Ni sklepal gnilih kompromisov
Ali Žerdin: France Bučar. Založba Delo d. o. o. Ljubljana 2015, 192 str., 14,90 €
26. 12. 2015
Pičla dva meseca po slovesu Franceta Bučarja je Ali Žerdin z žurnalistično objektivnostjo, izkušnjami iz prve roke in literarno žilico unikatno osvetlil človeka, ki je pomagal sprožiti in usmerjati legalno ter legitimno družbenopolitično reakcijo z zgodovinskim državotvornim rezultatom.
France Bučar je bil velik človek, v čigar duši je divjala množica silovitih podosebnosti. Bil je Profesor z veliko začetnico, humanist, intelektualec, pravnik, partizan, jurišnik, kristjan, filozof, sociolog, zgodovinar, upornik, oporečnik, odpadnik, novorevijaš, odbornik, ustavnik, državnik, skupščinski predsednik, domoljub, svetovljan, pisatelj, hribolazec, smučar, soprog in oče.
Zdajle bi Profesor bržkone zarobantil v svojem značilnem d’jte no, ne misl’te resno, k’neda in v svoji skromnosti ne bi dovolili, da se pičla dva meseca po slovesu o njem napiše knjiga, kje pa, verjetno bi celo prepovedal takšno početje, kajti njemu že ne bomo afne guncal’. Toda šesti čut mi pravi, da bi kljub bohinjski trmoglavosti naposled soglašal, da naj bo to dr. Ali Žerdin, če je že treba pisati, in se po branju odkril v poklon, saj ga je pisec intimno (za)čutil in za vselej iskreno besedno vgraviral.
Ker tudi Žerdin ni človek, ki bi silil v ospredje in se na ogled postavljal s svojo vrhunsko novinarsko držo, je prav, da ga ob izidu pričujoče knjige vsaj na kratko predstavim. Žerdin je novinar, urednik in sociolog, ki je prakso koval na kultnem Radiu Študent, revolucionarni Mladini, Dnevniku in zadnjo petletko na Delu kot urednik Sobotne priloge. Na Fakulteti za družbene vede ljubljanske univerze je za diplomo o omrežjih prejel Prešernovo nagrado in za doktorat Klinarjevo priznanje. Knjiga o Francetu Bučarju je tretja po vrsti, poleg poročila o legendarnem Bavčarjevem odboru za varstvo človekovih pravic (Generali brez kape, 1997) in predelane disertacije (Omrežje moči, 2012).
Ali Žerdin je Profesorja spoznal v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sprva kot novinar in potem na kolegiju omenjenega odbora, kjer je bil Bučar najstarejši in Žerdin najmlajši član. Po usodnem letu 1991 sta se srečevala občasno, med intervjuji in na Ljubljanskem gradu, kjer sta vsak po svoje nabirala psihofizično kondicijo. Kot pravi, je med pogovori, prebiranjem knjig in člankov izvedel številne zanimivosti, ki jih je vstavljal v Bučarjev »mozaik življenja, ki ni bilo lahko, a je bilo veličastno«.
