Kar princ sanja, to dobi
01. 09. 2015
Poletje je, zato naj mi bo odpuščeno, če podležem vsesplošni prevladi angleškega in se spustim v pripoved o arhitekturnih čudesih, ki jih na Otoku prakticira nihče drug kot princ Charles osebno.
Moje začudenje je pred časom sprožila ne povsem ogorčena kolumna v The Architectural Review o novem naselju Poundbury v »avtentičnem tradicionalnem angleškem slogu«, čigar pobudnik, idejni vodja in promotor je velški princ. Letos pa je kolumno nadgradil še esej v tej isti, sicer precej resni in kredibilni reviji o sodobni arhitekturi, v katerem princ kot avtor članka razlaga 10 ključnih principov za trajnostno urbano gradnjo, ki izhaja iz tradicije. Poleg zloglasnega Poundburyja, ki izgleda kot scena za Umore na podeželju, je princ Charles aktivno sodeloval tudi pri projektu restavriranja in oživljanja ene najstarejših preživelih sosesk Murad Khane v razrušenem Kabulu; in kot da to ne bi bilo dovolj, sem od kolega izvedela tudi, da segajo lovke prinčevega vsesplošnega navdušenja nad katerokoli (identitetno/vernakularno/tradicionalno/historično) arhitekturo celo v – Slovenijo.
Njegovo zanimanje za arhitekturo je v britanski javnosti začelo dobivati resnejše obrise pred tridesetimi leti, ko je v (predvidoma zgolj vljudnostnem) govoru na podelitvi nagrad RIBA napadel predlagano rešitev za prizidek k londonski Narodni galeriji z oznako »monstrous carbuncle on the face of a much-loved and elegant friend« in izrazil svoje ogorčenje nad nameravano postavitvijo poslovne stavbe po načrtih Miesa van der Roheja poleg Bank of England – danes tam stoji postmodernistični monstrum, ki so mu nadeli ime No. 1 Poultry. Njegov vpliv je namreč segel tako daleč, da so oba projekta preklicali. V letih, ki so sledila, se je princ, da bi lahko realiziral svoj prezir nad brezčutno moderno arhitekturo in izrazil občudovanje tradicionalnih oblik, obdal s predstavnikoma stroke: njegov master planner, urbanist, je postal teoretik Leon Krier, priljubljeni arhitekt pa Quinlan Terry. Slednjega je kritik Douglas Murphy označil za »tradicionalističnega čudaka, ki verjame, da klasična arhitektura uteleša božanski red«, sicer pa Terry in njegov sin Frances vodita uspešni arhitekturni biro, specializiran za tradicionalno arhitekturo. Pogled na njihovo spletno stran razkrije, kakšne vrste praks pravzaprav obstajajo v bogatem svetu (ali bolje v Veliki Britaniji), kjer se v nasprotju s preostalo Evropo še vedno na veliko investira in gradi. Murphy je tudi prepričan, da prinčeva prisotnost v strokovnih krogih v političnem smislu pomeni očitno nagibanje proti desnemu političnemu polu.
Zgraditi idealno mesto iz nič, v enem zamahu, se še nikdar v zgodovini ni zares obneslo. Mesta za svoj obstoj potrebujejo plastenje in spreminjanje, sicer so mrtva. A težnja velikih voditeljev in vplivnežev očitno ne pojenja, sploh če se vrnemo v kamnito realnost Poundburyja. Zanj je Leon Krier pripravil urbanistični načrt, pri čemer naj bi izhajal iz načel Umetnosti graditve mest, knjige, ki jo je napisal v 19. stoletju živeči dunajski arhitekt Camillo Sitte. Vzor naj bi predstavljala stara italijanska in severnoevropska mesta s svojim zgoščenim stavbnim tkivom, saj to oblikuje jasno berljiv figurativni urbani prostor, ki ga imamo v mestih tako radi. Poundbury z ozkimi zavitimi uličicami, razširjenimi v vmesne trgce, so dejansko začeli graditi na kraljevi zemlji pred 25 leti kot primestno sosesko za 4000 krajanov Dorchestra (20.000 prebivalcev) in naj bi ga končali do leta 2025.
Arhitektura Poundburyja uteleša v preteklost zagledani okus kraljevega naslednika, v čas pred industrializacijo, po katerem očitno hrepeni. »Ni izraza v arhitekturnem besednjaku, ki bi opisal stil, v katerem so grajene hiše v Poundburyju,« pravi eden izmed ogorčenih kritikov. Pri stavbah gre za mišmaš zgodovinskih stilov s poudarkom na 18. stoletju. Poleg vrstnih in enodružinskih opečnih stanovanjskih stavb lahko najdemo stilistično bolj izstopajoče in poudarjene javne stavbe; tradicionalizmu pa ni podrejen le izgled hiš, temveč celo cestna grafika in signalizacija, ki je večinoma preprosto ni – ni belih črt na cesti ter med cestiščem in pločnikom, parkirišča niso označena, skratka, gre za na moč lepo restavrirano staro romantično angleško vasico.
