Jáchym Topol, češki pisatelj, letošnji dobitnik nagrade vilenica
Fantazije so moja žareča peč
31. 08. 2015
Literatura in oporečništvo sta mu bila kot vnuku pisatelja Karla Schulza in sinu prepovedanega pesnika in dramatika Jozefa Topola položena v zibelko. Pri svojih 15 letih je postal najmlajši podpisnik Listine 77, bil je aktivist politične skupine Češki otroci in sploh ena vodilnih osebnosti češkega undergrounda. V občutljivih najstniških letih je doživljal klasično usodo disidenta, ki mu je bilo onemogočeno univerzitetno šolanje in se je bil prisiljen preživljati kot fizični delavec, skladiščnik, kurjač. Preganjanja, zasliševanja in celo zapor so postali del njegovega vsakdanjika … podobno kot literatura, s katero je izražal svoj upor. Takrat zlasti kot pesnik, izdal je zbirki Ljubim te za znoret in V torek bo vojna, in kot tekstopisec bratove kultne rokovske skupine Psí vojaci.
Po prevratu se je prelevil v velikega prozaista, tudi esejista in dramatika ter ostal zaprisežen oporečnik. Doslej je podpisal šest proznih del, po dveh sta bila posneta celovečerna filma Sestra in Angel. Po novembru 1989 je služboval predvsem kot urednik in novinar (Revolver Revue, Respekt in Lidové noviny), trenutno je zaposlen kot programski vodja Knjižnice Václava Havla v Pragi.
Če smo prvo knjigo lanskoletnega vileniškega nagrajenca Laszla Krasznohorkaija (Vojna in vojna) šele pred kratkim prevedli v slovenščino, pa smo z opusom letošnjega vileniškega nagrajenca že dodobra seznanjeni. Prevedene imamo kar tri njegove ključne romane. To dejstvo po eni strani potrjuje tradicionalno živahne in plodovite češko-slovenske kulturne odnose, po drugi pa zrcali izjemno prevedenost Topolovih del v več kot dvajseterico svetovnih jezikov.
Slovenski bralci lahko posežemo po avtorjevem romanesknem prvencu Sestra iz leta 1994 (Sanje, 2007), s katerim je v češki književnosti pustil trajen pečat, saj roman danes velja za najboljše češko delo devetdesetih let. V njem je v mladostnem eruptivnem zamahu, dolžinsko, jezikovno in tematsko nebrzdano tematiziral kaotičen čas tranzicije z vsemi njenimi negativnimi, destruktivnimi družbenimi pojavi vred. Krajši roman Angel iz leta 1995, (Cankarjeva založba, 2006) je izpeljava in razširitev motiva iz Sestre, nekakšen intimen, a tudi humoren vpogled v bizarno življenje odvisnikov od drog. Zadnje Topolovo (prevedeno) delo Hladna dežela iz leta 2009 (Cankarjeva založba, 2010 ) pa brezkompromisno, s kančkom črnega humorja dreza v tabuizirano polpreteklo evropsko zgodovino, s taborišči in grobišči na čelu. Zanjo je prejel tako prestižno nagrado Jaroslava Seiferta kot tudi nagrado angleškega PEN.
Pogovor o njegovem življenju in ustvarjanju ter družbenih razmerah nekoč in danes sva izpeljala po elektronski pošti, do katere je imel avtor v času nastanka intervjuja omejen dostop. Zmotila sem ga namreč na podeželju, odmaknjenega od praškega vrveža in poletne sopare, v iskanju miru in novega navdiha. Nastal je zastavek potencialno mnogo obširnejšega pogovora … toda vsa neizrečena vprašanja bomo imeli priložnost zastaviti prav kmalu, v živo, na vileniških dogodkih.
V enem izmed intervjujev ste omenili, da vas je nagrada Jaroslava Seiferta za roman Hladna dežela kar nekako pretresla, saj da ste o njej nekoč dobesedno sanjali. To pomembno literarno nagrado je leta 1986 ustanovil Sklad Liste 77, pred vami pa so jo prejeli za vas pomembni pisatelji: Bohumil Hrabal, Vaclav Havel, Jiří Koľář, Zbyněk Hejda … O vilenici najbrž niste sanjali, ali pač? Kot lavreat se pridružujete trem rojakom: Janu Skáclu, Libuše Monikovi ter Milanu Kunderi.
