Kulturna politika
Kam se mudi ministru Žigi Turku?
15. 03. 2012
Kot vemo od Starih, so že v antičnih časih poznali običaj, da sta si nasprotni strani po končani bitki, kri neustrašnih mož je, kajpak, tekla v potokih, vzeli predah, da pokopljeta svoje mrtve. Celo jezni, trmasti, samovšečni in svojeglavi Ahil je staremu kralju Priamu, ko ga je ta prišel prosit za truplo svojega sina, vrnil mrtvega Hektorja, da ga je lahko oče v miru in s častmi, ki gredo junakom, pokopal. Morda od tod, primerjava se zdi vabljiva, izvira navada, da tisočletja po peripetijah grških herojev tudi novodobnim zmagovalcem političnega spopada – ti se namesto v krvavo bitko, med katero molčijo muze, podajajo v gostobesedno prepričevanje volivcev – darujemo predah, sto dni miru, da se razgledajo po terenu, na katerem jih v štiriletnem mandatu čakajo novi in novi spopadi. Teh sto dni je danes nekakšna gesta dobre volje javnega, tudi medijskega nadzora, ki potrpežljivo in tiho gleda pod prste novim oblastnikom.
»Resničnost, ki jo minister glede na svoje izjave trenutno vidi, morda le ni čisto taka, kot se mu zdi. In nasprotno, morda tudi minister ni čisto tak, kot se trenutno zdi pomembnemu delu slovenske kulturne javnosti.«
Minister novega »superministrstva«, ki je združilo izobraževanje, znanost, kulturo in šport, teh sto dni premirja očitno ne potrebuje. Če že ne na twitterju, potem pa v intervjujih in raznih izjavah, vsak dan po malem govori o ukinitvi te ali one institucije s področja kulture. Kot bi minister, ki je, vulgarno popljuvan in ozmerjan, še preden je sploh sedel za mizo svojega združenega kraljestva, želel sporočiti vsem svojim potencialnim nasprotnikom in zaveznikom – in prvih je čez deset tisoč zdaj predvsem iz vrst ustvarjalcev v kulturi –, da z njim ne bo šale. Da bo svoje odločitve izpeljal, pa naj stane, kar hoče. (No, morda še ni videl nič. Naj počaka na šolnike.)
To odločnost je po svoje mogoče razumeti. Še zlasti z nekaj vnaprejšnjimi simpatijami do ministra, ki deluje kot sodoben, razgledan, urban mož in ki ima v svoji dosedanji karieri kaj pokazati, pri tem pa ta kaj ni le politična ali uradniška kilometrina. A to, da se je minister najprej lotil prav kulture, proračunsko daleč najmanjšega segmenta znotraj novega ministrstva, vseeno čudi in je voda na mlin teoretikom najrazličnejših zarot. Res je težko ostati čisto ravnodušen. Ne glede no to, ali navijamo za tiste, ki z nedomišljenimi deklamacijami, nevrednimi nekdaj častitljivega Društva slovenskih pisateljev, v boju proti ukinitvi ministrstva za kulturo stopajo pod prapor Kulture, ali za one, ki, na drugi strani, populistično ter demagoško privoščljivo pljuvajo po vseh, ki poskušajo v tej deželi živeti od umetniškega ali kulturnega ustvarjanja, ali pa celo le zmedeno opazujemo prve in druge. Tudi največji ciniki namreč ne razumejo, zakaj si minister tako lahkotno, dan za dnem, odpira nove fronte.
