Lenin na Capriju
Ampak … Lenin na Capriju? Sliši se kot naslov za kakšen humoristično-znanstvenofantastični film, nekaj podobnega kot Zbogom, Lenin, recimo. Pa ni. Vladimir Iljič Uljanov se je leta 1908 v resnici oglasil na daljšem obisku na otočku v Neapeljskem zalivu, in sicer je bil v gosteh pri nikomer drugem kot Maksimu Gorkem. Ta se je po težkem otroštvu in raznih priložnostnih delih oprijel pisanja in si sčasoma toliko opomogel, da je po letu 1906 pogosto preživljal daljša obdobja v Italiji. Vmes je spisal tudi kopico pretresljivih romanov o težkem življenju siromakov v Rusiji, na Capriju pa je osnoval nekakšno »partijsko šolo za ruske delavce«, ki so jo obiskovali številni levičarji. Prvak socialističnega realizma je bil slaven in dobro prodajan pisatelj tudi v Evropi, Stalin pa je v Gorkem prepoznal celo dovolj talenta (in pravilno ideološko usmerjenost), da je prav njega povabil, naj ubesedi veličastno pripoved o gradnji kanala med Belim in Baltskim morjem (o čemer piše Frank Westerman v Inženirjih duš). Gorki se je v Italijo rad vračal tudi po oktobrski revoluciji, najbolj mu je prijalo območje okrog Neaplja in slovita amalfijska obala. Tamkajšnje podnebje je menda zelo blagodejno za pljučne bolnike, in Gorki je imel tuberkulozo.
Capri na začetku 20. stoletja še ni bil, kar je postal v šestdesetih in sedemdesetih (poleg Saint-Tropeza eno od priljubljenih igrišč svetovnega jet-seta v Sredozemlju) ali kar je danes (otok, ki mu grozi, da se bo potopil pod nasilnim topotanjem niti ne tako zelo petičnih turistov). Pa vendar je Capri že leta 1901 prvič obiskala švedska kronska princesa Viktorija Badenska, ki se je pozneje tam za vedno naselila, in to na pobudo svojega osebnega zdravnika Axla Muntheja, prav tako znane in intrigantne zgodovinske osebnosti. Vsekakor je bilo že pripotovati do otočka pred Neapljem v tistih časih omejene mobilnosti kar velik zalogaj. In gre sklepati, da so ga zmogli le precej premožni. Vsekakor pa ne gre oporekati, da je podnebje na Capriju bistveno bolj prijazno kot v mrzli Rusiji (ali na Švedskem) in da se tam počutijo bolje tako kronane glave kot revolucionarji, med katerimi vsaj v tem pogledu ni velike razlike. Pod toplim soncem in v dehtenju sredozemskega rastja gre vse lažje od rok, tudi snovati boj za delavske pravice in revolucijo. Podoba Lenina in Gorkega na Capriju tako ni več prav daleč od tistih vznesenih novodobnih revolucionarjev, ki so si, ker ne živijo, kakor pridigajo, prislužili posmehljivo poimenovanje kaviarska ali šampanjska levica.
Podrobnost o bivanju Lenina in Gorkega na Capriju ni nevemkako dobro čuvana skrivnost, ta pripetljaj je pri nas obelodanil Ivo Svetina v drami Biljard na Capriju (1989). Ampak reč, ki vznikne na polju literature in umetnosti, je obsojena na to, da jo za vedno obdaja nekakšna avra izmišljotine … Ne trdim, da bi ta podrobnost v Leninovi biografiji kaj bistveno spremenila naše dojemanje lika in dela velikega revolucionarja. Pa vendar bi ga mogoče prikazala v nekoliko drugačni luči. Kot Rusa, ki se ne more upreti povabilu v goste k prijatelju, ki biva v prijaznejšem okolju, kot je njuna domovina s trdovratno zmrzaljo. Dojemali bi ga manj kot glasnika neke ideologije brez hib in muh, temveč bolj kot človeka. Kar ne bi bilo napak, navsezadnje so ljudje najosnovnejši sestavni delci slehernega sistema in ideologije. In kjer so ljudje, gre vse prerado kaj narobe … Človeška napaka je dejavnik, ki lahko spodkoplje še tako sofisticirano tehnologijo – le kako ne bi načela družbene ureditve?
Na nedavnem posvetovanju o vlogi umetne inteligence v sodobni družbi na SAZU, ki se je že od začetka prevesilo v izrekanje svaril pred sodobnimi tehnologijami, ki da ne obetajo nič dobrega, je eden od slušateljev proti koncu izrekel (za moje pojme) zelo modro misel: da z umetno inteligenco ni nič drugače kot s celo kopico drugih iznajdb in izumov, tehnoloških ali ideoloških. Vsi so bili zasnovani s plemenitimi nameni, naposled pa so končali kot orodje v rokah peščice, ki si je želela podjarmiti preostale. Tako da je bilo s Svetim pismom, enako s komunizmom.
