Jung, francoski stripar
Ponovno bi si želel imeti dvojno identiteto
Foto: Mavric Pivk
08. 07. 2015
Jung je umetniško ime belgijskega striparja, ki je svetovno slavo dosegel z Medeno kožo, po kateri je posnel tudi film (Couleur de peau: miel, 2012). Animirani celovečerec so v Sloveniji premierno predvajali lansko jesen, zdaj pa je v založništvu Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta izšel tudi drugi del stripa v slovenskem prevodu. V začetku junija se je Jung v Ljubljani oglasil na obisku, ki je trajal malce več kot štiriindvajset ur – pot ga je takoj zatem namreč vodila na stripovski festival v Zagreb.
Jung, s pravim imenom Jun Jung-sik, je Korejec, ki je pozabil korejsko in se pri petih letih naučil francosko – takrat ga je posvojila belgijska družina Henin. Svojo grenko življenjsko izkušnjo otroka, ki ga je ves čas grizlo vprašanje, zakaj so se mu biološki starši odrekli, in si je moral izboriti mesto v posvojeni družini in kulturi, je popisal v stripu Medena koža. Ko ga prebereš, se znajdeš pred veliko zadrego: kaj avtorja sploh še vprašati? Ne le zato, ker je večino stvari že sam napisal (in tudi narisal), temveč predvsem zato, ker se je pogovarjati o takšnih rečeh mučno. Ampak Jung se izkaže za prijetnega, sproščenega sogovornika, ki o vsem, kar je prestajal, govori z mehkim glasom in nekakšno globoko modrostjo, ki bi jo prej kot od štiridesetletnika pričakovali od stoletnega varovanca doma starejših občanov, ki se na preteklost ozira brez obžalovanja in z nemalo humorja.
Slovenijo ste prvič obiskali novembra lani ob premieri Medene kože in omenili, da so ga gledalci zelo dobro sprejeli, da so bili ljudje zelo odzivni. To me je malo začudilo, saj Slovenija v bistvu ni ne multikulturna država ne država, v kateri bi na veliko posvajali otroke iz drugih držav ali celo kultur. Mar to pomeni, da je tema vašega filma univerzalna?
Film sem predstavljal tudi v Maroku in občinstvo ga je zelo toplo sprejelo. V Franciji, kjer se posvaja veliko otrok, ali v ZDA, kjer so film prav tako predvajali, so bili gledalci sicer ganjeni, a so se odzvali malce drugače. V ljubljanskem Kinodvoru smo imeli predstavo za srednješolce in potem za splošno občinstvo in oboji so mi postavljali zelo umestna vprašanja.
Ali so vprašanja v vseh državah enaka?
Ja, bolj ali manj. Medena koža govori o posvojitvi, vendar je to samo izhodišče za bolj splošno prevpraševanje o posameznikovi identiteti. To pa je tema, ki zadeva vsakogar, v filmu se dotikam tudi odnosov s starši, odraščanja. Mislim, da odkar obstaja internet in odkar je toliko možnosti za poceni potovanja, na tujem laže odkrivamo drugačnost.
Se vam zdi, da je v današnji Belgiji, ki je v zadnjih desetletjih postala ena bolj multikulturnih držav, kaj laže odraščati kot posvojenec iz Južne Koreje kot v sedemdesetih letih, kar ste izkusili vi?
Ne, ni tako zelo drugače, razen tega, da se danes posvaja bistveno manj južnokorejskih otrok. Teh posvojitev je bilo veliko v sedemdesetih in osemdesetih, danes pa jih skorajda ni več. Težave pa ostajajo enake. Če si posvojenec, si vedno zastavljaš enaka vprašanja: od kod prihajaš, kdo so tvoji biološki starši. Pogovarjal sem se s posvojenimi otroki iz Romunije, Etiopije, Eritreje, iz drugih držav, ki so si ogledali moj film in jih je ganil na enak način kot vse; zanje je bil neke vrste ogledalo. To so mi tudi zaupali: nisem iz Južne Koreje, temveč iz Romunije ali iz kakšne druge države, recimo iz Kitajske, pa so moje izkušnje enake kot vaše, so povedali.
