O sodobni umetnosti
Samo pritisni na gumb!
22. 09. 2015
Ko spremljamo razprave o sodobni umetnosti, nas ugledni teoretiki in umetniki pogosto prepričujejo, da je potrebno veliko truda, da bi jo podoživeli, dešifrirali, razumeli. Sodobna umetnina naj bi zahtevala senzibilno dejavnega, aktivnega bralca, poslušalca ali gledalca, ki naj bi bil po možnosti še dobro teoretsko podkovan. Skrita, včasih pa tudi odkrita podmena te teze pa je, da za recepcijo »tradicionalne« umetnine zadostuje pasiven opazovalec, pred katerim se vse lagodno »odvija«, kot kakšna ameriška nanizanka, ki jo spremljamo iz udobnega naslanjača. To je brez preostanka, brezpogojno, v temelju napačna teza! Je ena izmed največjih zmot, ki napajajo mitologijo sodobne umetnosti, saj je vsaj enak »napor« potreben tudi za soočenje s t. i. tradicionalno, klasično umetnostjo. Pravzaprav lahko zapišemo zelo preprosto pravilo: recepcija vsake kakovostne umetnine zahteva aktivnega sprejemnika. Poskusite brati Shakespeara ali Prešerna v nezahtevni, sproščeni, pasivni drži. To mogoče zadostuje za branje SMS-sporočil, e-pošte, blogov ali kolumn piscev, ki se jim, kot je eden prostodušno priznal, pogosto še misliti ne da, za branje dobre literature pač ne.
Ko se soočimo s sliko, stranjo v knjigi, z zvokom ali s plesnim oz. gledališkim dogodkom, naj bi torej bili pasivni, skoraj mrtvi, ko pa pritiskamo na stikala in se v našem avdio-vizualnem polju nekaj premika, pa živi in aktivni. Tej tezi so nasedli celo nekateri akademsko šolani likovni umetniki, ki se jim zdi fascinantno, če se formalna konfiguracija njihovih artefaktov »dejansko, zares« spreminja. Aktivno držo naj bi dosegli recimo šele s premikanjem točke pogleda. Ali bi torej za dinamično komunikacijo zadostoval strojček, ki bi pred negibnim gledalcem sliko ali kip premikal, ali pa bi gledalec sedel na vozičku, ki bi ga premikal z igralno palico? Menim, da gre v takšnem nazoru le še za eno različico pigmalionske želje po podobi, ki bi oživela in ki jo je verjetno v zadostni meri izpolnil že film. A res moramo ponavljati preprosto, v nebo vpijoče dejstvo, ki so ga filozofi osmislili že pred stoletji, namreč, da je vsaka percepcija, vsako zaznavno dejstvo, ki se pojavi v naši zavesti, plod aktivne drže našega zaznavnega aparata, celega telesa, ki dražljaje iz okolice aktivno preoblikuje s pomočjo psiho-fiziološke intencionalnosti in izkušenj, zavestno in nezavedno? To velja že za čisto običajno, vsakdanje gledanje ali poslušanje, še posebej pa za ozaveščeno, v umetniško delo usmerjeno percepcijo.