Dejstvo, da prejemam znamenito nagrado vilenica, v meni zbuja nestvaren občutek. Lahko bi rekel, da je za nas Srednjeevropejce to manjša Nobelova nagrada. Malce prestrašen sem bil tudi zaradi omenjene Seifertove nagrade. Prejeli so jo namreč ljudje, ki jih omenjate in so zame od otroštva literarni giganti. Do takrat so me nagrade obšle. Sicer sem bil na tiste uspešnejše malce ljubosumen, ampak vsaj nisem imel občutka odgovornosti. Že Seifertova nagrada pa me je tako prestrašila, da od takrat tudi nisem nič večjega izdal. Tako da me res zanima, če bom po vilenici še kaj napisal. Če strnem: v trenutkih evforije si rečem, če že prejemam nagrade, potem najbrž ti ljudje v žirijah niso čisto neumni, kar pomeni, da sem očitno napisal nekaj precej solidnega. V trenutkih depresije pa si pravim, da so nagradili vztrajnost, da gre za naključje in da je moje delo preprosto izboljšal prevajalec. To pa me navdaja z negotovostjo, da ne bom nikoli več nič ustvaril. Ampak življenje je seveda med drugim tudi privajanje na različne tegobe in prejetje pomembne nagrade je še zmeraj precejšen luksuz. Najbrž se bom s tem že kako sprijaznil.
Prejemate srednjeevropsko nagrado. Imate za pojem Srednja Evropa oz. srednjeevropski pisatelj izdelano kakšno posebno definicijo? V Hladni deželi ste namreč posrečeno razložili Vzhod oziroma Vzhodno Evropo kot nekaj, s čimer se noben evropski narod noče poistovetiti, s hudomušnim sklepom o neobstoju Vzhoda. Se imate za srednjeevropskega pisatelja?
Odraščal sem v času, ko sta vladali cenzura in nesvoboda in so bile strani samizdatskih in izgnanskih revij polne razprav o Srednji Evropi. Požiral sem eseje Czesława Miłosza, Gyorgija Konráda, Milana Kundere, Václava Havla ... Ukvarjali so se z vprašanjem, kako se duhovno izviti iz komunizma, dokazati, da nismo samo sateliti Sovjetske zveze, ruska gubernija. Prihajam iz Prage, tako da seveda sem Srednjeevropejec. Toda do svojega 25 leta sem odraščal v Vzhodni Evropi, v majhni državi, obdani z bodečo žico, na mejah so bili psi in stražniki. S tem se ne gre kar sprijazniti. Moj prijatelj, odličen ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič, pravi, da brez Rusije tudi Vzhodne Evrope ne bi bilo. Vsi bi se brezglavo vrgli na Zahod. In potem bi na varnem pred ruskimi tanki gradili svojo drugačnost, jedli svoje narodne jedi, hodili na primer v narodnih nošah, pisali knjige, igrali na fujaro, skrbeli za svojo samobitnost v globalizirani varnosti. Toda ti ruski tanki, kot vemo, so prav v tem trenutku v pogonu in celo streljajo. Jaz se jih spomnim iz otroštva, iz Prage leta 1968. Tako da je zavest, da sem Srednjeevropejec in nameravam to tudi ostati, še vedno zelo pomembna.
Z letom 1968 se ukvarjate v kar dveh svojih knjigah, Nočno delo in Grgrati katran. To je čas vašega ranega otroštva, v katerega so vdrli omenjeni ruski tanki. Ima za vas pisanje literature tudi terapevtske učinke?
Močno zagovarjam teorijo, da pisanje in določena obsedenost, s katero se mu človek posveča, izpira stare rane, podobno kot človeku najbrž pomaga, kadar se pogovarja s psihoterapevtom. Pisanje knjig pa je morebiti tudi določen egoizem, samozaverovanost, neka drznost, da se predstaviš pred občinstvom, četudi še tako skrito in pod mnogimi plastmi in maskami. Ne vem. Dejstvo je, da si prizadevam, da se k temam, o katerih sem že pisal, ne vračam. Toda na vsem lepem so ti ruski tanki spet aktualni in me precej begajo. Politika je zame resnično peklenska, neprijetna stvar. Kako sem nekoč zavidal nizozemskima pisateljema, s katerima sem se pogovarjal o tej temi. Onadva lahko pišeta na primer ljubezenski roman, ki se dogaja na podeželju v tridesetih, sedemdesetih letih ali v sodobnosti, a kako naj jaz opisujem resničnost brez nacistov oziroma komunistov? Prav nič mi ni do tega, toda pri res realističnem pisanju se temu žal ne moreš izogniti.