Torej se ne poskušate več izogibati srečanjem z drugimi posvojenimi otroki? V stripu ste popisali, kako ste se kot najstnik temu ognili v velikem loku, saj niste prenesli misli, da bi se zazrli v obraz nekomu, ki so ga tako kot vas starši zapustili …
Ja, dolgo sem se temu izogibal, ker nisem sprejemal svoje lastne podobe, nekaj časa je trajalo, da sem sprejel svoje južnokorejske korenine. Sramoval sem se svoje domovine, ker nisem razumel, kako so se tamkajšnji prebivalci lahko odrekli svojim otrokom. Do takšne dežele človek ne more razviti domoljubnih čustev. Ko pa sem raziskoval, da bi ugotovil, zakaj je bilo toliko zapuščenih otrok, sem si stvari postavil v neko perspektivo. To je pomembno predvsem med odraščanjem, ko sem zavračal stike z vsem korejskim, bil sem jezen. In kadar je človek jezen, se v njem lahko razvijejo samouničevalna čustva … Veliko časa je potrebnega, da se sestaviš, in rekonstrukcija samega sebe neizogibno vključuje tudi sprejemanje lastnih korenin.
Ali držijo žalostne statistike samomorov med korejskimi posvojenci (tudi njegova posvojena sestra je umrla v nepojasnjeni avtomobilski nesreči, op. p.), se o tem govori ali je tabu?
Ne govori se prav veliko. Včasih mi kakšna družina, ki je posvojila južnokorejskega otroka, pove za njegov žalostni konec, na katerega ni nič nakazovalo, vse je bilo v redu. Menim, da so se za samomor, in to v večini primerov precej kruto različico, odločili tisti, ki se niso sprejeli in niso našli svojega mesta med obema kulturama – korejsko in kulturo države, v katero so jih posvojili. Rekonstrukcija lastnega jaza vključuje tudi sprijaznjenje s tem, da morda nikoli ne boš izvedel, kdo so tvoji biološki starši. In da morda nikoli ne boš odkril, zakaj so te dali v posvojitev. To pogosto povezujejo z zavračanjem, kar ni edina razlaga, a pri posvojencu vzbuja občutek, da so ga starši zavrgli. Poznam seveda tudi posvojence, ki so se uspešno sprejeli.
Iz podatkov o pogostnosti samomorov med posvojenci iz drugih kultur bi lahko sklepali, da je multikulturnost spodletel projekt. Ali je tako sklepanje napačno?
O tem ne morem soditi, ker sem del tega. Ampak menim, da je multikulturnost dobra stvar. Sicer pa se stvari ne morejo razvijati brez bolečine. Ne obžalujem ničesar, kar sem doživel. Če bi kdo zamahnil pred mano s čarobno paličico in mi rekel, da si lahko na novo izmislim svoje življenje od začetka do zdaj, bi izbral enako pot. Bilo je nekaj težkih obdobij, ki pa so mi omogočila, da sem razmišljal o sebi in si izoblikoval lasten pogled na svoje življenje in življenje drugih, na državo, v kateri živim, na svojo dvojno identiteto. Ko sem bil mlajši, je bilo to zame zelo problematično, zdaj pa to dvojnost doživljam kot velikansko bogastvo. Želel bi si enako zgodbo, želel bi si biti mešanec. Čeprav smo v mnogih državah, ne samo v Franciji, priče vzponu nacionalizma. To se mi zdi zelo slabo, nikakor si ne bi želel, da bi se stvari razvijale v to smer.
