Evgen Bavčar, ambasador slovenske kulture
Ujeti zadnji pogled na rdeče krilo
15. 07. 2016
Konceptualni umetnik, fotograf, filozof, borec za pravice slepih je v mesecu dni postal državljan Evrope in vitez francoske legije časti. Prvo je priznanje evropskega parlamenta za projekte, ki spodbujajo čezmejno sodelovanje, drugo pa najvišje francosko civilno odlikovanje, ki ga podeljuje predsednik Francije. Sinoči ga je od francoskega veleposlanika v Sloveniji prejel za prispevek na področju umetniške fotografije.
Obe je sprejel hvaležno; v imenu slepih in vseh tistih, ki so ga na njegovi življenjski poti podpirali. Med njimi je omenil francoskega filozofa Jacquesa Derridaja, slovenskega pisatelja Jožeta Javorška, dolgoletnega direktorja Francoskega kulturnega centra v Ljubljani Charlesa Lombarda ter judovskega pesnika Edmonda Jabèsa.
Bavčar, ki je tudi neutrudni ambasador slovenske kulture, že desetletja živi v Parizu. »Nisem več povsem mlad, ampak ne še star, bi rekel Beckett.« S fotografijo išče pravico slepih do vidnega sveta. In najlepše – kot pravi – še ni naredil. Ta ga še čaka.
Prihajate z »zagovora slovenščine«, simpozija Slovenske matice o slovenščini kot jeziku znanosti. Kaj ste povedali?
Da je absurdno razpravljati o jeziku, ker smo Slovenci nastali in živimo skozi svoj jezik. Zdaj smo dobili pravico govoriti v imenu lastnega jezika tudi v Evropi, destruktivno pa smo se ga lotili na univerzi. V Parizu sem poslušal predavanja Lacana, Derridaja, Foucaulta in niti pomislili ne bi, da bi predavali v angleščini, pa so imeli ogromno ameriških študentov. Slovenci zdaj izumljamo na novo. Kot Primorec to težko doživljam, moja mama je bila pod fašizmom v Trstu in stari Gorici in mi je velikokrat povedala, kako so jo grdo gledali, če je govorila slovensko. Slovenski jezik je dragocen. Čeprav pišem tudi v francoščini, je zame slovenščina intimni jezik.
Poznate argumente, da je strah pretiran in da je Slovenija del EU tudi za univerzitetne profesorje?
Ne pretiravamo. Armenci, ki so velik narod, nikoli ne bi razpravljali o takšnem nerazumnem zakonu. Judje tudi ne o hebrejščini. Je pač absolutna pravica, čeprav vsi znajo angleško. Drugi narodi se v to ne spuščajo. Utrujen postanem od slovenskih internacionalizmov, vedno smo bili najprej nekaj drugega kakor pa mi sami. To je že zdavnaj povedal Anton Trstenjak. Slovenec je naprej komunist ali klerikalec, šele čez en teden pa Slovenec. Srbi pa obratno; najprej Srbi, vedno najprej Srbi! To je naš Črtomirov kompleks. Mi smo prevzeli krščanstvo, ampak to ni dovolj. Črtomir mora iti v Olomouc študirat teologijo, da bo še bolj krščanski. In to je negativna poteza nekega naroda. Naroda, ki je podanik, ki se hlapčevsko obnaša do drugih. Zmerjati Slovenca z nacionalistom je strašno. Josip Vidmar je rekel, kako moremo biti nacionalisti, če nas je pa dva milijona. Koga ogrožamo? Katero državo? Nikogar!
Kateri je zadnji prizor, ki ste ga še videli v otroštvu, preden vam je bomba vzela vid?
Več jih je, moj vid je umiral osem mesecev. Počasi so odhajali vidni svetovi. Spomnim se svetlolase punce, potem pa nenadoma nisem več videl njenih blond las. In me je na nekem taboru spraševala, ali vidim vsaj njeno rdeče krilo? To sem še videl. Zdaj, ko sem bil v Braziliji, je prijateljica kupila rdeče krilo, da sem jo potem fotografiral zraven drevesa, ki daje les za rdeče barvilo. Tako sem se spomnil zadnjega pogleda na rdeče krilo. Rdeča kot zadnja barva, barva ognja.
Gre pri vašem fotografiranju za iskanje tega spomina?
Vedno. Ampak iščem tudi drugo. Vidim medicinske sestre, oblečene v belo ali modro uniformo. Ali pa otroške negovalke, ki so imele zraven tudi zeleno barvo. Spominjam se Štajerke s čudovitimi zelenimi očmi. Te sem že kot otrok občudoval kot nekaj lepega. Na podlagi teh barv ustvarjam in razumem celotno umetnost zgodovine. Vidim ves svet. Moji slovenski obrazi so praobrazi za vse obraze sveta. Za francoske, brazilske, japonske. Osnova je tu in tu je pramodel mojega sveta. Smeha, smehljajev, vsega vidnega.
Pravite, da so invalidi ljudje, ki jim je bila svoboda odvzeta. Kdo ima absolutno svobodo?
Meni je bila odvzeta tako svoboda videnja kot gibanja. Jaz sem omejen. Saj grem z belo palico po Parizu, ampak to ni isto. Voziti znam kolo, ampak vozim ga v krogu, vozim tudi motor, ampak spet smo v krogu. Kot je rekel da Vinci, mi slepi nosimo svojo ječo s seboj.
Pripovedujete to z grenkobo?
To pripovedujem kot sanje o svobodi. Svoboda ni nikoli popolna, je zelo relativna in moja je zelo majhna. Koliko stvari pa je narejenih za slepe? Celo Slovenija ni podpisala konvencije marakeške pogodbe, da bi bili vse datoteke dostopne za slepe. Dvajset držav je podpisalo, v Evropi skoraj nobena. To je pač naša svoboda. Potem je svoboda glede predsodkov. Pred leti sem hodil z deklico iz ugledne družine, ki me je pred starši skrivala.
