O poslanstvu Društva slovenskih pisateljev
Pisatelj – to zveni ponosno
01. 03. 2013
Za mnoge Slovence je bilo pravzaprav presenetljivo, da se je falangi podpornikov utopičnega anarhizma na ulicah slovenskih mest lani pridružilo tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Začetni impulz je dala bržkone ukinitev ministrstva za kulturo, ki je bila z gledišča konstitutivne vloge slovenske literature in kulture pri formiranju slovenske nacije v resnici velika napaka nove vlade. Pozneje se je DSP pridružil KOKS (Koordinacijskemu odboru kulture Slovenije); konec leta pa je na občnem zboru sprejel prvotno izjavo KOKS za javnost, ki je tako postala Izjava DSP v podporo protestom. Če se lahko strinjamo z nekaterimi humanističnimi splošnostmi v izjavi, značilnimi za vsak revolucionarni manifest, pa tudi z zavračanjem »sistemsko skorumpirane države« in odporom do izključne strankokracije (tudi nova vlada, kakor vse pred njo, postavlja na pomembne položaje zgolj člane strank), pa vse druge zahteve pisateljev hitro zaidejo v logična navzkrižja arhaične socialistične ideologije.
Politične zahteve pisateljev (pravzaprav zahteve KOKS) so diletantske, zlasti zahteva po neposredni demokraciji in odpravi strank. Jakobinska retorika, podčrtana z obilico klicajev, človeku jemlje dih: ali je mogoče, da slovenski pisatelj, nekdanji steber naroda, s tako lahkoto razmetava dušebrižniško leporečje anarhičnih utopij; ali je slovenski pisatelj res postal perogriz, ki se priklanja pradavnim idealom socializma in komunizma, preobraženim v strankah tranzicijske levice in novokomponiranih populističnih strančicah prijateljev z vseh vetrov; ali je v kratkih dvajsetih letih res izgubil družbeni kompas in podlegel glasu antiglobalističnih siren, ki taborijo pred ljubljansko borzo? Od kdaj slovenski pisatelj gleda zgolj z enim očesom, ki je zraven še barvno slepo? Ali naj bi bila to preobrazba DSP v moderno združenje, ki ga mladi člani društva ne bodo več gledali kot anahronistični čitalniški krožek 19. stoletja?
DSP, pravzaprav njegov upravni odbor s predsednikom, se je torej aktivno pridružil udeležencem splošne »vstaje«, ki jo nekateri mediji primerjajo s fevdalnimi kmečkimi upori. To je pisana množica raznovrstnih predstavnikov razslojene slovenske družbe. Če odštejemo radovedneže, ki tudi tukaj – kakor vsepovsod – prodajajo zijala pod varstvom policije, je med demonstranti obilo resničnih revežev, ki so z izgubo službe ostali na družbenem dnu in se borijo za preživetje; zanje je socialna in pravna država upravičen cilj, ki ga terjajo na ulici, saj drugih možnosti skorajda nimajo. Med »vstajniki« je tudi obilica vseh mogočih poražencev in zgubarjev, lumpenproletariata vseh vrst, ki je v svoj beden položaj nemalokrat zašel po lastni krivdi, zdaj pa je v »puntu« ugledal mogočo rešilno bilko. Množici so se priključili tudi vojaško organizirani mladostniki, vajeni navijaških spopadov na nogometnih stadionih in obračunov med mestnimi tolpami; njihov interes v »vseslovenski vstaji« je bolj ali manj zbiranje »bojnih« izkušenj v spopadih s policijo. Intelektualno jedro – ki se noče razkriti – pa je prejkone pisana druščina socialnih aktivistov, zlasti študentov, predvsem iz vrst družboslovcev, ki se pod okriljem svojih profesorjev in rektorjev iz ozadja vojskujejo pod gesli mednarodnega antiglobalizma; njihove zahteve so kot jajce jajcu podobne vzklikom in transparentom z ulic Evrope in Amerike. Njihov boj se odvija pod zastavami anarhičnih teorij, njihovi cilji pa so v duhu nekdanjih študentskih nemirov, ki so prisegali na geslo: bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. Gre za razgrete nezadovoljneže in infantilne razdiralce sveta, ki se najbolje znajdejo v kalni vodi kaotičnih razmer; svoje ideje bodo na poti do oblasti morali socializirati v okvirih parlamentarne demokracije.
