Literatura Iva Andrića
Hudič v knjigah
30. 08. 2013
Ivo Andrić v svoji knjigi različnih zapiskov in impresij Znamenja ob poti (Znakovi pored puta), ki je nekakšna njegova knjiga modrosti, opisuje trgovskega pomočnika iz Višegrada, človeka »nezdravo rdečih lic in temnih oči krotkega in nemirnega pogleda«. Človek ves dan dela, ne kadi, ne pije, ne mara za ples, ne gleda za dekleti. Njegova edina strast sta branje in premišljevanje. Pravzaprav vsako noč premišljuje o eni sami temi: kako bi bilo mogoče odpraviti vse škode, nerede, poškodbe, krivice in izgube v družbi in naravi ali jih vsaj kanalizirati, tako da bi življenje postalo urejeno in pregledno kot ravno in obdelano polje, da bi bilo vse v njem mogoče predvideti, izračunati in obrniti v prid družbe.
Na tega Andrićevega trgovskega pomočnika sem se spomnil, ko sem v nekem časopisu prebral, da je v Bosni in Hercegovini izbruhnila polemika o pisateljevi literaturi. Njegovi nasprotniki so pisali, da so njegove knjige polne predsodkov do muslimanov, enostranske in nacionalistične in da bi bilo kratko in malo treba preprečiti njihovo uvrščanje v šolske programe v tej državi.
Poskus, da bi literaturo očistili temnih plati balkanske resničnosti, kot sem nekoč že zapisal, da vsaj literatura ne bi bila več kotišče negativnih predsodkov, prizorišče človeških zablod in da bi s svojimi pozitivnimi in svetlimi sporočili prispevala k človeški, verski in etnični toleranci, je – zmoten. Če bi tak poskus prevzgoje pisateljev uspel, potem bi res dobili nekonfliktno in neproblematično, a zato sterilno prozo ali dramske tekste. Takšne literature nihče ne bi bral, tudi pisati je pravzaprav ni treba. V eseju Pisateljevi pogledi na Political Corectness sem ob teh pojavih zapisal: »Najpomembnejša literatura na tem koncu Evrope je v 20. stoletju nastajala prav iz umetniških soočenj s kontroverzno, nevarno, temno balkansko družbeno realnostjo, ni se bala opisovati predsodkov in sovraštev, nizkih strasti in človeških zablod. Če bi sodili po kriterijih politične korektnosti, potem bi bilo treba Travniško kroniko Nobelovega nagrajenca Iva Andrića kratko malo prepovedati, pa vendar je to delo, ki nam najgloblje odstira človeški pogled v zapletena balkanska kulturna in politična nasprotja, odslikana na posamičnih življenjih in usodah.«
Takrat nisem pomislil, da bi se moj nekoliko ironičen predlog utegnil uresničiti.
»Multikulturnost še ni avtomatično tudi toleranca, je lahko državniška modrost ali manipulacija, odvisno pač od pritrjujočega ali odklanjajočega pogleda.«
Seveda je bila v tej misli o prepovedi Travniške kronike ironija na račun ozkosrčnih in ozkogledih presojevalcev literature, in nisem mislil samo na Andrića, tudi mnogi še živeči pomembni avtorji se s svojimi zgodbami gibljejo po nevarnih labirintih balkanske družbene in duhovne resničnosti. Bil sem torej močno presenečen, ko sem izvedel za prizadevanje, da bi Andrićeve knjige umaknili iz šolske vzgoje v Bosni in Hercegovini. Očitajo mu še hujše stvari, kot sem jih uvodoma omenil: da v svojih delih prikazuje bosanske muslimane kot Turke – napol azijatske nasilneže, ki jih podzavestno preganja kompleks izdaje zaradi spreobrnitve. Res je, da je Andrić iz spoznanj, temelječih na lastni izkušnji, ustvaril prepričljiv svet »Orienta v Evropi«, in res je, da je opisoval svojo vizijo Bosne kot dežele na prepadu med vzhodom in zahodom, dežele, prepojene z iracionalizmom, versko nestrpnostjo ter čustvenimi izbruhi, večinoma v erotičnem smislu. Toda da bi bil zaradi tega nestrpen sam avtor, ki se v Znamenjih ob poti v vsaki vrstici dokazuje kot moder, strpen, dvomeč, iščoč človek, to je na robu absurda. V vsej knjigi teh osebnih izpovedi in premišljevanj ne boste našli niti vrstice nacionalne nestrpnosti, izključevanj, kolikor se spomnim, v njej celo besede, ki bi ljudi poimenovala z nacionalnimi ali verskimi oznakami, ne boste našli.
