Skrivno življenje besed
22. 03. 2016
Za ljudi, ki jim je premetavanje besed in žoganje z njimi poklic, se skorajda spodobi, da imajo svojo najljubšo. Moja je bibavica. Ne bi lagala, če bi rekla, da sem se nad njo navdušila iz površinskih vzgibov. Pri ljudeh to pomeni, da kdo naše zanimanje pritegne z zunanjostjo, bibavica pa se mi je usedla v uho zaradi svoje zvokovne, skorajda onomatopejske podobe. Kot bi k ušesu prislonil školjko, tako bibavica zame z zaporedjem soglasnikov evocira plivkanje morskih valov ob skalovje.
Nadalje je treba povedati, da je ta beseda zelo zapostavljena in po spletu nesrečnih okoliščin zanemarjana. In ker sem po naravi rahločutna in dojemljiva za stisko drugih, so moja čustva do bibavice nekako pričakovana in razumljiva. Ampak bibavica, skromna, kot je – mar ne zveni ta beseda skoraj kot kakšna pikalopolonica, majhna, ljubka žuželka, ki z ničimer ne opozarja nase, pa vendarle prinaša srečo? – se zavoljo prezrtosti sploh ne vznemirja. Tiho čepi med kamni, obrušenimi od slane vode, in čaka, da jo bo plimovanje jezika dvignilo na gladino. To se, kakopak, zgodi bolj poredko, saj Slovenija ne premore toliko morja, da bi bilo z njim povezano besedišče na dnevnem meniju govorcev slovenščine. Bibavica je zato beseda, ki se ponaša z neko pritajeno žlahtnostjo. Kot kakšna broška, ki jo kupiš na bolšjem trgu, nakit z vintage pridihom, ki ga pazljivo zdrgneš s čistilom za plemenite kovine in si ga nato pripenjaš samo ob slovesnih priložnostih. Recimo v zimskih mesecih, ko plimovanje morja postane tako intenzivno, da je Tartinijev trg pod vodo. Takrat ves ponosen hodiš okrog in razkazuješ čudovito broško na zavihku plašča, ki je tako filigransko izdelana, da se je sogovorniki kar ne morejo nagledati. Kako ste rekli, bibavica? vzneseno ponavljajo in vzhičeno stiskajo ustnice, izmed katerih prihajajo očarljivi glasovi, ki sestavljajo besedo bibavica. Ja, bibavica, a ni lepa beseda, no? Vsi prikimavajo in v en glas hite zatrjevati, da tako lepe besede še niso slišali in da je res škoda, da nam slovenska realnost ne omogoča, da bi jo uporabljali pogosteje.
Bibavica seveda ni prav nič užaljena, da je takšna rariteta. Celo v čast ji je – besede, ki jih izgovarjaš vsak dan, se obrabijo, pošvedrajo in umažejo in nekatere, žrtve svoje priljubljenosti, tudi končajo na smetišču besed. Recimo teleprinter pa faks in najbrž tudi telefonska govorilnica, zagotovo pa temeljna organizacija združenega dela, upravljanje s človeškimi viri, izvedeni finančni instrumenti, iztisnitev delničarjev in podobne! Bibavici se takšne usode ni bati, dokler bo obstajalo morje in dokler se bo njegova gladina odzivala na gibanje lune, bo obstajala bibavica. Bibavica je ena izmed tistih besed, ki ji je že vnaprej zagotovljeno mesto v večnosti, v besednih nebesih, kamor se bo človeška govorica preselila, ko bo človeštvo izumrlo. Tuzemski obstoj ji je zato v razvedrilo in z blagohotnostjo čaka na sleherno omembo. Zelo dobro razume, da jo imaš lahko rad, ne da bi jo ves čas vlačil po zobeh. Tako kot obstajajo ljudje, ki so ti najbolj pri srcu in jih ravno zaradi tega nočeš deliti z nikomer, je tudi bibavica tvoja tiha sozarotnica v tej čudoviti, nerazvpiti naklonjenosti.
