Kako nismo ubili Leva Trockega
13. 09. 2011
Nekoč v prejšnjem stoletju mi je precej dni in noči delal družbo Lev Trocki. To lahko dokažem črno na belem, z zajetnim svežnjem papirja. Na dvesto tipkanih straneh je popisano in slikovito predstavljeno, kako so ga preganjali in navsezadnje na grozljiv način umorili. Naslov dela je Portret morilca (The Mind of an Assassin), avtor portreta je Isaac Don Levine, jaz pa sem v tej napeti, srhljivi kriminalki dobila skromno vlogo prevajalke. No, skoraj. V tej vlogi nisem nikdar nastopila, od nje mi je ostal staromoden tipkopis in, kako naj se izrazim – mogoče grenak, a lep spomin? Bila sem prevajalka tega besedila, a vendar skoraj prevajalka, ker knjiga v slovenščini ni izšla. Ne, mi nismo ubili Trockega!
Zakaj ne? Ker je bila to kočljiva, nevarna tema, ki je resno ogrožala izgradnjo socializma, vero v komuniste in njihov absolutni prav, kakor tudi njihovo brezmadežno ravnanje zmeraj in povsod.
Assassin postane morilec
Knjigo o morilcu Trockega sem dobila na mizo pred skoraj štiridesetimi leti, v angleščini, s prošnjo, naj jo preberem in mogoče prevedem. Ponudba je prišla iz Založbe Dela, ki se je pod vodstvom Milana Šege tedaj (spet) trudila, da bi nudila aktualno, politično izostreno literaturo. Knjigo je v hišo prinesel Janez Stanič, ki se je bolj kot kdorkoli spoznal na Vzhodno Evropo, komunistične partije in njihovo krvavo zgodovino. In ki je tudi dobro vedel, da se na tem področju meri z mikroni in na desetinke sekunde … Če je torej Janez Stanič rekel Šegi, ki ni znal angleško, da je knjiga zelo zanimiva in vredna objave, je bila stvar skoraj odločena. O avtorju ni nihče nič pravega vedel, zato pa je bila zgodba močna in resnična, iztrgana iz drobovja spopadov med vodilnimi komunističnimi strujami … Kriminalka, ki se je tudi čisto zares zgodila – to se zmeraj dobro bere! Za nameček se je zločin, ki so mu rekli »umor stoletja«, zgodil pred več kot tridesetimi leti, literature o tem pa (pri nas) nobene … Hitro in z veseljem sem se spravila na delo.
Lev Davidovič Bronštejn/Trocki je bil skupaj z Leninom voditelj oktobrske revolucije, sovladar Sovjetske zveze, brezobziren in premočrten mož, enako nadarjen za pisanje kot za vojskovanje. Ko so se po Leninovi smrti vodilni boljševiki sprli, je Trocki zgubil. Najprej ga je Stalin odvezal vseh funkcij, nato pa izključil iz partije in kmalu tudi iz države ter državljanstva. Trocki je z družino blodil po svetu, ker ga nikjer niso bili prav veseli – Turčija, Norveška, Francija, povsod so mu postavili hude omejitve, navsezadnje pa mu tudi pokazali vrata. Ne brez razloga. Stalinovi agenti so kontrolirali vse ruske emigrante, jih preganjali – ovajali, izsiljevali, očrnili, tudi ugrabljali in ubijali –, tako da je azil za Trockega avtomatično prinesel hudo rast napetosti in terorističnih akcij. Cela množica sorodnikov in sodelavcev Trockega je svoje vezi z njim plačala z življenjem; tisti, ki so ostali v Sovjetski zvezi, na moriščih in v gulagu, emigranti in tujci pa v atentatih, sumljivih nesrečah, ideoloških kampanjah ipd. Preganjanje trockistov in »trockistov« je preraslo v pravo obsedenost.
