Izobraževalni sistem in šolajoča se mladina
Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se
14. 09. 2015
Na prvi šolski dan sem pomotoma zatavala v središče mesta. Kot kaže, so iniciacijski rituali od dni, ko sem sama postajala gimnazijka, podivjali. Čopovo je namreč zasedla kopica za paniranje pripravljenih dijakov, ki so se odločili vso svojo vitalno energijo (in te ni malo) pokuriti za obmetavanje z različnimi vrstami živil. Bili so umazani, a vidno dobro razpoloženi. Bili so v vzponu svoje pubertete. Malo sem jim zavidala. Potem sem razmislila še enkrat in sem jim zavidala malo manj.
Začela se je šola. Določenemu odstotku populacije bo ponovno sojeno dolge ure sedeti na slabo oblikovanih stolih in prežvekovati splošno izobrazbo. Govorili jim bodo, kdaj naj vstanejo, kako naj si organizirajo svoj čas, kako ne smejo biti oblečeni, kako ne smejo govoriti, naučili jih bodo nekaj izvlečkov o Krebsovem ciklu in velelnem naklonu in jih izpljunili kot na pol izdelane subjekte z zamegljenimi predstavami o lastni prihodnosti.
Včasih se zalotim pri preštevanju časa, ki sem ga preživela pod perutjo izobraževalnega sistema. Izračun za letošnje leto izpljune številko enaindvajset let. Enaindvajset let me ljudje, ki naj bi domnevno vedeli bolje, poučujejo. Z različnimi metodami, z različnimi prijemi, različne vsebine. Največja šala pri vsem skupaj pa je, da je videti, kot da sem se vsega, kar šteje, naučila nekako sproti. Od nekdaj me namreč preganja zla slutnja, da so mi vsi pristojni, od staršev do učiteljev, zamolčali vse bistvene informacije, ki jih človek potrebuje za to, da bi s svojim življenjem in zanj bistvenimi odločitvami upravljal razsodno in preudarno. Bodisi zato, ker so jih zavistno hoteli zadržati zase, ali pa zato, ker jih tudi sami nikdar niso imeli.
V izognitev vsakršnim nesporazumom: sem velika ljubiteljica splošne izobrazbe. Tudi ali predvsem tiste, ki je na svoji poklicni poti ne bomo nikdar zares uporabljali. Sem tudi velika ljubiteljica utrjevanja in ponavljanja znanj, ki se ga nihče ne bi lotil za svoje veselje, in gotovo zadnja, od katere boste slišali, da bi morala šola spustiti nivo pričakovanega znanja. Ravno nasprotno. Morala bi ga dvigniti. Pa ne tako, da bi tudi od povprečne pameti zahtevala genialnost, temveč na način, ki bi v najstnikih znal prepoznati tisto, kar je v njih najmočnejše, in jim omogočiti, da to realizirajo.
Čeprav se mi skoraj vedno, ko potožim, da nisem več najmlajša, precejšen delež sogovornikov posmehne, več kot zgolj na sebi opažam, da se moja generacija iz leta v leto iz generacije otrok vse bolj preveša v generacijo staršev in postopoma prehaja v obdobje, ko prej nehuje kaditi, kot da bi začenjala, na plažo pa namesto Dostojevskega brezsramno vlači kriminalke. Tako vsako leto jasneje čutim, da na meni ni več tiste neizdelane svežine, ki najstnike sili v to, da se vsega, česar se lotijo, lotijo s stoodstotno strastjo in zanosom. Ker vedo, da bodo morali nekatere vzorce utrjevati v letih, če bodo hoteli, da se jih po njih prepoznava. Ker bodo morali brati klasike in se postavljati s tem in se bodo morali siliti k pitju piva, čeprav je grenko, in bodo morali na sporedu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala nujno pogledati vse, kar je nastalo vzhodno od raja, in interes hliniti tudi pred samimi sabo. Kar hočem reči, je, da sem ravno dovolj stara, da kognitivne in čustvene privilegije, ki jih ima najstnik pred odraslo osebo, že lahko zavidam. In da se, še toliko jasneje, kot ko sem bila sama potopljena v odraščanje, zavedam, da bi morala biti prav šola tista, ki bi morala te privilegije bolje izkoristiti. Vsako leto me namreč bolj utrjuje v prepričanju, da če ljudem do določene starosti ne ponudiš možnosti, da razvijejo svoje individualne interese in strasti, tega morebiti nikdar ne bodo zmogli ali znali.