Tu imamo dva problema. Prvi je novodobna politična korektnost, ki se je s trombami osvobajajočega liberalizma pojavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je v kratkem času v javnem življenju uveljavila nov terminološki moralni kodeks; ukvarja se z izganjanjem jezikovnega rasizma, seksizma in drugih oblik jezikovne diskriminacije. Marsikateri sodobni avtor, tudi podpisani, je že doživel, da so mu v kritikah prali glavo zaradi njegovega »nasilnega« jezika, »odnosa do žensk«, »nihilizma« itn., kakor da vsak mačist, kriminalec ali nihilist v njegovih zgodbah ni nič drugega kot avtorjev alter ego: ti si ga ustvaril, torej je v tebi ali pa si vsaj zanj odgovoren.
Drugi problem je obravnava tega, kar razumemo pod pojmom Balkan.
Zahodna Evropa je imela težave že z razumevanjem dogajanja v komunističnih diktaturah Vzhodne Evrope, ko so proti koncu osemdesetih let posamezni disidenti in civilna gibanja sprožili široka gibanja za demokracijo. Težko je bilo razumeti zapletenost teh procesov in notranjih odnosov v komunističnih diktaturah. Toda tu si je vsaj lahko pomagala z manihejsko jasno sliko: demokracija versus diktatura, svobodni svet proti zatiranju. Po izbruhu jugoslovanske krize pa je bil odgovor na vprašanje, kje je divji, plemenski del Evrope, na dlani: na Balkanu.
Oživel je skupek starih stereotipov: razdrobitev političnega prostora, nepredvidljivi in prevarantski politiki, podkupljivi državni uradniki, surova vojaška obračunavanja, majhne privatne vojske, ki se znašajo nad civilnim prebivalstvom; ob tem pa iz starega arzenala klišejev, ki je vladal na Balkanu že na začetku 20. stoletja: nesnaga, lenoba, okrutno ravnanje s podrejenimi, zaničevanje žensk, sovraštvo do religiozno in kulturno drugačnih, mačistična domišljavost in vsakršna človeška nestrpnost. Za tak pogled na Balkan so mnogi politiki in vojščaki ob vojni v nekdanji Jugoslaviji ponujali precej močne argumente. Toda v deželah nekdanje Jugoslavije, ki so ob razpadu skupne države preživljale hude ure, je bilo, kakor tudi v veliko hujših evropskih krizah 20. stoletja, veliko izobraženih in preprostih ljudi, ki so nasprotovali nacionalističnim delirijem in iskali demokratične izhode iz težkega in zapletenega položaja, ki so se zavzemali za dialog in toleranco, ki so se izpostavljali in tvegali izobčenje iz svojih okolij, če ne celo represivnih ukrepov. Vedeti je treba, da se je v komunistični Jugoslaviji, ki je bila liberalnejša od ostalega dela Vzhodne Evrope, kljub ideološki prevladi partije in njenega državnega aparata zgodila modernizacija in da se je v njej razvil sloj kulturne in kritične inteligence, ki je bila (vsaj za področje umetnosti in znanosti si to upam trditi) v stiku z vsemi sočasnimi evropskimi tokovi. Toda ta sloj sredi zapletene konfliktne situacije ni prišel do izraza niti doma niti na tujem. Doma se je moral umakniti pred nasiljem, v evropski javnosti je bilo celo med intelektualci le malo poskusov, da bi razmere globlje analizirali in razumeli.
V sedanjem času se tudi tradicionalna evropska samopodoba vse pogosteje srečuje z izzivom tako imenovane multikulturnosti, in to ne abstraktno, ampak na svojih tleh, v svojih družbenih in kulturnih okoljih. Ob tem se je močno razširila teza o multikulturnosti Otomanskega cesarstva in njegovi toleranci, ki naj bi bila, vsaj glede religioznih razlik, značilna tudi za Balkan, preden se je začel veliki poskus evropeizacije, ki je s seboj pripeljala tudi vzpone nacionalizmov. In tu se je v nekaterih glavah, ne samo v Bosni, znašlo kot problem tudi delo Iva Andrića. Andrić bi naj bil kriv za negativne predsodke o zgodovini muslimanov v tem delu sveta, s tem pa tudi na pogled nanje v sodobnem času.
