Primož Šterbenc, politolog, sociolog in strokovnjak za islam
Protiislamski diskurz v Evropi ni nekaj novega
Foto: Jože Suhadolnik
08. 03. 2016
Primož Šterbenc je politolog, sociolog, publicist, strokovnjak za islam in dober poznavalec dogajanja na Bližnjem vzhodu. Docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in avtor dveh monografij – Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti (2005) ter Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije (2011) –, pomembnih za razumevanje zgodovine islamske vere in kompleksnih odnosov med muslimanskim svetom in Zahodom, se pogosto pojavlja v medijih. O t. i. arabski pomladi, krvavi sirski moriji, vzponu skrajnežev v Siriji in Iraku, starodavnem razkolu med šiiti in suniti, ki še vedno pomembno določa politična razmerja in družbene odnose v muslimanskem svetu, govori natančno, trezno in eruditsko. Napad na Irak leta 2003, s katerim je mednarodna koalicija na čelu z ZDA zrušila režim Sadama Huseina, pa vidi kot glavni vzrok za zaostrene razmere na Bližnjem vzhodu.
V Sloveniji islam kot religijo in dogajanje v muslimanskem svetu preslabo poznamo, opozarja Šterbenc, čeprav gre za družbe v neposredni soseščini Evropske unije. Treba se je ozreti onkraj stereotipov in poenostavljanj, ki se danes pojavljajo v zvezi z islamom: »Mediji načeloma veliko govorijo in bombastično pišejo o islamu, o muslimanskem svetu, Islamski državi in podobno, zato lahko človek hitro dobi vtis, da so muslimani pomembni svetovni akterji. V resnici imajo na svetovnem odru stransko vlogo, čeprav jih je 1,6 milijarde, saj niti vlečejo drugi – ZDA, Kitajska, Rusija, Indija.«
Pred kratkim je minilo pet let od t. i. arabske pomladi, niza protestov in revolucij ponižanih in jeznih množic v državah severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Za kakšen revolt je pravzaprav šlo?
Izraz arabska pomlad je z današnjega vidika problematičen, saj so razmere na terenu veliko slabše, kot sugerira omenjena besedna zveza. V Siriji še zmeraj divja srhljiva uničujoča vojna, podobno velja tudi za Libijo. V Egiptu je represija pod režimom predsednika Abdela Fataha Al Sisija še hujša, kot je bila pred začetkom protestov leta 2011, na brutalno izraelsko okupacijo palestinskih ozemelj, ki ostaja eden glavnih razlogov za napetosti na Bližnjem vzhodu, pa je mednarodna javnost popolnoma pozabila. Niz uporov, do katerih je prišlo pred petimi leti, moramo sicer razdeliti v več sklopov, saj je šlo za različne procese, o katerih je treba govoriti ločeno. V Tuniziji in Egiptu so bili protesti spontani, na ulice je odšlo lokalno prebivalstvo, ki je v prvi vrsti protestiralo proti veliki socialni neenakosti, kar ni presenetljivo, saj sta obe državi šli skozi fazo uveljavljanja vrste neoliberalnih politik. Libija in Sirija pa sta drugačni zgodbi. Še vedno ni jasno, ali je v tem primeru šlo za spontan upor. Razmer v Siriji na primer, ki je kompleksna, religijsko mešana država s turbulentno zgodovino, nikakor ne moremo primerjati s tistimi v Tuniziji ali Egiptu. V naslednji kategoriji je Bahrajn, kjer je sicer prišlo do spontanih demonstracij in zahtev po demokratizaciji, h katerim je pozval šiitski, večinski del populacije, a je tamkajšnja sunitska oblast revolt nasilno zatrla. Posebna zgodba je Jemen, kjer je po protestih sicer odstopil predsednik Ali Abdulah Saleh, a danes tam divja državljanska vojna. Vendar gre za posledico zapletenih sunitsko-šiitskih napetosti, ki so v državi obstajale že pred začetkom t. i. arabske pomladi.