Danes sredi televizijskega omizja mimogrede ukinja javno agencijo za knjigo, jutri med intervjujem napove ukinitev slovenskega filmskega centra. Komaj mu uspemo prisluhniti, že je pri novih fikusih, ki morajo takoj ven iz zaprašenih pisarn. Zato ni čudno, da skoraj vsak dan po medijih in družabnih omrežjih zaokroži kaka nova kulturniška peticija. Prav tako ne mine dan, ko v tej ali oni kulturni ustanovi ali združenju protestniki kulturi ne bi bili plati zvona. Najdlje v razkrivanju ministrovih »resničnih« namenov sta šla doslej pisatelja Vlado Žabot in Dušan Šarotar. V svojih dramatičnih javnih izjavah namreč trdita, da so vsi manevri ministra podrejeni enemu samemu cilju. Ta naj bi bil uvedba t. i. javno-zasebnega partnerstva v kulturi, zaradi katerega naj bi kulturne ustanove postale last oblasti všečnih in poslušnih koncesionarjev: opozarjata na »plenjenje kulture«, katerega posledica bo »skrajno provincialistična trivializacija programov in kulture«.
Seveda smo pričakovali ministrovo odločnost, moderno rečeno – učinkovitost. Daleč od tega, da bi bilo na področju sistemsko vodene in javno podprte kulture vse lepo in prav. A najprej smo pričakovali trdne argumente, ki nas bodo, ob realni oceni stanja in denarja kulturniških stvari, pustili brez pravih protibesed.
Javna agencija za knjigo je menda problem, ker naj bi delo, ki sta ga prej opravljala dva, zdaj opravljalo osem ljudi. Slovenski filmski center je bojda nepotreben zato, ker bi, tako minister, po tej logiki vse zvrsti umetnosti morale imeti svoje agencije ali sklade. A če bo minister z ukinjanji in združevanji nadaljeval v tem tempu, se lahko izkaže, da bo ta potreba postala zelo realna.
Malo odmora na tem mestu. Pustimo ob strani, da številke o prej in zdaj zaposlenih skrbnikih slovenske knjige na agenciji za knjigo niso točne. Minister ima še dobro polovico stotih dni, da jih natančneje izmeri. Hudo napačna namreč utegne biti že sama domneva, da je mogoče učinkovitost javne uprave meriti izključno s številom zaposlenih ter zdraviti z združevanjem različnih resorjev, služb in uradov. Ali minister ve, kakšne rezultate sta prej dajala po njegovem dva zaposlena na resornem ministrstvu in kakšne daje po njegovem osem zaposlenih na agenciji za knjigo? Kaj pa, če so rezultati dobri in namesto manj zaposlenih zaradi dobrega dela in idej, vrednih uresničitve, zahteva agencija celo več zaposlenih? Ima minister te analize? In naprej, filmski center. Ali minister ve, da skoraj vse države Evropske unije poznajo takšne ali drugačne institucionalne in od državne uprave ločene oblike nacionalne kinematografije? Se je minister pozanimal, zakaj in s kakšnimi rezultati? In zakaj morda ne bi raje ukinil vsega, kar je s filmom in knjigo povezano na resornem ministrstvu – da ne bi podvajali stvari? Je minister, ko gre za filmski sklad, ugotovil, v čem je bistveni problem njegovih desetletje in pol dolgih turbulenc. Je to formalna (ne)organiziranost ali sistemska nedorečenost? So to neučinkoviti in predebeli kadri? Je to njihovo pomanjkanje, premalo denarja itn.? In še, ali minister ve, da področja delovanja nacionalne kinematografije nikakor ne more primerjati z ostalimi umetnostmi? Pa ne le zato, ker je film od vseh najbolj tudi »kulturna industrija«. Dobro je denimo vedeti, da ustvarjalci na filmskem (in še kakšnem) področju niti približno nimajo enakih pogojev dela in socialne varnosti, kakršno imajo zaposleni v gledališčih, obeh operah, filharmoniji, muzejih, galerijah, knjižnicah, na javnem radiu in televiziji … Nekateri direktorji javnih kulturnih ustanov ob tem celo menijo, da je ta varnost preveč varna, da hromi konkurenčnost ter ustvarjalnost in ne zahteva prave odgovornosti. Pa tudi: ali minister razume, da so od ministrstva oziroma od vsakokratne izvršilne oblasti ločene oblike urejanja nekaterih področij lahko formalno in vsebinsko primernejše? Ta avtonomija seveda ni absolutna in z njo ne gre pretiravati, navsezadnje gre v vsakem primeru za davkoplačevalski denar. A tako kot ni središča brez obrobja, tudi velike kulturne politike ne more biti brez manjših avtonomnih centrov kulturnopolitičnih odločitev, ki jim mandat podeljujejo predvsem uspešno uresničevanje programa in konkretni dosežki, ne pa zgolj politična (ne)primernost.
