Popularna kultura ali visoka umetnost?
Zalivanje sekvoj
06. 07. 2015
V mesecu mladosti so bile spet aktualne obletnice in datumi, ki nas opominjajo na nevralgične točke sodobne civilizacije. A ko to mladost, srednješolke in študente, vprašamo, kaj predstavljajo datumi, ki so celo državni prazniki, je odgovor največkrat »nimam pojma«. Kot bi ne bilo ozaveščanje tistih prelomnih dogodkov ključno za obstoj sodobne družbe in duhovni razvoj njenih potencialov. Zdi se, da sta edini področji, kjer se sodobna mladost suvereno giblje, šport in popularna kultura. Do vsega ostalega, kar le malo diši po visokih kriterijih, pa se je povsod razvila pandemična alergija.
Zato preseneča gorečnost, s katero si celo določeni kulturniški krogi prizadevajo za simbolno ustoličenje popularne kulture. Ali ni tudi z Lune vidno, da je popularna kultura danes pošasten gozd sekvoj, ki se je razrasel čez vse celine in skoraj popolnoma izrinil grmovnice in drugo, domnevno »privilegirano« podrast? Argumenti, s katerimi nasprotniki visoke umetnosti rušijo domnevne privilegije vrhunske umetnosti, so abotni, približno tako kot vrednostno nasprotne neoromantične, anahronistične teze o umetnikih z baretkami, s kozjimi bradicami in z božanskimi atributi. Ko postavljajo na piedestal popularno kulturo, praviloma spregledajo, da igrajo anahronistično igro. Kot bi živeli v petdesetih letih prejšnjega stoletja! Ali, kot sugeriram spodaj, desetletje prej ...
Izjave častilcev popularne kulture kažejo, da se očitno ne zavedajo, k čemu stremijo: bo antologija glasbe v prihodnosti polna imen kot Modrijani, Blagne itn., ki so pri nas na enoto vložka najučinkovitejši glasbeni ustvarjalci sodobnosti? Čeprav mogoče zveni pretirano, je to zgolj posledica dosledne izvedbe logike takšne argumentacije. Kot ključne zahteve namreč izpostavljajo, da mora kulturna politika dajati prednost tistim medijem, ki so bolj »participativni«, ki omogočajo dostop do kulture večjemu številu ljudi, potem »demokratičnost«, da moramo dajati prednost tistim medijem, ki imajo bolj raznoliko občinstvo, in »učinkovitost«, da moramo podpirati tiste, ki za isti vložek sredstev nagovarjajo večje število potrošnikov. Izvajalci, ki bi bili po tem načelu izbrani, jim mogoče ne bi preveč »dišali«. Pa tudi infrastruktura, ki bi največ pridobila, verjetno ne: YouTube. Tudi glasbene kvote na naših radijskih postajah, ki imajo veliko podporo, so po tej logiki prisila oz. zaščita manj produktivnih glasbenikov pred visoko produktivnimi tujci, mar ne? Privilegiji očitno niso problem, le preusmeriti jih moramo tja, kjer je kultura najproduktivnejša in najučinkovitejša. Nekako tako kot napredne zahodne demokracije podpirajo orožarsko, farmacevtsko ali naftno industrijo ...