In s kapitalizmom, bi lahko dodali četrt stoletja po tem, ko ga izkušamo na lastni koži. Ekonomski sistem, ki je v poznih osemdesetih letih veljal ne le za najmanj slabega od slabih, temveč v očeh večine prebivalcev Jugoslavije kar za zelo dobrega, se je odtlej precej spremenil. Če bi mu vsaj od druge polovice 20. stoletja smeli upravičeno pridati besedno zvezo »s človeškim obrazom« (sintagma, s katero se je ponašal tudi jugoslovanski socializem, resda že v zadnjih vzdihljajih), je s prihodom novega tisočletja to svojo človeškost – ali s tujko humanost, ki nekako podrazumeva človekoljubno razsežnost – začel izgubljati. Spet je nekje nekaj šlo narobe, človeški dejavnik, ki je odgovoren za začetek konca, se najbrž imenuje pohlep. Kapitalizem – ki ni družbena ureditev, čeprav se včasih zdi, kot da je, predvsem pa ga zaradi njegovih posledic na naša življenja kot tako občutimo ljudje sami – je začel podlegati prevelikim apetitom posameznikov. Pogoltni so s tem naredili medvedjo uslugo tistim, ki se pri vodenju podjetij še vedno ravnajo po osnovnih načelih človeške etike in Kantovem kategoričnem imperativu, po katerem naj človek vedno ravna tako, da bi vsako njegovo dejanje lahko postalo obči zakon. Pogoltni posamezniki so tudi zameglili spomin na preteklost in zgodovinske like uspešnih, a socialno usmerjenih kapitalistov, kakršna sta bila na naših zemljepisnih širinah recimo Joseph Hutter in Tomáš Bata. Hutterjev blok v Mariboru stoji še danes, čeravno nedokončan: marmor za t. i. cokel, ki naj bi obdajal stanovanjski kompleks, so po drugi svetovni vojni baje ukradli in je vgrajen neznano kam. Hutter, sicer lastnik uspešne mariborske tekstilne tovarne, bloka ni zidal iz kakšne posebne širokogrudnosti, ampak zavoljo diverzifikacije naložbenega portfelja. Najemniki, njegovi zaposleni, so mu morali za bivanje nekaj plačati, res pa je tudi, da so bila stanovanja solidno narejena, bivajoči v njih pa zadovoljni. Zadovoljni delavci pa delajo bolje in vložek se je tako večkratno povrnil. Morda ne na kratki rok, dolgoročno pa zagotovo.
Morda je prav dolgoročnost tista, ki novodobne kapitaliste odvrača od podobno socialno naravnanih investicij. Danes ni časa za čakanje. Čas je denar, vsaj tako so prepričani najbolj neučakani med njimi. Naloga družbene ureditve, ki se ji reče demokracija (in ne kapitalizem) in podrazumeva vladavino ljudstva (in ne številk), bi takim posameznikom morala nadeti uzdo. Še preden se je njihova miselnost začela širiti in je zastrupila še zdrava jabolka v zaboju, kakor govori znamenita parabola o gnilem jabolku. Ko so zastrupljena jabolka v večini, je prepozno, v zastrupljenem ozračju in drugih izrednih okoliščinah, kakršne so v vojni ali revoluciji, se v ljudeh prebudijo najbolj podla čustva. Takrat vsi postanejo kolesca velikega mehanizma, ki se največkrat vrti v dobro koga drugega. Ampak pogosto so prav najmanjša kolesca najbolj zagrizena: v dokumentarcu o Golem otoku, ki je posnet z zelo osebne perspektive vnukinje nekoga, ki se je znašel na Golem, je odlomek, ki da misliti. Vnukinja in režiserka Tihana K. Gudac (za dokumentarec Goli nagrajena z glavno nagrado na letošnjem ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma) opiše, kako se ji je v otroški nedolžnosti vedno zdelo čudno srečanje njenega dedka z enim od sosedov, ki se je na stopnišču bloka začel kar nekako krčiti in od nelagodja lesti sam vase, kadar je uzrl dedka. Desetletja pozneje je doumela, zakaj: omenjeni gospod je bil eden od paznikov na Golem, ki je dedka trpinčil.
Univerzalna moralna zavest, ki je med vsemi sesalci menda lastna samo človeku, je tisto, kar bi moralo ljudi obvarovati pred početji, ki se jih bodo nekoč kesali. Pa naj gre za knjigovodjo, ki je poslušno izvrševal ukaze v nacističnem koncentracijskem taborišču, paznika v delovnem taborišču pod komunističnim režimom ali vodilne v podjetju, katerega lastniki hočejo iz njega iztisniti čim večji dobiček, tudi za ceno izkoriščanja, ustrahovanja in poniževanja delavcev. Kako je že rekel Kant? Ravnaj tako, da bo vsako tvoje dejanje lahko postalo obči zakon. Čas pri tem ni pomemben, ker hudoba ne zastara.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015