Rüdiger Safranski, pisatelj in filozof
Naše mišljenje postaja vse bolj primitivno
Foto: Uroš Hočevar
04. 11. 2011
Rüdiger Safranski (1945) je nemški pisatelj, esejist in filozof, član Nemške akademije za jezik in pesništvo, ki se je po študiju zgodovine, germanistike in filozofije ter krajši univerzitetni karieri odločil za poklic svobodnega pisatelja in za filozofijo zunaj akademskega diskurza. Njegovi knjižni portreti velikih nemških mislecev in ustvarjalcev (Hoffmann, Schiller, Goethe, Nietzsche, Heidegger) so pravzaprav svojevrstne biografije filozofije nekega časa in prostora, so duhovnozgodovinski uvidi v razplastenost njihovega mojstrstva. In v plasteh je na dan najinega pogovora naletaval tudi prvi letošnji sneg, ki je bil kulisa za okni prijetno tople sobe, prepojene z vonjem po tobaku za pipo, ki jo je premišljeni sogovornik ves čas živahno vrtel med prsti pa nadebudno skrbel za to, da ne bi ugasnila.
»Nietzsche mi pomeni komorno glasbo, medtem ko je Heidegger simfonični orkester.«
Slovenijo je obiskal na povabilo Študentske založbe, kjer je lani v prevodu Alfreda Leskovca izšla njegova knjiga Mojster iz Nemčije: Heidegger in njegov čas. V Meßkirchu rojenega Heideggra je označil za svojega »domačega filozofa«, saj je sam odraščal v bližnjem Rottweilu, kjer je bil duh heideggerjanstva močno prisoten. Najin pogovor pa se ni sukal le okrog biografije enega največjih nemških filozofov 20. stoletja, pač pa se je dotaknil še knjige Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja (v prevodu Toma Virka je prav tako lani izšla pri LUD Literatura), pa tudi aktualnega dogajanja po svetu – Safranski je navsezadnje priljubljeni kolumnist in sovoditelj prodorne televizijske oddaje Filozofski kvartet.
Ker ste bran in priljubljen komentator družbenega dogajanja, bodiva za začetek aktualna: kakšen je vaš pogled na vrenje in stavke v Grčiji, na demonstracije zoper naraščajoče razlike v družbi na splošno?
Ravno v tem trenutku lahko beremo in poslušamo, da se v Berlinu na veliko prodajajo stanovanja bogatim Grkom, ki so utajevali davke v Grčiji in zdaj s tem denarjem podjetno kupujejo nepremičnine drugod po Evropi. Skratka, ta težava z Grčijo je očitna, izrazita. Navadni, običajni ljudje so zdaj v Grčiji prisiljeni varčevati, tistih, ki niso plačevali davkov, pa država enostavno ne zna izterjati oziroma nima nekih mehanizmov, da bi ta denar dobila. In to zagotovo ni pravično. Govori se, da gre za 50 milijard evrov utajenih davkov, ki jih država ni sposobna izterjati. Velikansko zadolženost bi Grki dejansko lahko skorajda v celoti poplačali z denarjem od davkov, ki jih tamkajšnji bogataši niso plačevali.
Razumem ogorčenost Grkov, torej običajnega prebivalstva, ki mora zdaj plačevati zaradi teh malverzacij, dejstvo pa je tudi, da je ta država v preteklosti dolga leta trošila bistveno več, kot je ustvarila. A vseeno bi morali biti pri tem pravičnejši.
Kje so po vašem mnenju rešitve? Kakšna je prihodnost kapitalizma oziroma ali smo morda priča njegovemu koncu?
Sam nisem ekonomist, ampak mislim, da gremo lahko naprej samo v primeru, če bo prišlo do res velikih, korenitih sprememb. S tem mislim, da se mora zmanjšati vpliv finančnega sektorja, vloga teh ljudi se mora zreducirati, da ne bodo več služili zgolj kapitalizmu. Nujno je zmanjšati vlogo bančnega sektorja, sicer bo prišlo do katastrofe.