V Medeni koži omenjate, da se je med prvim obiskom v Južni Koreji vaš pogled pogosto ustavljal na ženskah, starih toliko, kot bi morala biti zdaj vaša mati. Ste se kdaj vprašali, kaj bi bilo z vami, če bi ostali v Koreji? Kaj bi postali – mogoče predsednik uprave Samsunga?
Mogoče pa ne (smeh). Mogoče bi počel enake stvari kot zdaj. To vprašanje sem si zastavljal, ja. A se s težavo umeščam v neko potencialno, fiktivno življenje, ki ga nikoli nisem živel in ostaja v oblakih.
Ja, saj to je pri tem mikavno – imate popolnoma proste roke, da si ga zamislite po svojih željah.
Enkrat sem si rekel: če bi ostal v Koreji, bi morda postal vojak. Ali pa bi res opravljal isti poklic, postal bi stripar, snemal bi filme. Na obisku v Koreji sem se namreč sestal s korejskimi striparji … No, tega pač ne bom nikoli izvedel!
Pri svojem delu, risanju stripov, ste uspeli v Belgiji, ki je tako rekoč zibelka stripov in jih je tam na pretek, zatorej je vaš uspeh toliko večji. Ampak na mednarodno prizorišče ste prodrli prav z Medeno kožo. Kakšne stripe ste risali prej?
Moji stripi so bili barvni, večina je izmišljenih zgodb, ki se dogajajo na Japonskem (japonska kultura je bila njegova najstniška obsedenost, op. p.). Vedno pa sem obravnaval enake teme: iskanje identitete, občutek zapuščenosti, odnos z materjo. Kadar se lotim risanja stripa, se moram počutiti povezan z zgodbo, ki jo pripovedujem in jo vdihnem svojim likom. Zato ne bi mogel narediti stripa kriminalke, čeprav jih zelo rad berem. Nekega dne pa sem si rekel: zakaj ne bi pripovedoval zgodbe bolj neposredno? Odločil sem se, da bom naredil strip Medena koža, izbral sem črno-belo tehniko, preprostejše risbe, več naracije. Povečal sem število strani, sklenil sem se približati grafičnim romanom, kakršnih je v teh časih kar precej, recimo Perzepolis.
Prav o tem sem vas hotela povprašati – je zdaj moderno pisati avtobiografske grafične romane s pridihom eksotičnosti? To je namreč oznaka, ki velja za oba, Medeno kožo in Perzepolis Marjane Satrapi.
Ja, zelo sta si podobna – sodita v enako zvrst. Strip je zvrst, ki je kot nalašč za avtobiografijo. Kar ne velja za film, kjer je svojo zgodbo veliko teže povedati. Strip namreč ni žrtev proračunskih omejitev ali pravil, ki zadevajo predvajanje filmov – v stripu popisujem, kako sem odkrival spolnost, in to z nemalo humorja, v film pa tega nismo mogli vključiti. Na France 3 (ki je javna televizija, op. p.) so mi dali vedeti, da omenjati samozadovoljevanje v animiranem filmu, ki bo nagovarjal mlado občinstvo, morda ni najboljša ideja (smeh) … Potem je še distributer imel pripomniti, da bi bilo mogoče dobro omiliti odlomek, v katerem govorim o samomoru; v stripu je upodobljen brez milosti … Vse to seveda ne pomeni, da je film manj prodoren ali manj zanimiv kot strip. Zgodba je ista, le povedali smo jo nekoliko drugače, saj gre za dva različna medija.
Kaj pa tretji del Medene kože?
V slovenskem prevodu menda izide decembra, v francoščini pa ta čas nastaja četrti del. Poskušam pisati kronološko. V prvem delu popisujem prihod v Belgijo in srečanje s krušnimi starši, drugi del zajema predvsem odraščanje, v tretjem delu govorim o vrnitvi v Korejo, kar je vključeno tudi v film. Tretji del je sicer nastal po premieri filma. Film je neke vrste nadaljevanje, podaljšek mojega dela na področju stripa. Kadar pišeš avtobiografsko, imaš hočeš nočeš opravka z materialom, ki se spreminja. Zato sem se odločil narediti še četrti del, v katerem govorim o svoji prvi vrnitvi v Korejo, kar sem v stripu doslej sicer omenjal, prikazano je tudi v filmu, a bolj površno. Odtlej sem bil v Koreji že štirikrat in to je sredica četrtega dela.