Slovaški disident, Ivan Kadlečik, ki je imel tesne stike tudi s češkim disidentskim gibanjem, je napisal paradoksno misel; da ga je normalizacija pravzaprav osvobodila, mu omogočila stik s samim seboj, ga naučila, da mu ni treba biti konformističen, uklonljiv, previden ter da vendarle lahko piše, kar hoče, in to brez konvencij in predsodkov. Ste tudi vi v kakšni stvari »hvaležni« režimu? Kako se z distance spominjate svojega vstopa v literaturo?
Mladost sem preživel precej divje in veselo v družbi, ki se ji je reklo underground. Knjige smo pisali sami za sebe, prirejali koncerte in tudi veliko pili. Pri naših sedemnajstih, dvajsetih letih so nam bili za zgled predvsem francoski prekleti pesniki, bitniki. Prizadevali smo si, da ne bi bili odvisni od države, režima, ki ga seveda še danes preziram. Za to početje se je nekoč plačalo z zaporom, guru te druščine, pesnik Ivan Jirous, je odsedel 8 let. Ivana Kadlečika imam zelo rad, spoznala sva se na nekem literarnem večeru v Berlinu, razumela sva se, si pošiljala knjige. Zelo sem imel rad njegove robate šale, človek kot on bi vedno pisal brez konvencij in predsodkov, svoboda gor ali dol. Zelo verjetno pa oba sodiva med tiste, ki jih je razdelitev Češkoslovaške takrat nekako čustveno prizadela, vendar pa je v senci krvavih balkanskih vojn vsaj potekala miroljubno, tako da smo se v tisti šoli srednjeevropskih narodov počutili kot odličnjaki.
Zdi pa se, da so ti intenzivni češko-slovaški kulturni odnosi po osamosvojitvi zamrli. Sami ste tesno povezani zlasti s poljskim disidentskim gibanjem.
Ja, še vedno nas povezujejo stvari iz preteklosti, v mislih imam predvsem svoje sodelovanje v slovaško-češko-poljski »solidarnosti«. To je bil čas, ko smo se dobivali po gorah, imeli smo svoje tihotapske poti okoli Sněžke (najvišji vrh v Krkonoših na češko-poljski meji, op. av.). Šlo je zares, kot v zgodbah Jacka Londona, čez gore sem vlekel petdesetkilogramski nahrbtnik, poln letakov, samizdatov, dele kopirnih strojev. Romantika aresta – pri čemer me je doletela ta čast, da sem zaradi tihotapljenja kratko sedel tudi v poljskem vojaškem zaporu – je malce zbledela. Toda imel sem srečo, prišla je amnestija. Pred kratkim so mi prijatelji iz Poljske iz nekega arhiva poslali fotografije, kako z Václavom Havlom, Václavom Malyjem in Čarnogurskym lazimo tam med smrekami, druščina takratnih kriminalcev in poznejših politikov, cerkvenih dostojanstvenikov … Havel je strašno mlad, jaz pa še poba. Je pa res, da tudi veliko berem poljsko literaturo, eden najboljših sodobnih pisateljev je po moje Andrzej Stasiuk.
V življenju ste se kot pisatelj znašli v dveh povsem različnih družbenih in tudi literarnih položajih. Lepo ste ilustrirali, kako ste v času režima delovali zunaj uradnega literarnega sistema, danes pa je položaj nasproten, ste eden vodilnih čeških oziroma evropskih pisateljev, vaša proza je objavljena v šolskih berilih. Kako doživljate to spremembo?
Na to gledam zelo pragmatično – preprosto sem preživel in nekdo v teh berilih pač mora biti. V undergroundu je namreč poleg sovraštva do režima v določeni meri veljalo tudi nekoliko spremenjeno uporniško geslo, zdi se mi iz šestdesetih let – »seks, alkohol in rokenrol«. In kdor je pri tem ostal, je že na pokopališču ali pa se mu je zmešalo. Jaz sem postal razmeroma povprečen državljan, hodim v službo, imam samo eno družino … ne, hecam se, preprosto imam srečo. Sploh pa, berila niso več tako zavezujoča kot na primer v času Avstro-Ogrske, literatura nikogar preveč ne zanima, tako da hudič ve, kdo bo tam čez nekaj let.
Osrednja tema vaše znamenite Sestre je rojstvo novega sveta po letu 1989. Slovaški pisatelj Daniel Hevier je 25 let po novembru strnil v kratkem stavku: »Danes se imam slabše, toda počutim se boljše.« Kako bi sami ocenili ta poosamosvojitvena leta?
