Kdo naj vendar pride domov?
Andrej E. Skubic: Samo pridi domov. Založba Modrijan, Ljubljana 2014, 268 str., 24,80 €
11. 08. 2014
Eksistencialna tesnoba ne izbira svojih žrtev. Ugled, denar ali trenutna sreča ji nikoli ne bodo prekrižali načrtov, na posameznike, ki imajo vse ali nimajo ničesar, lega v enakem tempu in z enako lahkoto. V takšno spoznanje se ovija novi Skubičev roman Samo pridi domov. Osrednji konflikt romana s hrepenečim naslovom je konflikt med posameznikom in skupnostjo ter posameznikom in družino; ker pa je takšen antagonizem tisto, kar v romanu pogosto srečujemo (ker je to ne nazadnje njegova razločevalna lastnost), ga Skubic poglobi še z vprašanji avtentičnosti, pripadnosti in ljubezni.
Pripovedovalec in glavni protagonist, Skubičeva sodobna verzija brodnika čez Stiks, je odvetnik Leon Berden, ki ima privlačno, uspešno in samosvojo ženo ter razigrano deklico z imenom – in izbira imena je tu morda tudi posmeh tipiki slovenskih sodobnih družin, ki se na vse kriplje trudijo biti sodobne – Naomi. Ne samo nenavadno hčerino ime, temveč tudi širši milje protagonistov, vzhajajoče tajkunske zgodbe, korupcija, novinarski amaterizem, če ne celo diletantizem, prikrivanje, laži, skrb za status in prevare, vse nas lahko prehitro zavede v sklep, da je Samo pridi domov roman na ključ, ki pregleduje podpodje zgolj slovenske kulturne in politične, pa tudi intimne stavbe. To k sreči ni tako, še vedno imamo opraviti z razplastenim delom, ne s kroniko nekega zgodovinskega trenutka mile domovine.
Leon nam o tem, kako je razkril sporne načrte pomembnega klienta odvetniške družbe, ki ga je, nadarjenega in delavnega zaposlenega, imenovala za partnerja, poroča zlagoma, vizir vseskozi nastavlja tako, da do konca romana pravzaprav ne vemo, kaj vse se je odvijalo do spektakularne tiskovne konference, zaradi katere se mora Berden naposled zagovarjati na sodišču. Celoto sestavlja skozi več optik, ki vselej vsebujejo odnos – bodisi odnos do nekoliko zoprnega starajočega se očeta, odnos do avantgardne tašče, do zvedave male punčke, šefa odvetniške firme, ljubljene žene Agnes in želene ljubice Agnes. Da obe ženski Leonovega življenja nosita isto ime, je na eni strani učinkovito metaforično sredstvo, ki delo oskrbuje z nekaj času primernega identitetnega razcepa (ki utegne zmesti tudi bralca!), po drugi strani pa nakazuje na Leonovo hrepenenje po magičnem biti-z-nekom. Biti z nekom in nekomu pripadati, možnost vezi in možnost zveze predhaja vsebino razmerja, Agnes je vedno lahko neka druga Agnes, važno je, da nekdo vendarle lahko pride domov.
»Skubicu je z romanom uspelo priti tja, kamor protagonistu ni: do avtentičnega dejanja.«
Leonu zaradi profesionalnega posega zastaneta tako poklicni kot intimni razvoj, zato z njim sprva ni težko sočustvovati. Pripoveduje o krivcih in zlobi in ignoranci drugih ljudi, v tem, kako razume svoje lastne okoliščine, se zdi izjemno pronicljiv, v tej pronicljivosti pa neinhibiran. Toda Skubičeva spretnost prikazovanja (show) je tu sijajna, saj nam Leon skozi vse zamolčano in prikrito vseeno odstre svoje lastno dno ali, bolje, resnico svoje nekonsistence; tu nam Skubic poroča o zagonetki istovetnosti (le kako se lahko zanesemo na to, kar mi sami vemo o nas samih, če pa ne vidimo daleč), dilemi pristnosti (je Leon bolj Leon, kadar je z Agnes, ali, kadar je z Agnes?) in o vseživljenjskem projektu osebne odgovornosti (če ne prepoznaš svojega zdrsa, se potem resnično ni zgodil?) ali, na kratko, zanima ga, h komu se vrnemo, ko se vrnemo (k sebi) domov.
Skubičev roman je roman dialoga in pretanjenega fokusa. Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu sorodno napetost in berljivost. Obenem je govorica povsem Leonova – če ne bi bilo tako, potem Skubica ne bi imenovali mojster identifikacije; gre za besedni zaklad urbanega, izobraženega moškega srednjih let, ki se mu mudi stvari ubesediti na način, kakor stojijo. Ključna oprema Leonove govorice je metonimija, nikakor metafora, kar je glede na to, v kako tesni službi metafore je njegovo življenje, pravzaprav čudovit paradoks. Skubicu je s Samo pridi domov uspelo priti tja, kamor Leonu ni: do avtentičnega dejanja.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
