O kitenju s tujim perjem
Čigava dežela?
17. 07. 2015
Konec junija Slovenci tradicionalno praznujemo dan državnosti – praznik, ki nas z dela prostim dnem vsako leto spomni na zgodovinsko bitko, s katero smo si izbojevali pravico do svoje lastne nacionalne države.
Vem, nacionalna država je bila dolgo časa hudo zaželen ideal, zlate sanje neke dobe, izšolane, da upravičijo vse sorte vprašljivih prizadevanj. Iskreno povedano, sem vedno verjela, da je na konceptu nacionalne države nekaj globoko agresivnega. Samo pomislimo: prek arbitrarnih atributov povezana skupina ljudi naključno ozemlje in pripadajoče naravne vire razglasi za svojo last in je z vsemi ostalimi prek arbitrarnih atributov povezanimi skupinami ljudi v večnem, čeprav ne vedno manifestnem konfliktu za njihovo lastništvo. Pa tudi: z naključnostjo svojega rojstva je človek, rojen v specifično nacionalno državo, obsojen na določen položaj, včasih boljši, včasih pa neprimerljivo slabši, ne da bi bil za to na kakršen koli način odgovoren. Vse preveč arbitrarnosti in naključnosti, ki zase terjajo videz nujnosti in utemeljenosti in so ga pripravljene braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Za vas ne vem, v meni pa se vsakič, ko poskušam motriti koncept nacionalne države, kolcne sila preprosta in ne preveč domišljena utopistka, ki meri predvsem na to, da je vsakršno govoričenje o človeški enakopravnosti mlatenje prazne slame, dokler faktično ne bo veljalo, da za vsakega živečega človeka veljajo ista pravila, da ima pred sabo enake možnosti tako za preživetje kot za razvoj. V letih, ko smo še verjeli, da je pred nami vsaj še nekaj desetletji napredka, sem rada verjela, da gre za prehodno stanje, ki ga bo nadomestilo kaj bolj univerzalnega, predvsem pa bolj pravičnega. Potem pa je iluzija blagostanja zaškripala tudi na našem koncu sveta in kot se za krizo spodobi, so ljudje en dva tri spet skočili v nacionalistično opravo prvega reda.
»Nacionalizem je čudna reč. Čuden je predvsem zato, ker se tako rad naslanja na odstotne stvari. Bolj kot so zgodovinsko zabrisane in manj kot nas neposredno zadevajo, toliko bolje.«
Nacionalizem je čudna reč. Čuden je predvsem zato, ker se tako rad naslanja na odsotne stvari. Bolj kot so zgodovinsko zabrisane in manj kot nas neposredno zadevajo, toliko bolje. Manj pikslov kot ima neko dejstvo, več svobode si lahko privoščimo pri njegovi interpretaciji in lažje ga je upogniti svoji teoriji v prid. Pri tem je skoraj najbolj hecno veselje, s katerim se vsak nacionalizem ljubeznivo veže s čudaškim, težko ulovljivim pojmom, ki sliši na ime ponos. Rečeno s kmečko govorico, biti »ponosen« v nacionalističnem smislu po nujnosti pomeni kititi se s tujim perjem. Pomeni izgradnjo napihnjenega kolektivnega subjekta, ki obsega tudi tiste, ki se vanj niso javili prostovoljno, ker so denimo že stoletja ali kar tisočletja pod rušo in nimajo ne možnosti ne pravice, da bi se o svoji vključitvi izrekli, pa tudi tiste, ki nam trenutno pridejo prav, saj s svojim likom in delom služijo domovini kot dragoceno okrasje, kot so na primer vrhunski športniki. Kar so dosegli oni, smo dosegli vsi, zato smo nanje ponosni. Ponosni na kaj? Na zgodovinsko vprašljive detajle? Na tuje uspehe? Na bitke, ki so jih izbojevali drugi? Ponosni državljan lahko vse življenje preždi med štirimi stenami, ne da bi se polotil kakšnega bolj kompleksnega opravila, kot je pridelava dreka iz kruha, pa vendar zanj dela stoletna zgodovina in stoletna zgodovina mu omogoča, da se ozre na svojo svetno eksistenco in v njej ne zazna pulzirajoče praznine, marveč vse vsebine, slavo in dosežke, ki so jih dosegli tisti, ki jih je, brez krivde krive, vase posrkal kolektivni subjekt nacije. Kot bi rekli v Zvezdnih stezah: »Mi smo Borg, asimilirani boste, vaš upor je jalov.«
Kolega rusist je nekoč poročal o prikupni zagati, ki se govorcem različnih slovanskih jezikov rada zgodi: beseda, ki v enem jeziku pomeni nekaj, v drugem jeziku pomeni nekaj popolnoma nasprotnega. Beseda ponos naj bi tako v ruščini pomenila drisko in ruski gostje, ki so se po Sloveniji sprehajali v času, ko je Laško svoje pivo oglaševalo s sloganom »Poln ponosa«, so se od smeha na vsakem koraku valjali po tleh. Ta lingvistična anekdota se mi dopade predvsem zato, ker če na koncept ponosa pogledam z nacionalistične perspektive, bogato obrodi z metaforo. Kaj drugega je namreč ta inflacija ega s pomočjo tujih atributov, kot prebavna motnja? Morali smo pojesti nekaj pokvarjenega in zdaj nas zvija, črviči in napenja. A smo polni ponosa.
