Toni Cahunek, novinar in režiser
Večina slovenskih tekem je prirejenih
19. 08. 2014
Toni Cahunek je sprva opozoril nase kot igralec v komediji Tu pa tam (2004, r. Mitja Okorn), nadaljeval je z novinarsko in voditeljsko kariero na RTV, je tudi velik poznavalec nogometa in že osem let komentira prenose tekem na Sport Klubu, danes pa je njegova energija usmerjena predvsem v ustvarjanje dokumentarcev. Pred nekaj tedni je vzbudil veliko pozornosti s svojim zadnjim dokumentarnim filmom Svet stav, ki je ob zaključku nogometnega svetovnega prvenstva slovenski javnosti ponudil vpogled v eno izmed najtemnejših plati sodobnega športa.
Vsi smo že slišali za prirejanje tekem, redki pa vedo, kako pravzaprav poteka in zakaj je tako dobičkonosno. Cahunek to razumljivo pojasni, obenem pa ga temeljita in celovita raziskava – intervjuje je opravil tako s samimi prirejevalci tekem kot tudi s strokovnimi preiskovalci tega področja – privede do zaskrbljujočega zaključka: stave na prirejene tekme so postale pomemben vir zaslužka za nezanemarljiv delež slovenskih športnikov. Dokumentarec obdela teniško, košarkarsko in nogometno prirejanje tekem, pri čemer največ pozornosti nameni zadnjemu. Prav nogomet naj bi bil namreč pri nas najbolj na udaru podkupovalcev in prirejevalcev; po eni strani zaradi slabih in nerednih plač naših profesionalnih nogometašev, po drugi strani pa zaradi dolge tradicije prirejanja nogometnih tekem, ki jo delimo in sooblikujemo z narodi bivše Jugoslavije.
Najbrž prirejevalci tekem niso najbolj navdušeni, da ste o njih posneli dokumentarec. Ste imeli kakšne neprijetne izkušnje?
Najbolj neprijetna izkušnja je prišla že kar na začetku snemanja. Ko sem začel delati na projektu, sem dobil anonimno SMS-sporočilo, da mi bodo polomili noge, če takoj ne neham z raziskovanjem. K sreči takšnih groženj pozneje več ni bilo, najbrž zato, ker sem začel poudarjati, da moj namen ni izpostaviti posamezne akterje, temveč zgolj predstaviti sistem, po katerem se ta kriminalna zgodba odvija. Precej poguma mi je vlil tudi kanadski raziskovalni novinar Declan Hill, eden največjih svetovnih strokovnjakov za problematiko prirejanja tekem; glede na to, kaj vse je obelodanil, pa jih še ni skupil, je očitno, da se kriminalne organizacije tovrstnega raziskovanja v resnici pretirano ne bojijo. Najbrž so preprosto premočne, da bi jim lahko resno škodovalo.
Dokler novinar ne začne sistematično vrtati v konkretna imena in konkretne tekme, ga pustijo pri miru. Iz dokumentarca sem na koncu tudi izrezal nekatere pretirano konkretne obtožbe, ki so jih izrekli moji sogovorniki – ne zato, ker bi se kogarkoli bal, temveč predvsem zato, ker se mi zdi nepošteno s prstom kazati na dve tekmi in na tri ljudi, ko pa vem, da so številke v resnici stokrat višje.
Ali v Sloveniji obstajajo nogometni klubi, ki so povsem imuni na mamljive ponudbe prirejevalcev tekem?
Med klubi so gotovo velike razlike. Ekipa, ki vstopi v svet prirejanja tekem, mora imeti dobre povezave. Ljudi, ki so sposobni organizirati dobičkonosno prirejanje, bi lahko v Sloveniji našteli na prste dveh rok. Nekatere poznamo – med njimi so celo znani bivši športniki –, drugim pa je uspelo ohraniti določeno mero anonimnosti in širša javnost ob njihovih imenih ne bi zastrigla z ušesi.