Ko smo na vrenje na Bližnjem vzhodu pred petimi leti zrli iz Evrope, je človek dobil vtis, da gre za upor mladine, povezane na družbenih omrežjih in drugih digitalnih platformah, proti ostarelim avtokratom.
Sodobna tehnološka sredstva, družbena omrežja in podobno so prej izvrstna orodja za manipulacijo kot za emancipacijo. A tudi mladi ne vedo vsega. Ravno sirska in egiptovska mladina sta v času omenjenih družbenih premikov po mojem mnenju pokazali, da ne razumeta povsem dežel, v katerih živita. Mladi se niso zavedeli kompleksnih političnih, religijskih, socialnih ozadij in razmerij v lastnih družbah, zato so v Siriji vztrajali pri poenostavljeni podobi boja ljudstva proti oblasti kot spopada dobrega proti zlu. V Egiptu pa je odstop Hosnija Mubaraka v začetku februarja 2011 povzročil silno evforijo, a je bilo jasno, da sam po sebi ne bo ničesar spremenil. Problem sodobnega Egipta je namreč bolj strukturne narave, v dominantni vlogi državnega aparata – vojske, policije, tožilstva, sodstva in birokracije –, postkolonialne države v družbenopolitičnem in ekonomskem življenju. Odstavitev Mubaraka je bila zato zgolj taktična poteza vojske, ki je vseskozi, čeprav je formalno po predsedniških volitvah junija 2012 predala oblast Muslimanski bratovščini, iz ozadja vplivala na dogajanje. Nato je spretno izkoristila ostro delitev egiptovske družbe na bolj sekularni in islamistični del ter z vojaškim udarom leta 2013 znova prevzela oblast.
Katere so glavne neoliberalne politike, ki so v zadnjih desetletjih usodno zaznamovale arabske družbe?
Predvsem gre za procese privatizacije državne lastnine, liberalizacije gospodarstva in deregulacije trga dela. Majhen del družbe je obogatel, prišlo je do močnega poslabšanja kakovosti javnih storitev, na primer v zdravstvu in šolstvu, ter velikega povečanja neenakosti. V Egiptu je že predsednik Anvar Sadat začel s politiko infitaha, z odpiranjem države tujemu kapitalu, Hosni Mubarak pa je proces pospešil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ni tudi naključje, da so Tunizijo v dokumentih Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke dolgo omenjali kot zgodbo o uspehu. Dokler je trajala hladna vojna, se je muslimanski svet kot ekonomska periferija, če si izposodimo izraz iz strukturalistične teorije mednarodnih odnosov, še lahko oprl na sovjetska finančna, tehnološka in oborožitvena sredstva. Po koncu konflikta med supersilama pa se je moral popolnoma vključiti v globalni neoliberalni kapitalistični sistem, kjer pravila igre narekujejo bogate in razvite zahodne države.
Pogosto poudarjate, da si kapitalizem in islam kot dva velika ideološka, političnoekonomska in kulturna vrednostna sistema nasprotujeta. Katera so tista glavna načela, zaradi katerih naj bi bil islam tako drugačen?
Islamska družbenoekonomska misel zase pravi, da išče nekakšno srednjo pot med kapitalizmom in komunizmom. Dopušča zasebno lastnino, ne govori o podružabljanju produkcijskih sredstev in pripisuje velik pomen podjetniški pobudi. Moja teza je, da islamski družbenoekonomski sistem ni združljiv z neoliberalno različico kapitalizma, ker gre za izrazito skupnostno religijo z močno socialno noto, ki je popolno nasprotje neoliberalnemu individualističnemu pristopu. Pravi musliman naj bi vselej deloval v korist skupnosti in ne bi smel nikoli pozabiti na tiste na robu družbe. Tretja najpogosteje uporabljena beseda v Koranu, najpomembnejšem viru islamskega prava, je ne nazadnje adl oziroma socialna pravičnost.
