veleposlanik pripiše, da »varčuje kot zmešana veverica«, op. p.). Ste videli film, posnet po tem romanu? Bil je zelo uspešen na Hrvaškem, predvajali so ga na filmskem festivalu v Motovunu, kjer je dobil nagrado, ki mi je zelo pri srcu – nagrada hrvaške podružnice Transparency International. Pri pisanju scenarija sem poskušal ohraniti satiričnega duha, ki je v knjigi bolj pretanjen, film pa je bil narejen bolj za …
… navadne ljudi?
Ja, in nič nimam proti temu. V bistvu je bil najbolj gledan film v Bolgariji v zadnjih dvajsetih letih. In odkar je prišel v kinodvorane, še niso posneli nobene politične satire.
Je ta v Bolgariji ogrožena vrsta? Zdi se mi, da je tako v vseh tranzicijskih družbah, da je je bilo več pod komunizmom …
Mislim, da je danes teže pisati politično satiro, ker ne veš, s katere strani bo zavel veter moči. Stvari danes niso več tako preproste, ljudje so bolj zaskrbljeni in moraš se bolj poglobiti, če hočeš napisati dobro satiro. V komunističnih časih je bilo vse bolj očitno. Toda satiro v tranzicijskih družbah ljudje resnično potrebujejo. Pa ne samo tam, tudi na Zahodu.
Po čem je Bolgarija v Veliki Britaniji znana? Razen po jogurtu in Christu?
Po bolgarskem dežniku! (Gre za uboj bolgarskega disidenta na avtobusni postaji v Londonu s konico dežnika, natrto s smrtonosnim strupom ricinom, ki ga je po naročilu nadrejenih izvršil pripadnik bolgarske tajne službe, op. p.) In po kraji Chaplinovega trupla, v katero je bil vpleten tudi en Bolgar. Kolovodja je bil poljski vodovodar, Bolgar pa njegov pomagač, to se je dogajalo v sedemdesetih letih. Danes je Bolgarija med Britanci najbolj znana po obmorskem letovišču Sunny Beach, ki je meka za mlade, zabave in alkohola željne Britance.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014