Končno se je januarja 1937 komunističnega veljaka usmilil mehiški predsednik Cardenas. Trocki se je s svojo drugo ženo in vnukom (sinkom pred kratkim podlo ubitega sina) naselil na robu mehiškega glavnega mesta, obdan s pristaši, ki so skrbeli zanj in ga stražili. Vse desetletje emigracije je Trocki nadaljeval z delom – pisal je članke, komentarje, knjige in vodil Četrto internacionalo. Kot izrazit antistalinist je razgaljal laži in grozote sovjetskega razvoja, se zgražal nad sovjetsko-nemškim paktom – in leta 1940 je bilo Stalinu tega dokončno zadosti. Poklical je vodilne ljudi »specialne službe za posebne akcije« v okviru politične policije (GPU ali NKVD). Zahteval je glavo Trockega. In jo tudi dobil.
Atentata sta bila dva. Najprej je maja 1940 hišo napadla skupina uniformiranih in oboroženih ljudi, ki so vrgli nekaj zažigalnih bomb, z rafali prerešetali hišo, ugrabili stražarja, ki jim je odprl vrata, in pobegnili. Vodil jih je znameniti mehiški slikar in komunist Alfaro Siqueiros. Napad je povzročil opustošenje, a glavne tri tarče so ostale žive: Trocki in vnuk sta bila ranjena, a ne prehudo, žena pa je dobila nekaj opeklin.
Potem so planerji aktivirali morilca, ki se je dolgo pripravljal na solistično akcijo. Avgusta 1940 je prišel na obisk k Trockemu – s slabim člankom in prošnjo za popravke – in mu zavihtel cepin v glavo.
Ta morilec je glavni junak Levinove knjige The Mind of an Assassin. V nasprotju z večino umorov in kriminalk glavno vprašanje tu ni bilo, kdo je storil zločin, saj so krivca prijeli na kraju zločina, s cepinom v roki, za nameček pa je imel v žepu celo pismo s priznanjem! Ne, preiskava se je ukvarjala s problemom, kdo je v resnici ta, ki je ubil: kako mu je ime, od kod je, kdo ga je poslal, kdo vse mu je pomagal, kako je postal ubijalec … Sodišče je sorazmerno zlahka ugotovilo, kdo in kaj ni – imel je namreč potni list Jugoslovana iz Kanade, trdil pa je, da je iz Belgije, in sicer iz ugledne družine diplomata –, obsojenec pa je odsedel že precej svoje tridesetletne zaporne kazni, preden je postalo jasno, kdo je: Jaime Ramon Mercader del Rio Hernandez. To patricijsko ime je dobil leta 1914 v Barceloni, pozneje pa je bil znan kot Jacques Mornard, Frank Jacson, Vandendreschd … Da ga je poslal posebni oddelek Stalinove policije (SGON ali Specialna skupina za posebne naloge), tedaj znane kot NKVD, prej GPU, ni bilo težko uganiti oziroma doumeti. Bilo pa je težko dokazati. Ker so v njej delali absolutno predani ljudje, posebej izurjeni za kamuflažo, so povečini raje žrtvovali sebe, kot da bi priznali, kdo so in za koga delajo. Tudi v to, tako kot v razkrivanje identitete, je Levine vložil veliko truda. In seveda znanja, trme, zagona. Njegova knjiga ne dopušča nobenega dvoma, da je bil morilec Katalonec Ramon Mercader, da je bil izšolan v Španiji in Moskvi, da je kot član posebne enote za mednarodni terorizem deloval v Franciji, Španiji in nato v Mehiki, da je bil njegov mentor Leonid Eitingon (to je eno od imen), ki je bil tudi ljubimec njegove mame Caridad, ki se je na zunaj ukvarjala z Rdečo pomočjo, v resnici pa je bila prav tako agentka za posebne naloge … Levine, sin ruskih Židov, ki so šli v ZDA iskat boljše življenje, si je kot reporter in raziskovalec ustvaril obsežno znanje o »rdečem podzemlju«.