Daniel Hevier je povedal prekrasen dovtip! Ga bom uporabljal, če smem. Vendar ne za politične razmere, temveč zaradi preprostega dejstva, da sem neverjetnih 25 let starejši – in pametnejši! Osebno politiko sovražim, toda ne morem se znebiti stresa zaradi ruske agresije na Ukrajino. Delam v knjižnici Václava Havla, na dogodke prihaja ogromno študentov in jaz se ne morem otresti določenega déjà vuja. Ko smo pred tem prirejali tematske večere na primer o politični opoziciji v Vzhodni Evropi, boju proti sovjetski hegemoniji, zgodovini madžarske krvave vstaje, češkoslovaškem opozicijskem gibanju Listina 77 ali pa poljski Solidarnosti, sem to jemal kot zgodbe iz časa Julija Cezarja. Zdaj, ko se Rusija spet premika in govorimo o Putinovi imperialni politiki, ko ljudje znova umirajo, postaja študij zgodovine odpora in žrtev hudičevo aktualen. Žal.
Prav knjižnica Václava Havla je najbrž tisti prostor, kjer lahko kot programski vodja to družbenopolitično vlogo kulture, moralno zapuščino Havla, najboljše uresničujete. Kako se znajdete na tem položaju?
Prvi dve leti po Václovovi smrti je bilo vse precej nebrzdano in divje, prirejali smo dogodek za dogodkom, saj imamo velikodušnega sponzorja, gospoda Bakalo; lahko smo povabili na primer tudi disidente iz Kitajske ali pa Burme, veliko večerov smo imeli z beloruskimi in ukrajinskimi avtorji. Program je predvsem kulturen, veliko pozornosti pa namenjamo tudi zgodovini, ravno zdaj pripravljamo konferenco na temo češkega undergrounda. To je tema, ki jo sam že dejansko dojemam kot zgodovinsko, še vedno pa nekako odzvanja. Najbrž zaradi same zgodbe o neuklonljivosti in uporu, preganjanju skoraj brezpravnih mladih ljudi, ki jih je Havel nekako vzel v bran, kar je privedlo do nastanka Listine 77. Tega je že dolgo, zgodba pa že dobiva nadih legende, toda prav zato je v tej današnji globalizirani godlji, kjer se vse zdi relativno, še vedno privlačna. Na tak preprost, pravljičen način enostavno poimenovati zlo in se mu postaviti po robu. Ne vem, bomo videli, kako bo konferenca izpadla. Vsekakor bo nabito polno.
Pravite, da politiko sovražite, toda pred tremi leti ste na parlamentarnih volitvah vseeno hoteli kandidirati na listi Stranke zelenih …
No, vidite, nazadnje pa sem se politike prestrašil in sem se ji raje odrekel. Namreč, kjerkoli sem takrat omenil, da bi se pa morda res spustil v to in nemara bi me celo izvolili, so že začeli okoli mene letati interesenti in svetovalci, in jaz sem se zavedel, da je to teren, na katerega ne želim stopiti.
Ste tudi avtor antologije zgodb severnoameriških Indijancev Trnovo dekle. Kaj vas je pri njih tako privlačilo, da ste se odločili ukvarjati z njimi?
To je takšen ljubezni trud, na tej knjigi sem delal kakšnih 15 let in ob koncu še sodeloval z etnologi in amerikanisti. V bistvu me je fasciniral stik teh dveh kultur, ki sta bili tako različni, da se njihovi pripadniki med seboj sploh niso imeli za ljudi. In to, da so prvi Evropejci, naši predniki, takrat naleteli na pristne ljudi kamene dobe in da imamo posledično zabeleženih na tisoče zgodb, lahko bi rekli z začetka zgodovine. Vedno me je fascinirala mitologija, to gradivo se mi je zdelo nadvse zanimivo in v tistem času tudi še neprevedeno v češčino. Indijance smo dojemali predvsem kot zabavo za otroke. Poleg tega pa so te kamenodobne zgodbe velikokrat krute, pomisliti moramo na pravljice bratov Grimm, humor pa včasih zelo seksualen, celo pornografski. Kar skupaj daje sila eksplozivno mešanico. Še zdaj kdaj organiziram branje iz te knjige, nosim jo pred seboj kot takšen pobarvan indijanski ščit. In me tudi ni sram iz nje brati, medtem ko me je iz svojih precej.
Poudarjate, kako pomembna je za vas svoboda, pa tudi, da se hkrati zavedate njene krutosti. Na kakšen način? Kako se sami soočate s krutostjo svobode?
Ko nisi svoboden, delaš vse za to, da bi bil, in si predstavljaš, kako se boš potem naenkrat znašel v raju na zemlji. A ko človek enkrat postane svoboden, se pred njim pojavi tako rekoč neskončno morje možnosti, kar povzroča velikanski stres, saj ne moreš izbrati prav. Kako se sam s tem soočam? Ne kadim, ne pijem, telovadim, nikoli se ne izražam vulgarno in ne jemljem antidepresivov.
