Bojan Švigelj, glavni urednik založbe Mladinska knjiga
Nesprejetje zakona bi zvišalo cene knjig
Ob prodaji Mladinske knjige je v zraku kup pomislekov in nejasnosti, od tega, da kapitalsko močnega kupca v Sloveniji trenutno ni, do pomembnega vprašanja avtorskih pravic. Kakšen bi bil za vas »najboljši možni« razplet te kalvarije in ali boste v prihodnje ne glede na novega lastnika sploh še lahko razvijali založniško in knjigotrško mrežo – v mislih imam precej velike dolgove, povezane z nekaterimi preteklimi poslovnimi potezami?
Najprej želim poudariti, da krediti, ki so v veliki meri res posledica napačnih poslovnih potez, niso tako velik problem, da bi usodno vplivali na poslovanje založbe. Podjetje kljub težkim časom z nekaj zamude poravnava vse obveznosti, in tako bo tudi v prihodnje.
Glavna težava Mladinske knjige Založbe (MKZ) je torej stečaj lastnika, ki je pripeljal do prodaje večinskega paketa delnic. Težava je po mojem mnenju v tem, da čas za prodajo ni najbolj primeren, in sicer iz vsaj dveh vzrokov: prvič, ker se banke obupno trudijo prodati vse nestrateške naložbe, pri tem pa je cena čedalje manj pomembna, in drugič, ker MKZ potrebuje še kakšno leto, da sanira težave iz preteklosti in se učinkovito prilagodi razmeram na trgu, kar bo podjetju tudi dvignilo vrednost.
Ker pa banke očitno ne bodo čakale toliko časa, si želimo kupca, ki bo želel ohraniti osnovno dejavnost podjetja, kar pomeni, da jo mora tudi dobro razumeti, vključno z vprašanjem avtorskih pravic, s katerimi razpolagajo založba Mladinska knjiga in povezane založbe. Ob tem bi moral kupec jasno povedati, katere programe bo zagotovo ohranil in kaj prevzem pomeni za približno 1.150 zaposlenih v skupini Mladinska knjiga (MK). Drugi pogoj pa je, da je kupec kapitalsko dovolj močan, da prevzem izvede v celoti ali pretežno s svojimi sredstvi, ne pa s krediti, ki jih bo poplačeval iz poslovanja MK.
Menim, da ni nujno, da je kupec založnik, zato ga lahko najdemo tudi med slovenskimi vlagatelji. Kot je znano, se z idejo nakupa resno ukvarja skupina SZK (Skupaj za knjigo), skrbni pregled je opravila založba Učila, obstajajo pa še drugi interesenti v Sloveniji. Resen interes za nakup pa obstaja tudi med tujimi kupci, zato bi bilo smiselno, da si banke le vzamejo nekaj več časa za prodajo, saj bodo tako lahko iztržile več, MKZ pa bo dobila primernega lastnika. Le tako bo založništvo in knjigotrštvo v okviru skupine še naprej ohranjalo pomen, ki ga ima na kulturnem in gospodarskem področju.
Podpirate predlagani Zakon o enotni ceni knjige, ki za določeno obdobje preprečuje prodajo iste knjige sočasno po različnih cenah, saj da je to dobro za knjigarne (v katerih se sicer proda le tretjina prodanih knjig) in za knjigo kot kulturno dobrino. Kako odgovarjate na očitke nasprotnikov, češ da bo zakon prinesel omejevanje konkurence in da stigmatizira ponudnike »poceni« knjig, ter na pomisleke, da se bodo založniki temu ukrepu spretno prilagodili, ob čemer se bo povprečna cena knjige najbrž zvišala?
Predlagani Zakon o enotni ceni knjige podpiramo, ker menimo, da bo pomagal ohraniti tako knjigarne kot knjige. Zakon v bistvu določa le to, da mora biti cena knjige šest mesecev po izidu enaka na vseh prodajnih mestih. S tem preprečuje možnost nelojalne konkurence, ko bi nekateri ponudniki prodajali (predvsem) uspešnice po nižjih cenah kot knjigarne in jih s tem ekonomsko uničili. Taki primeri so dobro znani v nekaterih državah, kjer nimajo enotne cene in kjer predvsem trgovske verige in spletni trgovci z nizkimi cenami uspešnic predvsem privabljajo kupce v trgovine ali pa generirajo npr. nakupe bralnih naprav, s čimer zaslužijo več kot s knjigo. Propad nekaterih knjigarniških verig v Veliki Britaniji in ZDA je bil v veliki meri prav posledica tega.