Sicer pa se moramo tudi na Zahodu naučiti nečesa: skrajni čas je, da začnemo zmanjševati zadolženost držav. Trošiti smemo le toliko, kot dejansko tudi pridobimo, ustvarimo. Sam sem optimist – ne pričakujem zatona kapitalizma, seveda pa je treba reagirati nemudoma, in sicer na dveh ravneh: regulirati finančni sektor in zmanjšati zadolženost držav.
To krizo torej vidite kot priložnost …
Mislim, da je vsaka kriza tudi priložnost, obenem pa se mi zdi, da je ta velika zadolženost držav predvsem odraz bolezni današnjega časa. In ta bolezen je to, da živimo od prihodnosti, na njen račun, torej od nečesa, kar še nismo »pridelali«. V zahodnih državah smo živeli na previsokem potrošniškem nivoju. Morali pa bi seveda izhajati iz sedanjosti; porabimo lahko samo toliko kot ustvarimo. Če nam bo to uspelo uresničiti, bo tudi konec neke vrste infantilnosti današnje družbe, ki jo zaznavam kot poseben fenomen. To bo možnost, da končno odrastemo, da presežemo ta nivo otroka, ki ne zna ravnati z denarjem, ne ve, od kod prihaja itn.
Sedanja finančna kriza EU ni posledica zgolj finančnih težav njenih gospodarsko najrazvitejših članic, ampak je odsev političnih razlik v temeljnih pogledih na vlogo in strukturo EU. Rešitev finančne krize je zato najbrž odvisna od razrešitve temeljnih političnih razhajanj. Kaj menite o prihodnosti Evropske unije?
Evropska unija se v krizi dejansko šele uči na teh primerih. Skuša dohiteti tisto, kar bi morala storiti že zdavnaj, in sicer ob uvedbi evra. Takrat bi bila nujna uskladitev finančnih politik držav članic, torej poenotenje na tem področju. To pa se ni zgodilo – in zato evro ob uvedbi že v osnovi ni imel podlage, ni bila vzpostavljena enotnost posameznih gospodarstev držav članic.
In kar se dogaja zdaj, je najbolje ponazoriti ob primeru Grčije, kajti vsi v Evropski uniji, vse države so začele na svoje sosede gledati le skozi »gospodarska očala«, skozi položaj evra. Druga drugi zdaj očitajo, kdo je bolj insolventen, kdo ima večje težave, kje je evro šibkejši in kako se to odraža v celoti. Skratka, mišljenje Evrope je v tem trenutku nekako osredotočeno oziroma zbanalizirano na položaj evra in to vsekakor pomeni popolno osiromašenje mišljenja. To pomeni primitivizem, zbanaliziranost, posledica tega pa je, da se Evropejci in posamezne države oddaljujejo drug od drugega, namesto da bi si stali ob strani.
Pokazalo se je, da je bil evro uveden prehitro in na trhlih temeljih; to je tisto, kar se nam zdaj maščuje. In to je zagotovo velika nevarnost za Evropo, torej osiromašenje razmišljanja o Evropi na ta način. Vseeno pa mislim, da se je iz tega mogoče izviti.
Pred kratkim sta v slovenskem prevodu izšli vaši knjigi o Nietzscheju in Heideggru, ki povezujeta biografske podatke z razvojem njune filozofske misli. Kolikšno težo imajo po vašem mnenju tovrstne povezave in kakšno je vaše stališče glede imanentne interpretacije filozofskega oziroma literarnega besedila?
Biografsko ozadje je za filozofijo bistvenega pomena. Če vzamemo na primer Nietzscheja, je to popolnoma evidentno, ker je svoje mišljenje dojemal kot življenjski proces. On se je skozi življenje in skozi mišljenje izgrajeval. Njegovo mišljenje ni rezultat, ampak je vedno proces. Nietzsche nas dobesedno sili, da ga beremo in razumemo biografsko. Njegovo mišljenje je dobesedno odraz njegovega individualnega obstoja in postaj na tej življenjski poti.
Pri Heideggru je pa najbrž malo drugače: pomembno dejstvo je, da je bil zaznamovan zaradi stika z nacionalsocialisti v nekem obdobju. To lahko razberemo tako iz njegove filozofije kot njegovega mišljenja, skratka, tu imamo spet ta spoj filozofije in življenja.
