Fabula 2012, Mihail Šiškin
Z besedo nad smrt
Foto: Wikimedia
08. 03. 2012
Če si pravi pisatelj, je vsaka izkušnja tvoj duhovni kapital, zato ni tako zelo pomembno, kje živiš,« je novembra lani v dokumentarnem portretu za Deutsche Welle razmišljal v Zürichu živeči enainpetdesetletni ruski pisatelj Mihail Pavlovič Šiškin. Nekdanjega študenta na moskovskem pedagoškem inštitutu, zatem pa novinarja in učitelja angleščine ter nemščine, je ljubezen pred petnajstimi leti iz Moskve ponesla v Švico, kjer dela kot tolmač na oddelku za imigracije in se vsakodnevno sooča z usodami prosilcev za azil zlasti iz Rusije in bivših sovjetskih držav. Prav to prozaično in obenem stresno službeno okolje je vsebinsko in formalno ukrojilo pripovedno obliko Venerinih laskov (2005), ki veljajo za njegov najboljši roman – zanj je v domovini prejel praktično vse eminentne literarne nagrade in so ga prodali v več kot 100.000 izvodih ter prevedli v številne jezike.
»Mihail Šiškin je pisatelj življenja, besede so zanj mali kos večnosti, s katerim gradi zid nasproti smrti, vsaka nova knjiga pa pot v nesmrtnost.«
Venerini laski so briljanten roman, ki po mnenju ruskih bralcev in kritikov sodi med največja dela njihove literature. Je univerzalen v svojem jedru – pa ne le zato, ker se dogaja v več različnih državah in zgodovinskih obdobjih, ker uničuje in prestopa meje. Celoten roman je namreč metafora za osvoboditev, za »vstajenje« duše. Zgodba se začne v Švici: pripovedovalec je zaposlen pri lokalnem uradu za imigracije, kjer tolmači zaslišanja ruskih beguncev; na tem mestu je najbrž treba izdati, da je junak vseh svojih romanov Šiškin sam. Nekateri emigranti so prišli v Zürich iz Čečenije, drugi iz ruskih sirotišnic, tretji so v vojni izgubili domove oz. so jim pred očmi pobili starše, bili so posiljeni, mučeni, preganjani, zasledovani … Grozljive zgodbe, ki si sledijo v verigi neskončnih vprašanj in odgovorov, pripovedujejo zato, da bi ostali. So si kaj izmislili, zato da bi lahko ostali? Na trenutke ne vemo več, kaj je resnica in kaj ne, a na koncu je jasno, da so zgodbe resnične. Emigranti imajo priložnost, da na novo napišejo svoja življenja, da začnejo znova, da se ponovno najdejo. Tolmač je edina povezava med dvema svetovoma, le on jih lahko pripusti v boljše življenje, jih odreši z besedo.
A tolmač ni le tolažnik in rešitelj ponižanih in razžaljenih, kje pa. Med zaslišanji rad piše nikoli odposlana pisma svojemu sinu, v katerih opisuje svoje življenje uslužbenca, spominja se preteklosti, oživlja zgodbo svoje pogubljene ljubezni, ki odmeva v sozvočju z znanimi velikimi ljubezenskimi zgodbami (Dafnis in Kloe, Tristan in Izolda). To pa še ni vse: medtem bere Ksenofontovega Anabasisa, in ker ima pisana beseda moč oživljanja, se grški plačanci vračajo nazaj na morje, marširajo skozi puščave in mesta – in srečajo skupino čečenskih ubežnikov iz goratih predelov, ki grejo raje v smrt, kot da bi se predali Rusom. Njihovo srečanje se zdi povsem naravno, zato Grki in Čečeni skupaj nadaljujejo potovanje: intervjuji, pisma, spomini, ljubezenske zgodbe, vse je spretno povezano v splet dogodkov in človeških usod, glasov, ki razraščajo zunaj časa. Še en značilen glas v tem zboru je namišljeni dnevnik Bele, še kako resnične znamenite ruske pevke in razvpite lepotice (Izabela Jurjeva, 1899–2000), o kateri naš junak (»junak našega časa« to vsekakor ni, pri njem ni niti sledu o kakšni s spleenasti različici odvečnega človeka) piše biografijo – da bi jo ponovno oživil. Gre pravzaprav za osebni dnevnik dekleta, v katerem opisuje svoje otroštvo, ljubezenske afere, svoj uspeh, vzpone in padce – upodablja obdobje od predsovjetskih časov do danes skozi dogodke svojega 100 let dolgega življenja.