So vas pri prvem potovanju v Korejo poleg snemalne ekipe spremljali tudi člani vaše družine ali se vam zdi, da je to predvsem vaša osebna stvar?
Ko sem se prvič podal v Korejo, me je spremljala samo snemalna ekipa, šlo je tako rekoč za službeno pot in to niso bile okoliščine, v katerih bi lahko izpeljal neko potovanje z intimnim poglabljanjem. Prava vrnitev je bila zame zato moje drugo in tretje potovanje v Korejo. Zadnjič sem se tja podal lani maja, promoviral sem film Medena koža, nastopil sem kot gost v neki zelo gledani TV-oddaji in na uredništvo je poklical neki gospod, prepričan, da sem jaz njegov brat, ki ga išče že štirideset let. Tudi njegova mama je tega mnenja, oba sta iz iste regije na jugu Južne Koreje, svojega brata je izgubil v Seulu v času, ko so mene, petletnega, našli tam tavati in so me dali v sirotišnico. Mama je že opravila test DNK, saj je to edino, kar lahko potrdi našo morebitno sorodstveno vez. Tudi jaz se vračam v Korejo novembra, kjer pripravljamo neki novi celovečerec, in se nameravam podvreči enakim testom. Za zdaj torej še nič ni izključeno, ta družina bi lahko bila moji biološki starši, lahko pa sploh ne. Obstaja namreč veliko takih družin, ki so izgubile svoje otroke …
Ampak kako so lahko izgubili petletnega otroka? Če otroka izgubiš, ga najbrž iščeš in ne odnehaš, dokler ga ne najdeš …?
Ja, to je precej čudno. Očitno se je takrat veliko otrok izgubilo in jih niso našli. Ne vem, zakaj. Takrat je bilo namreč veliko sirotišnic. Mene so recimo našli leta 1971 in v tem času je bila Južna Koreja zelo revna država – zanimivo je, da je bila Severna Koreja takrat veliko bolj razvita in bogata. Zdaj je ravno obratno. Bilo je, skratka, veliko otrok, ki so se izgubili, in veliko družin, ki svojih otrok niso našle. V Koreji ulice namreč niso označene z imeni. V Seulu, ki je ogromno mesto, še danes ne poznajo uličnih imen, imajo sicer neki drug sistem za orientacijo, ki pa ga še vedno nisem doumel.
Ste se naučili kaj korejščine?
Poskušal sem, a je zame zelo težko. Ko sem prišel v Belgijo, sem govoril korejsko, a sem ta jezik pozabil, da bi se lahko naučil francosko. Verjetno je moje znanje korejščine pospravljeno v nekem predalu, a ga ne morem najti. Toda korejščina je jezik, ki mi je blizu, všeč mi je njegov zven. Mislim, da imam nekakšno blokado, da se ga ne morem bolje naučiti.
Ali ste v sklopu iskanja bioloških staršev poskusili, na primer, s hipnozo?
Ne, moram priznati, da nisem poskušal prav veliko, ne pri iskanju bioloških staršev ne pri poskusih učenja korejščine – to preprosto ni nekaj, kar bi imel na prednostnem seznamu. Prednost ima trenutno moja lastna družina: sem poročen, imam otroke, uspelo se mi je sestaviti v normalnega človeka. Tudi moja žena je Korejka, prav tako posvojena. Spopadava se s precej podobnimi težavami. Spoznala sva se v Belgiji, a sva veliko potovala, med drugim sva živela na Tajskem, od leta 2004 pa sva se ustalila v Franciji, selila sva se po različnih mestih, zdaj pa sva že sedem let v Bordeauxu. Ampak se strinjava, da je najbrž tudi Bordeaux samo neka prehodna faza. Nikakor se nama ne uspe navezati na neki kraj, kar je brez dvoma povezano z najino preteklostjo, ki je pri obeh ubrala enako pot. Zelo dobro veva, da sva sposobna čez noč spakirati kovčke in se preseliti v kakšno drugo državo, kar bova po vsej verjetnosti nekoč tudi storila.