Glavno vprašanje za klube, ki se želijo okoristiti s prirejanjem, je, ali poznajo takšnega »zaupanja vrednega« človeka, ki jih bo znal povezati s singapursko stavnico, s tajsko ilegalno stavnico, z malezijskim stavnim sindikatom … Ti ljudje so za goljufive klube izjemno dragoceni in slednji so jih za njihove usluge pripravljeni dobro plačati; v zadnjem času jih celo zaposlujejo kot člane svojih strokovnih ekip. Zakaj? Ne zato, ker znajo prirejati tekme – to sploh ni težko –, temveč zato, ker znajo podatke o prirejanju posredovati in uskladiti s prirejevalci stavnih trgov. Šele tu se skriva resen zaslužek.
To je simbioza, ki jo izčrpno obdelate v dokumentarcu: med prirejevalci tekem iz držav bivše Jugoslavije in azijskimi prirejevalci stavnega trga. Zakaj naši lokalni goljufi za uspešen zaslužek potrebujejo azijske partnerje?
Zato, da se stavnicam neka tekma ne zazdi sumljiva. Med ljudmi, ki prirejajo stavni trg, je npr. sto aktiviranih le za eno tekmo v Sloveniji. Tem ljudem vodja določene stavne operacije iz Azije sporoči, kako naj vplačujejo stavne listke, tako da nobena od stavnic, kjer bodo vplačevali, ne bo dojela, da se dogaja nekaj čudnega in nezakonitega. Čim bo namreč dojela, bo v hipu umaknila tekmo iz svoje ponudbe, in tako bo goljufija nazadnje nedobičkonosna.
Mislite, da bi lahko našli povezave med stopnjo nogometne korupcije pri nas in stopnjo splošne korupcije v državi?
Poleg Azijcev smo države s področja bivše Jugoslavije tradicionalno svetovna velesila v poslu prirejanja tekem. Sam menim, da smo Slovenci zaradi razumljivih močnih športnih povezav s tem območjem še vedno dosti bolj problematični v športni korupciji kot pa v političnem ali družbenem smislu. Imamo seveda skupine in prakse, ki nam tako v politiki kot v gospodarstvu na podoben način kvarijo državo, se mi pa vseeno zdi, da je v nogometu to še dosti bolj prisotno in je zato nivo korupcije toliko večji kot v širši družbi. Nočem reči, da je Slovenija perfektna država, menim pa, da vseeno ni tako ekstremno koruptivna, kot je na nogometnem področju.
Kako se je jugoslovanski prostor znašel v svetovnem vrhu prirejanja tekem?
Gre za dolgo tradicijo, ki ne izvira iz sodobnega stavnega posla, temveč iz specifične politične situacije naše preteklosti. Jugoslovanska partijska oblast je šport – posebno nogomet – razumela kot eno izmed tistih družbenih orodij, s katerim se lahko močno pripomore k vzdrževanju sloge in miru med jugoslovanskimi narodi. S prirejanjem tekem se je tako v prvi ligi ohranjalo nekatere klube, ki so tam »morali« biti, kljub svoji nezadostni kvaliteti. Poskrbeli so za to, da so imeli npr. prebivalci Prištine vsaj dvakrat letno možnost gledati, kako njihova ekipa premaga bistveno močnejši beograjski klub. Po celi Jugoslaviji so bile posejane umetno vzdrževane ekipe, ki so igrale v prvi ligi in s tem tudi v športnem smislu pomagale ohranjati »bratstvo i jedinstvo«. Zadnja kola pa so bila sploh razred zase. Znamenita tekma z rezultatom 134 : 1, ki jo obravnavam v dokumentarcu, nam da slutiti, kako nedotakljivi in brezbrižni so bili jugoslovanski prirejevalci.
Še enkrat bi rad poudaril, da takrat tega nihče ni počel zaradi stav. Prirejanje se je odvijalo v vednosti in po volji političnega vrha, zato prirejevalcev tudi nikdar niso preganjali. Ob razpadu Jugoslavije pa je ta izjemno razvejena mreža zgolj zamenjala svoje politične botre z azijskimi stavnimi sindikati in tako izvedla edinstveno tranzicijo v »globalni kapitalizem«.
Na kakšen način se danes vršijo te globalne »operacije« prirejanja tekem in stav?
Gre predvsem za usklajevanje časovnih razmerij: eden stavi danes, drugi jutri, tretji naslednji dan. Narejeni so različni računi, nekdo stavi na fizičnem mestu, drugi kliče, tako da stavnice ničesar ne posumijo. Če bi namreč sto posameznikov na stotih različnih mestih vplačalo na določeno tekmo tristo evrov, bi bila stava preklicana v petih sekundah. Prirejevalci torej želijo preprečiti, da bi stavnica zaznala kakršnokoli pretirano odstopanje od običajnih vplačil.
