Kjer se vse začne in konča
14. 03. 2016
Prespimo tretjino svojih življenj. Na postelji se rodimo in umremo, vmes v njej bržčas spočnemo tudi otroke. In kar se užitkov tiče: kaj je, kljub poplavi visokotehnoloških vrst zabave, lepšega od popoldanskega dremeža z odprto knjigi v roki – in to v spalnici?
Spalnica, ki jo kot najintimnejšo sobo stanovanja poznamo danes, je relativno nov izum tega časa, oziroma obujen arhaizem iz časa antike. Vse do 18. stoletja, ko je družina postala temelj meščanske družbe in se je začelo slavljenje individualnosti in zasebnosti, je bilo namreč spanje skupna stvar. Kmetje so spali skupaj z otroki in hlapci, vladarji starih režimov pa so v svojih neverjetno razkošnih spalnicah sprejemali goste, opravljali posle in nadzorovali služinčad in posestvo. Kralj in kraljica sta imela vsak svojo spalnico, običajno povezano s (skrivnim) hodnikom za nočne obiske.
Spalnica Sončnega kralja je bila v versajski palači v prvem nadstropju na mestu, od koder se je skozi okna odpiral razgled na dovozne poti in vsa dvorišča, s čimer je bil kralj res vladar tudi zadnjega kotička svojega doma. V prvi uri po bujenju se je v tej sobi zvrstilo več kot sto različnih služabnikov, vstopali so skozi šestero vrat. Po obdobju rokokoja pa se je območje spanja iz osrednjega družabnega prostora počasi prelevilo v najbolj varovano intimno območje 19. stoletja, skrito pred vsemi, celo pogledi lastnih otrok.
Poleg družbenih sprememb so na arhitekturo in urbanizem zaradi različnih epidemij konec 18. stoletja vplivale sanitarne strategije: stanovanja je bilo treba očistiti in vanje napeljati tokove svežega zraka. Odpor do »izpuhtevanja« je skupaj z zahtevano meščansko moralno držo pripeljal do opustitve t. i. posteljnih niš; v veljavo je prišla postelja za enega, premična, raje železna kot lesena, da jo je bilo mogoče postaviti na sredo sobe, očistiti in prezračiti: skupaj z njenim vzponom se je razvil tudi trend individualne sobe in nastala je spalnica, kot jo poznamo danes. Napredek higiene in novi izumi, denimo izum sifona leta 1870, ki je onemogočil zaudarjanje iz odtočnih kanalizacijskih cevi, so arhitektom nadalje sugerirali, naj toaletne prostore umestijo tik ob spalnico. Pohištvo in z njim tudi postelja, ki je bila nekoč pravo premoženje, je z razvojem industrijske proizvodnje postalo običajen uporaben predmet, ki ga je mogoče kupiti.
O meščanski spalnici na Slovenskem govorijo napotki Jožefa Valenčiča, ki svetuje zračno spalnico za vsak zakonski par in otroke, starejše od štirih let posebej, od dvanajstega leta dalje pa naj bi imeli ločeno sobo tudi sinovi in hčere, prav tako dekle in hlapci. Realnost je bila seveda drugačna. V običajnih ljubljanskih meščanskih stanovanjih je bila spanju od treh velikih sob namenjena le ena in družina je po navadi spala v njej skupaj, služkinji pa je bila namenjena sobica v zadnjem delu stanovanja ob kuhinji. Zares katastrofalne bivalne in spalne razmere so vladale med revnejšim prebivalstvom, industrializacija in pomanjkanje stanovanj sta privedla do grozljivih bivanjskih razmer v predmestnih barakarskih naseljih, kjer je v enem prostoru bivala vsa družina. Zaščita privatnih prostorov pred nepovabljenimi pogledi je bila spodnjim slojem popolnoma neznana.
