Miri Mihelič za stoti rojstni dan
Tito in Dedijer ter njuna premalo slavljena knjiga
27. 07. 2012
Papirji so precej ubogi, vse na njih priča o revščini. Že pred pol stoletja se niso mogli pobahati z visoko belino, zdaj so močno porumeneli, potipkani pa s pisalnim trakom, ki je imel za sabo dolgo delavno življenje in je bil komaj še živ, ob karseda varčni izrabi listov, tako rekoč brez vsakega roba, korekture so zapisane z bledim svinčnikom … To je podoba neobjavljenega rokopisa, ki sem ga odkrila in ga zdaj razkrivam – v počastitev avtorice, pisateljice in prevajalke Mire Mihelič, ki bi 14. julija praznovala stoti rojstni dan. Seveda tudi v prepričanju, da gre za zanimive in pomembne stvari.
Rokopis ni leposlovne narave. Zaradi teh 26 strani ne bo treba spreminjati literarnih ocen o pisateljici. Gre za prevode ducata recenzij, ki so jih na začetku leta 1953 objavili ameriški in angleški časopisi ob izidu knjige Vladimirja Dedijerja Tito Speaks ...Večina teh listov je ostala v uredniškem predalu. Urednik Ljudske pravice Jože Smole ji je poslal originalne članke (publiki sicer popolnoma nedostopne), jo zaprosil za prevode, potem pa objavil enega samega iz zbirke. Lahko bi torej rekli, da se je prevajalka zastonj trudila s tovarišem Titom – in kaj ji za jubilej lahko dam lepšega kot kratko citiranje stavkov, s katerimi se je zastonj mučila? In dodam trak, ki jih povezuje.
Legenda o junaku
Vstopanje Josipa Broza - Tita v zavest Jugoslovanov je bilo prav čudno. Najprej, v stari Jugoslaviji, je bil skrivnostna oseba, komunist z bombami, ki je užil kratkotrajno mračno slavo na tako imenovanem »bombaškem procesu«. Ko je odsedel petletno zaporno kazen, je živel več v tujini kot doma, a tudi kadar je popotoval po domovini, je nastopal z ilegalnimi imeni. Ljudje, ki so prišli v stik z njim, niso skoraj nič vedeli o njem – kdo in kaj je, od česa živi, po kaj je prišel; ponavadi jim je bilo jasno samo to, da ga je treba prenočiti, mogoče kam pospremiti. Tule je zgodbica Milene Bežan, Mirine prijateljice od šolskih let dalje.
Mira Mihelič
V nasprotju z Miro Kramer Puc, ki se je zgodaj poročila in se posvetila družini, se je Milena Bežan kot študentka gibala v krogu družbeno aktivnih mladih ljudi, ki so se živo zanimali za politiko, brali, pisali, organizirali … Med njimi je bilo nekaj komunistov in nekaj socialistov, sem in tja so koga zaprli. Milena je bila nekajkrat celo spremljevalka čednega moškega iz Zagreba, ki se je sem in tja pojavil v mestu, pa ga je bilo treba počakati na kolodvoru in nato nekam pospremiti. Ponavadi se je to zgodilo na prošnjo sošolke Vide Bernot. Ta moški srednjih let je včasih tudi poslal kakšno razglednico z Dunaja, enkrat knjigo. Čez nekaj let, proti koncu vojne, je Milena nekoč obstala pred letakom z obrazom, ki se ji je zdel znan – neki Tito je bil na njem … in se ji je zazdelo, kar prisegla bi, da je to tisti Valter, ki ga je nekoč spremljala …
Naslednja faza je bila čista mitologija. Skrivnostno, dokaj neobičajno ime, mogoče koda, kratica? Šepet o junaških dejanjih, vse mogoče fantastične govorice, po zgledih balkanske ljudske poezije oblikovane pesmi, gesla, zaklinjanja … Ko je bilo vojne konec, se je fama personificirala. Skrivnostni mož se je pojavil v vseh glavnih mestih države, ki ji je bil razglašen za voditelja – lep, izrazit moški srednjih let, zmeraj v uniformi in s kolajnami. Obdan s spremstvom v uniformah in civilu, nedostopen kot kralj. Kaj konkretnega pa o njem nihče ni nič povedal, še tisti ne, ki so ga srečali, od blizu videli in predlagali za maršala. Množično so tiskali njegove portrete in jih obešali vsepovsod. Slikarji so ga risali, klesali in oblikovali, tudi pleskali na rjuhe in podobne kose blaga, da je obraz segel v tri nadstropja. Na vseh povorkah in paradah so nosili njegov lik. V časopisih ali na radiu pa ni bilo o njem nič stvarnega in običajnega, le veliko pompoznih, metaforičnih in hagiografskih besed. Nikomur ni prišlo na misel, da bi mu pomolil mikrofon pod nos, češ, no, se nam lahko predstavite …?
