O protislovjih brezpapirne družbe
Milenijec v aleksandrijski knjižnici
Vest s spleta, ki se bere kot novičke iz časopisnih rubrik tipa Saj ni res, pa je!, je čisto mogoče izmišljena. Za splet drži enako kot za časopise – da včasih ni vse res, kar tam piše. Milenijcem je (vsaj) to menda jasno. Toda recimo, da je pripetljaj, ki naj bi se zgodil nekje v ZDA, resničen. Čisto lahko bi bil; poleg tega premore sijajno, večplastno simboliko. Mladenič, ki ni prepoznal avtomobilskega kasetnika, pripada generaciji, za katero glasba nima več opraviti s fizičnimi nosilci zvoka. Za mularijo, ki je odraščala v osemdesetih, ko je na prizorišče zabavne elektronike zmagoslavno zakorakal walkman, so bile kasete nepogrešljive spremljevalke na športnih dneh, na počitnicah s starši ali v vsakdanjem življenju, ko se je bilo treba s slušalkami začepiti pred zunanjim svetom. Kasete so bile lahko originalne ali presnete, v tej kategoriji so najviše kotirale znamke Sony, TDK …, če je bila žepnina preuborna, si pač posegel po domači tehnologiji: Iplas. In tudi ko je kaseta zaradi maničnega poslušanja že začela zavijati, kot bi izvajalci prepevali v akvariju, je ostajala še ena, poslednja možnost uporabe: dalo se je iz nje izvleči trak in z njim okrasiti drevesa v soseščini.
Kar so bile za generacijo osemdesetih kasete, so bile za malce starejše gramofonske plošče, v devetdesetih pa nosilci neposrečeno prevedenega imena, zgoščenke. Kakorkoli se je zadeva že imenovala, je bila drugotnega pomena, najpomembnejša je bila glasba. In ne glede na poimenovanje, marsikateri navdušeni poslušalec vse te artefakte še vedno hrani doma. Najstniški glasbeni okus je večkrat pomilovanja vreden, kot takega ga seveda prepoznaš šele mnogo pozneje, a bistveno je, da je nekje tam – na polici ali vsaj v škatli v kleti. Vse to sicer velja za hrčke, kamor se s ponosom prištevam tudi sama, a občutja, ki te prevevajo, ko si po nekaj desetletjih zavrtiš (še en glagol, ki bo očitno počasi odšepal med arhaizme) popevke s šolskih plesov, so neprecenljiva in vredna pomanjkanja prostora v stanovanju. Ali ko prebiraš stare razglednice (ne le tistih, poslanih s počitnic, temveč tudi Feliksove, ki se jih je včasih dobilo v ljubljanskih lokalih in se jih je pošiljalo kar tako, ker si se na nekoga spomnil in mu to želel sporočiti – nekako tako kot danes SMS-e, recimo), pisma, ko si ogleduješ razvite fotografije. Vsa ta navlaka je tvoja preteklost in v njej se skrivajo odgovori na vprašanja, zakaj si, kjer si, od kod prihajaš in kam greš. Takšna razglabljanja se da z individualne ravni prenesti na kolektivno, le da tam za gradnike preteklosti štejejo druge, resnejše in za družbo pomembnejše reči. Ki so bile do nedavna praviloma zapisane na papirju ali shranjene v katerikoli drugi, snovni obliki.
Kaj si bo čez dvajset let lahko ogledoval nesrečni milenijec, ki je v režo za kasete tlačil svoj iPhone? Leta 2035 bo verjetno že do popolnosti uresničen ideal brezpapirne družbe, in če bo razvoj šel v začrtano smer, to pomeni, da bo povprečen posameznik iz razvite države prisopihal do dvajsetega leta starosti brez odvečne prtljage. Ko se bo selil na svoje, bodo odpadla vsa kolebanja, kaj vzeti s seboj in kaj zavreči; ne bo šolskih knjig, ne bo spričeval in priznanj, skladovnic zvezkov in razrednih fotografij, vstopnic v nočne klube in na koncerte. Zato pa bo do praga odrasle dobe bržčas izrabil nekaj telefonov in računalnikom podobnih priprav, ki jih bo drugo za drugo zavrgel. Vse, kar bo v njih zapisanega, bo končalo na smetišču kakšnega nigerijskega megalopolisa, kjer se bodo z dešifriranjem podatkov na trdih diskih zabavali lokalni mulčki. Če se ne bo že prej pojavil kakšen zanesenjak, kot je novi Bondov pomočnik Q, ki se je pojavil leta 2012 v filmu Skyfall in prostodušno priznal, da lahko s svojim prenosnikom (in hekerskim znanjem) vrže svet s tečajev, še preden tajni agent 007 spije jutranjo kavo. Verjetno je imel v mislih brisanje datotek z elektromagnetnimi valovi, kar je menda povsem možen scenarij, ki bi človeštvo na mah potisnil za kakšno stoletje v preteklost. V resnici pa niti ni potreben kakršenkoli teroristični napad z uničenjem podatkov na trdih diskih; čisto dovolj učinkovito za to sami poskrbimo uporabniki vseh elektronskih naprav, ki nam nadomeščajo beležnice, kasete in podobno.