Druga pomembna razlika je v pojmovanju lastnine. V neoliberalni paradigmi je zasebna lastnina sveta in posameznik lahko z njo načeloma počne, kar hoče. Islam pa pravi, da je končni lastnik slehernega premoženja bog, človek ga zgolj dobi v upravljanje. Pri tem mora delovati tako, da pomaga socialno šibkejšim. Islam gleda izrazito negativno tudi na pohlep oziroma na pridobitništvo, medtem ko je v neoliberalnem vrednostnem sistemu pohlep pravzaprav glavno ekonomsko vodilo.
O kakšnem progresivnem potencialu islama pa lahko govorimo, če vemo, da so sodobne arabske družbe uvedle podobne neoliberalne reforme, kot jih poznamo tudi v Evropi, in če se zavedamo dejstva, da gre za dežele z velikimi socialnimi razlikami, kjer se lokalno prebivalstvo obnaša podobno potrošniško kot mi na Zahodu?
Vseeno ni mogoče reči, da je muslimanski svet v celoti prevzel neoliberalno paradigmo. Država ima še vedno izjemno pomembno vlogo v gospodarstvu in nemalokrat subvencionira določene proizvode, na primer kruh in gorivo. Večina muslimanov zares ne ravna idealno. Tudi sam institut zakata, tretjega stebra islama, nekakšnega davka za bogate, ki gre v roke revnim, se je v marsičem spremenil v svoje nasprotje. Posameznik daruje nekaj drobiža za najšibkejše, si s tem olajša vest in živi naprej svoje pridobitniško življenje. Vendarle pa se tipični musliman bolj zaveda svojih obveznosti in ravna drugače kot tipični zahodnjak. Velike socialne razlike je mogoče v pomembni meri razložiti s kolonialno nadvlado zahodnih sil, ki so z ekonomsko liberalizacijo razbile tradicionalne družbene solidarnostne mreže, poleg tega pa so v muslimanskem svetu ustvarile prozahodne elite, ki so vpete v globalni neoliberalni sistem. Pa še nekaj je dobro vedeti: ko je Francis Fukuyama leta 1992 v svojem znanem delu The End of History and the Last Man oznanil, da je liberalna demokracija skupaj s tržno ekonomijo prevladala in naj ne bi imela nobene alternative več, so se različni islamski intelektualci temu precej ostro uprli in zatrdili, da to ne velja za muslimanski svet.
Poglejva še v Sirijo in Irak. Za skrajno skupino Islamska država je svetovna javnost prvič slišala, ko je poleti 2014 zavzela Mosul, drugo največje iraško mesto. Na Zahodu se pogosto obnašamo, kot da so skrajneži padli z neba, a za njihov vzpon obstaja več razlogov. Kaj se je zgodilo?
Islamska država je kot skrajna grupacija Skupine za tavhid in džihad, ki jo je vodil Jordanec Abu Musab al-Zarkavi, nastala zaradi delovanja fenomena kulturne obrambe, ko so ZDA kot krščanska sila leta 2003 napadle Irak, kjer je sunitska civilizacija v času bagdadskega abasidskega kalifata med letoma 762 in 1258 dosegla svoj največji razcvet. Sociološki koncept kulturne obrambe pravi, da se v primeru konflikta med dvema skupinama, ki sledita različnim religijam, lahko krepi njuna religijska identiteta, z radikalnimi tendencami vred. Skupina za tavhid in džihad, poznejša Al Kaida v Iraku, je bila od samega začetka radikalizirana na podlagi skrajno okrepljene sunitske identitete, kar je pripeljalo tudi do sovražnosti do iraških nesunitskih skupin, kot so šiiti in kristjani. Že leto in pol zahodne sile bombardirajo cilje Islamske države, na terenu pa jo ogrožajo kurdske in šiitske vojaške formacije, kar samo še krepi sunitsko identiteto njenih pripadnikov in simpatizerjev ter potencira odpor proti nesunitom. Treba pa je poznati tudi fenomen kozmične vojne. Če skupina bojevnikov posvetni konflikt prenese v roke boga, postane spor bistveno bolj brutalen, antagonističen in težko rešljiv. Zato se danes povečuje možnost terorističnih napadov na »najmehkejše« zahodne cilje, kajti celotne družbe napadalcev so obravnavane kot kolektivni brezoblični sovražnik.