A te nenavadnosti so kmalu zgubile slikovite poteze in posurovele. Tisto, kar je le nastalo v smeri informativnosti – se pravi, da je bilo pospremljeno s podatki, izjavami, pričevanji –, je bilo označeno za nedopustno, postalo je prepovedano. Začeli so zapirati ljudi, ki so imeli kakšen tuj članek o Titu ali pa so o njem kaj »neprimernega« govorili, ugibali ali se celo zabavali na njegov račun. Politični vici, ki so hitro vzniknili – denimo o stokilski vijolici (skovani na podlagi pesmi o drugu Titu, ljubičici beli), o pogoltnem šlosarju ipd. –, so postali smrtno nevarni. Podobno tudi čisto preprosti članki o dogajanju v Jugoslaviji, o značaju njenega voditelja in njegove vladavine, kot so že spomladi 1947 zvedeli ljudje iz »Nagodetove skupine«, ki so jim zaplenili nekaj tiska te vrste in jih neusmiljeno kaznovali. Druga Jugoslavija je do samega izdiha ohranjala v kazenski zakonodaji člene, ki so branili Tita (živega in mrtvega) pred vsako »grdo« besedo in vsemi neprijetnimi podatki.
Vladimir Dedijer
Vendar pa je bilo vsem treznim glavam novega režima jasno, da so želje po vsaj osnovnih informacijah o maršalu in generalnem sekretarju nekaj naravnega in ne dokaz sovražnih namenov. In tu nastopi Vladimir Dedijer – pred vojno novinar, v partizanih vodilni kreator agitacijsko-propagandnega aparata (kot so brez zadrege imenovali informacijsko dejavnost), po vojni politični funkcionar, predavatelj zgodovine NOB in KPJ. Leta 1948, med sporom s Stalinom oziroma informbirojem, so morali jugoslovanski komunisti sebi in svetu razjasniti, za kaj pravzaprav gre, in s tem je prišel tudi čas za predstavitev prvega moža. Vlogo biografa so dodelili (je Stari dodelil, bi verjetno bolj ustrezalo) Vladimirju Dedijerju.
Tito Speaks
Knjiga je nastajala tri, štiri leta. Toliko je trajalo raziskovanje, pogovori s Titom, avtorizacije, pisanje – nato prevajanje v angleščino … Leta 1953 je pod naslovom Tito Speaks (Tito pripoveduje) izšla na obeh obalah Atlantika, v New Yorku pri založbi Simon&Shuster, v Londonu pri Weidenfeld&Nicholson. Z velikim uspehom, kot se lepo vidi iz ducata recenzij, ohranjenih v prevodu. Recenzenti so bili hvaležni, da imajo končno priložnost izvedeti kaj o dogajanju v drobovju komunistične mašinerije – kako se v tistem skrivnostnem svetu sprejemajo odločitve, kako se zglajujejo konflikti, zakaj se sporov med jugoslovanskimi in drugimi partijami ni dalo rešiti, kakšno vlogo so pri tem odigrali ideološki, osebni, taktični in drugi razlogi … in tako naprej. Seveda so bili tudi veseli, da so končno kaj tehtnega in iz prve roke zvedeli o moškem, ki ima že petdeset let in za sabo znatno politično kilometrino, pa je vendarle velika uganka. A predvsem je šlo za vpogled v zakulisje komunističnih gospodarjev.