Miselnost, da nas bosta rešila le radikalno krčenje javnega sektorja in, posledično, vitka državna uprava, se sicer zdi všečna ušesom večine tistih, ki svoj kruh služijo v »realnem« sektorju in katerih socialna varnost je bistveno krhkejša. A vzpostavljanje javnega in zasebnega sektorja kot dveh sovražnih si strani ni samo »mimobežni« populizem, ampak je lahko tudi boleč bumerang. Ne le zato, ker odpuščanje še ne pomeni nujno prihranka, ukinjanje institucij pa ne učinkovitejšega delovanja tistih, ki bodo ostale. Bistveno je to, da očitno sploh še ne vemo, zakaj bi to ali ono javno institucijo ukinili. Ta zakaj ne sme biti le všečnejša vsota pod črto (če je ta vsota na koncu tudi zares kaj bistveno bolj všečna), ampak najprej in predvsem odgovor na vprašanje, kako radikalno posodobiti javni kulturni sektor, da posodobitve ne bodo uničile tistega, kar se je v preteklih dveh desetletjih izkazalo za uspešno, učinkovito in racionalno.
Od pravih besed k pravim dejanjem torej, ne pa od zaletavih dejanj k post festum šepavim jemanjem besed nazaj. To bi utegnila biti prava pot, pa čeprav so postaje na njej tudi odpuščanja oziroma nadomeščanja nesposobnih s sposobnejšimi, pa ukinjanje ali združevanje ustanov itn.
Zato minister, ki po lastnih besedah drži v rokah 20 odstotkov proračuna in 40 odstotkov javnih uslužbencev, nima še nobenega pametnega in konkretnega razloga, da seje nemir in strah pred spremembami tam, kjer ga za zdaj ni treba. Toliko bolj, ker so spremembe gotovo nujne, a ne zaradi sprememb samih po sebi, te pač niso nikakršna metafizična kategorija. Morda bi si bilo dejansko modreje vzeti podarjenih sto dni, v miru analizirati stanje, poslušati, brati in se o področju, ki mu minister med drugimi ministruje, predvsem kaj zares naučiti in malo manj takole mimogrede ukinjati. Šele potem naj spregovori moč argumenta. V tem smislu velja tudi še enkrat prebrati misel slavnostnega govornika na nedavni podelitvi Jurčičevih nagrad Braneta Senegačnika, ki jo je minister med podelitvijo simpatično tvitnil svojim sledilcem: »Upad kulture ni birokratskega porekla, je znamenje vse manjšega zanimanja za resničnost.« Namreč, resničnost, ki jo Žiga Turk glede na svoje izjave trenutno vidi, morda le ni čisto taka, kot se mu zdi. In nasprotno, morda tudi Žiga Turk ni čisto tak, kot se trenutno zdi pomembnemu delu slovenske kulturne javnosti.
Še pomembnejše vprašanje, ki na Slovenskem po večini ostaja v senci znotrajkulturniškega samozadovoljstva na eni strani in ministrove samozavesti na drugi, pa je vprašanje o razmerju slovenske kulture do slovenske resničnosti. Kaj pa, če sta vredni druga druge? Neprijetna resnica, a obenem kar zadosten izziv za združeno superministrstvo in kulturne deželne stanove. In za vse vesele žalujoče ostale.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