Vsaka nacionalna država ima ob grbu, zastavi in himni za svojo predstavitev pripravljenih še ščep lastnosti, s katerimi se rada ponaša. Včasih gre za velike može (in redkeje žene), včasih za prelomne zgodovinske trenutke, včasih za živali, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Pri Sloveniji se mi je vedno zdelo malodane očarljivo, kako je tisto, s čimer se najbolj ponašamo, uspelo postati nekaj, kar je najbolj od nas najbolj neodvisno, najbolj abstraktno in tisto, kar najbolj izključuje ljudi. Narava. In to ne kakršnakoli narava in predvsem ne narava, ki bi človeku karkoli olajševala. Gore in gozd, ki ga je vsako leto več.
Med vrsticami gre razumeti, da pri sebi ne čislamo ničesar, kar je neposredno povezano z nami, marveč tisto, kar nas predhaja, prerašča, tisto, s čimer smo če že ne ravno v odprtem konfliktu, pa vsaj v trhlem premirju, in za kar lahko s skoraj stoodstotno gotovostjo trdimo, da nas bo preživelo. Najboljše na Slovenskem je tisto, kar je najmanj človeško.
»Rečeno s kmečko govorico, biti »ponosen« v nacionalističnem smislu po nujnosti pomeni kititi se s tujim perjem. Pomeni izgradnjo napihnjenega kolektivnega subjekta, ki obsega tudi tiste, ki se vanj niso javili prostovoljno.«
Če se uspemo izogniti zagati s ponosom in do tal, po katerih nam je dano hoditi, ne čutimo, kot da smo nekako osebno odgovorni za njihovo lepoto in da nam zanje pritičejo nekakšne zasluge, je na vsem skupaj res nekaj očarljivega. Ob konceptu domovine, nacionalne države in vseh ostalih zaostrenih različicah istega namreč nevsiljivo biva koncept doma. Kot nekaj, kar nas svojimi lastnostmi čustveno zavezuje, čeprav ni nujno, da za to obstajajo posebej racionalni razlogi. Kot nekaj, česar nočemo in niti ne moremo vsiliti drugim, saj je, kot zgolj čustvo, le naša individualna reč, nekaj, kar se da čutiti in motriti, ne da pa se s tem nič uporabnega početi. In če že moramo do nečesa čutit abstraktno ljubezen, ki jo človek čuti do doma, je morebiti še najbolj smiselno, da jo čuti do najbolj abstraktnih stvari. Da se niti ne poskuša pretvarjati, da gre za nekaj unovčljivega, in da ne privoli vnaprej v to, da je njegova sodba, individualna, kakršna je, vedno bolj ali manj estetska.
Tako da, Slovenija, vse najboljše! Ne morem reči, da se s tabo pogosto strinjam, in še manj, da sem nate ponosna, da uspehe Tine Maze doživljam kot svoje; vladno politiko še manj. Na srečo pravijo, da človek lastni državi največ pripomore s tem, da jo najostreje sodi. A naj te sodim, kot te hočem, me s tabo in tvojimi vsebinami veže občutek, ki me ne veže na nobeno drugo ozemlje, na nobene druge vsebine, na noben drug jezik in zgodovino njegove rabe. Govoriti o ljubezni do doma, o navezanosti nanj, o zlitosti, ki veže otroke na svoje starše tudi takrat, kadar škoduje, je spolzek teren, o katerem je težko govoriti, ne da bi pri tem izpadli bedasto, za to bi za zaključek rada rekla le to, da je vedno varno razumeti, da je to, kot vsaka ljubezen, osebno, vprašljivo in slabo utemeljeno podjetje, ki ga moramo nositi na svojih plečih in si nikoli ne dopustiti, da bi iz njega naredili politično stvar. To se je namreč še vedno končalo s katastrofo.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