»Dedijerjeva knjiga odkrito temelji na iskreni predanosti Titu in vladavini, ki ji je on na čelu,« je zapisal Philip E. Mosely za New York Herald Tribune. »Vendar v nji ne najdemo strahospoštovanja, malikovalstva ali klečeplastva. Maršal Tito je prikazan kot politični in vojaški voditelj izrednih zmožnosti, velike bistroumnosti in poguma, ne pa kot 'nezmotljiv' voditelj na nedostopnem piedestalu … Gospod Dedijer je z izredno veščino podal probleme, odločitve in čustva, ki so oblikovali težko vlogo Jugoslavije v zadnjih letih njenega dolgega boja za obstanek. Iz tega izvira študija, ki je 'senzacionalna', kolikor odkriva kremeljske cilje in metode, toda trezna po svojem prijemu in silno resna glede na luč, ki jo meče na ta največji problem našega časa. Zdaj nam je mogoče veliko natančneje razumeti podtalne vzroke kremeljskega preloma z Jugoslavijo in hkrati korake, ki so naposled 28. junija 1948 privedli do kominformovske obtožbe Titovega režima …«
Mira Mihelič
Vse (ohranjene) recenzije se v velikem sporu med komunističnimi partijami odkrito postavljajo na jugoslovansko stran in si privoščijo Stalina. Njihovi avtorji so uporabili starosvetne podobe o Davidu in Goljatu, najbolj prostodušno britanska laburistka Jennie Lee (in žena A. Bevana, enega vodilnih laburističnih politikov, skupaj sta tudi obiskala Jugoslavijo in se seznanila z njenim vodstvom), ki je v The Tribune že z naslovom naznanila: Tito, ki je premagal velikana. Njena navdušena, kar pravljično naravnana in čisto nekritična ocena pa je bila tudi edina, ki jo je Ljudska pravica ponudila slovenskim bralcem. Z njo so lahko tudi iz ust britanske baronice izvedeli, da je izjemni mož, od zibelke dalje upornik, dobil bleščečo biografijo; s pečatom iz tujine so pridobili pravo verzijo vojne zgodovine, denimo: »Komunistična partija s Titom na čelu se je povezala z vsemi elementi, ki so bili voljni boriti se zoper Nemce in Italijane in jih povedla v boj. S svojim hladnim pogumom in strastnim, vztrajnim poudarjanjem neodvisnosti je bil Tito v takšnih časih idealen voditelj rodoljubov.«
Med anonimnimi recenzijami je po svojem tonu vredna pozornosti še tista iz tedenske priloge Timesa (The Times Weekly Review). Avtorju ob pogledu na Dedijerjevo sliko Tita prihaja na misel služba dvornega slikarja, z obvezno dimenzijo laskanja, »vendar bo verjetno prepričala celo skeptičnega bralca o tem, da je v tej knjigi orisani značaj v glavnem verno prikazan. Ta zabavna in informativna knjiga je očitno namenjena bralcem Zahodne Evrope in se nemara, poznavajoč naše znano nagnjenje, da rajši verjamemo zmotljivim kakor nezmotljivim rečem, prav zaradi tega spodbudno igra z majhnimi človeškimi slabostmi maršala Tita: kako slabo igra šah in še slabše tenis, kako se sramuje svoje pisave, kako ne mara nekaterih jedi, kako se je uprl, da bi kdaj spet stopil v cerkev, ker mu je nekoč, ko je bil ministrant, razdražljivi duhovnik primazal zaušnico. (V tem bi psihoanalitiki utegnili odkriti podzavestni vzrok za maršalove težave s Katoliško cerkvijo.) Izvemo pa, kako da mu je v dobro šteti njegovo presenetljivo dobrosrčnost in pripravljenost poslušati argumente, ki jih navaja nasprotnik, da se je malo po malo naučil obrzdati prirojeno hudo jezo, da je skromen, da ni zamerljiv (čednost, ki jo dokazuje dejstvo, da trije izmed petih sodnikov, ki so ga nekoč obsodili na pet let robije, še zmerom žive in prejemajo državno pokojnino) in da njegovo svojeglavost blaži zdrav smisel za humor.«
Prevladujoč odnos konec zime 1953 (to je mesec pred Stalinovo smrtjo) je bil torej občudovanje Tita in posmehovanje Stalinu, ki se je uštel v pričakovanju, da bodo Jugoslovani pokleknili pred njim ali pa propadli. Najbolj duhovit prispevek v tem tonu si je privoščil tednik New Stateman and Nation, kjer je neimenovani kritik zatrdil, da bi bil za oceno najbolj poklican J. V. Stalin, »ker pa s tem kritikom nismo mogli stopiti v stik, smo si morali pač predstavljati, kaj bi bil utegnil napisati v navalu odkritosrčnosti«.
Vladimir Dedijer
In kako to, da je bilo tako malo od tega predstavljeno radovedni javnosti? Po vsej verjetnosti zato, ker so bile recenzije zabeljene s pripombami, ocenami, vprašanji in podatki, dosti preostrimi, da bi smeli pred oči državljanov FLRJ. In nasploh je bilo vsakomur jasno, da je v zvezi s tovarišem Titom primerna samo »totalna aleluja«.
Za primer drobne pikrosti, tako značilne za anglosaški understatement, nekaj vrstic iz The Herald Tribune: »S prepričanjem, ki je docela nenavadno za demokratično miselnost, zatrjuje Dedijer, da, kadar se v Titovem domu zbere na diskusijo kakšnih dvajset ali trideset jugoslovanskih voditeljev, ta številčno omejena skupina predstavlja ali pooseblja 'javno mnenje'.« Drugi pa so poudarjali, da je biografija tako prežeta z marksističnim pojmovanjem zgodovine, da bo nemarksiste odbila, sploh pa je to tiste vrste zgodovina, ki jo je treba ob prvem poštenem vetru na novo napisati.
