Stvari, ki jim je usojeno, da bodo izginile
Foto: Jože Suhadolnik
06. 06. 2014
S člani fotografske zadruge Magnum je danes tako kot z veterani iz druge svetovne vojne – ugašajo drug za drugim, novih pa (skorajda) ne delajo več. Ker, vsaj v Evropi, ni več vojn in ker (s fotoaparatom) danes strelja že vsakdo. Josef Koudelka, ki je prejšnji teden ob odprtju razstave svojih fotografij Sledi/Vestiges 1991–2012 obiskal Ljubljano, torej pripada izumirajoči vrsti. Tisti s tenkočutnim tretjim očesom, ki mu binglja okoli vratu (oziroma ga po potrebi nosi v žepu). Za povrh raje slika kot govori in – razen izjemam – ne daje intervjujev.
Zaradi vsega tega ni bilo nič nenavadnega, da so brezplačne vstopnice za večer projekcij njegovih fotografij in pogovor z avtorjem pošle v enem dnevu, pretežno v roke fotografov in študentov fotografije. Občudovalci njegovega dela so se v ponedeljek, 19. maja, posedli po stolih v avli Mestnega muzeja in povisevali še z galerije, v središču njihove pozornosti pa je bil možiček s sivo brado, ki je spominjal na križanca med Perkmandeljcem in Kosobrinom. Ampak vprašanje, lastnosti katerega od obeh v njem prevladujejo (je to zla narava prebivalca rudniških jaškov ali dobrodušnost nabiralca zelišč?), je dobilo odgovor v trenutku, ko je stopil na oder in spregovoril. »Dober večer, slovanski bratje in sestre,« je rekel v mešanici jezikov, ki jo je kustosinja razstave Marija Skočir označila za »slovanski esperanto«. In povedala, da se bodo nadalje raje držali angleščine, ki jo vsi razumemo. »Josefa Koudelko je težko predstaviti z besedami,« je nadaljevala in predmet njenega ubesedovanja se je ob teh besedah z resigniranim izrazom na obrazu naslonil daleč nazaj v plastični stol in sklenil roke za glavo. Letalski inženir, rojen leta 1938 v Pragi, ki se je družil s Cigani, danes bi rekli Romi, in jih tudi slikal. Svoje delo je predstavil leta 1967, mednarodna slava pa ga je dosegla zavoljo posnetkov sovjetske zasedbe Prage avgusta 1968 – podnje je bil zaradi varnosti podpisan kot P. P. (praški fotograf), agencija Magnum pa jih je distribuirala po svetu in leto pozneje so izšle v britanskem časniku The Sunday Times in ameriški reviji Life. Pravo identiteto P. P. je Koudelka razkril šele šestnajst let po dogodkih, vmes pa je postal polnopravni član Magnuma in se spoprijateljil s člani, tudi ustanovnim Henrijem Cartier-Bressonom, ki je v »blazneža po imenu Josef« trdno verjel, kot piše v predstavitvenem letaku Galerije Jakopič. Koudelka status kultnega fotografa, ki mu ga je uspelo doseči, čeprav je ves čas in dosledno slikal samo tisto, kar ga je zanimalo, najbrž dolguje tudi svojemu nomadskemu načinu življenja in klatenju po svetu s skromno opremo, skratka v slogu, ki kot da ga je prevzel od svojih romskih objektov fascinacije.
Kuratorka je nato prešla k naštevanju številnih nagrad in priznanj, ki jih je Koudelka prejel, začenši s fotografsko nagrado Roberta Cape, in ravno omenila njegovo retrospektivo v newyorški MoMA leta 1974, ko je fotograf segel po plastenki z vodo in jo odprl z enim samim odločnim zavojem, kot bi hotel reči, da so dejanja tista, ki štejejo – npr. dejanje pritiska na sprožilec. Natočil je najprej dami in nato sebi, potem pa se spet stoično zazrl predse in prisluhnil. Ko mu je Marija Skočir predala mikrofon, je izrekel dobrodošlico vsem prisotnim, pri čemer se je spet zatekel k »slovanskemu esperantu« in hudomušno razložil, da to pomeni: »Ker ste že prišli sem, vam izrekam dobrodošlico.« Kot šalo bi si mogoče lahko razlagali tudi njegovo izjavo, da ni prav veliko stvari, na katere je ponosen, in da bi precej stvari spremenil. »Oprostite mi, ker projekcija ne bo čisto popolna!«
Na platno avle Mestnega muzeja so projicirali Koudelkove fotografije iz obdobja Ciganov, sovjetske zasedbe in poznejše serije Kaos, ki je nastala, ko je Koudelka že emigriral iz Češkoslovaške. Projekcija nosi naslov Invasion – Gypsies – Chaos; prvi del je obogaten z arhivskimi videoposnetki in na enem od njih je videti samega Koudelko, kako se, oblečen v dežni plašč in ovešen s fotoaparatom, pomika skupaj s tankom, na katerega je splezal – bizarna podoba, ob kateri človek prej pomisli na filmarja med snemanjem kot na fotoreporterja pri delu. Vsekakor dokaz, da je bilo zadoščeno Capovemu merilu za popolni posnetek (»Če fotografija ni dovolj dobra, nisi dovolj blizu.«). Koudelki ne bi mogli očitati, da ni bil dovolj blizu, bil je tako rekoč del dogajanja. V objektiv je lovil ljudi, ljudi in še enkrat ljudi, z njihovih obrazov se je zrcalila cela pahljača čustvenih stanj; prevladovala sta bes in strah. Bes samo pri Čehih, strah tudi pri mladih sovjetskih rekrutih. Tudi pri seriji fotografij s Cigani je osrednje mesto zasedal človek, le čustva so zamenjali izrazi radosti, ponosa, le redko žalosti ali potrtosti zaradi smrti ali bede. Toda izrazito humanistični opus je, presenetljivo, kulminiral v čisti reizem – v seriji Kaos so upodobljeni tlaki, zidovi, opeke, naravni in umetni reliefi, igre svetlobe in senc. Človeka skorajda ni. Gledalci so zbrano in brez besed, v nekakšni blaženi zamaknjenosti, spremljali projekcijo. Samo Koudelka se je zdolgočaseno presedal; vse te slike je že videl.