Vsaj pri teh dveh filozofih je njuno življenje absolutno treba upoštevati pri branju njune filozofije.
Po začeti univerzitetni karieri ste se odločili za poklic svobodnega pisatelja in za filozofijo zunaj univerzitetnega diskurza. Zdi se, da k filozofiji pristopate z metodo literarizacije, ki se oddaljuje od filozofskih pristopov in interpretacij.
Torej, pisateljska svoboda, ki jo imam, pomeni, da se lahko ukvarjam s temami, ki me res eksistencialno zanimajo in niso zgolj del nekega univerzitetnega kanona, ki ga je treba obdelati. Skratka, imam to svobodo in zelo sem vesel, ker se posvečam osebnostim, ki se me tudi notranje dotaknejo.
Uporabljam narativno in hermenevtično metodo. Z narativnim mislim to, da pripovedujem zgodbe in pripovedujem/upovedujem mišljenje. Menim namreč, da je tudi mišljenje mogoče pripovedovati. Ne zanima me toliko sistem, ampak bolj sam proces, ne toliko rezultat, pač pa pot, po kateri se gre do tja. Vsak rezultat je mogoče zrelativizirati, proces pa je tisti, ki je na koncu najbolj zanimiv in bistven.
Lahko bi rekli tudi takole: zanima me, kako nekdo pride do nekega stališča, in ta »kako« je zame bistveno bolj pomemben kot stališče samo.
V knjigi Mojster iz Nemčije Heideggrovo življenjsko pot ves čas vpenjate v širše družbene dogodke, orišete izvore in spremembe njegove filozofije, sopotnike, vplive … Pri Nietzscheju je ta pristop, razen v zadnjem poglavju, nekoliko drugačen, z njim se ukvarjate bolj z »dušeslovnega« vidika. Zakaj?
Knjiga o Nietzscheju je res precej drugačna, o njem obstaja zelo veliko dobrih raziskav, ki zajemajo celoten njegov kontekst; zato sem se sam odločil, da se bom osredotočil na njegov notranji razvoj. Če povem drugače: Nietzsche mi pomeni komorno glasbo, medtem ko je Heidegger simfonični orkester, v katerem je ogromno nekih likov in detajlov, ki se morajo vsi spojiti v celoto. Zato sem se zavestno že na začetku odločil drugače koncipirati ti dve knjigi.
Obstaja pa seveda stična točka obeh projektov – pri obeh mi gre za proces. Pri Nietzscheju sem toliko bolj osredotočen na njega samega, pri Heideggru pa bistveno vlogo odigra tudi zgodovinski čas.
Katere povezovalne elemente med njima bi izpostavili? Heidegger se je pri določenih izpeljavah opiral na Nietzscheja, denimo na njegovo idejo o nadčloveku ali voljo do moči.
Tu bi se rad navezal predvsem na pojem volja do moči, kajti Nietzsche je v njem videl bistveno potezo takratnega sodobnega sveta. Ta sintagma pomeni, da si poskušamo vse podrediti, da hočemo vse obvladovati, torej s pozicije moči nadvladati naravo in ljudi. Na to Nietzschejevo misel se je navezal tudi Heidegger in jo je tudi uporabil v svoji lastni volji do moči. Zato je tudi simpatiziral z nacionalsocializmom oziroma nacistično ideologijo. Heidegger na neki način uporabi Nietzscheja, da bi razumel samega sebe.
Čeprav Nietzsche nikoli ni izražal političnih stališč, je bil zlorabljen za politične ideje, namene. Kakšna pa je bila ta politična izpeljava pri Heideggru? Kako vi vidite različno usodo njunih filozofij?
Pri Nietzscheju je stvar taka, da se je umaknil v osamo, na podeželje. O stanju sveta je filozofiral s stališča opazovalca, medtem ko je Heidegger hotel dobesedno poseči v vrtenje kolesa zgodovine. To je sicer naredil na precej čuden način, zato je bil v Nemčiji označen za »ožigosanega otroka«, bil je zaznamovan.