Kako v to shemo vstopijo naši lokalni prirejevalci in športniki?
Izmisliva si primer: neki slovenski prirejevalec tekem pride do nogometašev Olimpije in jim namigne, da v kratkem potrebuje en fiks (tj. prirejeno tekmo). Nogometaši – če so pokvarjeni in pohlepni – mu za ustrezno plačilo zagotovijo, da na noben način ne bodo dobili tekme proti Triglavu (recimo, da so se tako odločili zato, ker omenjeno srečanje v ničemer ne more spremeniti Olimpijine pozicije v državni ligi). V Singapurju se nato najde človek, ki ima nekaj sto tisočakov za vplačila na stavnicah. Najti mora način, kako bo ta denar skril na legalnih stavnicah. To lahko sicer stori tudi na ilegalni stavnici, kjer mu denarja seveda ni treba skrivati. V obeh primerih pa stavnice ne smejo zaznati, da se dogaja nekaj nenavadnega. On je torej investitor, za realizacijo svojega plana pa potrebuje t. i. stavni sindikat. To je opisana organizirana mreža stavcev, ki listke za prirejeno tekmo vplačuje na različnih stavnicah po takšnem sistemu, da tekma stavnicam ni videti sumljiva, a je obenem na koncu zagotovljen dobiček (ali v primeru pranja denarja vsaj enak izkupiček) njihovemu klientu ter posledično tudi stavnemu sindikatu in sodelujočim športnikom.
Veriga je torej običajno takšna: mecen, ki ima denar in ga želi investirati ali oprati; stavni sindikat, ki pomaga prirediti stavni trg; prirejevalci tekem, ki delujejo kot povezava med sindikati in svetom športa; ne nazadnje pa še tisti, ki celotno strukturo s svojo koruptivnostjo omogočajo, torej podkupljeni športniki, trenerji, klubi, sodniki in celo celotne lige.
Kako velike so največje izmed teh mrež?
Čisto odvisno od tega, kako velik je sindikat. Tudi po nekaj sto ljudi.
Za eno specifično stavno goljufijo se lahko naenkrat angažira nekaj sto ljudi?
To se dogaja, da. Moramo se zavedati, da imajo največji sindikati – ki jih ni prav veliko – svoje ljudi po vseh državah sveta. Takšni sindikati imajo svoje ljudi tudi v Sloveniji. Slovenci bi npr. v okviru tovrstne operacije preprosto stavili – točno določene vsote, ob točno določeni uri – na Športni loteriji. Tistih nekaj deset avstrijskih članov tega sindikata pa bi po naročilu stavilo na neki avstrijski stavnici itn.
Poanta te masovnosti je torej v tem, da se lahko stavi čim več denarja in da so stave vseeno videti čim bolj regularne?
Če bi gledali za nazaj, ne bi bile videti regularne. Poanta je torej predvsem v tem, da stavnica tega do konca tekme ne zazna. Da nikoli ne pride do pretiranih vplačil na neko stavo. Na legalnih stavnicah bi se to zelo hitro ugotovilo – ker so tam vzpostavljeni sistemi, kakršna sta Betradar in Sportradar –, na ilegalnih stavnicah pa je to težje zaznati, a je vseeno mogoče. Tudi tam je treba najti način, kako vplačevati in kje.
Kot trdite v dokumentarcu, lahko stavnice po končanih tekmah v večini primerov vidijo, katere bi utegnile biti prirejene, vendar teh podatkov ne razkrijejo, ker jim to ne koristi. Ali s prirejenimi tekmami vendarle ne delajo izgube in bi zato to moral biti njihov interes?