Preprečena diverzija
V Ljubljani, verjetno leta 1973. Moj prevod zgodbe o morilcu in njegovem strašljivem ozadju je oddan. Preden je Milan Šega postal urednik Založbe Dela, je bil moj urednik pri Tovarišu, moji prvi službi. Blag človek, zmeraj mi je bil naklonjen. Zdaj je bled, obraz mu drgeta od gneva, ko mi očita, kako sem mogla, kje sem imela pamet, podtakniti tak antikomunističen pamflet, tako trockistično diverzijo, kakšna barabija, podstaviti to njemu, ki je bil zmeraj tako …! Menda sem bila tudi jaz v hipu čisto bleda, kar zelena od strahu, od želje, da bi se lahko skrila v mišjo luknjo … Ko se je razsajanje s političnimi očitki uneslo, sem v tolažbo izvedela, da pravzaprav nisem toliko jaz kriva, ker sem mlada in neumna; glavni krivec je Janez Stanič, ki bi pač lahko vedel, za kaj gre … se bomo o tem že še pomenili …
Tipkopis sem dobila nazaj, v trajno last in posest. V vseh teh letih se je zgubilo le prvih pet strani uvoda. Vidi se, da se je urednik sprva trudil s črtanjem – Šega je to zmeraj delal z ravnilom! –, potem pa je uvidel, da je tekst popolnoma neobjavljiv, se pravi strupeno in globoko antikomunističen, pa si je nehal prizadevati.
Poleg teksta, ki mi je pogosto napoti, a ga iz sentimentalnosti ne vržem stran, mi je ostalo zanimanje za Trockega, stalinizem in rdeče podzemlje, sčasoma se mi je nabralo tudi nekaj znanja. Z mešanico ironije, zadovoljstva in skepse sem spremljala jugoslovanske poskuse, da bi bili malo drugačni komunisti – a ne preveč … Nekaj let po »preprečeni diverziji« je bil uvožen in na sporedu film o umoru Trockega (režiral ga je Joseph Losey, za Ramona si je izbral Alaina Delona), v srbohrvaščino so prevedli (1983) tudi knjigo Nicholasa Mosleyja, ki je za Loseyja napisal scenarij. In svet se ni podrl.
Sem in tja sem opazila vehementne polemike, denimo leta 1988 v The New York Review of Books, kjer je letelo perje nad umetniki in intelektualci, ki so morili in stalinistom pomagali pri terorističnih akcijah …
Čez čas je vladavina komunistične partije propadla in načelno ni bilo več ovir za knjižno razkrinkavanje morilskih podvigov – jaz pa za svoj stari, zdaj tudi že zastareli tekst nisem našla interesenta. Celo Janez Stanič, ki je sčasoma postal založnik, se mi je samo v zadregi nasmehnil: »Ne vem, če bi se to danes prodajalo … Mislite, da to koga zanima? … Veste, ne smete soditi po sebi …«
Moj senzor je vseeno ostal tako naravnan, da zaznava, koga to vseeno zanima, kaj išče in kod, pa tako ni čudno, da je zaznal Miklavža Komelja.
Tina Modotti in Vittorio Vidali
Umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj se je lotil raziskovanja Tine Modotti, ki je v svojem kratkem življenju naredila nekaj lepih fotografij, potem pa to opustila in se scela predala komunističnemu aktivizmu; ta linija je vidna tudi pri izbiranju moških in domovine. Komelja je najbolj pritegnila slovenska nit – da je imela v Sovjetski zvezi prijateljske stike s slovenskim komunistom Ivanom Regentom in njegovo ženo, da jima je pustila kovček s fotoaparatom in osebnimi predmeti, da so si dopisovali in da je nekaj tega spravljeno v slovenskem arhivu. K zgodbi rastoče svetovne slave (Amerika, Mehika, Diego Rivera, Frida Kahlo, Siqueiros, Vittorio Vidali …! Knjige, razstave, filmi, teater!) – saj je publika tako željna zgodb, v katerih se mešajo umetniška boema s politično-avanturistično ilegalo, ustvarjanje z erotiko, revščina z razkošjem, skratka vsakršni ekstremi – je Komelj dodal slovensko dimenzijo. Tina Modotti je bila namreč doma v Tržiču ali Monfalconeju, Vidali v Trstu, Ivan in Malka Regent tudi … kadar so se dobili v borni sobi v Moskvi, se jim je tožilo po istem morju, pinijah, zasneženih gorah v ozadju …