Ta v več pogledih avtobiografski roman je mešanica različnih stilističnih prijemov in pripovedovalskih leg, in linija glavnega junaka nikakor ni naključna – njegove pripovedovalske veščine so metafora vsevednosti, ki jo poganja njegova skorajda obsesivna želja, da bi v Rimu odkril grobnico svetega Cirila, očeta abecede, ki kroji njegov univerzum. Beseda je čarobna le zato, ker je njena zgodba lahko povedana. Je nepredvidljiva in spremenljiva, a kar enkrat obstaja, bo na svetu obstajalo za vedno. Venerini laski so veliki roman o svetu in jeziku, ki lahko ustvarja nove resničnosti, bolj osupljive in kredibilnejše od resničnega sveta, so veličastna in izjemno kompleksna freska človeškega življenja, so roman o zločinu brez kazni, o vojni in miru, o ljubezni in resnici, ki se skriva tudi v izmišljenih zgodbah, njegov avtor pa je zvezda literarnih večerov po Evropi in Ameriki in sodobni klasik, ki ga postavljajo ob bok Joyceu (preskoki v naraciji) in Nabokovu (sofisticirana raba jezika).
Mihail Šiškin je gotovo eden najbolj nadarjenih in inovativnih ruskih pisateljev srednje generacije (poleg Sorokina, Akunina, Pelevina in Gelasimova), razvil je izviren slog in je izjemen stilist. To daje slutiti že Učna ura kaligrafije (1993, prvenec leta v Rusiji), zbirka treh kratkoproznih besedil o smislu in znosnosti življenja, ki prepletajo zgodovinsko in avtobiografsko prozo s številnimi citati; zgodbo Zvonik svetega Marka denimo v celoti sestavljajo navedki iz ljubezenske korespondence švicarskega levičarja in ruske revolucionarke. Šiškin se je že v prvencu poigraval z idejo besed – njihovim namenom, učinkom in formulacijo, ta obsesija pa se je v Venerinih laskih odrazila celo v motu romana: Kajti beseda je ustvarila svet in z besedo bo prišlo vstajenje. Avtorjeva obsedenost z besedami ne preseneča, saj je zapustil naročje maternega jezika in domačega okolja ter začel z distance in drugačne perspektive opazovati in razumevati lastno deželo, jezik in samega sebe.
Pisatelj je znan tudi po svoji neposrednosti: v nekem intervjuju novembra lani se je npr. razgovoril o ignoriranju sodobnih ruskih avtorjev in ugotovil, da bodo na Zahodu brani šele takrat, ko bodo nehali pisati o ruski eksotiki in začeli pisati o bralcu, ne glede na njegovo narodnost. »Ko se bodo sodobni ruski pisatelji naučili pisati o ljudeh tako, kot je to znal Tolstoj, bo prišel novi val ruske literature, ki bo bran povsod, dotlej pa bodo ostajali v svojem lastnem malem getu.«
Mihail Šiškin je pisatelj življenja, besede so zanj mali kos večnosti, s katerim gradi zid nasproti smrti, vsaka nova knjiga pa pot v nesmrtnost. Od teh je treba omeniti vsaj še romana Zavzetje Izmaila (2000, ruski booker) in Knjiga pisem (2010).
Nastop v Ljubljani
8. marca, ob 20h, Cankarjev dom, Klub CD
Prevedeno
Venerini laski (Venerin volos). Prevedla Jelka Ciglenečki. Društvo slovenskih pisateljev, Ljubljana 2010
Učna ura kaligrafije (Urok kaligrafii). Prevedla Jelka Ciglenečki. Študentska založba, Ljubljana 2012
Pogledi, št 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
