Kaj je narobe s slovenskimi mediji
Neodvisni mediji – od koga in od česa?
24. 09. 2013
Pred kratkim mi je kolega, ki kot oblikovalec dela pri enem izmed slovenskih časnikov, poslal preprosto vprašanje, kaj je narobe s slovenskimi mediji; s sodelavci namreč dela analizo o odnosu bralcev in producentov do medijev. Na vprašanje zaradi pomanjkanja časa ali zaradi lenobe ali pa zaradi ne vem česa že nisem odgovoril. Morda pa na vprašanje sploh ni treba odgovoriti, morda si vprašanje odgovori že kar sámo – in morda je to vprašanje usodno povezano z usodo edinstvene medijske institucije Radia Študent ter nekaterih drugih medijskih eksperimentov, predvsem časopisa Tribuna, ki jih v tej zgodbi (ta očitno ni klasična aristotelovska drama s katarzo na koncu) ne smemo pozabiti.
S slovenskimi mediji je narobe prav to, da so slovenski, da so neločljivi del slovenske (post)tranzicijske političnoekonomske realnosti. Pa ne, da bi mediji preprosto bili ideološki instrument političnoekonomskega razreda, temveč so eklatanten primer privatizacije, s katero so se najbolj okoristili ravno še s komunistično partijo vzgojeni politični razred ali z njim povezani posamezniki. Temu samo po sebi sledi, da slovenski medijski trg, predvsem trg elektronskih medijev, ponuja mnoštvo na videz različnih programov, ki pa so oropani vsakršnega vsebinskega pluralizma, še huje, v čedalje večji meri so generator novega, s spektakelsko logiko vitaliziranega ruralizma. Če si vprašanje, kaj je narobe s slovenskimi mediji, odgovori ravno z označevalcem slovenski, pa si odgovori tudi z označevalcem mediji. S slovenskimi mediji je narobe tudi in predvsem to, da v dobi novih medijev, ki nikakor ne izpodrivajo starih, temveč jih preoblikujejo, ne vedo, kaj je medij, in da temu primerno niso sposobni realizirati potenciala novih in starih medijev, ki temeljito spreminjajo tudi produkcijske pogoje, v katerih danes delujejo množični mediji.
Kako pa v takšnem rokohitrskem mapiranju misliti domače medijske krajine, neodvisne medije in neodvisno kulturo, katere neločljiv del, pravzaprav aktivna sila je ravno Radio Študent – tudi tako, da kot edina medijska institucija redno in kritiško spremlja neodvisno kulturno in umetniško ustvarjenje, da tako rekoč povezuje in osmišlja neodvisno sceno? Morda ne bi bilo strateško nekoristno premisliti samega koncepta neodvisnosti in alternative ter alternativnih in neodvisnih medijev, pri čemer se zdi zanimivo, da v zadnjih letih bolj kot o alternativi govorimo o neodvisnosti. Kar pa ni nepomembno – koncept alternative, ki se v slovenskem diskurzivnem prostoru veže predvsem na osemdeseta leta, namreč predpostavlja razliko do mainstreama, ta razlika pa v bistvu samo ponovi modernistični binarni režim vrednotenja, ki se vzpostavi na razliki med popularno in visoko kulturo. Alternativa se artikulira v opoziciji in kontrahegemoniji, kar implicira razumevanje družbenih razmerij kot statičnih in zaznamovanih z nekim globokim protislovjem. Nasprotno pa lahko koncept neodvisnosti že razume, da v današnjih družbah nimamo opraviti le z nekim globokim protislovjem, iz katerega bi izvirala opozicijska družbena razmerja, ampak z nečim bolj kompleksnim, s heterogenostjo in pluralizmom družbenih razmerij. V tem točno določenem smislu koncept neodvisnosti ni reartikulacija opozicije alternativa/mainstream, temveč artikulacija samoniklosti določenih praks.