Multikulturnost in religiozna toleranca Otomanskega cesarstva na Balkanu sta zares obstajali, a to ne pomeni, da bi lahko bila otomanska teokratska država nekaj, kar je lahko etični ideal sodobne Evrope. Preveč lahkotno bi bilo, če bi sprejeli tezo o kulturni toleranci znotraj sicer teokratske otomanske države, ki se je v evropski publicistiki v prizadevanju po politični korektnosti in družbeni pravičnosti v zadnjem času tako močno razširila, da skoraj demantira dosedanjo vednost o življenju v otomanskem imperiju in njegovih posledicah za zgodovinski razvoj slovanskih narodov, Srbov, Grkov, Bolgarov, Albancev, Romunov in drugih, ki so živeli v tem kulturnem in civilizacijskem okviru.
O multikulturnosti je, po mojem mnenju, še mogoče nekako govoriti, o toleranci pa nikakor ne. Multikulturnost še ni avtomatično tudi toleranca, je lahko državniška modrost ali manipulacija, odvisno pač od pritrjujočega ali odklanjajočega pogleda. Toda za sodobni pogled bi morali biti odločilno vprašanje, ali je ta multikulturnost tudi socialno, ne samo horizontalno, ampak tudi vertikalno delovala. V socialni strukturi in pravnih določilih otomanske teokratske države je krščanska »raja« sicer smela ohranjati svoj jezik in svoja verska izročila, vendar je bila samo »raja« in absolutno deprivilegirana. Smela je plačevati davke, pogosto neznosne (»harač«), sicer pa je bila socialno povsem na dnu, povsem neenakopravna in v vseh življenjskih in družbenih ozirih zapostavljena in zatirana. Znotraj teokratskega modela je bila edina možnost za prestop med socialno enakopravne – prestop v islam.
To se pravi, da so bili kristjani (neverniki, djauri) popolnoma neenakopravni in v vsakem oziru zapostavljeni samo zato, ker so bili, v modernem jeziku rečeno – drugi.
Ni bilo jezikovnega ali nacionalnega zatiranja, kakršnega so razvijala nacionalistična gibanja Zahodne in tudi Vzhodne Evrope, bilo pa je – zaradi drugosti, drugačnosti – neusmiljeno socialno zatiranje. Upori v Grčiji, Srbiji in drugod niso bili samo rezultat delovanja pravoslavnih duhovnikov, ampak tudi (ali celo predvsem) tragična posledica neusmiljenega ravnanja s krščansko rajo. Kakšne mitologije so zrasle iz teh uporov in kakšne so bile njihove posledice za razvoj balkanskih narodov, to je drugo vprašanje. Vendar dejstva o izraziti, kodificirani netoleranci Osmanskega cesarstva ta naknadni kulturni in politični razvoj ne spremeni. Seveda lahko govorimo, da sta avtorja svetovnega slovesa, kot sta Kazantzakis (Kapitan Mihalis) ali Andrić (zlasti Travniška kronika), življenje v imperiju in odnose med rajo ter islamskimi begi, pašami in drugimi gospodarji opisovala s stališča evropsko usmerjenega kulturnega kroga, ki sta mu pripadala, vendar si celotne, za »rajo« pogosto neznosne atmosfere zagotovo nista izmislila, če sta si že izmislila človeške zaplete, izdajstva in strasti, brez katerih so literarne zgodbe prazne. Andrić govori o ljudeh, govori o pogosto iracionalni atmosferi, ki je rasla iz takšne družbene strukture, govori o krutih medčloveških odnosih, govori o pridušeni erotiki in njenih izbruhih, a to je daleč od kakršnekoli predestinacije za zlo ali predsodkov o nižji kulturi. Tega ne bi mogel storiti avtor, ki v mariborskem zaporu sanja o tem, »da bi se raztopile vse ključavnice in izginili vsi zapori sveta«. Andrić piše literaturo. Literaturo, ki tudi z vednostjo o zlu in nepredvidljivosti življenja osvobaja. Kdor tega ne razume, je podoben onemu trgovskemu pomočniku iz Višegrada, ki je z željo po urejenosti sveta pod nadzorom razuma prišel do sklepa, da bi morali obrzdati vse, zlasti človeka. Zvezati ljudi in njihove strasti in muhe z zakoni, jih neusmiljeno omejevati in, če bo treba, svet spremeniti v delovno kolonijo ali koncentracijsko taborišče. In kdor tega ne razume, tudi ne bo vedel, zakaj je Ivo Andrić za moto k svoji knjigi Znamenja ob poti zapisal misel nekega Jova Markova Džinovića, ki je bil svoj čas zaposlen pri gradnji Sueškega prekopa. Ta misel se glasi: »Vsakršen hudič ti je zapisan v mojih bukvah.«
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