Ko je spet stopil pred občinstvo, je razširil roke in se na milost in nemilost izpostavil vprašanjem: »Tako, tukaj sem.« Skorajda kot da bi občutil olajšanje – ki pa se je prelevilo v rahlo nelagodje, ko vprašanj kar ni in ni bilo … Led je naposled prebil oboževalec, ki je izpovedal svoje globoko navdušenje nad serijo Kaos. Rad bi vedel, zakaj avtor ni zadovoljen z izborom. Škrat je na to skromno odvrnil, da vse počne zato, da bi nekoč naredil bolje. In da vsak dan živi, kot bi bil njegov zadnji.
Naslednje vprašanje ga je zadelo z neba – zastavil mu ga je gledalec z balkona, ki ga je zanimalo, zakaj se je Koudelka od ljudi preusmeril k stvarem. Avtor je povedal, da se je nekoč tudi sam Henri Cartier-Bresson zgrozil nad odsotnostjo vsakršne sledi človeškega na njegovih posnetkih. »Kje pa so ljudje?« je menda vzkliknil, ko je Koudelka pred ustanovnega člana Magnuma razprostrl svoje delo. »Toda Henri-Cartier Bresson se je motil, ni razumel – na fotografijah pokrajine mogoče ni videti ljudi, vendar so tam, njihovo prisotnost je mogoče čutiti.«
Josef Koudelka je v zadnjih dvajsetih letih, zadnje leto pod okriljem Marseille-Provence 2013, evropske prestolnice kulture, obiskal devetnajst sredozemskih držav in tam slikal po arheoloških najdiščih. Ampak če me vprašajo, ali se zanimam za arheologijo, ne bi znal odgovoriti, je pripovedoval, preprosto hodim po svetu in gledam okrog in slikam tisto, kar mi je všeč. Tudi kadar me vprašajo, zakaj sem fotografiral Cigane, ne znam odgovoriti. Enako neodločen je pri narodnostni identiteti: ne ve, ali je Čeh (kar bi lahko bil po rojstvu) ali Francoz (francoski je njegov drugi potni list). »V resnici nisem ne Čeh ne Francoz, tako je to, če štiriinštirideset let potuješ okrog po svetu ...«
Nekoga je zanimalo, kako je Koudelka Cigane prepričal, da jih je smel fotografirati v tako intimnih trenutkih – vprašanje, ki ga lahko postavi le pripadnik mlajše generacije, vajene takojšnjih rezultatov. Koudelkov odgovor je bil predvidljiv: »Čas.« Samo s časom, ki ga je prebil med Cigani, si je lahko pridobil njihovo zaupanje. Nek glasbenik z juga Francije je nekoč, ko si je ogledal njegove fotografije, dejal, da je Koudelka gotovo Cigan. »Pa nisem,« je rekel veliki fotograf, in razen če niste popoln idiot, bi se jim tudi vi lahko tako približali, je odgovoril. Čemu torej razstave, če res vse, kar počne, počne zase, je zanimalo neko novinarko. Koudelka se je izvil z daljšo razlago, iz katere je bilo mogoče razbrati, da vsega le ne gre jemati tako dobesedno; tudi njegovo fotografsko knjigo o industrijskem opustošenju pokrajine na Češkem z naslovom Black Triangle (1994) bi na prvo žogo lahko jemali kot izraz okoljevarstvenih prizadevanj. Pa je le fotografsko pričanje o smrti, o nečem, kar bo minilo. Vse, česar se lotim, nosi pečat minljivosti, je zapisano koncu: serija o Ciganih zaznamuje konec nekega romantičnega popotovanja, serija o sovjetski zasedbi Češkoslovaške zaznamuje konec sanj o praški pomladi, fotografije opustošenih pokrajin pa konec romantičnih pokrajin, je razlagal. »Toda ne navdihuje me konec, temveč slutnja minljivosti in skorajšnjega konca nečesa.«
Fotograf bi postal še enkrat, ničesar ne obžaluje, za fotoaparat bi poprijel tudi danes, ko je fotografija razvrednotena in slika že vsakdo. To se mi zdi fantastično, fotografiranje je nasploh nek tak priučen poklic, tudi sam sem se odločil zanj, ker sem rad risal, a je bilo lažje to početi s fotoaparatom, je dejal. Kaj razmišlja, katere misli mu drvijo skozi glavo, ko gleda svoje stare fotografije? »Imam tri otroke, sam sem jih naredil. Nič ne razmišljam, živim za danes,« je vzkliknil in na koncu, v duhu slovanske vzajemnosti, dvignil v zdravico kozarec – z vodo. In se še enkrat zahvalil vsem, ki so pripravili razstavo. Na ogled bo v ljubljanski Galeriji Jakopič do 3. septembra 2014.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
