Iz PEN izstopil tudi Drago Jančar
Foto: Voranc Vogel
02. 04. 2013
Medtem ko je danes prek portala zamejskih Slovencev v javnost najprej prišla novica, da je iz Slovenskega centra PEN po Tonetu Kuntnerju, Alenki Puhar, dr. Andreju Capudru, dr. Antonu Stresu, dr. Dimitriju Ruplu, dr. Branetu Senegačniku in Jožetu Snoju izstopil še tržaški pisatelj Boris Pahor, je svojo odločitev o izstopu oznanil in pojasnil tudi pisatelj Drago Jančar.
Objavljamo Jančarjevo pismo predsedniku in članom Upravnega odbora Slovenskega centra PEN, napisano dan po odločitvi o izključitvi Janeza Janše, ki ga je Častno razsodišče PEN sprejelo 26. februarja letos. Upravni odbor PEN je tej odločitvi, kot znano, pritrdil mesec dni pozneje, 25. marca, javnost pa o njej obvestil 27. marca 2013.
Jančar je razloge za odstop pojasnil v današnjem pripisu, poslanem Pogledom, ki ga prav tako objavljamo v celoti. V njem med drugim pravi: »Z razumom, srcem in javnim delovanjem sem bil dolga leta privržen idealom Listine PEN. In prav zato, ker v te ideale še zmeraj verjamem, hkrati pa vidim, da se odborniki Slovenskega centra PEN slovesno požvižgajo na moje mnenje, v tej organizaciji več ne želim delovati, se pravi, da izstopam. To je zame zelo težka in žalostna odločitev, vendar drugače ne morem. Zame je ta debata preteklost in v njej ne nameravam več sodelovati.«
Predsedniku in članom Upravnega odbora Slovenskega centra PEN, 27. 2. 2013
Spoštovani kolegi,
z razsodbo častnega razsodišča, da predlaga izključitev enega naših članov zaradi »njegovih izjav«, kot sem prebral v časopisu, se je zgodilo nekaj, kar se v zgodovini slovenskega PEN še nikoli ni zgodilo in se nikoli ne bi smelo zgoditi. Častno razsodišče je ravnalo nečastno, ker je ravnalo politikantsko. Dva od članov razsodišča (France Bučar in Manca Košir) sta politika, ki sta deklarirana politična nasprotnika Janeza Janše; eden od njiju, France Bučar, je celo eden od inavguratorjev Zorana Jankovića in njegove stranke, ki danes v Sloveniji prevzema oblast. Razsodbo so razglasili prav na dan pred glasovanjem o nezaupnici vladi, ki jo od častnega razsodišča obsojeni Janša danes verjetno še zadnji dan vodi. Razglasil jo je Tone Peršak, prav tako politik in prav tako že dolga leta izrazit politični nasprotnik Janeza Janše. Nečastno je častno razsodišče ravnalo tudi zato, ker obtoženemu članu ni dalo nobene možnosti zagovora ali pojasnjevanja svojih »izjav«. Doslej sem mislil, da različna mnenja v PEN razrešujemo z dialogom ali celo polemiko, ne pa z razsodbami.
PEN je bil zame zmeraj prostor tolerance do različnih pogledov, prostor pogovora in dialoga. Ponavljam, kar sem napisal kot skromen predlog Upravnemu odboru Društva slovenskih pisateljev, da bi se pod svoje politične izjave podpisovali: »DSP ni anonimna gmota, ampak je stanovsko združenje pisateljev, posameznikov ne samo različnih estetskih, ampak tudi svetovnonazorskih opredelitev in drugih pogledov na svet, nikakor ni politična stranka enako mislečih.« To toliko bolj velja za člane PEN, ki so se s podpisom Listine mednarodnega PEN zavezali, »da bodo nasprotovali vsaki obliki zatiranja svobode izražanja v deželi in skupnosti, kateri pripadajo.« Izključevati nekoga zaradi njegovih »izjav« pa pomeni natančno to: zatiranje svobode izražanja. Pomeni nedemokratično in svojevoljno ravnanje, pomeni ukinitev spoštovanja razlik in pravice do individualnega mnenja, ki je, upam, da se strinjamo, temelj vsakega pisateljskega in tudi publicističnega početja. In Janez Janša je poleg tega, da je politik, tudi publicist in pesnik, vsaj za njegovo publicistično pisanje si upam zatrditi, da ne zaostaja za vrednostjo pisanja tistih, ki so ga obsodili.
Bil sem med tistimi, ki so sprejeli Janeza Janšo v PEN, in kakor takrat še danes mislim, da je bilo njegovo javno delovanje neizmerno pomembno za uveljavitev demokracije in svobode mišljenja in izražanja v Sloveniji. Na kongresu v Maastrichtu je Mednarodni PEN sprejel posebno resolucijo v njegovo podporo in zoper preganjanje Janše, Zavrla, Borštnerja in Tasiča ter uveljavitev demokratičnih svoboščin v takratni Jugoslaviji. Že zaradi tega je nečastno po hitrem postopku takšnega človeka metati iz organizacije, kjer naj bi bila doma svoboda, toleranca in dialog.
