20. stoletje: Kontinuitete in prelomi
Moja, tvoja, naša zgodovina
19. 09. 2011
V Moderni galeriji so po večletnem premoru odprli stalno razstavo del iz nacionalne zbirke 20. stoletja. To dejstvo bi se lahko zdelo povsem nevznemirljivo, pregled najboljšega iz naše likovne ustvarjalnosti prejšnjega stoletja pač, a zadeva je seveda precej manj samoumevna.
»Priča smo novemu, drugačnemu pisanju zgodbe o domači umetnostni preteklosti, kar je, pričakovano, že naletelo na ostre polemične odzive.«
Tovrstnim postavitvam je namreč bolj ali manj usojeno, da postanejo kanon, reprezentativni in določujoči izbor tistega, kar narod postavi na piedestal svojega razumevanja umetnosti določenega obdobja, s čimer se legitimira navzven in navznoter, za nazaj in za naprej. Tovrstne »nadrazstave« so torej odraz okolja, razmerij v njem, vrednot, ki v njem vladajo ali so si prevlado na določenem področju začasno izborile. Ni naključje, da se postavitev razlikuje od prejšnje, nekoč so namreč vladala drugačna razmerja, in gotovo bo naslednja »stalna postavitev« spet drugačna. Tako pač to gre, še posebej v okolju, v katerem se je o skupno sprejeti zgodovinski zgodbi, v kateri bi se vsaj približno prepoznali vsi, zaenkrat nemogoče sporazumeti, kar seveda ne velja le za zgodbo o naši pretekli umetnosti.
O tem, kaj prinaša novi pregled tukajšnje umetnosti 20. stoletja, govori že njegov podnaslov, Kontinuiteta in prelomi. Poenostavljeno povedano, »kontinuiteta« predstavlja tisto, kar je bilo jedro prejšnje postavitve, »prelomi« so tisto, kar je bolj ali manj novo ali vsaj precej bolj poudarjeno, kot je bilo v preteklosti. V grobem gre za spopad med dvema konceptoma v razumevanju naše umetniške preteklosti: tistega, ki prisega na logično kontinuiteto, nedramatično sosledje likovnih izraznih načinov, ki naj bi tvorili dovolj strnjeno zgodbo nekega razvoja, in onega drugega, ki meni, da so bili najpomembnejši del umetnosti minulega stoletja prav prelomi, radikalni izstopi iz takšne kontinuitete. To, drugo videnje vzpostavlja »novo kontinuiteto« med temi prelomi, jih niza v neko drugačno, »alternativno« sosledje in tako piše novo zgodovinsko zgodbo tukajšnje likovnosti in umetnosti nasploh.
Ti »prelomi«, ki jih izpostavi razstava, so avantgarda dvajsetih let, partizanska umetnost, skupina OHO in retroavantgarda (NSK), do neke mere morda še neo-konstruktivizem, pa animacije Edvarda Zajca, zgodnja video ustvarjalnost Nuše in Sreča Dragana … Nespregledljivo je, da se ta »nova zgodovinska linija« sklada s hegeljanskim videnjem razvoja tukajšnje umetnosti formacije NSK in še posebej njenega osamosvojenega uda, skupine Irwin, ki z vodstvom Moderne galerije že dolga leta tesno sodeluje – oblikovanje razstave je navsezadnje delo Novega kolektivizma, ki sodi k omenjeni umetniški skupini. V tem smislu gre seveda za nadaljevanje boja za zgodovinsko interpretacijo in za poskus dodatnega samolegitimiranja preko »zgodovinskega razvoja« v lastni režiji, kar je povsem avantgardistični umetniški akt, skladen tudi s tendenco po samozgodovinjenju »sodobne umetnosti«, do katere je pripeljal občutek njenih protagonistov, da jih umetnostna stroka ne obravnava primerno. »Sodobni umetniki« so torej zgodovino svoje ustvarjalnosti in njenih predhodnikov začeli pisati sami, nato pa so se začeli boriti za to, da bi bila ta še širše sprejeta, potrjena z objavo različnih publikacij, postavitvami razstav, predavanji itd.