Legalne stavnice so zelo zaščitene, ker je pri njih delež vplačil in izplačil omejen. Na Športni loteriji je ta omejitev pet tisoč evrov, nadzor je tako bistveno lažji. Ob »odprtju« stave, tj. ko stavnice prvič objavijo kvoto – npr. dva tedna pred tekmo –, lahko običajno vplačaš le sto evrov. Dokler se skupni proračun vplačil ne poveča na nekaj tisoč vplačanih evrov, ne bodo povečali maksimuma. Zato jim je pravzaprav vseeno, kaj se dogaja v ozadju. Ne glede na to, ali je tekma prirejena ali ne, bodo stavnice zaslužile, kajti kvoto upravljajo tako, da imajo na koncu vedno pozitivni izkupiček. Zanje bi bilo sicer bolje, da tekma ne bi bila prirejena, a če izvejo, tega ne bodo javno razglašali, ker bi s tem le odvrnili potencialne stavce in si tako naredili še večjo škodo.
Ali prihaja celo do kakšnih prepletov interesov med stavnicami in kriminalnimi stavnimi sindikati?
Pri ilegalnih stavnicah zagotovo. Nekatere obstajajo le zato, da na zadnjih vratih sprejemajo sumljiva vplačila. »Ponesreči« npr. za tekmo Manchester United proti Southamptonu za nekaj minut razglasijo kvoto deset in v tem času »po naključju« pride mimo lokalni mafijski šerif, vplača denar in ga na ta način opere. Podobno se je včasih denar masovno pral tudi na legalnih stavnicah, a danes je to že tako močno nadzorovano, da je tega gotovo precej manj.
Namignili ste, da je zlata doba prirejanja tekem v Sloveniji že za nami. Je bilo pred desetimi leti pri nas res bistveno več prirejanja?
Ko sem začel snemati dokumentarec, sem bil prepričan v nasprotno – da je tega zdaj bistveno več kot včasih, celo vedno več. In da je to zdaj bistveno bolj prisotno kot pred petimi ali desetimi leti. Šele ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so takrat prirejali tekme, mi je postalo jasno, da se je zlata doba prirejanja na naših tleh začela že pred desetimi leti in je trajala približno do sezone 2008/2009 – takrat se je namreč to področje pri nas začelo malce bolj resno preiskovati.
V zadnjih letih so – zaradi nepreglednega števila sumljivih tekem – slovensko ligo umaknili z ilegalnih azijskih stavnic in posledično se tudi lovke stavnih sindikatov počasi umikajo iz naših krajev, ker se jim preprosto ne izplača več: te tekme so že jasno označene kot sumljive; na mednarodnih stavnih trgih se z njimi ne da več prav dosti zaslužiti. Tukaj seveda govorimo o prirejanju, s katerim so večji del zaslužka pobrali tujci.
Še vedno pa je močno prisotno prirejanje, s katerim služijo zgolj domačini – ponavadi zato, ker imajo nizke plače in se tako nekaj igralcev (ali celoten klub) med seboj zmeni, kako bodo odigrali, potem pa prek prijateljev in sorodnikov na ilegalnih stavnicah stavijo vsote, s katerimi si ob svojem slabem finančnem položaju zagotavljajo pomemben dodaten prihodek. S tovrstnim prirejanjem (brez tujih pomagačev) pa so na lastno pest sposobni zaslužiti le dvajsetkrat, tridesetkrat manj denarja, kot so ga lahko dobili, ko so bili v posel vpleteni še stavni sindikati iz tujine. Stavnicam je tako povzročena bistveno manjša škoda, zato je to za njih še manjši problem.
Kakšna škoda pa je povzročena nogometu?
Nogometu se zaradi opisane spremembe sheme prirejanja seveda ne pozna bistvena razlika. Z vidika stavnic je oškodovanega dosti manj denarja, delež prirejenih tekem pa je še vedno dokaj podoben.
Če bi rekli na pamet, koliko slovenskih nogometnih tekem je prirejenih?
Definitivno več kot pol.
Na več kot polovici tekem slovenske prve lige torej ena ekipa že pred tekmo ve, da bo izgubila?
Ni nujno, da gre za prirejanje poraza ali zmage. Dovolj je, da se igralci domenijo za en element igre, ki ga lahko unovčijo na stavnicah. Koliko bo kotov; v katerem polčasu bo več golov; »oni bodo dali prvi gol, potem začnemo igrati normalno«; ob polčasu bo rezultat nič proti nič … Opcij je nešteto, ampak vsaj nek element tega posla nogometaši zagotovo vključijo v več kot pol tekem. Od tega namreč živijo. Približno polovica igralcev v naši ligi za svoje »profesionalno« igranje nogometa sploh ne prejema plačila. To je njihovo plačilo.