»Društvo slovenskih pisateljev trmasto in namenoma svojevoljno izbira sogovornike na mrtvi strani družbenega dogajanja – ljudi, s katerimi lahko ta trenutek zgolj udriha po desnici in trobi v isti rog.«
Pisatelji kot modri misleci in mojstri umetniške besede se dobro zavedajo, da svet ni črno-bel, da ima palica dva konca, da ima vsaka stvar več plati, da so reči na svetu precej bolj zapletene in težavne, kakor si predstavlja puhel um. A kot da izjave DSP »v podporo protestom« niso pisali taki pisatelji, temveč pismouki plitke pameti in preroki shirane besede. Res je: tudi taka tradicija v zgodovini slovenske literature obstaja; še danes na njej gradijo stihoklepci aktualnih smešnic in obsedeni grafomani. Pisci izjave so pritegnili nezadovoljnežem na prvi mig, brez premisleka, kaj vsaka njihova zahteva dejansko pomeni. Sam predsednik DSP se je rade volje razglasil za zombija in stopil med množico, ki zahteva glave trenutne slovenske politične elite in brezstrankarsko odločanje ljudstva. Za čisto zlato je vzel antiglobalistična gesla docentov s Fakultete za družbene vede in upokojenih marksističnih profesorjev, ki so že dolgo duhovni balzam ljubljanskih liberalnih akademikov in mariborskih ljubimcev Sofije. On in njegovi so se brez kančka dvoma o vesoljni upravičenosti protestov vpregli v voz, ki ga vlečejo drugi, podprli lučavce granitnih kock in molotovk ter kričave nosilce transparentov; četudi se napisi na njih tu in tam obregnejo ob Zorana Jankovića ali Boruta Pahorja (nikdar pa ob Milana Kučana, Danila Türka ali Janeza Stanovnika!), na panojih vendarle visijo predvsem glave razglašenih »desničarjev«, od sovražnika države št. 1 Janeza Janše do malone vseh ministrov sedanje vlade in nekaterih županov slovenskih mest. Upravičene zahteve po družbenih spremembah tako preglaša enostranski afront proti desni politiki, tako pred slovenskim parlamentom kot po manjših slovenskih mestih; demonstriranja pred sodišči ali bankami še nismo videli, pred ljubljansko mestno hišo pa se je zbrala zgolj peščica, najbrž t. i. janševikov.
V vsem tem je razvidna šibka reflektiranost političnih zahtev v izjavi DSP. Revolucionarni pisatelji svarijo pred kapitalom in kapitalizmom – kot da ne bi vedeli, da prav denar, ustvarjen v gospodarstvu in z dajatvami pretočen v državni proračun, omogoča tudi njihov obstoj. V svoji slepoti zahtevajo zgolj odstop sedanje vlade, češ da bo okradla Slovenijo – ne vidijo pa, da je bila Slovenija okradena že zdavnaj: okradli so jo socialistični direktorji, zdajšnji tajkuni, ki so vsi po vrsti iz nekdanje družbene nomenklature; pri tem so jim pomagali bančniki enake baže. Ne enim in ne drugim naša sodišča ne sodijo, kajti tudi sodniki oz. sam sodni sistem izhajajo iz časov najboljše možne politične ureditve, tj. samoupravnega socializma. Z zahtevami po demontaži sedanje države in odstavitvi političnega vodstva se torej pisatelji postavljajo na stran dejanskega kapitala in pravih slovenskih kapitalistov, nekdanjih vplivnih komunistov, ki so rdečo zvezdo zamenjali za vodni žig na bankovcih. Postavljajo se na napačno stran barikad – na stran tistih, ki so dolga desetletja Slovencem iztepavali pamet in samopašno ropali, siromašili ter nazadnje ukradli državo ob molku vseh dosedanjih predsednikov in asistenci neodločnih vlad. Obenem pa s tem podžigajo tudi sindikaliste, ki bijejo politični boj z Janšo, namesto da bi reševali delavce v propadlih podjetjih, preprečevali stečaje in spravljali goljufive lastnike pred sodišča.