»V medijskem prostoru že desetletja kot lajna odmeva razvpita, ponarodela teza, da meje med t. i. visoko umetnostjo in popularno kulturo ni več.«
Eden najpogostejših argumentov, s katerim apologeti popularne kulture napadajo elitni položaj visoke umetnosti, je domnevna arbitrarnost, s katero elita določene umetnine ali umetnike kanonizira. V medijskem prostoru tako že desetletja kot lajna odmeva razvpita, ponarodela teza, da meje med t. i. visoko umetnostjo in popularno kulturo ni več. Napaka je že v izhodišču: tudi ko je bila meja samoumevna in neproblematizirana, nikoli ni bila popolnoma neprepustna, nekakšen ultimativni berlinski zid. Pretok je bil obojestranski: vrhunska umetnost se je oplajala iz obširnega polja ljudske ustvarjalnosti in slednja je brez zadržkov sprejemala in izrabljala dosežke prve. Določena dela ljudske umetnosti ali iz polja popularne kulture so to mejo gladko prestopila. Torej je bil napad na to mitično pregrado v resnici nelegitimen. V času po drugi svetovni vojni je postala meja med visoko in popularno kulturo še bolj prepustna, manj ostra, vendar je zgrešeno misliti, da je popolnoma izginila. Še večja napaka jo je rušiti za nazaj: da je bilo poslušanje Iliade nekakšna splošna ljudska zabava, enako priljubljena, kot so danes razvpiti Modrijani, je navadna neumnost. Kdor je kdaj imel v rokah kakšno leposlovno knjigo »elitnega« avtorja in jo je tudi prebral, gotovo ve, da sta bila tako Homer ali Shakespeare vrhunska ustvarjalca, ki sta daleč presegala »ljudske« avtorje svojega časa. Tudi če sta nastopala v »ustanovah«, ki so delovale brez »državne« podpore, pa gotovo nista funkcionirala na »prostem trgu«, kot ga imamo danes in kamor bi tovrstne ustvarjalce poslala recimo Gregor Tomc in Mićo Mrkaić.
Tudi če določena dela vrhunskih ustvarjalcev postanejo pop-ularna – takšen status imajo danes pri nas recimo Irwini ali Laibachi –, to še ne pomeni, da je razlikovanje med popom in ne-popom popolnoma arbitrarno. In če vrhunska umetnina nastane v polju popa, kar sicer ni tako pogosto, kot mislijo alergiki, prestopi mejo in posledično zraste med njo in recimo banalnim »pop štiklcem« od daleč viden zid.
Če je razlikovanje med »nizko« in »visoko« umetnostjo popolnoma arbitrarno, je takšno tudi razlikovanje med visoko in poljudno znanostjo, med poštevanko števila dve in visoko matematiko, gostilniškim modrovanjem o družbenih pojavih in poglobljeno sociološko analizo. Umetnost je smiselno prizemljiti in jo do neke mere izenačiti z vsemi drugimi podsistemi in človeškimi dejavnostmi, a odrekati ji hierarhično vrednotenje tudi navznoter, vsem drugim pa ga priznavati, je nekonsistentno in škodljivo. Vrednotenje umetniških del in njihovo uvrščanje na takšne in drugačne lestvice nikakor ni le posledica družbenega konsenza, ki ga vsilijo vsakokratne vladajoče strukture, kar je tipična teza tistih, ki umetnost vidijo zgolj kot bolj ali manj naključni produkt zgodovinskih okoliščin. Tak redukcionizem zanemarja temeljne postavke fenomena umetnosti. Če je neki zvok visok, je visok in to dejstvo ni rezultat arbitrarnega dogovora ali celo prisile, ampak izkušnje, ki izhaja iz našega telesa. Enako velja potem tudi za razmerja med toni itn. Gotovo drži, da ta pravila niso tako natančna, kot so denimo pravila varne, »pravilne« vožnje. A to ne pomeni, da ne obstajajo, tudi če jih ne moremo konsistentno zapisati in jih natančno argumentirati.
Zdi se, da zagovorniki egalitarizma v umetnosti niso nikoli niti pomislili na možnost, da razvpite institucionalne teorije umetnosti, s katerimi sodobna umetnostna teorija utemeljuje tezo, da objektivna merila ne obstajajo, mogoče ne držijo povsem. Ali lahko kdo resno misli, da bi Motorheadi (ob predvajanju z isto glasnostjo!) zdržali primerjavo z Mozartom? Je Justin Bieber res enakovreden Bachu, harmonikarsko brlizganje Modrijanov pa Coltranovim solom? Menim, da lahko kaj takšnega trdi le oseba, ki ni starejša od osemnajst let ali pa ima resne izobrazbene in senzibilnostne luknje. Seveda že slišim ugovor, da so ti umetniški izrazi neprimerljivi. Pa so res? Zakaj je primerjava umetnikov in posameznih stvaritev tak tabu? Je naključna čečkarija ali pa denimo Irena Polanec zaradi domnevne neprimerljivosti res enakovredna Rembrandtu, kak komentar na omrežju pa Jančarju, Šalamunu? Nikoli!