Prenova v glavah
Naj mi bo tule dovoljena osebna nostalgična nota, ker sem imel Profesorja čast spoznati v približno istem obdobju kot Ali Žerdin. Tedaj sem bil mladi raziskovalec na Inštitutu za javno upravo pri Pravni fakulteti, kjer sem bil obkrožen z (tedaj še nesojenimi) vplivnimi pravniki, kot so denimo Lovro Šturm, Rajko Pirnat, Gorazd Trpin, Janez Čebulj, Rupko Godec in Mitja Horvat. Ker sem se tamkaj znašel zaradi nenadejanega spleta okoliščin (raje bi namreč delal na mednarodnopravni katedri, kjer me niso potrebovali, potem pa me je direktor dr. Trpin prepričal, da je tudi v upravnopravni problematiki vodá zagotovo nekaj morskega), sem uteho iskal pri nekaterih drugih učiteljih, ki sem jih čislal že v času študija. Tako je naneslo, da sem zaprosil profesorja Janeza Kranjca, da bi me spoznal z Bučarjem, ki me je osvetljeval iz knjig in me hkrati puščal omračenega zaradi šepeta o njegovem intelektualnem umoru. Sprehodili smo se prek Tivolija na Rožnik in spominjam se, da sem Bučarja vprašal, ali naj se še naprej bodem z javno upravo, ki je sicer zanimiva, toda meni ne najbližja, ali pa naj se posvetim mednarodnemu pomorskemu pravu in odrinem v širni svet. Profesor je bil jasen in glasen: »Mladi kolega, mar ni logično? Poslušajte svoje srce, spokajte kufre in pojdite v tujino.« Rečeno – storjeno; in po dobrem desetletju sva se spet videvala na kulturnih in političnih prireditvah, se pomenkovala in tesneje sodelovala pri argumentiranem nasprotovanju mejnemu arbitražnemu sporazumu in iskanju alternativnih rešitev. Tudi promet sva imela oba v krvi, pri čemer so Bučarja zanimale predvsem železnice, mene pa ladje. Profesor me je v zadnjem času večkrat okrcal, da se ne bi smel umakniti iz politike, zato sem za alibi izkoristil svojo boljšo polovico, ki ga je znala spretno speljati na drugo temo. Prepričan je bil, da tako kot Rimskokatoliška cerkev tudi slovenska politika vnovič potrebuje reformatio in capite et membris – prenovo v glavah in članstvu. Žal tega ni dočakal.
»Ko je bil star 55 let, na vrhuncu umskih in telesnih moči, so ga februarja 1978 odpustili, češ da odklanja opravljanje ponujenih nalog. Po Bučarjevih pritožbenih navedbah je šlo za klasičen primer družbenega ostrakizma.«
Žerdinova knjiga se začne kot privlačna biografija, iz katere se razvije napeta zgodba o nastajanju samostojne slovenske države, za katero je neprecenljivo zaslužen zlasti Profesor. Razen utrinkov iz otroštva ostaja Bučarjevo zasebno življenje skrivnost, čeravno javnost mika, da bi ga bolje spoznala še po tej plati. Njegova učna leta zaznamuje pripetljaj, ki pomenljivo izpriča prirojeno dostojanstvo, svojeglavost, impulzivnost, pogum, drznost in občutek za pravičnost. Prefektu Škofovskih zavodov se je nekoč pritožil, da je jabolko za malico gnilo, in ker mu je ta zabrusil, da on ni nič boljši, mu ga je zalučal v hrbet. Začuda ni bil kaznovan, ga je pa pozneje takšna borba za pravico skorajda stala glave, kariere in družbenega položaja. Po maturi se je bil primoran vpisati na pravno fakulteto v Ljubljani, ker si ni mogel privoščiti dragega študija medicine v Zagrebu. Toda namesto juridičnih puščic je vanj šinila druga svetovna vojna, med katero se je že leta 1941 vključil v Osvobodilno fronto, zato je bil aretiran in je dve leti preživel za italijansko-nemškimi zapahi. Naposled je pobegnil, se pridružil Kokrškemu odredu in kot politkomisar v jurišni četi na vojašnici sredi Celovca izobesil zmagovalno zastavo z rdečo partizansko zvezdo. Ker je imel po osvoboditvi odlične reference, so ga vtaknili v Ozno, »ne da bi čisto dobro vedel, kot je trdil sam, kaj naj bi to pomenilo«, dokler ni ugotovil, da gre za neke vrste policijo. Od šefa Ivana Mačka - Matije je terjal, da ga pusti oditi, kar je bila zanj klavrna popotnica, ker ga je revolucionarna elita označila za nezanesljivega. Potem se je udeležil delovne brigade, dokončal študij, se zaposlil na vladi, pisal, doktoriral, služboval v zakonodaji in leta 1959 prejel prestižno ameriško štipendijo, ki jo je po njegovih besedah dobil zato, »ker ljudje delajo napake«.