Neodvisnost in alternativa se potemtakem primarno vzpostavlja diskurzivno, ta diskurz pa je v slovenskem prostoru v veliki meri odvisen od Radia Študent, ki s svojim kritiškim diskurzom tako na polju umetnosti kot glasbe riše podobo tega, kar je neodvisno in alternativno. Imperativ se potemtakem zdi jasen, zaradi diskurzivne pogojenosti koncepta alternative in neodvisnosti moramo reartikulirati, če ne celo odpraviti ali predrugačiti binarne opozicije med alternativo in mainstreamom, neodvisnostjo in odvisnostjo, popularno in visoko kulturo, kajti to so diskurzivni režimi, ki so del samega institucionalnega in produkcijskega ustroja, znotraj katerih deluje neka scena. Še huje, to so diskurzivni režimi, ki legitimirajo oblastna razmerja na kulturni, umetniški, medijski in širše gledano politični sceni. (Mimogrede, pomislimo ob tem na perverzno logiko, s katero so si država in občine predvsem prek javnih zavodov pod svojo perut vzele prav določene oblike kulturnega in umetniškega ustvarjanja, ostale pa prepustile trgu. In ker tega ni, so te oblike znova odvisne od državne in občinskega dobrovoljnega subvencioniranja). Natanko ta razmerja pa so eden izmed ključnih problemov, od katerega je odvisen nadaljnji obstoj neodvisnih in alternativnih medijev, pa tudi neodvisne in alternativne kulture.
Ker so diskurzivni režimi, s katerimi se govori o neodvisnem in alternativnem, del samega institucionalnega in političnoekonomskega ustroja, znotraj katerega deluje tudi Radio Študent, alternative in neodvisnosti ne moremo osmisliti le diskurzivno, ampak tudi in predvsem v vzpostavljanju drugih in drugačnih produkcijskih praks in pogojev. Kot kaže primer Radia Študent, so ti produkcijski pogoji zgodovinsko pridobljeni in oblikovani – enostavno rečeno, pridobljeni so z bojem. Skratka, ti produkcijski pogoji niso dani za večno – še huje, niso od boga poslani, temveč so od nekoga odvisni.
»Čas je že, da se začne pisati zgodbo o transformaciji študentskega in mladinskega organiziranja, zgodbo, ki bo za sabo potegnila tudi vprašanje vsebinske in institucionalne transformacije študentskih in mladinskih medijev.«
Toda nobenega smisla nima govoriti o slavni in famozni preteklosti, ki prej ko slej konča v mitologizaciji in fetišizaciji. Tako ali tako pa to počnejo drugi, dominantni diskurzi, ki ob dvajseti obletnici samostojne republike niso mogli nehati ponavljati prispevka, ki so ga bojda k nastanku države prispevali neodvisni študentski in mladinski mediji (Radio Študent, Tribuna, Mladina, Katedra), niso pa takrat prav nič rekli o pogojih, v katerih ti mediji delujejo danes, pravzaprav so se obnašali, kot da teh medijev sploh ni več ali kot da se je leta 1989 ali 1991 zgodovina zares ustavila. Da pa bi lahko kakšno rekli o pogojih, v katerih delujejo ti mediji danes, pa pravzaprav moramo kakšno reči o zgodovini, brez nostalgičnega patosa in brez nesmiselnega iskanja izgubljenega časa. Vprašanje kako smo postali to, kar smo, namreč pomeni vzpostaviti razliko do zgodovine, ravno ta razlika pa ne samo, da mora pokazati tisto, kar nismo več, ampak s tem, ko pokaže tisto, kar nismo več, pokaže tisto, kar šele postajamo.