Kot predsednik Slovenskega centra PEN v letih 1987 do 1991in aktiven udeleženec domačih in mednarodnih penovskih srečanj sem se zmeraj zavzemal, da se različno misleči pogovarjamo in sodelujemo. Sodeloval sem tudi z ljudmi, ki so bili svetlobna leta daleč od mojih naziranj in s katerimi se nikakor nisem strinjal. Tudi z Bučarjem, Koširjevo in Peršakom se danes v mnogih stvareh ne strinjam, a to ne pomeni, da z njimi ne bi mogel biti v isti organizaciji. Kljub temu, da njihovim političnim dejanjem nasprotujem, njihovo publicistično in pisateljsko delo spoštujem, še več, lahko se z njimi strpno, kdaj celo prijateljsko, pogovarjam. Ob tem pa je, da bo povsem jasno, moje mnenje – estetsko, nazorsko ali politično – samo moje, ni Bučarjevo, ni Janševo ali kogarkoli drugega. Je tisto, ki sem ga sam izrekel ali napisal, kakor je lahko samo moja tudi pravica do molka, če se zanj odločim. Enako, mislim, velja za slehernega člana PEN. Branim torej Bučarjevo in vseh drugih članov PEN, tudi Janeza Janše, pravico, da svoje stališče ali mnenje brez posledic artikulirajo in javno izrečejo. Branim mišljenje, nasprotujem sojenju.
Zdaj pa smo v situaciji, ko je častno razsodišče postalo naglo sodišče, upravni odbor pa naj bi postal njegov eksekucijski vod.
Upam, da se to ne bo zgodilo.
Upam tudi, da v PEN nismo pozabili na misel francoskega pisatelja z imenom François-Marie Arouet, bolj znanega pod psevdonimom Voltaire, ki smo jo tolikokrat ponavljali:
»Ne odobravam tega, kar si rekel, toda vse življenje si bom prizadeval za to, da boš to lahko povedal.«
S pozdravi, Drago Jančar
Post scriptum, 2. 4. 2013
Zaprosil sem za zapisnik Upravnega odbora Slovenskega centra PEN, ker sem preprosto hotel vedeti, ali so pri končni odločitvi njegovi člani razpravljali tudi o mojem pismu in pismih drugih kolegov, ki so ugovarjali razsodbi častnega razsodišča. Zapisnik sem dobil, pet članov odbora je bilo po kratki razpravi za izključitev, trije so bili proti, en se je vzdržal, se pravi da je bil Janez Janša izključen z enim glasom večine. Odbor se ni niti dotaknil mojega pisanja, niti besede ni nihče spregovoril o pismih Nika Grafenauerja, Alenke Puhar, Mete Kušar, Braneta Senegačnika in Deana Komela. Niti besede. Ni se mu zdelo vredno ozreti na dejstvo, da izobčenju enega od članov nasprotujeta dva predsednika SC PEN, nekdanji, iz let 1987 do 1991 (podpisani D. J.), in aktualni, Marjan Strojan, prav tako pa predsednik Mirovnega komiteja mednarodnega PEN Edvard Kovač. V zapisniku ni vredno omembe, da ima drugačno mnenje eden največjih slovenskih pesnikov in ustanovitelj Nove revije, ki je utrla pot slovenski demokraciji, Niko Grafenauer. Noben od odbornikov ni niti z očesom trenil, ker je iz SC PEN pred sejo odbora izstopila ena naših najvidnejših članic in najbolj profilirana publicistka s področja svobode izražanja, ki ima doma in v svetu velik ugled zaradi svojega zavzemanja za človekove pravice, Alenka Puhar. Odborniki niso bili Poets – Essayists – Novelists, kajti če bi bili, bi se ob tem dejanju cenjene esejistke globoko zamislili. In razmislili ter razpravljali bi tudi o nanje naslovljenih pisanjih svojih petih kolegov, pesnikov in pisateljev. Namesto tega so vse to gladko spregledali in se spremenili v pravniške formaliste. A tudi kot formaliste jih ni motilo elementarno pravno neskladje, da je bila članica, ki je bila med pobudniki za izključitev Janeza Janše, hkrati tudi sodnica častnega razsodišča, ki se je za izključitev odločilo. In pet papeško nezmotljivih članov upravnega odbora si je na koncu vzelo najvišjo pravico za razlago Listine Mednarodnega PEN in za zadnjo odločitev o usodi enega od članov.
Vsa drugačna mnenja niso vredna nič. Besede vsakogar med nami, ki smo potrpežljivo in strpno formulirali svoja stališča, naša literatura, naše delovanje v PEN, vse skupaj je za peterico odločevalcev dim in lanski sneg. O toleranci, kulturi dialoga, poslušanju drugačnih mnenj, da o Voltairu niti ne govorimo, v takšni proceduri, kjer štejejo samo glasovi, posameznik pa manj kot nič, v tem zapisniku in tem delovanju ni ne duha ne sluha. V tem primeru je odločil en sam glas več za ekskomunikacijo in za javno anatemo enega od članov. A tudi ko bi bilo teh glasov sto – v razpravi med pametnimi in tolerantnimi ljudmi ima težo moč argumentov, ne argument moči, se pravi števila. Tu pa argumentov, kot izhaja iz zapisnika, niti slišati niso hoteli, kaj šele, da bi o njih razpravljali. Kakor da naših pisem, ki smo jih naslovili na gospode odbornike, sploh ne bi bilo, zanje so naša pisanja nevidna, mi pa očitno neobstoječi ljudje in pisatelji.
Z razumom, srcem in javnim delovanjem sem bil dolga leta privržen idealom Listine PEN. In prav zato, ker v te ideale še zmeraj verjamem, hkrati pa vidim, da se odborniki Slovenskega centra PEN slovesno požvižgajo na moje mnenje, v tej organizaciji več ne želim delovati, se pravi, da izstopam. To je zame zelo težka in žalostna odločitev, vendar drugače ne morem. Zame je ta debata preteklost in v njej ne nameravam več sodelovati.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