Med zasledovanjem njihovih življenjskih usod (rezultati so objavljeni v Likovnih besedah, št. 87–88, 2009) je bil natančen, skrbno je prebral vsa stara pisma, opazil vsako zatipkano besedo in dvoumnost in se srčno ogrel za oba, pravzaprav za vse štiri. Iz njegovih besed veje romantična očaranost nad akcijo, revolucijo, odločnostjo, nasiljem, prelivanjem krvi, jeklenimi ljudmi … Zastane pa, ko bi se bilo treba soočiti z bolj direktnim opisom osebnega prispevka obeh junakov k revolucionarnim podvigom, se pravi del in nalog, ki sta jih opravljala kot sovjetska agenta ali agensa. Obstane pred območjem vseh mogočih laži, goljufij, pretvez, izdajstev, podlosti in krutosti, brez katerih niso izvedljive te vrste akcij, ter pred direktno morijo, ki jih krona. Namesto pogleda v globino se odloči braniti svoja junaka z napadom na malomeščane in senzacionaliste: »Videti je, da sta Contrerasa zatem izgubila stik z Regentovimi. V nasprotju z navdušenim tonom pisma 10. 4. 1937 je bilo v Španiji kmalu zatem vse manj optimizma. Dogajanje je postajalo za republikansko stran vse bolj neugodno, poleg tega pa so se stopnjevali konflikti med samimi republikanci. Majski dnevi v Barceloni 1937 pomenijo v tem smislu prelomnico. Vidalijeva vloga v teh dogodkih ostaja nepojasnjena. Tako sta mu Julian Gorkin in Jesus Hernandez pozneje pripisala odgovornost za ‘scenarij’ ugrabitve in umora ‘trockista’ Andresa Nina, vodje POUM (Partido Obrero de Unification Marxista). Ta obtožba (ni bila edina te vrste v Vidalijevem življenju), saj ga je senzacionalistični tisk – brez dokazov, zgolj na podlagi govoric – povezoval z vsemi mogočimi dejanji, celo z umorom Trockega, pa tudi z umorom Carla Tresce; še več: na njegovo krivdo so namigovali celo ob smrti Tine Modotti – proti tem namigovanjem je z gnevom nastopil Pablo Neruda, se je v literaturi pogosto ponavljala, čeprav ni bila nikoli dokazana.«
Trditve so precej bose. Res je, jasno, da tako rekoč nič od tega ni bilo nikdar dokazano pred sodiščem in da torej v govorici prava ni mogoče reči, da bi bil Vidali kriv vseh mogočih strahot, tudi umorov. Vendar pravo ni alfa in omega življenja. Za mnoge zgodovinarje (še prej pa vrstnike in kolege) je o Vidaliju znanega čisto dovolj, da velja za stalinističnega agenta, ki ima na vesti veliko hudih zločinov. Da bi bil za takšne obtožbe odgovoren »senzacionalistični tisk«, »brez dokazov, zgolj na podlagi govoric«, je čudna, brezobzirna in resnega avtorja nevredna trditev. Dejstvo, da so bili nekaterih dogodkov in z njimi povezanih očitkov ter ugibanj polni nekateri bulvarski časopisi, še ne pomeni, da se dogodki niso zgodili ali da se z njimi niso ukvarjali organi pregona, resni novinarji, pisatelji, politični analitiki, zgodovinarji.
Marsikaj je dejansko povezano z govoricami, pripovedmi, besednimi drobci in na njih temelječimi sklepanji. A taka je narava podtalnih, zarotniških dogajanj in poskusov razsvetljevanja. Vse se pravzaprav začne s pričami in njihovo verodostojnostjo. Julian Gorkin, Jesus Hernandez in Andres Nin so bili Španci, ki so se sredi vojne nenadoma znašli v vlogi dvojno preganjanih ljudi – ne samo s strani nasprotnika, to je Francovih vojaških enot, temveč tudi s strani »svojih«, sovjetskih pomočnikov. Vittorio Vidali je bil eden od pomembnih dvoličnih, kar diaboličnih pomočnikov iz Sovjetske zveze, ljudi, ki so s krutimi metodami prevzemali oblast med in nad španskimi republikanci. Vprašanje je, zakaj bi preganjalcu bolj verjeli kot preganjanim? Zakaj bi bil Stalinov tajni agent, izšolan za laži, prevare in teror, bolj verodostojna priča kot ljudje, ki jih je pomagal poteptati? Ali pri tehtanju govoric in argumentov nič ne šteje častivrednost pričevalcev?