Kolikor je mogoče presoditi, so se časopisi zelo potrudili pri pridobivanju uglednih imen, po možnosti poznavalcev novejše zgodovine. Prej citirani Philip E. Mosely je bil šef Ruskega inštituta na Columbia University. The Manchester Guardian, ki se je zavedal teže problema, pa je za recenzijo pridobil vodilnega britanskega poznavalca Balkana in Vzhodne Evrope. Hugh Seton-Watson je 9. februarja 1953 objavil pohvalno recenzijo, ki je poudarila, kakšno srečo ima maršal s svojim biografom: »Nalogo je izvedel kot izredno nadarjen novinar, propagandist in pisatelj – in pri tem uporabil svoje znatno poznavanje anglosaškega občinstva.« A njegova recenzija je vsebovala tudi precej pikrih opomb: o tem, da od jugoslovanskega politika, še najmanj komunista, res ni mogoče pričakovati, da bi bil fair do političnih nasprotnikov ali pa da bi v svoji vladi videl kaj drugega od poosebljene nezmotljivosti. Kot dober poznavalec pa je hitro opazil, da Dedijer prezre nekatere bistvene zadeve: »Opaziti je nekaj čudnih vrzeli,« piše Hugh Seton-Watson. »Zelo malo je povedanega o Titovih obiskih v Rusiji od 1935 do 1938. V to obdobje sodi Ježovova čistka, med katero so bili izgnani voditelji jugoslovanske partije pokončani skoraj do poslednjega moža, medtem ko je Tito preživel. Tukaj vseeno najdemo nekaj zanimivih nadrobnosti. Tito ugotavlja, da se je Červenkov, danes Stalinov guverner Bolgarije, 'skrival pred NKVD v njegovem (Dimitrovovem) stanovanju, iz strahu, da ga ne bi aretirali'. Tukaj je najti tudi zelo nenavadno poročilo na straneh 109–110 o nemilosti, v katero je zapadel Gorkić, Titov predhodnik kot generalni sekretar Jugoslovanske komunistične partije. Gorkić je bil verjetno nesposoben in gotovo nepoučen o dogodkih v Jugoslaviji – napake, ki jih je Tito, razumljivo, uporabil zoper njega. Toda na tem mestu se šteje Gorkiću v greh, da je imel stike s tremi znanimi beograjskimi intelektualci. V tistem času je uradna linija Kominterne podpirala Ljudsko fronto, ki je v jugoslovanskem primeru pomenila kontakte in, če mogoče, sodelovanje s prav takšnimi ljudmi, kakor so bili ti trije, ki so bili nekam konservativni demokrati, toda strastni srbski domoljubi in sovražniki fašizma in Nemčije. Če je Gorkić imel z njimi stike, bi se mu to moralo šteti v dobro. Toda vsi trije so pozneje podprli Dražo Mihajlovića – štiri leta potem, ko je NKVD opravila z Gorkićem. Potemtakem so Gorkićevi stiki postali pregrešni šele po njegovi smrti. Takšno dokazovanje je vredno samega rajnega Ježova.«
Med kričečimi odsotnostmi ni bilo samo stalinsko obdobje moža, ki se je čez deset let skregal s Stalinom. »Skoraj nič se ne govori o jugoslovanskih teritorialnih zahtevah na tržaškem ozemlju in na Koroškem, čeprav avtor namiguje, da so nastala trenja glede podpore, ki so jo Sovjeti ali naklonili ali kratili tem težnjam.« Podobno razočaranje je povzročilo tudi to, da je Dedijer tako malo povedal o odnosu Jugoslavije do vseh sosed, tako Albanije kot Bolgarije in Grčije, kar je povzročalo veliko skrbi na Zahodu in ni bilo brez povezave s sovjetsko jezo in z izobčenjem Jugoslavije iz bratskega tabora.