Notranje izgnanstvo
Med desetmesečnim bivanjem onkraj Atlantika se je povezal s perspektivnimi osebnostmi, po vrnitvi v domovino pa je brez dlake na jeziku pisal o svojih ameriških izkušnjah, kar ni bilo všeč oblastnikom, ki so začeli širiti trače, da ga je financirala Cia. Leta 1967, ko je vodenje slovenske vlade prevzel Stane Kavčič, je dr. Bučar zapustil skupščino in se kot izredni profesor zaposlil na pravni fakulteti. Ko je bil napredni premier čez slabih pet let odstavljen, so se začele čistke v gospodarstvu in politiki, ki je zdrsnila nazaj v kardeljanski leninizem. Partija je najprej »diferencirala« štiri učitelje na fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, potem pa še Profesorja, ki so mu prepovedali pedagoško delo. Ko je bil star 55 let, na vrhuncu umskih in telesnih moči, so ga februarja 1978 odpustili, češ da odklanja opravljanje ponujenih nalog. Po Bučarjevih pritožbenih navedbah je šlo za klasičen primer družbenega ostrakizma ali izgona po zgledu starodavne črepinjske sodbe, za poskus njegovega razčlovečenja in za življenjski (ne)obstoj. Znašel se je na cesti, v notranjem izgnanstvu, zato je krenil na samorastniško pot krščanskega etosa, Nove revije, Odbora za varstvo človekovih pravic, Zbora za ustavo in »neposrednega radijskega prenosa iz Bohinjske Bistrice«, kot je Žerdin posrečeno opisal prisluškovanje Profesorju s strani Službe državne varnosti.
Avtor nas prav tako popelje na oder in v zakulisje prvih večstrankarskih volitev, plebiscita, (do)zorenja samostojne slovenske države, desetdnevne vojne, bonapartizma slavohlepnih posameznikov in Bučarjevih ponesrečenih poskusov, da bi se po letu 1992 vrnil v politično areno. Kakšna škoda, kajti mnogi smo v njem videli idealnega predsednika republike, Človeka in Modreca.
Nemara se bo kdo vprašal, čemu še ena publikacija o nastajanju samostojne Slovenije, ko so o tem že bolj ali manj (ne)pristransko pisali Janez Janša, Janez Drnovšek, Janko Prunk, Rosvita Pesek, Milan Balažic, Dimitrij Rupel, Livio Jakomin, Ivan Kristan, Julij Bertoncelj, Božo Repe idr. Moj odgovor je preprost: zato, ker je pisec z žurnalistično objektivnostjo (četudi s prijateljsko naklonjenostjo), tenkočutnostjo, široko razgledanostjo, izkušnjami iz prve roke in literarno žilico unikatno osvetlil ključni katalizator – profesorja Bučarja, ki je pomagal sprožiti in usmerjati legalno ter legitimno družbenopolitično reakcijo z zgodovinskim državotvornim rezultatom. Ampak v nasprotju s snovjo, ki v kemijsko reakcijo ne vstopa in po reakciji ostane nespremenjena, je Profesor vseskozi vstopal, deloval in po potrebi načelno izstopal, pri čemer je tudi on značajsko ostajal nespremenjen, tako kot fant iz Škofovih zavodov: nikoli se ni sprijaznil s piškavimi sadeži in nikdar ni sklepal gnilih kompromisov.
V mesecu svečanu 1987 je viharniška 57. številka Nove revije priobčila Profesorjev slavni prispevek o pravni ureditvi Slovencev kot nacije. Po zaslugi profesorja Kranjca krasi vrata kabineta 417 v četrtem nadstropju pravne fakultete še vedno napis Zaslužni prof. dr. France Bučar. V obeh primerih je vsota številk 12, kar pomeni popolnost, ki se ji je Profesor s svojo človečansko in državniško držo osupljivo približal.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
