O umetni inteligenci
Umetne nočemo, naravne ne damo
26. 03. 2016
V kratkem satiričnem intervjuju angleški komik John Oliver vpraša Stephena Hawkinga, ali je mogoče, da bi stroji nadvladali ljudi. Oliver zatrdi, da bi na koncu še tako mogočen stroj lahko enostavno izklopili iz elektrike. Hawking mu odgovori z anekdoto. Znanstveniki ustvarijo stroj z umetno inteligenco in ko ga zaženejo, mu postavijo vprašanje: »Ali obstaja bog?« V sobi se zabliska in električni priključek stroja je uničen, ta pa odgovori: »Zdaj obstaja.«
V tej anekdoti je zgoščeno povzet neštetokrat prežvečen, a zato nič manj domišljijo razvnemajoč scenarij robota, ki zavlada človeku. Stroja, ki ga sicer ustvari človek, vendar je tako mogočen, da si svojega stvarnika na koncu podredi, ga nemara celo uniči. Sigmund Freud na nekem mestu o človeku govori kot o proteznem bogu. Človek je bog na način, da sam sebi ustvarja manjkajoče super ude. Že res, da s prostim očesom ne moremo pogledati celice ali pa sosednje galaksije. Lahko pa ju, ko človeško oko opremimo s protezo mikroskopa ali teleskopa. Tudi na tisoče kilometrov stran ne moremo slišati, a ko uho opremimo s telefonom, naenkrat nobena razdalja na zemeljski obli ni več predolga. Človek je v zadnjih dveh stoletjih naredil tako izjemen tehnološki napredek, da z vidika naših prednikov ne bi bil več protezni, ampak kar pravi bog.
Vseeno pa se zdaj vse hitreje približujemo novemu kvalitativnemu mejniku – protezi možganov. Seveda, že računalniški procesor je neke vrste možganska proteza. Ni naključje, da pri tem govorimo tudi o količini spomina, ki jo premore posamezni računalnik. Ampak vprašanje umetne inteligence stvar postavlja na povsem novo raven. Ne gre več za dopolnitev, temveč za nadomestitev. Morda je umetna inteligenca zgolj smiselni in nujni razvoj človeštva. Evolucijski preskok, pogojen in gnan s tehnološkim napredkom. Tehnološka evolucija, ki je prehitela biološko.
Od preprostejših oblik umetne inteligence smo že danes odvisni ali pa na njihovo uporabo povsem navajeni. Nanjo se zanašamo, ko brskamo po spletu, se v skladu z njo ravnamo, ko nam na podlagi naših nakupov spletni prodajalec ponudi še več podobnega. Nekako v smislu: vam podobni ljudje berejo, gledajo, poslušajo ali jedo še to in to. Že tu je na delu zanimiv pojav, ki ga premalo izpostavljamo. Ne glede na to, kaj iščemo, vedno nam bo ponujeno nekaj podobnega tistemu, kar smo že iskali ali pa so iskali nam podobni ljudje. Zanimiv primer tega, kako močna je v resnici že tovrstna umetna inteligenca, je primer ženske, ki so ji na podlagi njenih iskalnih navad brskalniki začeli ponujati hrano in obleke za novorojenčke. Ko je njen ogorčeni oče klical v trgovino in zahteval pojasnilo, zakaj njegovi najstniški hčeri ponujajo izdelke za dojenčke in ali jo spodbujajo k nosečnosti, se je čez nekaj dni sam moral opravičiti. Hči je bila namreč res noseča.
»Zanimiv primer tega, kako močna je v resnici umetna inteligenca, je primer ženske, ki so ji na podlagi njenih iskalnih navad brskalniki začeli ponujati hrano in obleke za novorojenčke.«
A vse to je še dokaj nedolžno v primerjavi s podobo stroja, ki je sposoben misliti, in to misliti bolje od človeka. Zanimivo je, da se vizijo prihodnosti rado slika tako v pretirano temnih kot tudi v pretirano svetlih barvah. Ta prihodnost s sedanjostjo nima nobene zveze ali ji je celo nasprotna; denimo prihodnost boljše zdravstvene oskrbe, dostopnejše in bolj kakovostne izobrazbe, tudi bolj čistega okolja. Ampak kaj nas ovira, da naštetega ne bi začeli delati že danes? Natanko iste reči, ki bodo tudi v prihodnosti nepremostljiva ovira. Ne znanost in tehnika, ampak družbeni odnosi, znotraj katerih ta deluje. Dokler bo človeštvo živelo v kapitalizmu, bo temeljno gonilo tako znanstvenega napredka in tudi uporabe njegovih sadov dobiček. Še naprej bomo razvijali stvari, ki bodo obetale dobiček, in še naprej bodo razvite iznajdbe in izumi dostopni manjšini. Iz istih razlog kot danes niso enako kakovostno zdravstvo, izobrazba in socialne storitve dostopni tako Norvežanu kot Somalcu, jima ne bodo dostopni tudi v prihodnosti. Gre za politična vprašanja, ki jih znanost sicer lahko odpira in spodbuja iskanje odgovorov nanje, vendar na koncu ni tista, ki bo dala odgovore nanje, tudi če jih ima in tudi če so ti boljši od tistih, ki so na koncu dejansko dani. To nas učita vsakdanji družbena in politična praksa.