Pionirji tega, danes splošno razširjenega trenda v umetnostnem polju so bili umetniki, ki jih po zelo splošnem ključu uvrščamo v kinetično umetnost. Lep in verjetno še nepresežen primer so mobili Alexandra Calderja. Desetletja pred razvojem sofisticirane tehnike je ustvaril umetnine, ki so pretanjena kiparska intervencija v prostoru, hkrati pa tudi utelešena metafora hipersenzibilne komunikacije z umetnino. V prostoru, v katerem so postavljeni, zaznajo skoraj vsak premik, premakne jih lahko že najmanjša sapica, ki jo povzročijo naši gibi. Drugi »klasik« je gotovo Jean Tinguely, čigar duhoviti, neznansko kompleksni stroji so poleg navdušenja nad tehniko izražali tudi skepso nad vse bolj stehniciranim svetom. Nov razcvet pa je tovrstna umetnost doživela z razvojem računalništva in tehnoloških odkritij na področju senzorjev in robotike. Ta odkritja so odprla možnost postopnega vključevanja gledalca v nadzor nad premikanjem strukture ali konfiguracije artefaktov, to pa je privedlo do vse pogostejših tez o pomenu aktivnega gledalca. Ne morem pa se znebiti vtisa, da je na te težnje najbolj vplival skokovit razvoj industrije igrač v drugi polovici 20. stoletja. Avtomobilčki, ki smo jih upravljali sprva po žici, potem pa tudi brezžično, so bili za razvoj sodobne »interaktivne« umetnosti verjetno bolj pomembni kot filozofski koncepti, teorije oz. razmisleki o naravi izraznih sredstev, njihovi fenomenologiji in funkciji, vlogi gledalca v procesu produkcije in recepcije umetnosti itn. Včasih smo se otroci igrali z deščicami in s kamenčki, danes otroci pričakujejo, da se bodo igračke zares premikale. Ultimativna umetnina, tako kot igrača, je torej robot.
Skoraj ni sodobnega umetnika – to velja zlasti za tiste, ki izrabljajo kombinacije različnih medijev ali se gibljejo v sferah t. i. konceptualne umetnosti – ki ne bi poudarjal pomena koncepta interaktivnosti. Tudi Janez Janša (alias Emil Hrvatin) ga je pred kratkim v intervjuju izpostavil kot ključnega. Pri tem se mi je utrnila zanimiva misel, pravzaprav sem verjetno odkril kar matematično enačbo, ki bi jo moral zgolj prevesti še v matematične simbole: manj se določen umetnik aktivno ukvarja s svojim delom, se pravi da se angažira telesno, emocionalno in kognitivno, bolj pred javnostjo izpostavlja nujo po aktivnem gledalcu. Manj »dela«, bolj aktivnega gledalca potrebuje. Čisto obratno premo sorazmerje. Kakšnemu slikarju ali pisatelju po večmesečnem mukotrpnem ubadanju z materijo lastnega medija niti na pamet ne pride, da bi izpostavljal, kar se mu zdi samoumevno ...
Moramo res poudarjati, da ni nič narobe z določenimi umetniškimi formami – sliko, fotografijo, pesmijo, romanom itn., ki jih (v nasprotju z recimo performativnimi umetniškimi praksami, multimedijskimi interaktivnimi projekti ali filmom) zaznamuje dejanska statičnost njihovih formalnih konfiguracij? Ni to pogosto celo njihova prednost? Je kaj narobe, če je razpored pohištva v stanovanju zvečer, ko se vrnemo vanj, enak tistemu zjutraj, ko smo ga zapustili, in je stranišče še vedno na istem mestu? Ali ni v redu, pravzaprav smo lahko kar zadovoljni, kadar v roke ponovno vzamemo knjigo, recimo Kosovelove Integrale, pa so vsi verzi, vse konstrukcije še vedno »iste«? Ali ni lepo, če pogledamo kakšno dobro fotografijo in vemo, da bo ob našem naslednjem pogledu nanjo še vedno »enaka«?