Gotovo so tudi med pisatelji, člani DSP, mnogi ljudje, ki ne nasedajo naivnim izjavam društvenega vodstva in jih imajo za nepremišljene izpade prenapetih posameznikov. Ti ne zaupajo vabilom DSP in PEN na javne tribune in forume o žgočih vprašanjih družbene krize, ki jih prirejajo zadnji čas. Nanje so namreč kot govorniki povabljeni tisti ekonomisti, pravniki, zgodovinarji in drugi, celo politiki, ki so svoje že povedali; njihove ideje so bile v praksi že preskušene in potem zaradi nedelovanja odvržene na smetišče zgodovine. S starimi zamislimi izhoda iz krize ne bo. Misliti je namreč treba globlje: zakaj državljanska vojna med boljševiki in protiboljševiki – Jugoslavija je bila pač ustanovljena po svetlem zgledu Sovjetske zveze, prve komunistične države na svetu – še ni končana in se v intelektualni sferi (dejansko pa tudi na političnem področju) razplameneva še naprej in generira brezpravno državo, kot pravi Justin Stanovnik (tega pisca vodstvo pisateljskega društva, ki misli zgolj z eno polovico možganov, prejkone ne bere; raje ima partijsko ljubezen očetov). Društvo torej trmasto in namenoma svojevoljno izbira sogovornike na mrtvi strani družbenega dogajanja – ljudi, s katerimi lahko ta trenutek zgolj udriha po desnici in trobi v isti rog.
»Prav mediji so bistveni del naše krize: še vedno so transmisija odmrle politike, vzporedna veja oblasti, ki časti družbene fenomene polpretekle dobe; še vedno so pripravljeni kreirati družbeno dogajanje in podpirati »napredne« politične usmeritve.«
Najlepši dokaz je razprava o sedanjem položaju medijev; te se niso udeležili medijski strokovnjaki in eminentni novinarji, temveč Vlado Miheljak, Boris Vezjak, Matej Šurc in Dejan Karba, ki jih druži predvsem do obsedenosti potencirano patološko sovraštvo do sedanjega predsednika vlade. Prav mediji so namreč bistveni del naše krize: še vedno so transmisija odmrle politike, vzporedna veja oblasti, ki časti družbene fenomene polpretekle dobe; še vedno so pripravljeni kreirati družbeno dogajanje in podpirati »napredne« politične usmeritve. Mediji še vedno znajo »razumeti svojo vlogo«, kot piše maoistično razpoložena komentatorka Dnevnika: ne zgolj poročati, kaj se dogaja, torej šteti granitne kocke – treba je »izdelati tablo s semaforji«, na kateri bodo merili utrip (trenutno vladajoče) politike in se borili za pravice, ne pa za pravo. Ali ni to večna dolžnost neodvisnih novinarjev in nepristranskih medijev? Zakaj jo je treba obujati prav pod Janšo, medtem ko je pod Pahorjem, Türkom in Kučanom sladko spala?
Društvo slovenskih pisateljev naj se vendarle že zave svojega položaja in se spomni na zgodovinsko poslanstvo, ki ga je opravljalo v prelomnih časih. Ali ne bi raje spet postalo prostor demokratičnega dialoga o vprašanjih družbe in kulture, vališče idej, ki vodijo iz zagatnega stanja krize, agens movens družbenih reform, ki generirajo strpno družbo socialne demokracije z obiljem novih idej? Ali ne bi raje v času moralnega bankrota spet iskalo optimalnih rešitev, ne pa zamenjevalo pomembnosti s popularnostjo, molka večine pa s kričanjem manjšine?
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
