Kartiranje vsakdana
Foto: Jože Suhadolnik
Alban Muja: Nikoli nisem znal pojasniti ... Galerija Škuc, Ljubljana. Do 28. 2. 2014
27. 02. 2014
Določen profil gledalcev, ki si je ogledal razstavo Nikoli nisem znal pojasniti … v galeriji Škuc, bi se morebiti utegnil pritoževati, kdaj in kako se je sodobna umetnost »spridila« v izseke vizualno-etnografskih študij.
Da umetnik v svojih otrditvah ustvarjalnih procesov neizbežno beleži, skicira in pač v poljubnem mediju in govorici ovekoveči družbene, politične, zgodovinske sledi in specifike, je vsekakor povsem razumljivo in sploh neproblematično. V nasprotju s tem pa se pogosto kot nekoliko manj sprejemljivo zdi, da se teh istih specifik loteva relativno precizno in študiozno. Da skratka povsem v kot postavi klasično raziskovanje okvirov izraznega medija in lastne govorice, v osrednji fokus pa teme, ki naj bi se jih tradicionalno lotevali neki drugi strokovnjaki v povsem drugih družbenih in raziskovalnih poljih.
Ameriški kritik Hal Foster se je že sredi devetdesetih (kritično) lotil t. i. etnografskega obrata znotraj sodobne umetnosti, v okviru katerega bi naj paradigmo »umetniškega boja« v imenu razrednega drugega zamenjal boj angažiranih umetnikov v imenu kulturnega in etničnega drugega. Etnografski obrat naj bi sicer po njegovem mnenju bil povsem logična posledica evolucije umetnosti; raziskavi umetniškega medija sledi raziskava prostorskih, naposled pa še materialnih pogojev in temeljev percepcije umetnika/gledalcev. Prostor umetnosti vzporedno z evolucijo raziskovalnega interesa ni več pojmovan v golem fizičnem smislu, ampak postane kontekst ‒ diskurzivna mreža praks, institucij, subjektivitet in skupnosti. Umetnik nič več ne raziskuje poljubnega umetniškega medija, formalnih specifik prostora (instalacija); pozornost preusmeri na širše področje kulture, pri čemer pogosto »terensko«, interdisciplinarno kartira kulturne, družbene specifike in – še najraje – »problematike«.
»Muja prek partikularnih zgodb vztrajno kartira ravno tisto težko določljivo mesto, kjer se stapljata oblast in vsakdanjik slehernika.«
Kaj torej prinaša pričujoči pregled etnografsko-umetniških hibridov mladega kosovskega umetnika, ki smo ga pri nas že imeli priložnost videti ob koncu njegovega rezidenčnega bivanja v KC Tobačna 001 leta 2012? Alban Muja je zgleden primer umetnika – kartografa družbenega in geopolitičnega prostora. V Kosovski Mitrovici rojeni umetnik, ki prihaja iz nekakšnega političnega ne-/pol-kraja (o njegovi lastni umeščenosti priča predvsem delo Muzej sodobne zgodovine), je senzibilen do prav specifičnih identitetnih bizarnosti, nesporazumov in posebnosti, skozi katere izrisuje trk intimnih vsakodnevnih situacij z »velikimi« političnimi zgodbami. V delu Moje ime, njihovo mesto (2012) tako portretira mlade posameznike, ki v rokah držijo fotografije albanskih mest, ter beleži, kako se (je) nacionalistična identitetna politika kosovskih Albancev v sedemdesetih in osemdesetih manifestirala preko fenomena osebnih poimenovanj po imenih mest. Paradoksalnosti v zvezi s prakso poimenovanja raziskuje tudi v dokumentarnem filmu Modra stena, rdeča vrata iz leta 2009, v katerem beleži, kako so prebivalci Prištine zaradi neprestanega preimenovanja imen ulic razvili povsem avtonomno obliko orientacije po mestnem teritoriju.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da se Muja preko apropriacije etnografskih, antropoloških metodologij povsem odpoveduje vizualnim, estetskim formam, to drži zgolj pogojno. Skozi svoj fokus zgolj neprestano izpostavlja to, kar so v šestdesetih ugotovili že minimalisti: modernistična »čista« forma obstaja kvečjemu v odtegnjenem umetniškem univerzumu, v družbenem vsakdanu pa je vedno prečena, nadkodirana z multiplimi pomeni, zasidranimi v percepciji in telesih. V tej navezavi sta posebno povedni ravno seriji na prvi pogled povsem abstraktnih risb Sedišče ob oknu in NYC, prva manifestacija pogledov na Ameriko iz letala, druga iz podzemne železnice.
Morda so torej ravno ti vidiki tisti, zaradi katerih je mogoče videti v umetniških (kvazi)raziskavah neki potencial. Preko osvobojenosti od terorja objektivnosti in disciplinarnih omejitev si te namreč lahko privoščijo vrtati po na prvi pogled nerelevantnih intimnih bizarnostih, se prepuščati spontanosti raziskovanja, zgolj sopostavljati izseke, brez totalizacije in redukcije v obliki vsiljevanja končnih rezultatov in zaključkov. V tej relativni osvobojenosti pa se lahko občasno dokopljejo do nečesa, kar okvir znanosti neizbežno eliminira. In morebiti Muja preko partikularnih zgodb tako vztrajno kartira ravno tisto težko določljivo mesto, kjer se stapljata oblast in vsakdanjik slehernika. Strateško kartira preseke zaznavnega, ki ga ujame v takšen ali drugačen medij zgodovinskih plasti, in načinov, kako se zgodovina nezaznavno useda in uokvirja našo percepcijo, preko tega pa disciplinira naše potencialnosti.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
