O družbenem vrenju
Preveč prostora za starce
Sezono sestankovanja je odprlo Društvo slovenskih pisateljev, ki je konec januarja v Cankarjevem domu sklicalo javno tribuno z naslovom Slovenska kultura sredi razpada vrednot. Ideja je bila – tako je javnosti sporočil DSP – obuditi žlahtno tradicijo javnih tribun, ki so v še ne čisto izpeti preteklosti izdatno prispevale k slovenski osamosvojitvi in zato lahko računamo, da nam bodo ponovno pomagale iz aktualne družbenopolitične zagate. Napovedanih je bilo več kot trideset govorcev od Spomenke Hribar prek Dušana Kebra do Elene Pečarič. Vse sorte, tako se je vsaj zdelo na začetku.
Čeprav je marsikdo med nami v svoje obete že vnaprej vključil predpostavko, da resničnost vedno klavrno caplja za pričakovanji, je razočaranje odjeknilo nenavadno glasno. Tistih nekaj mladih in perspektivnih ljudi, ki so jih vključili v program, je bilo odrinjenih na rob dogodka, v ure, ko je utrujena večina že zdavnaj zapustila Linhartovo dvorano. Prime time je pripadel upokojencem. Žarometi so kot ključne akterje družbenih sprememb, kot »nove obraze«, ki jih potrebujemo, da bi presekali z ustaljenimi vzorci meglene ideologizacije in kulturnega boja, osvetlili ljudi, ki slovenski medijski prostor polnijo še iz časov, ko še ni bil slovenski. »Ukradli so nam državo,« so rekli ti ljudje. In imeli so prav. Prav v smislu, da so oni državo res imeli, zdaj pa jo ima namesto njih nekdo drug. Nekdo, ki je nekaj dni nazaj z velikega platna na Kongresnem trgu sporočil, da so tudi njemu ukradli državo. In z njimi ciljal na marsikoga izmed ljudi, ki jih je želja po tem, da bi državo spet imeli, zavita v celofan narodotvornosti sklicala v Cankarjev dom.
Nekdo je skratka nekomu nekaj ukradel. Kar se mene tiče, nikoli nisem imela nobene države, ki bi mi jo lahko izmaknili, sem pa med vsem tem zborovanjem in med vsemi temi govori dobila nejasen, a precej močan občutek, da so mi ukradli mladost, prihodnost, revolucijo in pravico do interpretacije in da so mi namesto vsega tega podtaknili neskončno reproduciranje enih in istih obrazov in izjavljalnih pozicij, ki ne dajejo občutka, da bi bile sposobne zaobjeti družbeno resničnost in jo razgrniti na način, ki bi odpiral nova vprašanja, nove poglede in vabil debato k temu, da bi se kultivirala in razvila. Podtaknili so mi dogodek, ki me je povabil k temu, da bi rekla, da so vsi isti, in ki me je spomnil na eno izmed mojih najljubših protestniški krilatic – nihče nas ne zastopa. TI ljudje in jaz ne govorimo istega jezika. Kdor je že bil del tega političnega prostora, kdor je že fiksiral svojo diskurzivno pozicijo v debato, namreč (na)stopa s povsem drugačnimi izhodišči kot jaz. Kdor že naseljuje veliko gledališče projekcij in predsodkov, kdor se je že udomačil v tihem konsenzu, da imajo besede svoje pomene in predznake, da je vse znano in razumljeno, že bije neki konkretni boj. In v tem boju, se bojim, ni mesta zame.
Istega večera, ko je DSP zboroval v Cankarjevem domu, je Alojz Ihan na Pogledih Slovenije presenetljivo lucidno omenil, da smo mladi realno gledano največje žrtve vseh mogočih kriz, ki trenutno tlačijo Slovenijo. Nekaj generacij ljudi je živelo nerealistične standarde na račun prihodnosti, skratka, na račun svojih otrok. Skratka, na moj račun. In zdaj bi te generacije rade še pravico, da interpretirajo moj obup, mojo nemoč in moje razočaranje.
Ne bi rada užaljeno zavihala nosu in rekla, da bi nas morali povabiti zraven. Naj za trenutek spregovorim v negotovi (in morda ne docela upravičeni) množini: nikamor nas ni treba vabiti, ne potrebujemo niti si ne želimo vaše miloščine, stola pri mizi kulturnega boja, pravice do participacije v kolesju, ki teče v prazno. Načelno verjamem, da se mora vsaka generacija emancipirati zase, da si moramo javni prostor izboriti sami, da moramo sami spremeniti pravila razprave, če nam ponujena ne ustrezajo. Vendar bi rada poudarila tudi, da je to za nas zelo težko. Morda težje, kot kadarkoli prej. Naj razložim, zakaj.