Dotakniva se še najbolj popularnega posamičnega športa, ki mu v dokumentarcu namenite vsaj toliko pozornosti kot nogometu. Kako v tenisu prepoznamo potencialno prirejeno tekmo?
Stavnicam so v tenisu najbolj sumljive tekme, ko igralec izgubi prvi niz proti sicer slabšemu nasprotniku, potem pa ga gladko premaga. Če namreč izgubiš prvi niz in na koncu zmagaš, gre na stavnicah za precej višji zaslužek, kot če bi samo zmagal. Preobrati in presenečenja so vselej dobičkonosni. Največkrat gre seveda za naključje. Ne pa vedno. In ko ni naključje, se to – spet, pustimo ob strani imena – vsekakor dogaja tudi v najbolj vrhunskem tenisu.
Zakaj bi vrhunski igralec tenisa, ki z vsako tekmo zasluži izjemne vsote, privolil v kaj takega?
Če igralec ve, da je boljši, lahko v eni igri priredi toliko dobičkonosnih kombinacij, da kar lepo število ljudi okrog njega mastno zasluži. Razlogov za takšno odločitev je seveda veliko. Tenis ni poceni šport. Igralec tenisa mora uspeti v mladosti in ni nujno, da imajo njegovi starši in sorodniki dovolj denarja za zagon kariere. Takrat se najdejo investitorji, ki jim s svojim denarjem in poznanstvi omogočijo vzpon; pogosto imajo celo ključne zasluge za to, da je današnjim zvezdnikom uspelo. Nekatere med njimi so vseskozi sponzorirali ljudje, ki so vključeni tudi v malce temnejše plati športa. Ti ljudje pa hočejo povračilo. Če jim športniki lahko vrnejo uslugo tako, da v desetih tekmah en domenjen niz odigrajo malce slabše in jim to vnaprej sporočijo, bodo to marsikdaj tudi storili. Podobnih povezav je seveda veliko tudi v nogometu.
Tretji šport, ki ga podrobneje obravnavate, je košarka. Kako se tekme prireja pod obroči?
V košarki je ponavadi najboljša stava, da moštvo zmaga potem, ko je pri polčasu rezultatsko že zaostajalo. Recimo, da Krka igra doma proti Zadru – kvota bi bila npr. 1,5 na Krko, kvota, da bo Krka zaostajala ob polčasu in na koncu zmagala, pa bi bila 6. To pomeni, da s takšno stavo dobiš dvanajstkrat več denarja. Kaj bodo naredili igralci, ki jim je zaslužek pomembnejši od poštenosti? Igrali bodo na preobrat in stavili nanj.
V nogometu je takšne preobrate težko suvereno napovedati, če nista domenjeni obe ekipi, v košarki pa je to bistveno lažje, če si boljša ekipa na igrišču in če so igralci dobro uigrani. V zadnjih minutah pred polčasom nasprotniku pustiš, da te ujame in te prehiti za točko ali dve, kar lahko v drugem polčasu že v enem napadu izničiš.
Tudi odbojka je s tega vidika genialen šport za prirejanje. V petindvajsetih točkah boš pač boljši, če si dejansko boljši. Tukaj ni dileme. In dejansko lahko izgubiš prva dva niza, lahko izgubiš tudi z visoko razliko, in se potem zlahka vrneš. Tudi našim ekipam se dogajajo primeri, ko nasprotnike suvereno premagajo v gosteh, potem pa te iste ekipe odločno zmagajo pri nas. Tu ni logike. In takšnih primerov je bistveno preveč, da bi lahko verjeli v čistost športa. Kar je še huje, teh anomalij nihče ne vzame pod drobnogled, ker tisti, ki bi to lahko storili, vedo, za kaj gre in imajo od tega tudi korist.
Pred kratkim je po spletu zakrožil posnetek tekme med Koprom in črnogorskim klubom Čelik Nikšić, ki da slutiti, da je šlo za prirejeno tekmo. Kakšno je vaše mnenje?