Natanko zaradi teh omejitev naravne inteligence je vprašanje umetne inteligence tako vznemirljivo, a hkrati zlovešče. Če je Kant o razsvetljenstvu govoril kot o človekovem izhodu iz obdobja nedoletnosti, ki si jo je sam povzročil, se velja vprašati, ali je umetna inteligenca izhod iz človeštva samega. Tu se začnejo odpirati zares temeljna filozofska vprašanja. Zato je toliko bolj obžalovanja vredno, da imajo eni najbolj lucidnih znanstvenih umov, kar jih danes premore svet, do filozofije tako pavšalno-odklonilen odnos. V svoji najbolj vulgarni in skrajno redukcionistični različici lahko človeka vidimo le kot vrvohodca, čigar poslanstvo je izpeljano, ko se samoodpravi, ko opiše celotno pod od neinteligentnega organskega življenja do inteligentnega anorganskega življenja.
Tako je, če smo v tem mišljenju in delovanju povsem dosledni, vendar je tako tudi nekam strašljivo in zlovešče. Seveda vse skupaj predobro spominja na distopično vizijo prihodnosti človeštva, ki jo lahko skupaj oziroma vzporedno s silovitim znanstvenim napredkom spremljamo v znanstvenofantastični literaturi in filmografiji. Ampak človek je, če ne drugega, preveč nečimrn, da bi se sprijaznil s tem, da po Koperniku, Darwinu, Freudu v nekakšni sintezi de-egoizacije vseh naštetih morda kmalu ne bo več niti obstajal. Kajti če je prvi pokazal, da nismo središče vesolja, drugi, da nismo središče živalskega kraljestva, in tretji, da nismo niti gospodar v lastni hiši, potem je misel na umetno inteligenco in njeno odpravo človeštva samega še toliko bolj neznosna. Da so nam dnevi šteti zaradi tega, kar smo, in tistega, kar lahko ustvarimo, vendar ne moremo biti.
V čem je torej enkratnost človeka in človeštva? V olimpijskem geslu višje, hitreje, močneje gotovo ne. Vse to lahko stroji že vsaj zadnje stoletje počnejo bistveno bolje od človeka. Kakršnokoli kvalitativno razsežnost, ki si jo sploh lahko zamislimo, stroji že danes z lahkoto in večkratno presežejo. Kakopak je srčika v tem, ali nas lahko stroji premagajo tudi kvalitativno. Si je mogoče zamišljati umetno inteligenco, ki bo sposobna umetniškega izraza? Strojev, ki bodo pisali pesmi in romane, režirali filme in v njih igrali. In – tu pa je človekova nečimrnost na poslednji preizkušnji – stroje, ki bodo pisali boljše pesmi in romane ter režirali boljše filme.
Zamislimo si filmski scenarij, ki gledalca ne prevzame samo s podobo in zvokom ter psihofizičnimi odzivi, ki jih umetniško delo na ta način dosega, ampak še z neskončno večjim repertoarjem umetniških prijemov. Namesto na dvodimenzionalnem platnu bi z opremo za navidezno resničnost film izkušali prvoosebno in (vsaj) v treh dimenzijah. Zakaj vsaj? Zato, ker bi lahko z umetno inteligenco bistveno bolj učinkovito manipulirali čustvene odzive gledalcev. Personalizirana filmska izkušnja, ukrojena v skladu z željami, pričakovanji in hotenji posameznika, ne bi bila več težava. Če nam rudimentarna umetna inteligenca že danes svetuje o naših bralnih, športnih, prehranjevalnih in drugih navadah, zakaj nam v prihodnje ne bi svetovala še o naših čustvih odzivih in jih bila sposobna predvideti in z njimi manipulirati?
Pri čemer manipulacija nima nujno slabega prizvoka. Film bi lahko ob navidezni resničnosti uporabil še druge, globlje prijeme za še bolj dovršen umetniški izraz. Če si res razvnamemo domišljijo, si lahko zamislimo umetno inteligenco, ki bo sposobna v primernem trenutku v filmu sprožiti dovolj endorfinov, da bo gledalec začutil dovolj veliko srečo. V drugem trenutku pa bi lahko začutil umetno povzročeno, a zato nič manj resnično paniko, žalost, vzburjenost, tesnobo, vznemirjenje, dolgčas … Možnosti so neomejene. Seveda se, če ob strani pustimo vse etične in zdravstvene dileme ter bržkone naivno predpostavimo, da bi bilo vse v skladu z našimi interesi, vseeno zastavi vprašanje, kako resnična bi takšna izkušnja sploh še bila? Vprašanje ni tako daleč od tega, kako resnična je že današnja umetniška izkušnja. Ne nazadnje gre tudi pri Homerjevi Iliadi, Sikstinski kapeli ali Beethovnovih simfonijah za očitne posege v resničnost, njeno manipulacijo in ustvarjanje nove, umetniške resničnosti. Umetniško delo daje življenju nov čutni izraz, a zato ni nič manj enakopraven in polnokrven del resničnosti same. V njej si je prislužilo svojo domovinsko pravico.
S tem ko bi v kinodvorani prihodnosti pojedli »posebno pokovko« in se prepustili manipulaciji svojih čustev tudi na čisto kemični ravni, bi umetniško izkušnjo lahko ponesli na višjo raven. Empatični odziv bi bilo tako veliko lažje doseči in morda bi skozi takšne prijeme človeštvo lahko tudi samo kvalitativno napredovalo. Bogato človeško bitje, ki ne bo samo stroj za proizvajanje vedno več, pač pa bo cilj sam na sebi.
Morda je tu na delu neka kolektivna slaba vest, ki človeka še toliko bolj zadene ob misli na umetno inteligenco, ki bi jo ta razkrinkala. Ne, ne živimo v najboljšem izmed možnih svetov. Do okolja, drugih živalskih vrst in ljudi se že zdaj obnašamo tako nizkotno, da za uničenje »naravne« inteligence sploh ne potrebujemo umetne, saj smo tej nalogi že zdaj kos.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