Eno je gotovo, političnoekonomsko situacija, v kateri se trenutno nahaja Radio Študent – pa tudi časopis Tribuna –, ki bo, kot kaže, zaradi zmanjšanega sofinanciranega deleža s strani ŠOU v Ljubljani, moral bistveno krčiti program, da ne govorimo o tem, da je pod vprašaj znova prišel njegov obstoj, ni konsekvenca nekega posameznega dogodka, temveč vztrajne in večletne erozije študentske politike, od katere so hočeš nočeš ti mediji tudi eksistencialno odvisni. Neodvisnost, kolikor se ta meri političnoekonomsko, se namreč v primeru domačih, recimo temu alternativnih medijev kaže na eni strani v neodvisnosti od države in na drugi od trga, zaradi zgodovinskih razlogov – ker so ti mediji praviloma študentski – pa se ta neodvisnost podvoji z avtonomnim paradržavnim študentskim organiziranjem, nastalim skozi transformacijo nekdanje mladinske organizacije Zveze socialistične mladine. (Čas je že, da se začne pisati zgodbo o transformaciji študentskega in mladinskega organiziranja, zgodbo, ki bo za sabo potegnila tudi vprašanje vsebinske in institucionalne transformacije študentskih in mladinskih medijev, tudi Mladine.)
Natanko v tem je tudi problem, arhitektura neodvisnega in od države ločenega študentskega organiziranja se počasi seseda sama vase, vendar ne zaradi zmanjšanega finančnega dotoka iz študentskega dela, pač pa predvsem zaradi tega, ker se je študentsko organiziranje v zadnjih dvajsetih letih popolnoma depolitiziralo. Da pa ne bo pomote, depolitizirana študentska politika ni posledica nizke volilne udeležbe (ta se zadnja leta giblje med desetimi in petnajstimi odstotki), temveč predvsem posledica preslikave državnega političnoekonomskega kalupa na študentsko organiziranje – in to z vsemi »prednostmi« vred, tudi in predvsem tistimi, ki so študentski strankokraciji omogočile, da je zapravila zgodovinsko že vzpostavljene dosežke mladinskega in študentskega organiziranja, pa tudi in predvsem pretvorbo študentskih organizacij v podjetno in menedžersko logiko. Če kaj, se mora na novo aktivirati ravno študentska skupnost in mladina, ta pa je depolitizirana in deaktivirana ravno v tolikšni meri kot skupnost nasploh, to pa je zoper neločljivo splošni eno(ne)umnosti, kakršno servira obstoječa medijska krajina in študentska kultura – sicer pa, kaj pa pomeni politična zavest in politično delovanje, če ne ravno možnost preseka z enoumjem in konsekventna izpostavitev razlik? Vrtimo se v začaranem krogu in niti ne vemo, kje in kdaj točno bi se ustavili, da bi lahko iz njega tudi izstopili.
Tako lahko danes do onemoglosti debatiramo, kaj naj bi programsko in konceptualno Radio Študent ali pa kak drug soroden medij sploh bil – in če kdaj, potem so te debate potrebne ravno zdaj! –, vendar bomo nemara že v času debate ostali brez osnovnih materialnih sredstev, da bi te konceptualne in programske koordinate sploh bili zmožni realizirati. Nasprotnik pač ne deluje več po ideoloških, ampak po ekonomskih principih – dandanes oblast medijev sploh ne bere ali posluša ali gleda. Danes se cenzura primarno dogaja v ekonomskih koordinatah – kar pa nikakor ne pomeni, da ni več neposrednih cenzorskih posegov in vplivov. Točneje, danes se ideološka cenzura praviloma godi skozi ekonomsko perspektivo. Ideološke niso več le besede, temveč predvsem številke. Z drugimi besedami, brez številk tudi besed ni več. Medij mora najprej sploh obstajati – in da bi obstajal, mora imeti sredstva –, da lahko govori in sporoča. Da pa bi imel sredstva, se mora medij, ki ne pristane enostavno na obstoječo stvarnost, in edino tako ostane neodvisen v času in prostoru, aktivirati kot realna družbena in politična in komunikativna sila. To pa pomeni natanko to, da mora radio v realnosti, bistveno zaznamovani z novimi mediji in posttranzicijsko medijsko puščavo, ponovno premisliti samo potencialnost – sposodimo si slavni Brechtov koncept – radia kot komunikacijskega aparata. »Ni potrebe niti za strah niti za upanje, pač pa je treba le poiskati novo orožje,« pa ob tem še pravi Gilles Deleuze.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
