Redefinicija razstavnega medija
Osredotočenje na relacijo umetnosti in življenja seveda ni zgolj eden izmed množice možnih fokusov sodobne umetnosti – je tisti ključni fokus produkcije, ki se (samo)kontekstualizira v kontinuiteti z »avantgardno linijo« umetnosti. Kaj torej pravzaprav pomeni, da se razstavni medij samodefinira kot (zgolj) vmesna postaja dlje trajajočih projektov, kot njihova trenutna otrditev z namenom institucionalne prezentacije? Gre dejansko za redefinicijo statusa in vloge posredniške institucije? In če sprejmemo tezo razstave, da na njej predstavljena umetniška produkcija udejanja »čim bolj pristno razmerje med umetnostjo in življenjem«, ne moremo mimo vprašanja, kje/kam je v vsej zgodbi pozicioniran gledalec?
Na deklarativnem nivoju naj bi 1:1 umetnost preko trajanja sledila ritmu življenja, preko kolaborativnih delovnih principov žrtvovala del umetnikovega nadzora, imela preteklost, sedanjost, prihodnost, ter ne nazadnje tudi smrt (primer projekta Izbris Igorja Štromajerja, v katerem je v 37 dneh izbrisal 37 svojih spletnih del). Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre predvsem za formalne specifike, to drži zgolj pogojno – 1:1 umetnost poganja specifično razumevanje, »spontana filozofija« umetnosti, ki samo sebe razume bolj kot način delovanja kakor pa kot lastnost materializirane otrditve ustvarjalnega procesa. Hkrati pa tudi ne gre (izključno) za način delovanja, ki je avtomatsko pripisan tistim, ki bi naj bili kompetentni za produkcijo umetnosti.
1:1 umetnost torej ni (toliko) intencionalni produkt umetnika ali produkt, ki je kategoriziran kot umetniški, ker je vključen v institucionalni okvir, ki »podeljuje« ta status. Poganja jo težnja, ki umetnost postavlja bližje kulturi, »umetniško« pa h »kreativnemu«. Gre torej za razširjeno razumevanje umetnosti, ki pa vsaj načeloma noče zaiti v vulgarizacijo poskusov demokratizacije – na nivoju produkcije, ne toliko dostopnosti – umetnosti v smer »individualizirane« kulturne industrije.
Kdo sme kaj?
Na razstavi so tako najbolj številčno zastopane ravno dokumentacije participatornih projektov, med katere lahko poleg najnovejše modifikacije Macrolaba – spektralnega delovnega mesta Marka Peljhana, in situ projekta Marjetice Potrč, instalacije Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča – otrditev in prezentacijo kompleksnega projekta kulturalizacije vesolja v kontekstu postgravitacijske umetnosti, brez dvoma prištejemo tudi »kontroverzni« projekt M. M. Pungerčar Socialdress – Moč ljudem. Taisti projekt, ki je nedolgo nazaj ob predstavitvi v Galeriji Alkatraz »zanetil« intervencijo »od zunaj«, se je torej kolaborativno nadaljeval tudi po tem, ko se je umetnica odločila kolaboracijo (pod svojimi pogoji) zaključiti. In morda je ravno zato najbolj poveden glede relacije umetnika, umetniškega projekta, institucije in gledalcev-participatorjev, sploh pa tudi relacije med deklarativnimi težnjami in »realnim stanjem«. Izhajajoč iz tega konkretnega primera, v najnovejši verziji zasnovanega kot delavnice za nezaposlene (v glavnem) ženske, ki so na različne tekstilije vezle vstajniška gesla, sploh pa najbolj razširjene reakcije na naknadno intervencijo vanj tekom razstave v Alkatrazu, je namreč mogoče sklepati, da je edini legitimen (in legalen) »ena na ena odnos« umetniškega projekta in gledalcev-participatorjev tisti, ki in kot ga določi umetnik. V končni fazi na sami razstavi ni nikakršnih materialnih sledi-dokumentov o tej naknadni intervenciji, celotnega dogodka se je nekoliko dotaknila samo ob-razstavna debata na pričujoči razstavi sodelujočih umetnikov, osredotočena na antagonizem med političnim aktivizmom in umetnostjo.