Valovi priseljencev iz vasi v mesta so pred vojno prenapolnili prenekatero meščansko stanovanje: meščani so oddajali sobe ali postelje v svojih stanovanjih, da bi lažje plačevali svojo najemnino. Tako se je tudi v meščanskih stanovanjih gnetlo po deset ljudi, in veliko je slovenskih pisateljev, ki v mladostnih spominih ali romanih opisujejo dijaške gospodinje in življenje pri njih, ko so iz vasi prišli na šolanje v mesto. Na podeželju so pred 70 leti otroci pogosto spali v izbi skupaj s starimi starši, po navadi z babico, oče in mama pa sta spala posebej v kakem pomožnem objektu, na primer nad svinjakom. Zato malce lažje razumemo predimenzionirane socialistične hiše s preveč in premajhnimi sobami in nadstropji, ki so jih gradili naši starši: ti so pač vzniknili iz bede in s tem želeli preskočiti družbeni razred.
Cerkev je povsod, kamor je prišla, postlala slehernikovo posteljo. Naklonjena je bila enojni postelji, pravzaprav jo je kar predpisala. Pascal Dibie v Etnologiji spalnice opisuje, kako so v obdobju Merovingov spali v velikih dvoranskih hišah skupaj starši, tete, strici, bratranci, sestrične, otroci in sužnji in služabniki, vsi vsevprek in nagi, kar je šlo Cerkvi hudo v nos. Golota pri kristjanih namreč ni bila več stvar resnice, temveč nezaslišano spolno razkazovanje.
Menihom so priporočili, naj spijo v postelji za enega povsem oblečeni. Tudi spodobnost za ljudstvo je velevala, naj si pred seboj skrijejo svoje telo in naj se med ležanjem za ceno spodobnosti nikakor ne namestijo v za spanje udobnejši položaj. Sredi 18. stoletja je v razsvetljenskem duhu za protiutež pretirani spodobnosti v spalne navade vdrlo libertinstvo. Objavili so kopico erotičnih del, odkritje higiene in užitka ter osamosvojeni duhovi pa so omogočili hoteno omejitev rojstev in neverjetno ljubezen tako do zakonskih kot nezakonskih otrok.
Posteljne kulture so vedno kažejo v vzgoji otrok. V stari Grčiji je največji razloček med Šparto in Atenami viden ravno v tem, da so Špartanci, kot zapiše Plutarh, dojenčke navajali, »da niso bili težavni in izbirčni pri hrani, da jih ni bilo strah teme, da se niso bali ostati sami in da niso poznali vsakdanjih muh, solz in joka«. Dojenčkov tudi niso povijali, medtem ko je imel Atenček od prvih dni precej manj proste ude. Grki sicer niso imeli veliko otrok, saj so se bali, da bi se družinska dediščina razdrobila. Platon je svetoval: fanta in deklico. Tudi od tod filozofsko izročilo, naklonjeno moški ljubezni.
Posteljno kulturo so do skrajnosti prignali Rimljani: v postelji so spali, brali, pisali, sprejemali in tudi jedli. Navado jesti leže so podedovali od Grkov in niti pri najrevnejših Rimljanih si ni mogoče zamisliti obeda brez postelje. Poznali so tudi spalnico, ki je v svoji funkciji podobna današnji – v njej se je le spalo. Spodobilo se je, vsaj v premožnejših hišah, da sta imela gospodar in gospodarica vsak svojo spalnico. Po zatonu imperija in vse do prihoda meščanstva je navada zasebne spalnice v Evropi utonila v pozabo.
Zares drugačne spalne navade lahko najdemo na drugih celinah. Ameriški Indijanci so od nekdaj spali v viseči mreži, Japonci tradicionalno spijo na futonu, ki ga pogrnejo čez tatamije in zjutraj spravijo v posebno zidno omaro. Zelo pomembne za postavitev domov so (bile) na Daljnem vzhodu geomantične silnice. Eskimi spijo do enajstih dopoldne in vstajajo sila počasi. V delu južne Indije, kjer častijo spolnost, otroci od šestega leta naprej ne bivajo s starši, temveč v posebni hiši za vse otroke skupnosti. Hindujci v postelji spijo, a se v njej ne ljubijo, ne rojevajo ali umirajo, saj je za te stvari potreben stik z zemljo. V Gruziji, kjer častijo gosta, ga po izdatni večerji, pospremljeni z obilo vina, poležejo v posteljo z najlepšo neporočeno hčerjo v hiši. Če se vzdrži, s tem izkaže spoštovanje in je v hiši vedno dobrodošel, v nasprotnem primeru pa ga zjutraj ubijejo. Navada, ki se jo spomnijo še živeči.