Menite, da je Islamska država nastala iz samoobrambnega impulza iraških sunitov?
Vsekakor. Kljub njeni pogosto napadalni politiki, fanatičnemu vojskovanju, grozljivemu nasilju in srhljivi medijski propagandi je skupina v prvi vrsti nastala in se krepila kot oblika samoobrambe proti zahodni vojaški intervenciji v arabskem svetu. Kot odziv na bombe, ki so jih Američani leta 2003 odvrgli na Bagdad, ter večletno krvavo in poniževalno okupacijo Iraka. To je ključno! Do vseh velikih radikalizacij dela svetovnih muslimanov v zadnjih petdesetih letih je prišlo zaradi agresivnih politik Zahoda in Sovjetske zveze v muslimanskem svetu. Zato skrajnežev z nasiljem, z novim bombardiranjem ne bo mogoče zares poraziti. Tudi če Islamsko državo fizično uničimo, se bo čez čas pojavila nova, še bistveno bolj radikalna formacija.
Kakšno vlogo pri njihovem delovanju ima religija?
Religijo lahko razumemo kot nekakšen samoobrambni nacionalistični element. Zato se je v družboslovju uveljavil pojem religijski nacionalizem. Vendar pa ne gre za običajen nacionalizem, temveč za proces, ki tosvetni boj povzdigne na kozmično raven. Tako je mogoče razložiti samomorilske napade borcev Islamske države, ki so pravzaprav njen zaščitni znak. Gre za pripravljenost posameznikov, da presežejo lastno individualnost, se povsem identificirajo s svojo kolektiviteto, v tem primeru s sunitskim islamom, in za njegovo preživetje, ki naj bi bilo ogroženo, žrtvujejo svoja življenja.
Spieglov novinar Christoph Reuter je dokazal, da so pri Islamski državi večkrat priredili identiteto svojih samomorilskih napadalcev in padlih borcev v Siriji in Iraku ter lagali o njihovi narodnosti. Če na primer Iračana, ki se je razstrelil sredi Ramadija, razglasijo za nemškega državljana, pridobijo pozornost nemške oziroma evropske javnosti in si zagotovijo večjo publiciteto. Prav tako naj bi napihnili število smrtnih žrtev pri posameznih samomorilskih in bombnih napadih in tako potencirali svojo krutost. Vaš komentar?
Jasno je, da so skrajneži mojstri propagande in da zelo dobro obvladajo simboliko ter z njo nagovarjajo muslimane po vsem svetu. Ni naključje, da je na primer Abu Bakr Al Bagdadi konec junija 2014 kalifat razglasil v mošeji Nouri v Mosulu, ki jo je dal zgraditi Nur Ad Din Zangi, veliki borec proti križarjem in šiitom. Vendar bi samomorilske napade same po sebi težko označil za propagandni trik, saj gre vendarle za zelo destruktivno žrtvovanje lastnih življenj. Mislim, da je bolj pomembno vprašanje, kaj motivira pripadnike Islamske države, da so se sploh pripravljeni razstreliti oziroma samožrtvovati. Pri tem pa je treba biti pazljiv. Rezultat protiislamskega diskurza je tudi nadzor nad definicijo muslimana kot nasprotnika. Zato v primeru nasilja muslimanov praviloma poslušamo o tem, da so storilci zaslepljeni fanatiki ali psihopati. V resnici pa so vzroki za nasilje največkrat drugje, v konkretnih družbenih, političnih in socialnih okoliščinah, ki jih s tovrstnim diskurzom ignoriramo.