Če se primeru posvetimo malo resneje, pa Poundbury deluje kot neke vrste turistično naselje, kot olimpijska vasica za premožne veterane (jugozahodna Anglija je angleška Arizona), v katero dostopamo po modernih cestah v modernih avtomobilih čez moderna krožišča in kamor pridemo z vrečami iz predmestnih nakupovalnih središč, kajti opevane lokalne trgovinice pač ne morejo zadostiti vsem našim potrebam. V Poundburyju je vse načrtovano, spolirano, urejeno, tu ni dolgočasnega stavbnega tkiva, ni bednih lapsusov in ostankov nikogaršnje zemlje, zaplat, za katere nihče ne ve, komu pripadajo, in kjer se zasadijo invazivne rastline. Zdi se mi, da v Poundburyju ni strašljivo tisto, kar tam je, ampak to, česar ni: je odsotnost anonimnosti, odsotnost neobhodno slabega povprečnega okusa. Celo oblikovanje napisa z letnico (1995!?) na pročelju hiš je strogo določeno.
K občutku ponaredka prispeva dejstvo, da hiše v nasprotju s svojo zgodovinsko pojavo skrivajo vse mogoče inštalacije za sodobno razvajenega prebivalca, prav tako je razpored v notranjosti hiš prilagojen modernemu bivanju – nihče si verjetno ne želi hiše brez toaletnih prostorov. Ko smo že pri tem – princ Charles govori, da so se ravnali po »brezčasnih« pravilih tradicionalne arhitekture, ki da je narejena »po meri človeka«; na to je neki kritik hudomušno odgovoril s komentarjem, da so tudi WC-kabine v najvišjih modernih nebotičnikih po meri človeka.
Tudi kar se brezčasnosti tiče, Poundbury ni ravno brezčasen. Arhitekturna podoba izhaja iz prav določenega časa in kot da zanika današnji čas. Sedanjost mestece zanima brez kritične distance, le kadar mu pride prav; tako je denimo urbanizem okužen s trenutnim vsesplošnim navdušenjem nad »ulico za pešce« – kar v prevodu pomeni predimenzionirane pločnike. Princ Charles v eseju razlaga svojo zaskrbljenost nad prihodnostjo, v kateri naj bi se do leta 2050 število prebivalstva povečalo še za 3 milijarde, in predlaga arhitekturno-urbanistične rešitve – no, težko je zaznati vzporednice s Poundburyjem, le kako bi lahko enoznačna arhitekturna podoba romantičnih opečnatih kočur odgovorila na kompleksnost sodobnega časa? O zaresnem življenju v tem svetu kraljevi naslednik verjetno nima ravno občutka. Shinead O'Connor poje: »England's not the mythical land of Madame George and roses.«
A povsem povoziti Poundbury ne bi bilo prav. Če ne drugega, je zanimiv, intriganten, na neki način dosleden; je poskus idealne soseske, minimundus, kjer si lahko ogledamo gradbeno dobro zgrajene hiše (kar bi težko trdili za vse nove soseske), kakršne so bile nekoč. Lahko bomo opazovali, kako se bo v naslednjih desetletjih obneslo oblikovanje prostora, kot ga, si upam trditi, sanjajo mnogi. Morda bo Poundbury pokazal, kaj od zgodovinskih vzorcev je bilo smiselno dobesedno prenesti v moderno sosesko in kaj je izpadlo kot anahronizem.
»I was somewhat surprised to be asked by this magazine to explain why I consider traditional approaches and universal principles so important in the design of buildings and urban enviroment ...« so uvodne besede princa Charlesa v uvodu prej omenjenega eseja v AR. Pravzaprav sem začudena tudi sama. Kakšen namen pravzaprav ima prinčevo vmešavanje v arhitekturno stroko? Od daleč se mi zdi, da njegova arhitektura tudi njega samega postavlja na pravo mesto: v Londonu stararchitects in bizarno bogati developerji gradijo nenormalno moderne stavbe in soseske, medtem pa princu ostaja le z elitizmom začinjeno ubadanje z obskurnim podeželskim mestecem z 20.000 prebivalci in njegovo novo predmestno sosesko, v kateri je kar 40 odstotkov prebivalcev upokojencev. Približno nekje v tem kontrastu se morda zrcali resnica, da gre pri dvigovanju medijskega prahu o njegovih arhitekturnih sanjarijah in izvedbah dejansko za poletni trač, ki ima le to nalogo, da nas odvrača od ukvarjanja z resnimi problemi človeštva, na katera bi morala odgovarjati tudi arhitektura.
A brez skrbi: Charles ima na oboževanem in skrbno negovanem vrtu ob svoji rezidenci Highgrove za čebele postavljen pravi slovenski čebelnjak – če niste vedeli, da ta obstaja, ste zdaj lahko vsaj malo ponosni nanj. Trač pač najbolj paše, če v njem neškodljivo stransko vlogo odigramo tudi sami.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