George Orwell, ki je na svoji koži doživel precej teh strašnih, perverznih dogajanj – in v Barceloni za las ušel aretaciji in celo smrti –, je o tem v Poklonu Kataloniji (in marsikje drugje) napisal nekaj lucidnih spoznanj.
Levine in Conquest o Vidaliju
Vračam se na trdna tla ugotovitev, ki sta jih zapisala Levine in Conquest. O Tini Modotti ne povesta nič – ona je prišla v zorni krog raziskovalcev šele v zadnjih časih –, o Vidaliju pa imata trdno, odklonilno mnenje. Najprej je vredno prebrati, kaj je povedal o Vidaliju Isaac Don Levine: »Mehika je bila v tistem času,« to je leta 1939 in 1940, po zmagi Franca in množičnem begu republikancev, »prizorišče izredne koncentracije Stalinovih dolgoletnih vohunov in ubijalcev. Vodilni član te ekipe je bil Vittorio Codovila … A najstrašnejši Stalinov človek, kar jih je v tistem času prišlo v Mehiko, je bil Carlos Contreras; ta je pod imenom general Carlos organiziral v Španiji znameniti Peti regiment, ki je nudil prvi odpor Francovemu prodoru. Svoje sile je držal skupaj s terorjem, nenehne eksekucije v njegovih lastnih enotah so zbujale grozo po vsej fronti. Bahal se je z vrsto ilegalnih imen in v Združene države Amerike je prišel kot Enea Sormenti ter ustanovil komunistične oborožene oddelke. Leta 1927 so ga deportirali iz ZDA. Ker je bil star sodelavec v operacijah mehiške komunistične partije, je prevladovalo mnenje, da se je skrivaj vrnil v ZDA, potem ko je aktivno sodeloval v likvidaciji Trockega … Pod imenom Vittorio Vidali se je Contreras po drugi svetovni vojni pojavil v kritični tržaški coni kot moskovski Gauleiter.«
Vendar je malo krivično navajati pri nas neobjavljeno in v izvirniku težko dostopno knjigo. Zato prestopam k drugi, katere objava sodi med večje dosežke slovenskega založništva. Medtem ko sem se jaz ukvarjala z Levinom, se je kolega Vilko Novak z dosti boljšo in pomembnejšo knjigo, z The Great Terror Roberta Conquesta. Ta je imela veliko srečo in je šla (uradno leta 1972, a mislim, da nekaj pozneje) skoz vse ideološke soteske, kot zelo spretna kamela skozi šivankino uho. Gre namreč za temeljno delo o najhujšem obdobju stalinizma, ki ga je napisal eden najznamenitejših sodobnih zgodovinarjev. Založba je bila previdna in je izvedla nekaj varovalnih manevrov. Spremenila je naslov v Izobčeni, izbrisani – kot da ne bi bili najprej mučeni, maltretirani, izstradani, ustrahovani, ponižani, razčlovečeni, uničeni, potem pa tudi pobiti –, ker je očitno teror premočna beseda, kaj šele veliki teror! O terorju in teroristih v zvezi s komunisti se ni smelo nič reči, čeprav je že Lenin grozil z rdečim terorjem. Nekdo, podpisan kot »založba«, je sestavil tudi taktično priliznjen, v svetle cilje zazrt uvod – v stilu, ki je pomenil nujno preživitveno strategijo. Črtali so še opombe in vire, češ da to bralce moti; bolj točno je gotovo to, da jim preprečuje nadaljnje branje in študiranje. Ampak vseeno: pomembno založniško dejanje.