»Žal mi je pokroviteljstva, s katerim se šolski sistem sklanja nad populacijo, ki ima največ energije, zanosa, interesa in znanja, ki ima najboljše možnosti za to, da na stvari pogleda brez mrene otopelosti in resignacije.«
Hočem reči, da mi je slovenskih dijakov in gimnazijcev žal. In da mi je žal, da se je na Slovenskem razmišljanje o odraščanju in staranju zapletlo v težko razumljivo zanko, ki pravi, da si do določene starosti za vse premlad, po določeni starosti pa za vse prestar. Žal mi je pokroviteljstva, s katerim se šolski sistem sklanja nad populacijo, ki ima največ energije, zanosa, interesa in znanja, ki ima najboljše možnosti za to, da na stvari pogleda brez mrene otopelosti in resignacije, žal mi je, da šola dostikrat bolj spominja na ustanovo, katere cilj je kopico ljudi spraviti s ceste in jih nekako zaposliti v času, ko starši ne utegnejo, kot pa na ustanovo, ki bi konstitutivno pripomogla k temu, da se iz obetavnih otrok razvijejo realizirane odrasle osebe.
In če za poklicne srednje šole še za silo razumem, mi postaja vse bolj nejasno, kaj točno je tisto, za kar šolajočo se mladino vzgaja gimnazija – tista reč, ki samo sebe še vedno rada interpretira kot zadnje zatočišče klasične vzgoje duha. Dejstvo namreč je, da gimnazija pretežno vzgaja zbegane ljudi, ki bodo po izteku šolanja v veliki večini brez pravega interesa vpisovali študijske programe na osnovi tega, da jim je bilo ali a) rečeno, da se da z njimi zaslužiti, čeprav to najverjetneje ne drži, ali b) rečeno, da so enostavni; v vsakem primeru pa ljudi, ki bodo po tem, ko bodo te programe pustili za sabo, glede svoje prihodnosti enako zbegani kot ob koncu gimnazije, le malo manj energični in malo bolj zaskrbljeni. Zato je, v pomanjkanju družbenega, treba izreči globoko spoštovanje individualnemu interesu posameznih učiteljic in učiteljev, vodji krožkov, obšolskih dejavnosti in kar je še tega, ki jim je iz neznanega razloga nekaj do tega, da bi njihovi učenci razvijali potenciale, za katere morda sploh še ne vedo, da jih imajo.
In tako se človek nehote vpraša, ali je staranje demografske slike Slovenije končno pripeljalo do tega, da je iskanje perspektive za šolajočo se mladino že popolnoma izpodrinilo iskanje perspektive za upokojence? Je sploh še komu v interesu, da bi javno šolstvo čemu služilo in otroke vsaj poskusilo opremiti za življenje, kakršnega je vredno živeti? Ali je izobrazba z umetnostjo in kar je še podobnega odvečnega razkošja pristala na kupu stvari, ki so zaradi nezavidljive ekonomske situacije prisiljene v podpovprečnost?
Nekaj grozljivo žalostnega je na misli, da bi moral kateri koli človek z elanom najbolje opremljena leta svojega življenja žrtvovati za opazovanje minevanja časa. Dejstvo namreč je, da bosta strast in neomadeževan interes, ki pripadata najstnikom, vsako leto malo šibkejša. Pravzaprav si ne želim ničesar kompleksnega. Le tega, da bi se šola do časa, ko bodo vanjo prisiljeni moji potencialni otroci, priučila, kako to komaj zamisljivo energijo, ki bo sicer izkoriščena za obmetavanje z jajci, moko in kečapom, usmeriti v nekaj smiselnega.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