Resnici na ljubo, biti še ne tridesetleten Slovenec in svojo situacijo misliti konsekventno in brez potlačitev, spravlja v obup in vabi k malodušju. Razlogov je veliko. Za začetek je 20. stoletje dediščina, ki jo je zelo težko nositi. Zelo težko je spremljati, kako se vsa človeška prizadevanja, da bi se zlo sistemsko preprečevalo, iztečejo v svoje nasprotje, zelo težko je obvladovati vsa politična razočaranja, ki jih je nagrmadila zgodovina, in še vedno poskušati. Frazo, da je zgodovina učiteljica življenja, smo vzeli zares. Zakaj poskušati, če veš, da je spodleteti ne samo verjetno, marveč nujno? Marsikomu izmed še živečih in še aktivnih ljudi, katerih resničnost vključuje velika emancipacijska podjetja kot narodnoosvobodilni boj ali osamosvajanje Slovenije, bo morda težko razumeti, da je marsikomu iz moje generacije nepredstavljivo načrtovati prihodnost, ker je postalo nemogoče in nerealistično upati. Politično upanje namreč izvira iz nekega temeljnega zaupanja, da bodo ljudje, čim jim zagotoviš zgledno šolstvo, zgledno zdravstvo, delo in streho nad glavo, sami od sebe postali zgledni. In to zaupanje je skoraj povsem izumrlo. Muči pa nas še eno neprijetno dejstvo: da je slovenska nacionalna suverenost prazen pojem, ki je tam predvsem zato, da daje ustavi prijaznejši obraz, v resnici pa je povsem neunovčljiv in brez veljave. Dvomilijonski narod smo, vpet v zunanje strukture in od njih odvisen. Zaradi svojega strukturnega mesta katerakoli slovenska oblast sprejema odločitve, ki služijo krhkemu in včasih slabo utemeljenemu ravnovesju širših nadnacionalnih povezovanj in interesov. Smo nerelevantna država, katere smisel je predvsem to, da Evropski uniji ne povzroča prevelikih preglavic. In še zadnji (a ne najbolj postranski) demotivacijski dejavnik: vsakič ko poskušamo odpreti družbenopolitično debato, čofnemo v isti bazen. Saj razumem, resničnost nas naslavlja z omejenim setom vprašanj, ki se ponavljajo, in v teh ponovitvah se razvijajo predlogi za odgovore. A zakaj so vprašanja v slovenskem kulturnem prostoru večinoma napačno zastavljena in hote ali nehote vedno zgrešijo bistvo? Gre za naklepno premestitev? Se hočemo motiti ali samo ne zberemo dovolj moči, da bi mislili bolje?
Defetizem se ponuja sam od sebe in kdor noče z vso silo treščiti vanj, mora izvajati hude akrobacije. Ne gre za to, da bi si želela reči, da še nikdar ni bilo tako hudo in da zgodovina prav nam kaže najneprijaznejši obraz, ker se zavedam, da bi bilo to vulgarno. Življenjski standard vedno lahko pade še niže, družbene svobode je vedno lahko še manj. Vendar ne priporočam, da pogreznjeni v malodušje čakamo na ta trenutek.
In prav s stališča preganjanja malodušja je najlažje zaobjeti motivacijski potencial protestniškega gibanja, ki te dni sestankuje na odprtem in v izbruhih ljudske kreativnosti ustvarja stanje duha, v katerem se nekoliko lažje diha in misli. Dokler se namreč cela vrsta generacij Slovencev ne izkoplje iz participacijske depresije, bomo težko računali na svež veter.
Osebno mislim, da bi bilo za vse ugodno, če bi se slovenska družbenopolitična razprava modernizirala. Dokler v njej ne bo novih akterjev, namreč ne bo prave priložnosti, da bi se razkadila megla, in bomo prisiljeni v neskončnost ponavljati isto razpravo, ki empirično dokazano ne pripelje nikamor in je zmožna proizvesti samo nejasne, a obtežene označevalce, kot so ukradena država, strici iz ozadja in levi fašizem.
In edini način, da to razpravo moderniziramo, je, da – prosto po Beckettu in podmazano z Žižkom – poskusimo znova in spodletimo bolje. Da začnemo sami sebe doživljati kot odrasle, javne in potencialno tudi politične osebe, ki jim participacija v svetu (ali vsaj v državi) pomeni pravico in dolžnost. Da poskušamo kultivirati javni prostor z večjo preciznostjo, večjo diskurzivno benevolentnostjo in da zavrnemo vzorce, ki nam jih vsiljuje dediščina slovenske javne razprave.
Nikomur nočem razlagati, kaj bi se moralo zgoditi ali kako bi morali ravnati, pravim samo, česa bi si osebno želela. In želela bi si, kot je s Kantom v kleti Moderne galerije na prvem zasedanju Nacionalnega sveta za kulturo sklenil Mladen Dolar, da bi si spet drznili misliti. Sicer se utegne zgoditi, da bo namesto nas mislil kdo drug.
_
Katja Perat je doktorska študentka literarnih ved, pesnica, literarna kritičarka in publicistka.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013