Mira Mihelič
Tito v množični proizvodnji
Toda prevodi tujih člankov niso bili edini Tito, ki ga je imela tedaj na mizi Mira Mihelič. Leta 1952/53 je bila del obsežnega mehanizma, ki se je posvečal Titovemu življenju in liku oziroma Dedijerjevi knjigi o Titu. Isti, podobni, prilagojeni? Na to ne znam odgovoriti. Zanesljivo je kmalu po angleški knjigi Tito Speaks izšlo še mnogo jugoslovanskih. Sredi leta 1953 je izšla slovenska, kar 800 strani dolga Titova knjiga, s katero se je ukvarjala mogočna prevajalska ekipa v sestavi: Fran Albreht, Božidar Borko, Pavel Flere, Marjan Javornik, Mira Mihelič in Jože Zupančič; Albreht je bil šef ekipe. To se je dogajalo pod okriljem Cankarjeve založbe, knjigo pa je natisnila in zvezala tiskarna Ljudske pravice, (ki jo je vzela Slovencu), daleč največja in v marsičem najboljša tiskarna v teh krajih. Naklada je bila veličastna: trideset tisoč izvodov!
Toda to je le delček v mogočnem podvigu. Istega leta je v Jugoslaviji izšlo kar deset knjig z naslovom Josip Broz - Tito! Izšla je v dveh srbskih verzijah (v cirilici in latinici), v slovenščini, makedonščini, hrvaščini, albanščini, pa tudi v jezikih vodilnih manjšin, se pravi v italijanščini, slovaščini, madžarščini in romunščini. Da bi bil komplet popoln, tudi v esperantu! In to zmeraj v velikanski nakladi. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je bil Tito daleč največji založniški podvig dobe. Zanj je šlo največ denarja in papirja, največ prevajalcev, lektorjev in korektorjev se je ubadalo z njim – vse je moralo biti brezhibno –, seveda tudi največ prodajalcev in zbiralcev naročnin … In ko je bilo leto mimo (no, esperantska izdaja se je malo zavlekla in osrečila bralce šele leta 1954), je bila Jugoslavija tako rekoč preplavljena s Titom. Zanimivo, čeprav je bila knjiga zelo debela in težka, se je njena oznaka glasila samo Prispevki za življenjepis (ali Prispevky pre biografiu ali Contributie la biografie), in čeprav je Dedijer potem izdal še več še bolj debelih knjig o Titu, je zmeraj znova previdno ostajal samo pri prispevkih … Angleške in ameriške (tudi nemške in še kakšne) pa se ni dalo dobiti; možno je, da uvoz ni bil dovoljen. Kot se tudi ni dalo dobiti Adamičeve The Eagle and the Roots, vsaj kakšnih dvajset let ne …
Večina recenzij v ameriškem in britanskem tisku je izšla februarja 1953. Verjetno bi bile po tonu precej drugačne, ko bi se pisalo leto 1954. S tem letom je Dedijer (skupaj z Djilasom) padel v nemilost. Tisti skromni, plemeniti mož presenetljive dobrosrčnosti, ki baje ni bil zamerljiv in se je menda naučil krotiti naglo jezo, se je silno razjezil nad Djilasovimi drznimi članki (tudi nad očitki o neskromnosti partijske elite) in nad Dedijerjem, ki jih je kot urednik Borbe objavljal, nato pa si še drznil zagovarjati prijatelja. Oba sta šla najprej skozi partijske muke, nato sta ostala brez položajev in služb, pa brez potnih listov, brez možnosti objavljanja, tako rekoč brez vseh pravic; navsezadnje sta pristala na sodišču, Djilas je moral v zapor, Dedijer pa je dobil samo pogojno zaporno kazen. Tuji tisk je menda tedaj objavil marsikaj bistveno bolj ostrega kot ob srečanju z Dedijerjevo knjigo o Titu, a vse to je ostalo jugoslovanskim očem skrito.
Ker je šlo v množični proizvodnji Tita za tak podvig državnega pomena, se mi zdi, da je bilo za tem veliko denarja, tako da je možno, da so Miri Mihelič plačali tudi prevod vsega tistega neobjavljenega. Nekaj tolažbe pa je lahko črpala tudi iz tega, da je smela prebrati stvari, ki so bile običajnim smrtnikom nedostopne. In se je lahko malo bolj informirana lotila prevoda Adamičevega Orla in korenin, s katerim je imela še precej hujše težave z objavo …
Preden pa z metaforičnim trakom povežem to zgodbo, še nekaj besed o dveh drugačnih trakovih. Na nekem pol stoletja starem listu sem našla tudi opomnik za nujne nakupe. Prvi predmet je dva metra in pol traka »za pas v ženskem krilu (34 cm širok)«, druga stvar pa je »trak za pisalni stroj, 13 mm«. Ker je takoj spodaj tržaški naslov Vladimirja Bartola, Salita Trenovia, sklepam, da je bil Bartol občasno tudi potovec z drobno kramarsko robo ali pa je vsaj vedel, da kakšni gospe narediš večje veselje s trakom za pisalni stroj kot s trakom okoli vrtnic.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
27.07.2012 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