Za Heideggrov razvoj je pomembno, da razumemo to povezavo, ki jo ima njegova zgodnja filozofija s poznejšo. Njegova poznejša filozofija je reakcija na njegovo »nacistično obdobje«. Najprej je bil aktivist (v nacionalsocialističnem obdobju), potem je pa postal taoist, navezal se je na vzhodnjaško mišljenje, ki mu je omogočilo umik v pasivnost, kontemplativnost. In če je aktivist Heidegger postal nacionalsocialist, potem je taoist Heidegger postal kontemplativni mislec.
Ali obstaja Heideggrova eksplicitna kritika nacizma? Pišete o tem, da nikoli ni naredil notranje revizije svojih stališč in delovanja, ko je bil član NSDAP.
Zelo bi si želel od Heideggra slišati kako filozofsko misel o tem njegovem nesrečnem sodelovanju. Ampak tega ni nikoli storil, pri njem se je zgodilo neke vrste zanikanje vsega tega obdobja. Heidegger bi moral resno razmisliti o tem; leta 1927 je skoval eksistencialistični pojem samolastnosti (Eigentlichkeit), torej da vsak svoje življenje vodi/usmerja na sebi lasten način in tako pride do svojega bistva ... skratka, to je popolni postulat individualizma. Kako je lahko ta postulat individualizma preslikal na celoten narod? Kako lahko narod kot tak postane sebi lasten, če pa je to v bistvu individualistična poza? Torej ta kolektivizacija individualnosti – o tem bi se Heideggru splačalo razmisliti. Velika škoda je, ker moramo to namesto njega storiti mi, in v tem vidim bistvo te težave.
Samo posameznik lahko postane sebi lasten, narod je pa vedno nekaj pluralnega. In narod zvesti na neko kolektivno ednino tako v jezikovnem kot v etničnem smislu je velika napaka. V bistvu Heidegger očitno ni razumel, kaj je demokracija. Demokracija izhaja iz pluralnosti, torej ljudje oblikujejo neko pluralno skupnost, ne pa eno veliko enost. Demokracija je živa pluralnost; vse drugo, kar poskušamo narediti iz nje, pa je čisti in nevarni kolektivizem. Heidegger je v osebi Hitlerja dejansko videl to utelešenje skupnosti kot enega.
Nietzscheja nam razkrivate kot misleca, ki se samoizdeluje, ki oblikuje samega sebe v dionizični individuum. Ta njegova »druga narava« je tesno zavezana jeziku, Nietzsche je bil fasciniran nad močjo jezika. Vi celo pravite, da Nietzschejeva filozofija ni koketiranje z literarnim, ampak je literatura.
Ni nekega zidu, neke jasne meje med literaturo in filozofijo, po mojem mnenju zelo prehajata druga v drugo. To je natančno to, kar vseskozi vidimo tudi pri Nietzscheju; njegovo mišljenje živi v modificiranju skozi jezik, v formalizaciji skozi jezik. In ta jezik ima pri njem celo avtosugestiven pomen – on samega sebe izgrajuje skozi jezik, oblikuje se skozenj. Nietzsche je bolj ali manj živel kot samotar in sam se je lahko oblikoval samo skozi ta avtosugestivni potencial mišljenja in jezika.
Na starost ga potem seveda doleti katastrofa, in sicer je to izguba ironičnega momenta. Ker kdor se oblikuje samo skozi jezik, se mora ves čas zavedati, da je to umeten postopek. In to se mora na neki način izražati skozi ironijo, skozi dejstvo, da samega sebe ne jemlješ preveč resno in preveč dobesedno. Na koncu se Nietzscheju zgodi, da izgubi to ironijo, zmeša se mu in postane to, kar misli. Ni več nobene distance med tem, kar misli/ubeseduje, in tem, kar je. Distanca in ironija vedno sovpadata. Izostanek distance je za posameznika zato zelo nevaren.
Kakšna je dediščina obeh filozofov danes? Kakšen je njun odmev, vpliv na stanje duha v Nemčiji, na nemških univerzah, filozofskih stolicah?