Nekaj bitk vam je uspelo, recimo, da morajo sodišča slepim in slabovidnim zagotoviti dostop do vseh sodnih pisanj.
Premalo. Slepi moramo ves čas nekaj dokazati, a nikoli dovolj ne dokažemo. Je utrujajoče in ponižujoče. Zdaj je tu bitka za dostop do knjige, boljši antidiskriminatoren zakon. Na pol je narejen, lahko bi nas slepe povabili zraven, da ne bi pisali žaljivih členov. Poznam zadeve v svetovnem merilu, sodelujem z Nemčijo, Mehiko, imam izkušnje, a mi ne dajo pravice do besede. Zato se je treba še zmeraj boriti. Poleg tega se še zmeraj dogajajo krivice. Francoski hotelir ni hotel sprejeti slepega, zdaj pa ima tožbo. Žalostno je, da je treba ljudi kaznovati na ta način. Žalostno pa je tudi, da morajo slepi imeti pse vodiče. Stari Grki so poznali Antigono, ki je svojega slepega očeta peljala v Kolon, da je umrl v dostojanstvu in spoštovanju.
Vaše fotografije nastajajo v temi.
Grški bog Eros živi v temi, eros je absolutna bližina do predmeta. Dovolite, da primem vašo roko. Med vašo roko in mano je samo tema, to je absolutna bližina. Mi slepi smo dediči grškega Erosa, tudi naš svetopisemski bog, preden je ustvaril luč, je živel v temi. A kot slepi človek imam notranje lučke, ki jih lahko prižigam. To pa je luč duha.
Kako se odločite, kaj bo osvetlila?
Ko vem, kaj želim. Včasih vem tudi vnaprej. Rad bi, recimo, naredil serijo posnetkov v Parizu, ampak ne morem, ker so povsod luči. Svetloba je danes parazitska. Zdaj sem šel fotografirat rusko kapelico ponoči.
Prodajate svoje fotografije?
Če kdo kupi, prodam. Seveda.
Delate tudi po naročilu?
Zelo redko, morda kakšen projekt. Recimo serijo fotografij krajev, kjer je živel Balzac, od Francije do Ukrajine. Naročnik je bilo mesto Tours. Po naročilu sem snemal tudi za festival v Ludwigsburgu, grad s 400 sobami. Razstavili so jih in natisnili v katalogu.
Vsi valimo svojo skalo kot Sizif, kajne?
Vsi, samo pri meni je fatalnost toliko bolj težka, ker vem, da nikoli več ne bom videl.
Ne verjamete v moč medicine?
O medicini mi govorijo tisti, ki me ne sprejemajo. Če mi kdo v Parizu govori o novih operacijah, ga prosim, naj me pusti takšnega, kot sem. Oko ni enostavno, je del možganov, delovanje možganov je za videnje brezpogojno. Človeški pogled je kompleksna zadeva.
Kakšno je življenje med rojstnim Lokavcem in Parizom?
Živim zelo skromno, dokaj osamljeno, sem sodobni puščavnik.
Pretiravate?
Seveda sem puščavnik! Ko je nujno, grem v družbo, drugače pa ne. Berem, razmišljam, pišem, v Parizu po več dni ni nikogar k meni. Včasih bi rad šel na sprehod, pa nimam spremljevalca. Ljudje hočejo biti plačani, kaj hočem, čeprav bi se z mano lahko kaj naučili ... V Lokavcu so sestra, nečakinje, mali otroci. Lokavec je pač center sveta, od tam po skypu vodim predavanja za Brazijo, Mehiko, Nemčijo.
V vašem majhnem pariškem stanovanju so se dogajale velike reči za Slovenijo.
Tam so bili vsi pomembni Slovenci, ko še nismo imeli svoje ambasade: Andrej Capuder, Drago Jančar, Boris Pahor, Jože Javoršek, tudi Peter Handke je prišel. Dolgo časa sem imel v hodniku slovensko zastavo. V Parizu je treba skromno živeti, kot v kakšnih zajčnikih. Mesto je spektakel, ljudje pa živijo v omarah, kot sem napisal za nemško revijo. So pa zanimiva srečanja tam.
Kaj reče državljan Evrope o današnji Evropi?
Zdaj je v krizi, ampak ne delam si skrbi. Bizantinsko cesarstvo je trajalo dolgo, pa je bilo ves čas v permanentni krizi. Ko bo Evropa to krizo preživela, bo veliko močnejša in na bolj trdni bazi. Ustanovitelj EU Schuman je rekel, da bi ponovno Evropo naredil na podlagi kulture oziroma evropske domišljije. Sem spadamo tudi Slovenci. Nimamo kitajske, azijske, japonske, ampak evropsko domišljijo. Referiramo se na stare Grke, Kristusa, na stare Rimljane. Kadar govorim o Sloveniji, rečem: »To je čudovita dežela.« Dekleta so bila v časih Emone enako oblečena kot v starem Rimu, po Juliju Cezarju imenujejo Julijske Alpe. Prijatelj iz Švice, najboljši poznavalec svetega Avguština na svetu, mi je takoj rekel, da ve, kje sem doma: kjer se je odločala usoda rimskega imperija! Po bitki na Vipavskem med Evgenijem in Teodozijem. Mi smo bili zmeraj v Evropi, imamo evropsko domišljijo, ampak si tega nočemo priznati. Poglejte Prešerna, Čopa, protestante. To so evropski ljudje! In brižinski spomeniki! To so evropske dimenzije!
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
