Bosonogi pesnik pod krošnjami starih platan
Veleposlanik se je ob uri, ko je bil napovedan začetek dogodka, še nekam nervozno prestopal pod krošnjami starih platan. Na improvizirani oder je nekaj minut pozneje stopil s šopom listov v eni in kozarčkom vina v drugi roki. Kot bi želel tudi Ljubljani privoščiti malce vzdušja festivala Dnevi poezije in vina, ki se je začel dan pozneje na Ptuju. Sivolasega gospoda v črni srajci, strganih kavbojkah in ortopedskih natikačih res nihče ne bi imel za diplomata, prej za pesnika. S pesnikovanjem se ukvarja že kakšnih trideset let, je priznal uvodoma. Še prej je, da bi odgnal tremo, zbrcal čevlje z nog in stopala prepustil blagodejnemu božanju mehke trave.
»Nekatere od pesmi sem napisal v časih, ko sem leta 1973 štopal po Jugoslaviji in ko sem bil mlad in neumen Američan,« je začel. »Če ni to čisto odveč dodati,« je pristavil. In to ni bila njegova edina šala na lasten račun (ali na račun nacije, ki ji pripada). »Takoj sem vedel, da smo prišli v Jugoslavijo, ker so bili domačini veliko bolj prijazni z nami kot v vseh državah, članicah severnoatlantskega zavezništva, ki smo jih dotlej prepotovali. Pogosto pomislim, da bi bili Slovenci morda bolj naklonjeni Američanom, če ne bi vstopili v Nato.« Če bi občinstvo prišlo na nastop stendap komika, bi se gotovo že po nekaj minutah vsaj nasmihalo, tako pa … Očitno so bili iz Mussomelijevih ust vse prevečkrat vajeni slišati raznovrstne nauke in poduke, zato so imeli še med poslušanjem poezije vsaj eno uho naravnano na to frekvenco, da ja ne bi preslišali česa škandaloznega. Vendar so na ta »prvi in zadnji poletni dan« ostali nepotešeni. Bosonogi možakar v strganih kavbojkah se je, obžarjen z zahajajočim soncem, razkril predvsem kot človek peresa.
Branje pesmi z listov, ki jih je sproti metal na travo, je trajalo dobre pol ure. Zelo tvegano bi bilo zgolj na podlagi slišanega izreči sodbo, ali njegova poezija premore kaj umetniške vrednosti ali ne (za vse, ki ste branje zamudili: svoje pesmi občasno objavlja na Facebooku). Toda na prvo poslušanje so Mussomelijeve pesmi precej podobne tistim, ki jih je v dnevnik zapisoval Jadran Krt. Na podobnost napeljuje že navdih, ki ga veleposlanik črpa iz izjemno različnih reči in dogodkov. Prva pesem, ki jo je prebral, je bila posvečena Dalmaciji (kakršna je bila pred tridesetimi leti). Drugo je navdihnilo razočaranje, ki ga je doživel – še vedno na mladostniškem potikanju po Evropi – ob obisku Stonehengea. Ta je v njegovi zavesti dotlej živel kot skrivnostno obeležje starodavne civilizacije, našel pa je od turistov oblegano parkirišče.
Nekaj pesmi bi lahko označili za neke vrste »prigodnice«. Eno takih je, takrat zaposlen na ameriškem veleposlaništvu v Egiptu, napisal po pokolu v libanonskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila. Poskušal jo je celo objaviti v glasilu ameriškega zunanjega ministrstvaState Magazine, vendar so jo zavrnili, je povedal. Še sreča, da so jo, saj bi sicer izgubil službo, se je zarežal, nato pa brž zresnil in, kot bi hotel poudariti, da ga je ta mladostniška vihravost že davno minila, dodal, da je »Bašar al Asad ob približno istem času v Siriji v Hami pobil na tisoče ljudi«.
Mussomeli ni omenjal, ali si je po State Magazine prizadeval za objavo kje drugje. Domnevati je, da se je že zgodaj odločil iz pesnikovanja narediti konjiček, nekakšno intelektualno rekreacijo. Saj ne bi bil prvi, ki bi se iz vrst diplomacije podal na literarno pot, a je najbrž presodil, da je veliko bolj vijugasta in negotova kot služba v ameriški administraciji. Jadranu Krtu, ki je kot najstnik pesnil o norveških fjordih, angleškem delavskem razredu in solzah Margaret Thatcher, pozneje v življenju literarna žilica ni bila ravno v uteho. Prej v pogubo, in Mussomeli jo je po tej plati še dobro odnesel … Prebral je tudi pesem, porojeno iz najstniškega erotičnega koprnenja, za katero je kot srednješolec prejel nagrado. In priznal, da je večina njegove poezije ljubezenska. Poslušalci v parku Zvezda so je bili deležni le za pokušino. Predstavil se je še z nekaj razpoloženjskimi (o septembrskem snegu) in nekaj takšnimi, ki jih je napisal v dar družinskim članom (recimo bratu, ki se mu je po več zaporednih hčerkah končno rodil sin; Mussomeli ga v pesmi z obilico humorja primerja s Henrikom VIII.). Potem si je nataknil čevlje in jadrno vstal z odra, z besedami, da »mora pa zdaj res zapustiti Slovenijo«. Od rojaka iz občinstva je bil deležen čestitke za pogum – ker si je upal prebrati nekaj, kar je napisal pred toliko leti. Veleposlanik je priznal, da se je za ta korak odločil, ker »se v Sloveniji počuti bolj doma kot doma«. In mogoče čisto malo tudi zato, ker je presodil, da v tej fazi in v tej državi lahko naredi karkoli, ne da bi bistveno ogrozil svojo kariero. Ampak tega ni povedal naglas.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014