Problematično v odsotnem
Razstava je zato problematična v manjkajočem. Ob odsotnosti teoretskega aparata in poglobljene analitične raziskave je sklicevanje na nujnost selekcije brez pomena, morebitno pomanjkanje strokovnjakov, denarja, tehnologije, prostora itn. pa bi lahko vzpodbudilo iskanje drugačnih rešitev. Neskladje med konceptom in konkretnostjo razstave ni novost, pogosta je pri obsežnih, preglednih projektih, še zlasti pri tistih z jasno izraženo namero po zgodovinjenju, prilaščanju »pravic« nad umetninami, referencami, interpretacijami. Le da je takšno neskladje bolj nedopustno, ko se pod razstavo podpisuje umetnostna institucija nacionalnega pomena. Kako namreč ob tovrstnih praksah sploh še misliti in vrednotiti vlogo umetnostnih institucij?
Snovalca razstave Jože Slaček (avtor koncepta) in Meta Kordiš (kustosinja razstave) sta izbrana dela razdelila na dve lokaciji in pri tem izhajala iz dveh nasprotujočih si možnosti razstavnega formata, od katerih prvi omogoča vizualno percepcijo, drugi pa k udeležbi vabi še druga čutila, glas, telo. A tudi ta kuratorska odločitev se izkaže za nedosledno udejanjeno: robotski objekt Boštjana Kavčiča se odziva na gibanje opazovalčevega telesa, slednjega senzor zazna in sproži premikanje skulpture. Pa vendar je delo umeščeno v sklop, v katerem publika zgolj opazuje. Istočasno je kiparsko delo Zorana Srdića Janežiča parafraza in komična ironizacija »osebnih robotov« brez kakršne koli neposredne odzivnosti na obnašanje publike. Instalacija je vizualno privlačna in neodvisna od žive participacije, a ji je dodeljeno izpostavljeno mesto v interaktivnem razdelku.
V nasprotju s problematičnostjo razstave in njene komunikacije s publiko so dela in projekti nesporno kakovostni in relevantni. Večinoma so rezultati dolgotrajnih raziskovalnih in umetniških procesov, pogosto v sodelovanju z znanstveniki. Zastopajo vrsto specifičnih razmerij med aparati, instrumenti, konstruiranimi tehno-elektro-kineo-organo mašinami, sofistikacijo umetne, strojno-digitalne inteligence ter v biološko, socialno, politično in estetsko raztezajoče se implikacije.
Borut Savski s kinetičnimi telesi lucidno poudarja poetičnost in metaforičnost; opazovalca zaplete v igro zrenja in čudenja nad avtonomnostjo ter koordinacijo gibajočih teles. To, da umetnikovi produkti pogosto ne delujejo, njihovo interpretacijo obarva s slutnjo črnega humorja. »Pohištveno-gospodinjski« objekti Stefana Doepnerja z vnaprej programiranimi sklopi nalog vstopajo v estetiko aparatur robotiziranega vsakdana. Tudi njegova dela izpostavljajo avtomatizirano premikanje ter so odlične metafore ujetosti, samo-referenčnosti ter on-off razpoložljivosti. »Prižgati – ugasniti« (svetilko, radio, električni nož …) tematizira starodavno fascinacijo nad elektriko in njenim »fluidom« ter prvotno navdušenje nad suverenostjo robota, ki človeka nadomešča pri izvajanju nalog. Takšen je robotiziran podpisovalec lastnih imen Nike Oblak in Primoža Novaka. Tandem son:DA v avto-ironičnem video delu z vzporednicami med kolektivnostjo delovanja v umetnosti in robotom ter samo-destruktivnostjo namiguje na omejitve v trajanju tako umetniških kot robotskih konstruktov ter tragikomično uprizarja poosebljanje človekovih »sužnjev« – umetnikov, robotov. Sašo Sedlaček z izvrstnim Žicarjem išče dejanske možnosti za družbeno (ne)sprejemljive posameznike in izumi odzivno elektronsko skulpturo, robotski prosilec za denar. Propagira princip naredi sam in recikliranje računalniške opreme. S potovanjem po svetu Žicar uteleša vzorce človekovega odzivanja na robota. Slednji dobesedno prevzame samo-opazovalno nalogo obnašanja ljudi v aktualnih, s tehnologijo preddoločenih pogojih bivanja, v katerih pa sta kritična prav nerazumevanje in odsotnost refleksije tehnologije.
Muzej robotov ne uresniči platforme, skoz katero bi razstavljene umetnine, sami sebe ter sodobne načine bivanja opazovali in premišljevali kot nujno večpomensko in sistemsko konstruirano matrico.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011