»Tudi ko je bila meja samoumevna in neproblematizirana, nikoli ni bila popolnoma neprepustna, nekakšen ultimativni berlinski zid. Pretok je bil obojestranski.«
Vsem častilcem popularne kulture toplo priporočam v branje knjigo Hildebrand Brenner Kulturna politika nacionalsocializma. Drznem si trditi, da kdor prebere to knjigo, izgubi vsaj nekaj odpora do vrhunske, »elitistične« umetnosti. Nacizem jo je namreč preganjal v vseh njenih pojavnih oblikah in prek dobro premišljenega načrta z znanimi posledicami podpiral vse tiste pojave, ki jih danes imenujemo popularna kultura. Ne trdim, da je brisanje meja med visoko umetnostjo in popularno kulturo že kar fašizem, a takšen odnos mu tlakuje pot. Najpomembnejša Hitlerjeva »dediščina« torej ni nenehno ponavljajoče se vpitje o ogroženosti nacionalne samobitnosti, ampak vseprevladujoča vloga popularne kulture. Še več: kot lahko preberemo pri Marcelu Štefančiču, je Hitler tudi sam postal pop ikona. Nacistični ideologi so bili prepričani, da naj bi zabavna glasba rojakom zbudila prijeten občutek normalnosti. In v tem se gotovo niso motili. Vse pa je moralo biti podrejeno temeljnemu imperativu: »uistosmerjanju« narodovega telesa. Ali ni očitno, da je ključna funkcija sodobne popularne kulture »uistosmerjanje« posameznika v raj potrošništva? In v pekel zatona civilizacije! V tej luči dobi smisel tudi Kunderova teza, da so apologeti pop kulture kolaboranti modernosti ...
S tezo, da je struktura delovanja večjih kulturnih institucij – gledališč, opere itn. in tudi osrednjega državnega kulturnopolitičnega organa okostenela in zastarela, se lahko strinjamo, a da bi te častitljive ustanove kar odklopili od državnih jasli, bi bilo, milo rečeno, nespametno. Relativni delež sredstev za te »razsvetljenske« ustanove se zdi previsok, ker je cela pogača piškava in uborna. Bistveno večji problemi so verjetno negativna selekcija, nepotizem in prenapihnjena politično-kulturna birokracija, ki na večini področij pobere skoraj ves denar in ga za dejanske producente preprosto zmanjka.
Da, uradne institucije bi morale priznati, da je lahko tudi popevka vrhunska, sodobna umetnost, da ni to le domena gledališč, opere, galerij itn. A množičnost oz. »učinkovitost« ne more biti ključno merilo. Kot moramo tudi poudarjati, da do tega posvečenega polja nimajo izključne »predkupne« pravice niti interaktivne, multimedijske platforme, ki tematizirajo sodobne probleme in so družbeno kritične in polemične do ne vem vse česa. Tudi čas nastanka artefakta ali umetniškega procesa ni jamstvo, da gre za produkcijo, ki je na »špici časa«. Ali je irhasto-poskočna glasba sodobna umetnost? Zgodovina je polna tovrstnih zmot in zablod, ki so velikokrat posledica sočasnih modnih zapovedi in tržnih manipulacij.
Ena najpomembnejših funkcij vrhunskih umetnin je gotovo, da so na usoden način pred časom, da so nekakšni duhovni modeli, katerih vpliv sčasoma prepoji celotno družbo. Tako kot je za obstoj uporabne, popularne znanosti ključna vrhunska znanost. In žal tudi tu velja, da jo dojema in sprejema razmeroma ozek krog ljudi, elita, ki je očitno privilegirana, saj njihova produkcija ni niti participativna, niti demokratična, niti učinkovita.
Si lahko predstavljamo svet brez nje?
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