Očitek, da zakon omejuje ponudnike poceni knjig, je popolnoma nesmiseln, saj nikomur ne zapoveduje, kakšno ceno naj postavi knjigi. Tisti založniki, ki želijo knjige prodajati po evro, dva ali kolikor koli že, bodo to lahko neomejeno počeli tudi v prihodnje. Res pa je, da ne bodo smeli novih knjig prodajati v knjigarnah po pet evrov, kje druge pa po dva ali obratno.
Kar se tiče višanja cen knjig, pa menim, da ga lahko povzroči kvečjemu nesprejetje zakona. Treba je vedeti, da so za večino slovenskih založnikov knjigarne najpomembnejša prodajna pot. Če bi knjigarne zaradi nelojalne konkurence začele zapirati vrata, bi se drastično zmanjšale naklade knjig, s tem pa bi se njihova cena res povišala, seveda le tistim, ki bi se jih sploh še splačalo izdajati.
Poudarjam, da nimamo nič proti prodaji (tudi) poceni knjig na različnih prodajnih mestih od hipermarketov do bencinskih črpalk, saj je konec koncev tudi naša založba močno prisotna na večini od njih. Se je pa treba zavedati, da na teh prodajnih mestih nikoli ne bomo prodali znatnih količin kakovostnejših knjig, ki jih enostavno ne moremo narediti za malo denarja. Za njih so daleč najpomembnejša prodajna pot knjigarne, ki pa za obstoj nujno potrebujejo tudi uspešnice in učbenike. Odločiti se je torej treba, ali smo zaradi ozkega interesa vsega nekaj založb pripravljeni žrtvovati ves založniško-knjigotrški sistem.
Kako ocenjujete sodelovanje med slovenskimi založniki in knjižnicami? Slovenska knjižnična mreža velja za najuspešnejšo kulturno mrežo v državi, ki za odkupe knjig na leto nameni okrog 7 milijonov evrov in s tem pomembno vpliva na položaj slovenskega založništva. Ob tem pa ne smemo spregledati na eni strani neuravnotežene nakupne politike knjižnic, ki se ravna po merilih povpraševanja in izposoje, na drugi strani pa dejstva, da se je del založniške produkcije ustrojil po meri »produkcije za knjižnice«.
Slovenske knjižnice so tudi v svetovnem merilu vsekakor odlično organiziran sistem, ki je zaradi zelo velikega števila izposoj na prebivalca tudi največji kupec knjig. Težava v Sloveniji je v tem, da ob približno 12 izposojenih knjigah povprečni državljan kupi le dve. Če smo po številu izposoj v zgornji tretjini evropskih držav, smo po številu nakupov popolnoma pri dnu.
Del problema po mojem mnenju tiči tudi v tem, da je pomemben kriterij financiranja knjižnic število izposoj posameznega naslova. Ob dejstvu, da število izposoj ljubezenskih romanov presega pol milijona, je logično, da sčasoma pride do množičnega kupovanja uspešnic in ljubezenskih romanov in precej manjšega nakupa zahtevnejšega leposlovja. Postavi se vprašanje poslanstva knjižnic: jih država in občine financirajo zato, da zastonj zadostijo vsakršnemu bralnemu okusu državljank in državljanov, ali naj bi imele tudi izobraževalno poslanstvo v smislu selekcije bolj kvalitetne produkcije? Pri tem seveda ne mislim, da bi morale knjižnice kupovati le od države subvencionirane naslove. Tudi nimam prav nič proti, da ljudje berejo tisto, kar jim je pač všeč. Ni mi pa jasno, zakaj naj bi imeli pravico, da jim država omogoča brezplačno branje npr. erotičnih romanov, ki so lahko zelo zabavno in kratkočasno branje, težko bi pa v njih našel kakršno koli kulturno poslanstvo.
Ta problematika ni nova in doslej je še nikomur ni uspelo razrešiti. To bi lahko storile ne eni strani knjižnice, tako da bi smiselno spremenile kriterije nabave knjig, na drugi strani pa založniki tako, da knjižnicam pač ne bi prodajali komercialnih uspešnic oziroma bi jih prodali šele po določenem obdobju. Ker pa tudi del založnikov živi pretežno od prodaje knjižnicam, bi bil tak korak za njih lahko usoden, saj bi bili ob velik del zaslužka. Problem je nekoliko podoben tudi onemu iz vprašanja o enotni ceni knjige: ker si ljudje knjige čedalje bolj izposojajo in jih čedalje manj kupujejo, se naklade nižajo, cene pa višajo. In višje kot so cene, več je izposoj in manj nakupov, seveda do točke, ko se ekonomska računica ne izide več. Potem je nenadoma naslovov manj, kar se že kaže v letošnji produkciji, ki je znatno manjša od lanske. Rešitev je prav gotovo v sodelovanju in medsebojnem razumevanju med knjižnicami in založniki ter knjigotržci, ne pa v trmastem vztrajanju pri svojem prav.