Vpliv obeh je še vedno močno prisoten. Pri tem Nietzschejev vpliv ni omejen le na filozofijo oziroma univerzitetni diskurz, temveč na vsa področja literarno-kulturne javnosti. Njegove ideje so namreč pljuskale na številna področja – psihologija, kritika metafizike, družbena teorija … Bil je ognjemet idej. Ne le v Nemčiji, pač pa lahko rečemo, da po vsem svetu velja za zelo razburljivega, intrigantnega filozofa, vedno znova sproža razmisleke, refleksije itn. Močno je prisoten tudi zunaj stroge akademske sfere.
Pri Heideggru je to nekoliko drugače, on ima velik vpliv kot temeljni analitik tubiti (Dasein), saj je skušal na novo utemeljiti človeka v njegovem času. V zvezi s to novo utemeljitvijo daje neke subtilne odgovore, ki so zelo zanimivi; ampak škoda, da je današnji interes nekako prekrit s tem madežem, to senco nacionalsocializma. Pod to plastjo nejasnosti potem izginjajo vsi ti zanimivi vidiki poznejše Heideggrove filozofije.
V zadnjih letih je opazen trend naraščanja biografskih in avtobiografskih knjig politikov, umetnikov, športnikov, gospodarstvenikov itn. Kje so po vašem mnenju vzroki za razcvet tega žanra?
Interes za biografije je vedno obstajal. Novo pri tem je, da ta biografski vidik vdira tudi v filozofsko pisanje ali pisanje o filozofiji.
Zakaj?
Zato ker se je pojavilo neke vrste eksistencialno izpraševanje filozofije, ki ga doslej ni bilo. S tem imam v mislih eksistenco filozofov in njen pomen za njihovo filozofijo. Do zdaj smo se vedno osredotočali na sistem filozofije, na strukturo posamezne filozofske šole.
Ta individualni eksistencializem filozofov je začel zbujati zanimanje pri ljudeh. Heidegger je nekoč lepo povedal, da prava filozofija izhaja iz življenja, se poraja iz njega, in nato udari nazaj v življenje. To je eksistencialistični vidik filozofije.
Skupaj s Petrom Sloterdijkom že več let moderirate odmevno televizijsko oddajo Filozofski kvartet, kjer odpirate raznovrstne teme, denimo o neobičajnem spoju politike in religije, o svetovni finančni krizi … Novembra lani ste vodili pogovor z naslovom Universum ohne Gott (Univerzum brez Boga). Ali se v konstrukciji biti in bivajočega nereligiozno ali celo antireligiozno stališče v nekem trenutku le ne kaže kot iskanje boga?
Zame je jasno, da ima Heideggrova filozofija o biti neki kriptoreligiozni pomen, torej da je v podtonu na neki način religiozna filozofija. Kajti on o biti razmišlja tako, da pri tem vedno ohranja neko skrivnostnost, neko nejasnost, mističnost. Od tod tudi njegova kritika reduktivnega, popredmetenega življenja in razmišljanja.
Če sedaj povlečeva vzporednice z današnjim časom, ko vse motrimo skozi »evro očala«, o čemer sva govorila na začetku … pa tudi če razmišljamo s pomočjo naravoslovnih znanosti – tu se je izgubilo nekaj zelo pomembnega, ker je naše razmišljanje vedno znova zreducirano na te posamične stvari. Heidegger pa vedno skušal »postaviti nogo med vrata«, ohraniti režo, ki omogoča to skrivnost biti, ki jo je tako poudarjal.
Kakšno težo imajo danes ideje o nihilizmu in koncu metafizike? So še vedno žive?
Nihilizem vsekakor je naša težava, kajti mišljenje, ki ostaja odprto, se ne zapira v neko posamično, znanstveno ali kakršnokoli mišljenje. In to je tudi izziv mišljenja danes, torej kako ga ohraniti čim bolj odprtega. To postaja tudi vedno bolj aktualno, zato ker smo vedno bolj nihilisti, vedno bolj smo ekonomisti, vedno bolj smo fokusirani na naravoslovne znanosti … Naš svet postaja vedno bolj kompleksen v tem smislu, vedno več stvari se odpira; pri tem pa je zanimivo to, da naše mišljenje, paradoksalno, postaja vse bolj primitivno.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