In če pustimo debato okrog same intervencije ob strani, namesto tega pa zgolj izhajamo iz sledi te brez dvoma piramidalno urejene verige odnosov, bi podobno lahko sklepali tudi v zvezi z relacijo 1:1 umetnosti in institucije: hierarhično višje pozicionirani pač določa pogoje odnosa in legitimne načine njegove manifestacije. Glede na to, da razstava poskuša eksplicitno nagovarjati odnosnost umetnosti, je zato mogoče sklepati, da so odnosi umetnosti s čimerkoli že brez dvoma (vnaprej) določeni, ključno vprašanje pa zato ni samo, kako se ti odnosi manifestirajo, ampak predvsem: kdo ima v rokah moč, da določa kaj, kdaj in kako je legitimen način vzpostavljanja odnosov, prilaščanja, posegov v in okrog umetniškega dela.
Poleg naštetih zaključenih kolaborativnih projektov so na razstavi predstavljeni tudi še trajajoči, na primer Prenosna avtodidaktična knjižnica Raqs media collective. Tak primer je tudi projekt skupine Irwin Promocija 1. Bienala ljudske umetnosti NSK, ki se ima namen udejanjiti leta 2014 v Leipzigu, za kar člani skupine naprošajo državljane leta 1992 ustanovljene NKS države v času, da skozi svoje prispevke doprinesejo k njenim interpretacijam in vizijam; sama bienalna prireditev je namreč razumljena kot gradbišče in hkrati oblika manifestacije NSK države v času. Ravno tako tudi Petkova ALUO v +MSUM Jožeta Baršija: gre za nadaljevanje več let trajajoče prakse bralnih seminarjev, ki potekajo med študenti na ljubljanski likovni akademiji ter ostalimi zainteresiranimi, v katerih prihaja do produktivnih prepletov pedagoškega dela, produkcije umetnosti in njene refleksije.
V boj in blato!
Izpostaviti velja še predstavitve dejavnosti akterjev milanskega Isola Art Centra, ki uvajajo nekatere modifikacije sodobnoumetniške terminologije, na primer »dirt cube« kot protipol institucionalne »white cube«, ali »fight-specific«, nekakšen protipol sodobno-umetniškega »site-specific«.
Očitno je, da pričujoče redefinicije razstavnega medija in vloge muzeja izhajajo iz drugačne konceptualizacije njegove tradicionalne vloge, v razmerju do katere se modifikacije tudi vzpostavljajo. Zdi se, da ima to samorazumevanje veliko opraviti z gledalcem. Muzej torej ni več toliko posredniška institucija za gledalca, temveč za umetnost, ki bi naj bila z gledalcem/življenjem eno prek aktivne participacije v »realnem času«. Ni torej več muzej tisti, ki se primarno vzpostavlja v razmerju do gledalca, ampak to vlogo poskuša prevzemati sama umetniška produkcija.
Kljub vsem zadržkom glede visokoletečih ciljev, ki jih je mogoče razbrati iz besedila ob razstavi z nekoliko manifestičnim pridihom, je brez dvoma treba pozdraviti poskuse redefinicije razstavnega medija (razstava kot zgolj vmesna faza »življenja umetnosti«), ki potekajo vzporedno s siceršnjo redefinicijo vloge muzeja, ki jo MSUM že dlje časa udejanja. To bi lahko označili za ključni doprinos ali celo presežek pričujoče razstave. V tej navezavi je MSUM tudi ena redkih institucij, ki dokaj uspešno skrbi za lastno sprotno »prevetritev« – pač v relativno varnih mejah, ne da bi resnično tvegala ogrozitev lastne pozicije, ter podeljene in/ali priborjene (vsekakor pa neprestano ogrožene) moči.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013