Od tega je zdaj že kar nekaj časa, nihče od vpletenih ni dal nikakršne izjave, vsi pa vemo, za kaj gre. Razmišljal sem, da bi se te dni preprosto odpravil v Koper in vodstvo kluba ter nogometaše vprašal, kaj se je dogajalo na tej čudaški tekmi. Kdaj bomo to raziskali, čez štiri leta? Kako očitneje še mora biti? V času priprave na svoj film sem pregledal številne posnetke slabo prirejenih tekem, a ta tekma sodi v sam vrh bizarnosti, ki sem jih imel priložnost videti. Še posebej zato, ker zdaj vem, da je tako goljufijo mogoče dosti bolj elegantno prikriti; na tej tekmi pa se zdi, kot da se jim sploh več ne ljubi prikrivati.
Po vašem prepričanju je prirejanje tekem v povezavi s stavami že postalo sestavni del športnega posla. Kako visoko se je prikradlo? Te dni smo spremljali zaključek svetovnega prvenstva v Braziliji; je mogoče, da se na tako velikih tekmovanjih dogaja kakršnokoli prirejanje?
Prepričan sem, da se kakršnakoli možnost prirejanja konča na odločilnih tekmah, v katerih vsaka ekipa prepozna potencial za življenjski podvig. Še vedno torej romantično verjamem, da je zadnji del svetovnega prvenstva povsem čist. Obenem pa je povsem jasno, da se tekme v skupinskem delu prodajajo tudi na svetovnih prvenstvih. Morda je najbolj očiten primer Gane s prvenstva leta 2006, ko imamo prepričljive dokaze, da so prodali dve tekmi. Gana je takrat ponudila šablonski primer, kdaj lahko neka ekipa začne razmišljati o tem, da bi prodala tekmo na velikem tekmovanju. To se zgodi, ko ni urejenih odnosov med igralci in nogometno zvezo; ko so igralci že tako ali tako premalo plačani za igranje v reprezentanci, po pogovorih s svojimi kolegi iz klubskih moštev pa ugotovijo, da slednji dobijo desetkrat več denarja za nastop na istem prvenstvu, in ko že vedo, da v tej fazi turnirja tudi ne bodo prišli naprej. Pod temi pogoji so morda nazadnje pripravljeni prodati celo tekmo na svetovnem prvenstvu.
Kamerun – ki se ga na letošnjem prvenstvu preiskuje v povezavi s tekmo proti Hrvaški – je bil v podobni situaciji: neurejene razmere v reprezentanci, izgubili so prvo tekmo proti Mehiki, čakala pa jih je tekma proti Braziliji, ki je realno gledano ne bi mogli dobiti. Vedeli so torej, da je edino, kar jim še lahko koristi, to, da gredo domov z denarjem v žepu. Take ekipe je sila lahko podkupiti.
Moramo pa se tudi zavedati, da je količina denarja, vplačanega na stavnicah v času svetovnega prvenstva, tako enormna, da je mahinacije še bistveno lažje prikriti. Prav zato je tudi stavnim goljufom v večjem interesu prirejanje tekem, na katere stavi veliko število ljudi. Tudi na nogometnem svetovnem prvenstvu ali na teniških Grand Slam turnirjih, če in ko jim to uspe. Če ekipo, kot je Kamerun, podkupiš za pol milijona, boš ta denar na tako pomembni tekmi, na katero stavijo množice amaterskih stavcev, zelo hitro in zelo neopazno povrnil, tudi če je kvota nizka.
V tekmi med Gano in Italijo kvote najbrž niso bile zelo visoke. Še vedno pa je obstajal odstotek možnosti, da bi ekipi nekako presenetili in ne bi šlo vse po načrtih. Kaj narediš kot investitor oz. kot stavni sindikat? Angažiraš prirejevalca tekem, ki Gani obljubi pol milijona in s tem odkupi odstotek možnosti, da bi Ganci morda presenetili. Tako lahko povsem suvereno investiraš dvajset milijonov dolarjev v to tekmo. Tudi če je kvota le 1,2, boš še vedno zaslužil štiri milijone. Ko daš pol milijona Gani, je to tri milijone in pol čistega dobička. Obstaja torej jasna logika, zakaj prirejevalci tekem oprezajo za podhranjenimi nogometaši in ekipami – tudi na medijsko tako izpostavljenih tekmovanjih, kot je svetovno prvenstvo.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