Šele pred kratkim sem tvegala in pobrskala za bibavico v etimološkem slovarju. Najbrž sem se tega ogibala podzavestno, kot bi ne hotela izvedeti za kakšen podatek iz njene preteklosti, ki bi utegnil omadeževati mojo rahlo idealizirano predstavo o njej. Toda bibavica me ni razočarala: izvira iz enako pomenske besede v hrvaščini, piše v Slovenskem etimološkem slovarju dr. Marka Snoja (in nestrpno čakam, ali bo razlaga enaka tudi v tretji izdaji, ki jo Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pod okriljem ZRC SAZU napoveduje za konec aprila letos). Nastala je iz glagola bibati, ki v govorici naših sosedov, pa tudi v nekaterih slovenskih narečjih pomeni »počasi se premikati, gugati se pri hoji, racati«. Vtem so se mi pred očmi prikazale race, ki jih poznam z nekega jadranskega otoka, kamor jih je zanesel kdo ve kdo, kdo ve kdaj, pa se zdaj tam iz svoje domicilne mlake, s trsjem obraščenega kala v notranjosti otoka, vsak dan odgugajo v malo večjo, morsko mlako. Na veliko začudenje turistov, malo pa mogoče tudi vsega hudega vajenih in v viharjih prekaljenih domačinov, se prekopicujejo v morski vodi, si gizdavo čistijo perje s kljunom in opoldne leno polegajo pod trebuhe starih razpadajočih ribiških čolnov, ki na plaži sanjajo svoj stoletni sen. Prav tam, pod tistimi napol strohnelimi lesenimi barkačami, so se mi od nekdaj zdele kot še posebno čudaški tujek: race ob morski vodi, to ne more biti drugega kot znamenje prihajajoče apokalipse, katere prvi jezdec je globalno segrevanje, ki žene živali na nova, še neosvojena bivališča.
Ampak bibavica mi je za nagrado, ker sem jo nehala malikovati kot ljubek, a ne preveč uporaben okras, temveč sem najin odnos poglobila, tako da sem se nagnila v njeno etimološko bistvo, razkrila dragoceno skrivnost: očitno race in morje niso tako nemogoč par, če so značilnosti enih in drugih besedotvorci že v preteklosti združevali v novih izrazih. Morje se guga kot race, sporoča bibavica. Morje se guga kot race ob njem, jo dopolnjuje resničnost tukaj in zdaj.
Toda bibavica, kot ste najbrž zdaj že lahko uganili, se za takšna presunljiva odkritja ne zmeni. Zavedanje o nesmrtnosti jo ziblje v mehek dremež, v katerem ji pritlehnosti, ki se dogajajo na morski obali, ne morejo skaliti miru in bistrosti misli. Kaj na obali, tudi gibanje vodnih mas je ne zmoti kaj preveč. Naj si bo riba, ki polzi skozi valove še tako orjaška in njeni zobje še tako koničasti, to bibavice čisto nič ne briga. Skomignila bi z rameni – če bi jih imela – tudi kadar valove režejo bistri delfini. Kajti bibavica je še bistrejša, modrejša in zaradi let bolj izkušena. In evolucija ji daje prav: ribe, najsi bodo še tako gromozanske in strašljive, pridejo in gredo. Usoda je na strani nevretenčarjev, ki imajo zdaleč najdaljši staž bivanja na našem planetu in so v prevladi tudi količinsko. Je že res, da velike ribe goltajo manjše ribe, manjše ribe goltajo še manjše ribe, najmanjše ribice požirajo plankton. Ampak kakšen paradoks: plankton je na koncu tisti, ki zmaga: plankton je bil, je in bo. Plankton: združba eno- do nekajceličnih organizmov, ki polebdeva v morju že od pradavnine. Ribe pa – no, kakor katera. Nasploh se različne vrste vretenčarjev v prerezu nekaj tisočletij let na vejah rodoslovnega drevesa živalstva menjujejo kot okrasje na novoletnih jelkah po nareku modnih smernic.
Ampak če bi naredili še korak nazaj in na dogajanje na našem planetu pogledali s časovne oddaljenosti, merjene v milijonih let in uokvirjene v geoloških dobah, bi ugotovili, da je tisto, kar ostaja, pravzaprav samo svet. Z zaplatami kopnega (katerih porazdelitev se prav tako spreminja!) in morjem ter njegovim valovanjem, se pravi – bibavico. In bibavica to ve. Prav zato je moja najljubša beseda. Beseda, ki je tu od pradavnine in bo na vekomaj. Beseda.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