Na letošnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu so prisotni ugotavljali, da digitalizacija sicer spreminja podobo založništva, a e-knjige naj vendarle ne bi ogrožale tiskanih. MK na področju e-knjige nastopa v dvojni vlogi: kot založniška hiša si prizadeva razvijati nov kanal, kot upravljavka največje mreže knjigarn v državi pa na ta račun seveda izgublja del posla. Ali ima e-knjiga znotraj slovenskega založništva potencial, da postane uspešna, lahko občutno spremeni bralne in nakupne navade bralcev?
Z e-knjigo je podobno kot že z marsikatero novostjo v zgodovini. Tudi za televizijo so menili, da bo izpodrinila radio, internet naj bi uničil televizijo, pa imamo danes vendarle še vse tri medije. Strah pri e-knjigi je bil predvsem v tem, da bo zasedla tolikšen tržni delež, da bi naklade tiskanih knjig padle pod ekonomsko vzdržno mejo in da bi bile spletne knjigarne prehuda konkurenca zidanim.
Delno se je ta strah pokazal za upravičenega predvsem v ZDA, kjer je propadla druga največja knjigarniška mreža. Ob tem pa se je treba zavedati, da so e-knjige daleč najbolj uspešne na ameriškem in britanskem trgu, ki mu lahko prištejemo še vse svetovne trge, kjer je angleščina praktično drugi jezik. Na vseh ostalih trgih je vpliv e-knjige bistveno manjši in se zmanjšuje glede na majhnost trga.
Mladinska knjiga je svojo e-knjigarno odprla letos poleti, že prej pa smo e-knjige prodajali v Applovi trgovini. Težava pravzaprav ni v tem, da bi s svojo e-trgovino kanibalizirali prodajo v zidanih knjigarnah, ampak v tem, da veliko slovenskih bralcev kupuje knjige v tujih e-knjigarnah. Če jim ne bi ponudili svojih, slovenskih, bi jih izgubljali čedalje več.
Glede potenciala e-knjige na našem trgu pa lahko rečem le, da je glede na majhnost trga bistveno manjši kot v Nemčiji ali Franciji in praktično neprimerljiv z angleško govorečimi trgi. Za zdaj izide e-knjig omogočajo tiskane knjige, saj se noben avtorski honorar ali prevod samo za e-knjigo ne bi niti približno izplačal. Nadaljnji razvoj e-knjige je po mojem mnenju po eni strani odvisen predvsem od dostopnosti bralnih naprav, torej njihove občutne pocenitve, na drugi strani pa od odnosa bralcev do branja na papirju oziroma zaslonu. Vsekakor menim, da bosta obe obliki knjige obstajali skupaj, da pa bo tiskana knjiga v Sloveniji še nekaj časa močno prevladujoča.
Poleg Mladinske knjige ima svojo platformo za e-knjige tudi Študentska založba. Lahko v prihodnje pričakujemo, da se bo za ta korak odločila še kakšna srednje velika slovenska založba, ali bi bilo v tehnološkem in stroškovnem oziru bolj smiselno razmišljati o enotni platformi?
Še pred dobrim letom je kazalo, da je platforma za prodajo e-knjig tako drag projekt, da ga sama ne bo zmogla nobena slovenska založba. Študentska založba se je financiranja tega projekta lotila v navezavi s knjižnicami, pri Mladinski knjigi pa smo raje počakali, da so cene platform močno padle in ob pomoči tujega partnerja za sorazmerno majhen vložek naredili svojo e-knjigarno. Potrebe po enotni platformi že zaradi tega ne vidim.
Glede na trenutne cene bi si lahko svojo platformo privoščila še kakšna od slovenskih založb, vendar za zdaj ni videti pretiranega interesa. Na naše povabilo drugim založbam, da ponudijo svoje e-knjige v naši knjigarni, se je odzvalo nekaj založb, večina pa še ne. Trenutno je težava predvsem število e-knjig. V naši knjigarni jih je okrog 250, manjšim založbam pa se seveda ne izplača vlagati v tak projekt, če imajo na voljo le nekaj ali morda nekaj deset e-knjig. Zato menim, da je najbolj verjetno, da bosta za zdaj prevladovali dve obstoječi platformi, prek katerih bodo svoje e-knjige prodajali vsi založniki, ki to želijo.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013