Eno najhujših protislovij brezpapirne družbe je, da delci naše osebne zgodovine, ki smo si jih včasih lastili v obliki artefaktov, ki so jih internet in njegovi odvodi odplaknili, zdaj ne pripadajo več nam, temveč so postali last zasebnih korporacij. Še bolj čudno je, da smo jim jih tako rekoč prostovoljno odstopili. Družinske fotografije, ki jih uporabniki Facebooka lepijo na svoje zidove, so včasih imele mesto samo v albumih, in da bi si jih ogledal, si moral priti na obisk. Sporočila, ki si jih pošiljamo uporabniki različnih družbenih omrežij, so včasih v najslabšem primeru brali poštarji. Danes se shranjujejo, odbirajo, sortirajo, unovčujejo. Naša preteklost sicer obstaja, vendar ni več naša. Toda močno vprašljivo je, koliko teh podatkov bo čez nekaj let, ko se bo njihova uporabna in komercialna vrednost zmanjšala, še dostopnih.
Nekoliko rasistična antropološka teza pravi, da je človeštvo kvalitativni preskok doživelo šele, ko se je odreklo brezciljnemu memoriranju podatkov in prigod o prednikih ali čem podobnem in namesto tega prijelo pisalo v roke. Zato da so izolirana plemena (tista peščica, ki jih je še ostala), ki si še danes krajšajo čas z žebranjem ljudskega izročila nekam pod nos in zavračajo pisno beleženje, ker pisave ne poznajo, izrazito zaostala – in v tem tiči latentni rasizem. Napredni da so vsi, ki so se takemu načinu življenja odrekli. Pametni pišejo. Še približno pol stoletja pred našim štetjem je Sokrata misel, da bi si ljudje stvari, ki jih ne želijo pozabiti, zapisovali, navdajala s tesnobo. Bil je prepričan, da bodo ljudem zaradi pisanja nekako oleseneli možgani, ki jih je po njegovem mnenju gibke ohranjalo prav pomnjenje. Ampak ljudje si njegovih pomislekov niso preveč gnali k srcu. V nadaljnjem poltretjem tisočletju so pisali in beležili vse, kar jim je padlo na pamet in za kar se jim je zdelo, da jim bo koristilo. To početje so še izpopolnili z iznajdbo tiska. Ni bilo videti, da jim pisanje škoduje ali da jim krnijo možgani, ravno obratno: iznajdbe in izumi, s katerimi si je človeštvo razodevalo skrivnosti vesolja in narave ter lajšalo vsakdan, so se kar vrstili. Vendarle pa med njimi ni bilo neke nove pogruntavščine, ki bi izrinila pisano besedo. Vse, kar je bilo častitljivega in vrednega ohranjanja, se je slej ko prej znašlo zapisano na papirju. Kupček listin in knjig se je višal in višal in grozil je, da bo, podobno kot babilonski stolp, segel vse do Boga. Potem pa so iznašli internet, Google, digitalni podpis, e-knjige, družbena omrežja, glasbene datoteke …
Ko so na začetku drugega tisočletja v egiptovski Aleksandriji odprli veličastno stavbo nove knjižnice, je bilo brati, da se ta ponaša s prostorom za osem milijonov knjig. Elektronska knjiga je bila takrat še v povojih, arhitekti so poslopje načrtovali, kot da bo hitrost izdajanja papirnatih knjig še naprej naraščala z dozdajšnjo hitrostjo. Pravzaprav jim je bilo osnovno vodilo pri snovanju zgradbe, kako ji vtisniti vez s preteklostjo, tako rekoč neposredno nasledstvo starodavne aleksandrijske knjižnice, ki je stala v istem mestu na stičišču različnih kultur sredozemskega bazena in bila zakladnica znanja starega sveta (in to je arhitektom uspelo s pismenkami na pročelju). Staro aleksandrijsko knjižnico so pokončali ognjeni zublji. Čeprav je splošno sprejeto dejstvo, da so modrosti, nakopičene na svitkih, izginile v enem samem uničujočem požaru, zgodovinarji menijo, da je bilo v resnici več zaporednih. Prvega je dal zanetiti Julij Cezar leta 48 pr. n. št., in nič ne more spremeniti dejstva, da se je rimskemu vojskovodji požig skladišča znanja starih civilizacij zdel tisti ultimativni udarec, ki bo zdrobil sovražnika. Če bo spodsekana vez s preteklostjo, se jim bo spodmaknila tudi prihodnost. V tej optiki je početje teroristov, ki so si nadeli ime Islamska država, zelo logično, čeravno nič kaj originalno in seveda vsega obsojanja vredno. Očitno je materialna dediščina, tj. vse oprijemljive sledi nekih življenj, ostala enako pomembna, kot je bila pred dva tisoč leti. Za zelo neumno bi zatorej obveljala civilizacija, ki bi si lastno preteklost že sproti uničevala. Oziroma križem rok opazovala izginjanje vseh sledi intelektualnega delovanja.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015