Ali bi posvojili črnčka iz Eritreje?
Ne, jaz česa takega ne bi bil sposoben. Ne bi se bil sposoben zavestno odločiti za kaj takega. Če bi srečal kakšnega malega Eritrejčka, ki bi me pogledoval s svojimi očki, kar bi me gotovo ganilo, bi najbrž ravnal drugače. Ampak vem, da je posvojiti otroka zelo težko – otrok ni nepopisan list, s sabo ima veliko prtljage, v prenesenem pomenu. Strašno občudujem ljudi, ki se odločajo za posvojitve, saj se zavestno odpovedujejo marsičemu, za začetek času. Posvojeni otrok bo neprestano kaj zahteval od njih, in to več kot biološki otroci. Vedno jih bo potreboval in od krušnih staršev zahteval, naj mu pokažejo, da ga imajo radi. In to je zame ključ do uspešne posvojitve: otrok mora vedeti, da ga imajo krušni starši radi. V večini primerov ni težav, včasih pa se v komunikaciji zatika …
Kar se sicer dogaja v vseh družinah, tudi tistih z neposvojenimi otroki …
Ja, ampak komunikacija je zelo pomembna. Sam sem se zares lahko sestavil šele takrat, ko mi je moja krušna mama – na svoj način – povedala, da me ima rada. Povedala mi je, da je bila posvojiti otroka njena želja, to ni bila očetova zamisel. Nikoli nisem vedel, zakaj si je tako prizadevala za posvojitev, nato mi je zaupala, da je njen prvi otrok umrl ob rojstvu in da sem zdaj jaz namesto njega. Nekateri bi si to lahko narobe razlagali, jaz pa sem zelo dobro sprejel in sem si razložil, da sem v resnici njen otrok. Moja mama namreč nima navade obešati svojih čustev na veliki zvon, ampak kar mi je takrat zaupala, mi je resnično pomagalo, da sem na stvari gledal drugače.
Toda ali ste ji kdaj zastavili to vprašanje, zakaj vas je posvojila?
O tem spregovorim v četrtem delu stripa Medena koža. Tako kot v Mausu Arta Spiegelmana, ko gre Maus na obisk k očetu in se pogovarja z njim, sem tudi jaz obiskal svojo mater, bilo je julija, ker sem se hotel nekaj pogovoriti z njo. V stripu in v filmu veliko govorim o njej, popisujem svoje brate in sestre in sklenil sem, da ji bom v stripu dal možnost, da pove svoje stališče. V pogovoru, ki sva ga imela, sem jo povprašal, kako je prišlo do te posvojitve. Zastavil sem ji ogromno vprašanj, o katerih se nikoli nismo pogovarjali. Moja krušna mama ima sicer ruske korenine, njen oče je iz Rusije, ki je državo zapustil po oktobrski revoluciji. Moja mama je bila rojena v Belgiji, a ima nekoliko slovanski značaj.
Vaša družina – starši in sestre, bratje – so torej ves čas vedeli, kaj pripravljate, da jih boste prikazali v stripu? So ponosni na vas?
Ja, seveda, o tem smo se pogovarjali. Prebrali so stripe, si ogledali film. In ja, še kar ponosni so name, čeprav smo imeli nekaj težkih trenutkov. Ne gre za to, da bi s tem stripom poskušal poravnavati račune.
K temu torej niste pristopili kot Michel Houellebecq v Osnovnih delcih?