Spalnice so ostale skrite vse do tridesetih let 20. stoletja, ko so ponovno oživele kot pogosta scena v hollywoodskih filmih. Postelje z art deco naslonjalom, ogledala, geometrijsko pohištvo, satenaste prevleke, živalske kože na tleh ... Pozneje v filmu je spalnica postala domena poročene ženske, preveč intimna, preveč domačijska in takšna, iz katere je želel mož zbežati. V šestdesetih in sedemdesetih se je seks vrnil na platna in zavladale so roza svilene blazine v obliki srčkov. Spalnica je, po Freudu, ostala najbolj feminilen prostor celotnega doma s svojimi toaletnimi mizicami, goloto, lepotičenjem, umivanjem. Tehnologija je vdrla v kuhinje in jih odprla v dnevne sobe, polne mačističnih izrazov moči s plazma televizorji in vsemi mogočimi tehnikalijami, medtem ko ostaja spalnica domena ženske.
Pri projektiranju stanovanjskih hiš je danes ločena soba za vsakega otroka posebej povsem nujna, v zadnjem času pa naj bo ob njej tudi soba, v kateri se otroci igrajo oz. imajo računalnik, saj naj bi bilo nezdravo spati v sobi s preveč sevanja. Tako se z internetom razvija tudi nov prostor v povezavi z otroškimi sobami. Zaradi množice različnih delovnih urnikov je včasih zaželeno, da se zakonca med oblačenjem ne budita, da sta garderoba in kopalnica ponovno odmaknjeni od spalnice. Zakonca se v praksi nato drug drugemu skrivata v pomožnih prostorih: neki starejši arhitekt mi je nekoč svetoval, da moram, če na sestanku z investitorjem prisostvuje tudi žena, obvezno pokazati atribute sobe za likanje, pranje ipd., t. i. utility. Ta je (žal) še vedno njena domena, medtem ko bo moški našel svoj mir v kakšni kletni lovski sobi.
Zahteve naročnikov glede spalnice so v bistvu medle in v bolj sublimnem smislu morda sežejo le do »glava postelje naj bo med spanjem obrnjena na sever«. Razlage za želeno usmeritev telesa med spanjem so po navadi geomantične narave in znanstveno nepreverjene, sploh pa so si v različnih kulturah močno nasprotujoče. Iz Indije izvirajoča navada zapoveduje spanje na vse strani razen na sever. Tako bi si lahko razlagali, da zahteva po glavi na sever izvira iz slovenskega hribovitega terena – na prisojnem hribu, bolj prikladnem za postavitev hiše, se razgled in soba odpira na jug, in je zato logično in prijetno v smislu zaklona, da postavimo posteljo na severno stran sobe s pogledom na jug.
Zgodovina kaže, da je današnja ureditev stanovanja po individualnih sobah le ena od možnih rešitev in morda ne nujno najboljša. Evropejci na neki način vztrajamo pri njej, a smo si narodi spet različni; v Švici mora imeti stanovanje eno sobo več, kot je prebivalcev v njem. Zahod otroka v privatnost lastne sobe običajno osami prej kot Slovenci, kar gre delno pripisati standardu, ki je pri nas še vedno zelo nizek (beri: premajhna stanovanja), delno pa kulturi. Slovenci bi morali nujno povečati standard (kvadraturo na prebivalca), hkrati s tem pa se ponuja možnost, da tudi v smislu spanja in spalnice reorganiziramo svoja stanovanja. Če ne zaradi drugega, tudi zaradi prihoda novih tehnologij, ki po nobeni teoriji pač ne sodijo ob vzglavnik vašega najstnika, pa če ima glavo obrnjeno proti severu, jugu, vzhodu ali zahodu.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