»Umetnostni prostor je zasvojen s površno ilustrativnostjo in s preprosto, že kar naivno interpretativno matrico: njena zaščita znaka sta enoznačnost in evidentnost.«
V začetkih interaktivne umetnosti so teoretiki in umetniki navdušeno govorili o tem, kako bo poslej vsak lahko sodeloval pri pisanju romana, produkciji filma ... Seveda se to na srečo ni izpolnilo, vsaj ne v tolikšni meri, kot so si želeli ti navdušenci. Celo popolnoma laično občinstvo se namreč intuitivno zaveda, da nam je največji izziv v umetnosti soočiti se s situacijo, ki nas presega, z artefaktom, ki ga ne more narediti vsak, tudi če ima možnost, da to naredi. Sodobne tehnične igračke so gotovo pripomogle k skoraj neznosni zasičenosti z raznovrstnimi »artefakti«. Veliko akterjev v polju umetnosti zato izjavlja, da jih ne zanima izdelovanje objektov, ampak procesi produkcije in recepcije. Ta argument je že star, saj je bil eden izmed temeljnih postulatov historične konceptualne umetnosti: svet je poln objektov, zato nočem dodati nobenega novega. Naj to zveni še tako simpatično in premišljeno, je v resnici butasto: ali naj zaradi nepreštevnega števila pojočih zborov ali nadobudnih amaterskih pevcev pravi pevci nehajo peti, skladatelji skladati? Ali naj zaradi neskončne množice na raznih veselicah poskakujoče-sproščenih ljudi sodobni plesalci nehajo plesati? Naj zaradi milijard fotografij, ki vsak dan zakrožijo po medmrežju, pravi fotografi nehajo fotografirati? Zakaj lahko ljudje še danes pojejo, verjetno s podobnimi glasovi, kot tisti, ki so peli v prazgodovinskih jamah? Ali ni ples še vedno aktualen, čeprav so plesali že okrog ognja, ki je osvetljeval stene istih jam? Zakaj si lahko pripovedujemo zgodbe, ki so si jih pripovedovali že ob tistih davnih ognjih? Takšen argument je v resnici izjava nemoči, spretna pretvorba lastnega manka v vrlino, povzdignjeno na piedestal.
Najspornejši pa je očitek, da tradicionalne umetniške oblike, vsaj tiste, ki so navidezno statične, ne morejo zadovoljivo izraziti duha naše dobe, ki jo bistveno zaznamuje nekakšna kozmična dinamičnost. V osrednjem »svetišču« sodobne umetnosti (seveda tudi po drugih, manj uglednih) lahko paradirajo modni oblikovalci in predstavljajo projekte, se pravi kose oblek, ki so zelo podobni tistim pred tisočletji in ne predstavljajo posebnega napredka, slikarstvo oz. kiparstvo pa naj bi bilo passé in torej v MOMA nima kaj iskati? Je poezija out, branje romanov regresija, poslušanje godalnega kvarteta pa sodi v muzej?
Ker naj bi tradicionalni mediji ne vsebovali tistih čarobnih gumbov in »klikov«, ki naj bi domnevno edini omogočali interaktivnost, seveda ne morejo vstopiti na medmrežje. A ko preverimo število ogledov umetniških projektov, ki so izdelani prav za to okolje, so številke smešno majhne. Zgodi se, da celo nagrajeni umetniki v nekaj letih dosežejo le nekaj sto ogledov. Torej lahko rečemo, da je učinek interaktivnih projektov v interaktivnem mediju par excellence zanemarljiv. Le kako bi na medmrežju lahko konkurirali dekolteju Kim Kardashian ali butastemu poskakovanju nekega bizarnega korejskega zvezdnika, ki mu je nasedla celo monumentalna institucija Žižek?
Kaj lahko torej sodobnemu človeku, čigar predstavno polje je zasičeno z agresivnim senzoričnim slapom podatkov, ponudijo tradicionalni, »statični« mediji? Slika, kip, pesem, zgodba: vsi pred ustvarjalcem in gledalcem vzpostavljajo intimno polje interaktivnosti, s svojo prezenco nagovarjajo našo telesno in duhovno dimenzijo in nam odpirajo nove svetove. Ta izkušnja nudi sodobnemu človeku dragocene trenutke, ko se lahko izmuzne nadležnemu pritisku vsakdanjih banalnosti. Umetnostni prostor je zasvojen s površno ilustrativnostjo in s preprosto, že kar naivno interpretativno matrico: njena zaščita znaka sta enoznačnost in evidentnost. Slika, kip, pesem ali zgodba pa zahtevajo odprtega, angažiranega, čutno senzibilnega posameznika, ki lahko vstopi v njihov enigmatski prostor.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