Takšno (samo)ironijo in humor najdemo tudi v vaših knjigah, kakor tudi omenjene razvade, celo hujše. Zanimajo vas ljudje z roba družbe. Kaj tam najdete, česar v središču ni?
Veste, do svojega 25. leta sem bil pomožni delavec, zapornik, psihiatrični pacient, dolgolasi huligan, tako da je mogoče to še vedno v meni. Čeprav, kot sem že poudaril, si prizadevam živeti kot povprečen, zdrav državljan! Trenutno poletje preživljam na vasi, kjer ničesar in nikogar ne poznam in ko se tako potepam naokrog in se potem utrujen usedem v vaško gostilno, stvar še vedno deluje, kot v Hrabalovih časih. Z lokalnimi možmi se zapleteš v pogovor o tem in onem, kaj se dogaja. Največ zgodb izveš od lokalnih alkoholikov, potepuhov in norcev. Normalni ljudje nimajo časa.
V dokumentarnem filmu o sebi poveste, da je pisanje knjig eden od načinov zakrivanja samega sebe, odvračanje pozornosti od sebe, toda vaše knjige imajo vseeno močne avtobiografske temelje …
Vse to je izmišljeno! Pisatelj črpa iz svoje avtobiografije, tudi ko piše znanstveno fantastiko, drugače pač ne gre. Jaz ne pišem nobenih dnevnikov. Fantazije oziroma fantazmagorije so moja žareča peč.
Kajti vaše knjige delujejo prepričljivo, pristno. Kako delate s svojo temo? Se je to sčasoma spremenilo? Sestra je bila dobesedni izbruh, zdaj temo naštudirate?
Zelo skrbno sem vedno študiral teme reportaž, ki sem jih ogromno napisal za Respekt in Lidové noviny. Za Hladno deželo sem na primer podrobno naštudiral belorusko zgodovino in ker sem se dotaknil tudi koncentracijskih taborišč, sem se o vsem posvetoval s pričevalci, ki so imeli osebno izkušnjo. Zlasti o tem, ali je sploh mogoče pisati o teh rečeh s črnim humorjem. Pisatelj Ivan Klíma, ki me je celo peljal v taborišče Terezín, kjer je preživel del otroštva, in katerega mnenje me je zanimalo, je povedal, da si to lahko privoščim ravno zato, ker sem malo trčen in tega niti ne skrivam. Drugi češki pisatelj, prav tako interniranec, Arnošt Lustig, ki je bil v Auschwitzu, pa mi je najprej rekel, da me bo na gobec, potem pa me je objel in sva šla na pivo. Tako, da sem bil srečen. Nastala je knjiga, roman ali še bolje igra s spominom in domišljijo. Prav tako pa sem zdaj tudi počasnejši in hočem veliko časa preživeti s svojima otrokoma. Carl Gustav Jung je, če se ne motim, nekje zapisal, da je prva knjiga vročina, druga delo, tretja pa vampir. Zelo dobro vem, o čem je govoril, in dodajam, da so naslednje vampirji, ki ne sesajo le krvi, temveč tudi možgane.
Slovaški pisatelj Pavol Rankov pravi, da so Orwellov roman 1984 lahko poimenovali antiutopija samo na Zahodu, zanj je to realističen, zgodovinsko-kritičen roman o 20. stoletju. Vaši romani so prevedeni v več kot dvajset jezikov. Kako jih berejo na Zahodu? Ste se srečali s kakšno presenetljivo recepcijo?
Pavol je odličen pisatelj in ima prav! Pred kratkim sva se srečala na Poljskem, skupaj sva bila nominirana za nagrado angelus. Takrat jo je prejel on, jaz pa ga bom po vilenici zelo rad povabil na kavo. Kar zadeva roman 1984, bodimo srečni, da ga je napisal Orwell – zahodnjak. Na Zahodu je postal cenjen in slaven in je našel zelo veliko bralcev, ki so njegovo delo vzeli zelo resno. Če bi bil z Vzhoda, bi ga najverjetneje ubili, končal bi v taborišču.
Tudi vaše knjige imajo po svetu zavidljivo število bralcev.
Seveda to dojemam kot čudež in veselje, da te knjige izhajajo v 20 ali 25 jezikih in da so recenzirane. Toda držim se nazaj, to se lahko kadarkoli konča. Vem pa, da tako pomembna nagrada, kot je vilenica, zavezuje. Pri kakšni samohvali me pa ne boste ujeli. In povrhu sem še vraževeren!
Pogledi, let. 6. št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