(smeh) Niti kot Valérie Trierweiler (partnerka Françoisa Hollanda, ki je o njunem odnosu po razhodu napisala knjigo, op. p.). Včasih res popisujem mučne reči, recimo s tistim gnilim jabolkom (mama je Jungu, potem ko je spet nekaj ušpičil, nekoč zabrusila, da je med njenimi otroci kot gnilo jabolko, ki bo skvarilo še ostala, in da tega ne bo dopustila, op. p.). Vprašal sem se, ali je to res nujno omeniti, saj to zadeva mene in mojo krušno mater, toda vključil sem ta pripetljaj v zgodbo, ker se je navsezadnje zares zgodilo. Zanimivo je, kako lahko iz enega takega zelo intenzivnega dogodka poveš celotno zgodbo.
Ampak treba je povedati, da ste res počeli neverjetno lumparije.
(smeh) Res sem bil pravi pobalin, vedel sem, kako spraviti ob živce starše, predvsem mamo, ki je bila pri vzgoji izjemno načelna – zavračala je, recimo, laž in goljufanje, jaz pa sem se najbolj zabaval, kadar sem se lahko kdaj zlagal. Zato se je spravila name, včasih na nekoliko krut način (očeta je prisilila, da ga je pretepel s pasom, op. p.), vendar sem včasih prav prosil za to.
Na zavihku slovenske izdaje prvega dela stripa Medena koža priznavate, da še vedno ne veste, ali bi bili hvaležni ameriškima zakoncema Holt, ki sta ustanovila sirotišnice po Koreji, ali bi se nanju jezili. Ali zdaj že veste?
Zdaj vem, da je bila posvojitev v tistem trenutku najboljša rešitev. V obdobju, ko Koreja ni mogla zadostiti potrebam po sirotišnicah, ko so bili otroci dobesedno na cesti. Zakonca Holt, Harry in Bertha, sta ustanovila sirotišnice in rešila veliko otroških življenj. To je prinašalo tudi precej denarja, krušni starši so namreč za otroka morali plačati.
Torej je šlo za velik posel?
Ne, tega ne bi mogel reči. Ampak prinašalo je na milijone dolarjev. Zakonca Holt sta zdaj že pokojna, tudi onadva sta posvojila osem korejskih otrok. Njuna ustanova še vedno obstaja, Holt International. V Južni Koreji je seveda veliko manj posvojitev.
Se o teh posvojitvah v Južni Koreji danes govori na glas ali sploh nikakor?
Nanje seveda niso preveč ponosni. Ampak preživeli so korejsko vojno, največjo in še danes nezaceljeno brazgotino pa jim je zadala ločitev na dve Koreji. Številne družine je za vedno ločila, posvojeni korejski otroci so torej samo del tega žalostnega poglavja njihove zgodovine. Travmo zaradi vojne in razpolovitve države je še danes čutiti skorajda na vsakem koraku. Vesel sem, da je moj film doživel premiero tudi v Južni Koreji, saj sem se lahko pogovarjal s tamkajšnjo mladino, ki tega dela svoje zgodovine sploh ne pozna. Poznajo ga bolj starejše generacije, ki vedo tudi, da se je veliko Korejcev izselilo v tujino. Veliko mladih pa tega ne ve. O tem se ne govori, ni omenjeno v zgodovinskih učbenikih. Na milijone Korejcev živi v korejski diaspori, recimo v ZDA. Posvojeni korejski otroci so pač del korejske diaspore. Katerikoli korejski posvojenec, ki bi želel dobiti korejsko državljansko, lahko to zdaj uredi. Korejska vlada pomaga tudi pri vrnitvi in nastanitvi v državi.
Ste zaprosili za korejski potni list?
Ne, imam belgijskega. Lahko bi zaprosil za francosko državljanstvo. No, pa tudi za korejsko – ampak kaj naj s tremi potnimi listi (smeh)?
Ne vem, ampak človek nikoli ne ve.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