Razstavo v Moderni galeriji je torej nujno gledati tudi v tem kontekstu, še posebej ker je nespregledljivo, da ta predstavlja tudi nastavek, podstat nastajajoče razstave v novem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Priča smo torej novemu, drugačnemu pisanju zgodbe o domači umetnostni preteklosti, kar je, pričakovano, že naletelo na ostre polemične odzive. Zanimivo je, da se ti dogajajo v imenu »modernizma«, pojma, ki ga pri nas očitno ne razumejo vsi enako. Danes je namreč za marsikoga sinonim za kontinuiteto, v mnogih očeh pa se ga drži že tudi nekaj konservativnega pridiha, kar je gotovo posledica specifičnega, s kančkom provincialnosti in stagnacije zaznamovanega razvoja tukajšnjega (in ne samo tukajšnjega) »modernizma«. Pojem se je namreč izvorno nanašal tudi na vsakršna prelomna, avantgardna prizadevanja v umetnosti 20. stoletja in v tem smislu je nova postavitev »stalne zbirke« Moderne galerije pravzaprav modernistična, v izvornem smislu besede.
Njeno glavno hotenje je, če pustimo ob strani vse zgoraj zapisano in nanjo pogledamo z neobremenjenimi očmi, emancipacija umetniških stremljenj, ki so v svojem času in na svoj način pomenila odzive na sočasna svetovna dogajanja in tendence in avtohtono korespondenco z njimi. Avantgarda dvajsetih let nas je na primer vključila v takratne progresivne umetnostne tokove, poskusila »prezračiti« naš zatohli umetnostni prostor, a ji je to žal uspelo le simbolno.
Druga pomembna in zanimiva zgodba je tista o naši partizanski umetnosti, ki se je v postavitvi očitno znašla po zaslugi Miklavža Komelja, njenega zagnanega promotorja. Ta ne sodi v »hegeljanski kontekst« Irwinov, pač pa zbirki daje dodatno narodnostno-politično razsežnost. Gotovo je posebnost v evropskem merilu in kot takšna ni pomembna le pri formiranju naše samopodobe, ampak je zanimiva tudi za tuje obiskovalce, ki so pomemben segment publike Moderne galerije.
Tudi pri drugih etapah razstave (Vstop modernizma, Ekspresionizem, Nova stvarnost, Generacija neodvisnih, Modernizem petdesetih in šestdesetih let …) je opazno, da so snovalci ob tipičnih delih iskali tudi takšna, ki so na drugačne, tudi »nepravoverne« načine odpirala prostor, presegala prevladujoče omejitve, se spogledovala s prihodnostjo. Primer je na primer slika Kmečki in mestni otroci Franceta Kralja s poudarjenim »subjektivnim realizmom«, primerljivim tudi z nekaterimi današnjimi slikarskimi dosežki.
Zelo pomembna, pravzaprav samoumevna (a pri nas očitno ni nič samoumevno) je dokaj enakopravna vključitev fotografske ustvarjalnosti, ki v preteklosti ni bila deležna takšnega statusa. Vidimo dela znanih mojstrov fotografije, opazimo kaj manj znanega, kar sicer velja za celotno razstavo, na kateri je zastopanih tudi nekaj manj slovečih, do sedaj ob stran postavljenih ustvarjalcev. Med fotografijami na primer ponovno odkrijemo posnetek Na juriš Marijana Pfeiferja, ki gotovo lahko pretendira za naziv naše najbolj neposredne vojne fotografije.
Tudi tradicionalno »težki« kiparski del postavitve je nekoliko osvežen, za kar med drugim poskrbita Spacalovi plastiki Magično oko in Downing Street, pa igrivi Aquamobil II Slavka Tihca. Med na novo povzdignjenimi umetniki velja omeniti našega temnega slikarja Jožeta Tisnikarja, nad katerim so se do sedaj strokovnjaki večinoma zmrdovali.
Pohvaliti moram začetek postavitve, spomin in opomin na po nemarnosti padli Jakopičev tivolski Umetniški paviljon, katerega usoda zgovorno priča o naši tradicionalni stopnji (ne)kultiviranosti, se pa že kmalu po vstopu na razstavo pokaže eden njenih, a ne samo njenih problemov – kronična podhranjenost naših javnih zbirk, žalostno pomanjkanje nekaterih kvalitetnih, reprezentativnih, tako ali drugače pomembnih del in eksponatov. Zdi se, da so (sicer ne ravno številne) zasebne zbirke z določenih področij pri nas glede tega na boljšem in denar seveda ni in ne more biti edini izgovor. Znesek 40.000 evrov, ki naj bi ga imela letno za nakup Moderna galerija, je sicer nizek, hkrati pa je res, da dela domačih avtorjev v resnici nimajo prav visokih cen in bi tudi s tem denarjem bilo mogoče zapolniti kakšno praznino, če bi bile seveda takšne prioritete, ki pa so v primeru Moderne galerije zadnja leta na strani »sodobne umetnosti«. Kot rečeno, gre tudi za širši problem, za gigantski razkorak med našim deklariranim in dejanskih odnosom do vsakršne kulturne dediščine.