Pred časom ste pisali o tem, kako ustaviti krvavo morijo v Siriji. Kaj predlagate? Zakaj menite, da bi Bašar Al Asad moral biti del nove sirske oblasti?
Sirski konflikt je mogoče zaustaviti zgolj s politično rešitvijo, torej z iskanjem ustrezne oblike skupne sunitsko-šiitske oblasti. Dokler bosta obe strani menili, da v spopadu lahko zmagata, se bo vojna v Siriji nadaljevala, zato je nujen politični kompromis. Po mojem mnenju mora Bašar Al Asad vsaj v določenem prehodnem obdobju ostati del nove sirske oblasti zaradi več dejavnikov. Z njim se identificira tamkajšnja alavitska skupnost in tudi druge manjšinske religijske skupine v državi – kristjani, druzi, ismailiti-nizariti in dvanajstniki. Ni realno pričakovati, da se bodo alaviti, ki so med dosedanjim potekom vojne utrpeli velike žrtve, kar tako odrekli svojemu voditelju. Obenem je sirski režim organiziran hierarhično in za Bašarja Al Asada trenutno nima ustrezne zamenjave, zato bi ga lahko njegov predčasni odhod destabiliziral, kar bi utegnilo voditi v katastrofo za religijske manjšine. Za zdaj pa tudi Iran ostaja zvest Al Asadovi vladavini, saj v njej vidi zagotovilo nadaljevanja politike sirskega režima kot strateškega mostu med Teheranom in libanonskim Hezbolahom. Do kompromisa pa seveda ne bo prišlo, če se o njem ne dogovorijo štiri glavne sile, vpletene v sirsko vojno, to sta poleg ZDA in Rusije še Savdska Arabija in Iran.
Kako pomembna je vloga Turčije?
Ankara že nekaj časa deluje izrazito sektaško, saj se trenutna oblast na čelu z vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) močno identificira s sunitskim islamom. Tako ali drugače v Siriji podpira radikalne sunitske skupine in se ves čas zavzema za Al Asadov odhod. Je del problema in ne rešitve. Povsem mogoče je tudi, da prihaja do konkretnega sodelovanja med Turčijo in Islamsko državo. Ankara ima skrajno skupino za orodje, s katerim naj bi na severu Sirije preprečila razvoj protodržavne entitete sirskih Kurdov. Turško zaskrbljenost zaradi kurdskega dejavnika je sicer mogoče razumeti. Zato tudi same turške invazije na sever Sirije ni mogoče izključiti, bi pa območje še dodatno destabilizirala. Ankara vidi skrajneže tudi kot sredstvo za zaustavitev vse večjega vpliva Irana na Bližnjem vzhodu. Tudi marsikateri podpornik vladajoče AKP simpatizira z Islamsko državo in vleče vzporednice med osmanskim kalifatom, ukinjenim leta 1924, in tvorbo, ki jo je razglasil Abu Bakr Al Bagdadi. Koncept kalifata namreč implicira enotno svetovno muslimansko skupnost, ki naj bi prinesla večjo vlogo zdaj marginaliziranih muslimanov v svetu. Obenem pa se turške oblasti zavedajo, da bi v trenutku, ko bi proti Islamski državi silovito nastopile z orožjem, ta lahko aktivirala speče celice znotraj države.
V Evropi se s prihodom beguncev iz držav, kot sta Sirija in Irak, širita ksenofobija in rasizem. Vi trdite, da sta islamofobija in nestrpnost do muslimanov stara pojava in da ob današnjih ksenfobnih izbruhih do migrantov na perverzen način stojimo na ramah velikih evropskih renesančnih in razsvetljenskih učenjakov. Za kaj gre?