Kaj torej je povedal o Vidaliju največji poznavalec te črne dobe? V zvezi z majem 1937 v Španiji, se pravi z državljansko vojno znotraj državljanske vojne, ki so jo komunisti izvajali proti vsem drugim levičarjem, se je Conquest o Vidaliju izrazil takole: »Šestnajstega junija so aretirali Andresa Nina, političnega sekretarja POUM, bivšega sekretarja mednarodne zveze rdečih sindikatov v Moskvi, ki je imel v katalonski avtonomni vladi listnico pravosodnega ministra. Odpeljali so ga v Alcala, v zapor, ki je bil v rokah komunistov. Tam ga je zgrabila skupina ljudi, med katerimi sta bila Orlov in Vittorio Vidali (star agent Kominterne, pozneje vpleten v umor Trockega, po vojni pa je v Trstu vodil protititoistične komuniste). Premestili so ga v El Pardo in ga tam podvrgli zasliševanju sovjetskega sloga. Najprej so ga brez uspeha trideset ur nepretrgoma zasliševali, nato pa ga mučili. ‘Čez nekaj dni je bil njegov obraz le še brezoblična gmota.’ Vendar mu niso mogli izvabiti nobenega priznanja, in kaže, da so ga nato bodisi ubili bodisi je med zasliševanjem umrl.«
Da bo jasno, kako daleč smo od senzacionalističnega tiska: »V Franciji so tedaj ustanovili odbor za obrambo stranke POUM in to je v Španiji menda močno odjeknilo in vplivalo tudi na samega Negrina. A še več je menda zaleglo odločno, a preprosto pismo, ki je zahtevalo pošteno sojenje in pošteno ravnanje z obtoženimi poumovci in ki so ga podpisali Gide, Mauriac, Duhamel, Roger Martin du Gard in drugi. Kar zadeva voditelje POUM, kolikor so bili še živi, se je Negrinovi vladi posrečilo, da je preprečila nadaljnja ‘izginotja’, medtem ko so ljudi iz navadnih vrst neovirano postrelili.«
Za uvod k umoru Leva Trockega Conquest najprej nakaže težave – spodleteli atentati, pobegli agenti, stalinske čistke, to je aretacije in pobijanje agentov, kar je močno oslabilo udarno moč Stalinovih specialcev –, nato pa intonira: »Načrtovanje atentatov na Trockega je zdaj prevzelo številno osebje, ki je opravilo podrobne priprave. Dosje Trockega je v arhivih NKVD v ulici Dzeržinskega št. 2 obsegal tri nadstropja. Skrb za umor Trockega so zaupali Leonidu Eitingonu, visokemu funkcionarju NKVD, ki je dobil za ta namen tako rekoč neomejena sredstva. Eitingona so leta 1936 poslali v Španijo, kjer je nato delal pod psevdonimom Kotov pod Orlovom. Tako je imel precej izkušenj v terorističnih dejavnostih na tujem in je bil zdaj vodilna figura v enkavedejevski organizaciji za ‘posebne naloge’ … Eitingon se je torej odpravil v Mehiko, s sabo pa vzel Vittoria Codovillo … ter Vittoria Vidalija, enega najbolj izkušenih ubijalcev iz Španije.«
Atentat, ki ga je vodil Siqueiros, je kljub trudu in izkušenosti spodletel, »mehiška komunistična partija pa je zavrnila odgovornost za napad in pretrgala zveze s Siqueirom ter z Vidalijem«.
Vse to so štirideset, petdeset let stara dognanja. Odtlej se je zgodilo marsikaj – v Španiji se je razcvetelo raziskovanje travmatične preteklosti, v Sovjetski zvezi smejo brati tajne arhive in odkrivati prepovedane svetove, trockisti so nehali z aktivizmom in se bolj ukvarjajo z zgodovinopisjem, Stalinu vzklikajo samo še brezzobi starci, na desetine knjig v vseh mogočih jezikih prihaja na svetlo, snemajo se filmi in televizijske oddaje, Andres Nin je na Rambli dobil knjižnico in vitrino, v Barceloni imajo tudi Fundacion Andreu Nin, katalonski raziskovalci zbirajo pričevanja po Južni Ameriki in berejo arhive v Moskvi, na Wikipediji iščejo slike, fotografije in pisma, Mitrohin objavlja tajne arhive, Sudoplatov spomine, Martin Amis se tako zgrozi nad krvavimi rihtami in lahkovernostjo komunistov, da deset let študira in piše samo o tem, celo Orwellov Poklon Kataloniji je končno dostopen v slovenščini … No, mogoče bomo kdaj dobili tudi kakšno knjigo o umoru Leva Trockega in ljudeh, ki so ga naročili. Kakšna senzacija!
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