Pomanjkanje originalov je na razstavi delno sanirano z razstavljanjem različnih reprodukcij, ponatisov ipd., kar v primeru ambientov, posvečenih avantgardam dvajsetih in partizanski umetnosti sicer deluje solidno, a podhranjenosti zbirke ne prikrije. Veseli, da so reprodukcije korektno označene, da je navedeno, za kakšne vrste reproduciranja in na podlagi kakšnih predlog gre. Mesto v izboru je našlo tudi precej del iz zbirk drugih institucij in iz zasebnih zbirk in zdi se mi, da sem med njimi opazil tudi stvaritve, glede katerih je bilo pred časom (gre za avantgardna dela iz dvajsetih, predstavljena v Galeriji ISIS) javno postavljeno vprašanje o njihovi pristnosti. Smemo domnevati, da njihova uvrstitev v postavitev pomeni strokovno odpravo takrat izraženih dvomov ali le spretno potezo lastnika, ki je tako prišel do »overovitve« omenjenih del? Ob vseh omenjenih zadržkih se mi zdi »stalna razstava« svetlejša, raznovrstnejša, bolj sproščena od prejšnje, manj »muzejska«; in v tem smislu je vtis, ki ga pušča, skoraj zadovoljiv. Seveda je kot vedno mogoče opozarjati, da izbor del ni povsem optimalen, a to je očitno posledica izbora odkupljenih umetnin, na katerih postavitev sloni, odkupne politike več desetletij … Ostaja pa tisto zoprno vprašanje, kdaj bomo zmogli spisati kakšno zgodovinsko zgodbo, sprejemljivo vsaj za pretežno večino njenih uporabnikov. V tem smislu je razstava zanimiv preizkus.
Odgovor Marka Jenka, kustosa Moderne galerije:
Spoštovani g. Vladimir P. Štefanec!
V imenu Moderne galerije bi se rad odzval na neumestno in v resnici na ničemer dejanskem ali dokazljivem osnovano insinuacijo, ki ste jo lastnim, a očitno ne dovolj močnim pomislekom navkljub vendarle zapisali v kritiki Moja, tvoja, naša zgodovina, objavljeni v tiskanih Pogledih dne 14. 9. 2011 (na spletni strani pa 19. 9.). Naj navedem naslednje:
"Mesto v izboru je našlo tudi precej del iz zbirk drugih institucij in iz zasebnih zbirk in zdi se mi, da sem med njimi opazil tudi stvaritve, glede katerih je bilo pred časom (gre za avantgardna dela iz dvajsetih, predstavljena v Galeriji ISIS) javno postavljeno vprašanje o njihovi pristnosti. Smemo domnevati, da njihova uvrstitev v postavitev pomeni strokovno odpravo takrat izraženih dvomov ali le spretno potezo lastnika, ki je tako prišel do
»overovitve« omenjenih del?"
Vaše žaljive domneve – četudi gre zgolj za domneve –, objavljene v javnem občilu, niti najmanj ne držijo. V resnici zanje ne najdem drugega vzroka kot v slabem spominu, nepoznavanju ali celo namernem podtikanju. To je v našem primeru – ne glede na to, da gre morebiti zgolj za insinuiranje z Vaše strani – lahko zelo škodljivo, predvsem v pogledu dela kustosov Moderne galerije in odnosov z zbiratelji ali zasebnimi lastniki, ki so v nekaterih primerih celo neposredni dediči, torej po družinski liniji.
Ponaredki, ki so bili razstavljeni v Galeriji ISIS, so v arhivu Moderne galerije nadvse dobro dokumentirani, za kar je osebno zaslužna dolgoletna kustosinja Moderne galerije Breda Ilich-Klančnik, ki je bila tudi sicer ena od tistih, ki so ponaredke v Galeriji ISIS razkrinkali. Na novi stalni razstavi 20. stoletje / Kontinuitete in prelomi ponaredkov avantgardnih del iz dvajsetih let ni. Vašo domnevo pa v celoti povozi že razstava oziroma katalog razstave TANK! Slovenska zgodovinska avantgarda iz leta 1998.
Saj v resnici ni treba veliko: če obstajajo dvomi ali pomisleki, pri katerih – tako sam verjamem – nočete ostati, saj predvidevam, da ste zavezani jasnosti in verodostojnosti, se enostavno pokliče ali piše, kajpak vpraša in tako kaj več izve. Toliko v vednost.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