Protiislamski diskurz na stari celini nikakor ni nekaj novega, saj obstaja približno od začetka 12. stoletja in trdi, da je islam agresivna in fanatična religija, sovražna racionalni misli in znanosti ter obenem zatiralska do žensk. Skozi zgodovino so tovrstni govor na različne načine vedno znova reproducirale različne družbene skupine, tudi renesančni humanisti. Francesco Petrarka je denimo rekel: »Težko me boste prepričali, da lahko iz arabskega sveta pride kar koli dobrega.« Tudi Giovanni Pico della Mirandola je trdil, da klasična grška misel pripada zahodnemu, ne pa muslimanskemu svetu. V tem primeru je šlo za to, da so se hoteli renesančni humanistični učenjaki prikazati kot neposredni dediči klasične grške misli, kar seveda ni res. Prav islam je bil tisti, ki je najprej ohranil, nato pa še močno nadgradil klasično grško zapuščino, in sicer na področjih astronomije, matematike, geografije, medicine in filozofije. V 12. stoletju so latinski prevodi muslimansko nadgrajenih klasičnih del pripeljali do oživljanja klasične misli v zahodni Evropi. Sicer pa so bili tudi veliki evropski intelektualci, od Erazma Roterdamskega do Voltaira, do islama strupeno sovražni. Danes se na Zahodu protiislamskega diskurza poslužujejo desne politične stranke, še posebej pomembno pa je poudariti, da plutokratske elite islam kot nevarnost subtilno slikajo z namenom odvračanja pozornosti od groteskne stopnje neenakosti oziroma velikanske socialne nepravičnosti, saj se zavedajo, da ves čas obstaja potencial za socialni upor.
Pred kratkim ste na Radiu Slovenija s skupino mladih gostovali v oddaji Gymnasium, v kateri ste se pogovarjali o islamu, t. i. begunski krizi in podobno. Kakšen vtis ste dobili?
Bil sem res pozitivno presenečen, ko sem slišal stališča mladih. Pokazali so izjemno dobro osnovno poznavanje islama, hkrati pa so se zavedali moči in izvorov protiislamskega diskurza. Z islamom povezane tematike je treba vključiti v šolske in fakultetne predmetnike. Ljudi je treba poučiti o zgodovinskem ozadju odnosov med islamom in zahodnim svetom. Odkrito je treba govoriti o križarskih vojnah, obdobju kolonializma, o nerešenem palestinskem vprašanju in o napadu na Irak leta 2003. Nujno je tudi poudariti, da sta krščanstvo in islam sorodni abrahamski religiji. Obenem pa moramo opozoriti na dejstvo, da je bil islam skozi dobršen del zgodovine tolerantna religija, ki je dopuščala visoko stopnjo avtonomije t. i. ljudstvom knjige, torej kristjanom in judom. Znanje o islamu mora postati del socializacije mladih. Pred kratkim sem predaval tujim študentom iz Poljske, Madžarske in Češke. Do samega islama so pokazali velik odpor z argumentom, da gre za nasilno religijo, ki se njih ne tiče. Obenem pa je kmalu postalo jasno, da o islamu ne vedo tako rekoč nič. Dejstvo je, da imajo države vzhodne Evrope, ki ob množičnem prihodu beguncev z Bližnjega vzhoda na staro celino gradijo ograje in zavračajo sprejetje majhnega števila pregnancev, malo izkušenj s tolerantnostjo islama. Ko govorijo o njem, v njihovi podzavesti nemara še vedno odzvanjajo zgodbe o poljskem kralju Janu III. Sobieskem, ki je leta 1683 obranil Dunaj pred turškim obleganjem. Da bi se izognili takim nesporazumom, starim predsodkom in nestrpnim izbruhom vseh vrst, se moramo o islamu enostavno več pogovarjati in ga bolje spoznati.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
