Osvetljevanje temne plati zgodovine
30. 06. 2016
Jazz festival Ljubljana: Bobnar Nasheet Waits bo s projektom Equality nocoj v Cankarjevem domu predstavil svojo vizijo enakosti.
Bobnarji še zdaleč niso samo tisti, ki se radi družijo z glasbeniki, kot pravi neslana šala, temveč prej neopevani oziroma spregledani junaki glasbe, kot se je izrazil eden večjih med njimi, Max Roach. S svojo filozofijo in delovno etiko je vplival na varovanca Nasheeta Waitsa, ki je sledil stopinjam očeta Freddieja Waitsa, znanega ameriškega bobnarja in tolkalista.
Modrosti, s katerimi so mladega Waitsa med odraščanjem na rodnem Manhattnu zasipala največja imena jazza sedemdesetih in osemdesetih let, so se mu očitno vtisnile globoko v podzavest, saj se je najprej namenil študirati psihologijo in zgodovino. Toda glasba, ki je bila v njegovem življenju prisotna ves čas, je le prevladala, zato je nadaljeval šolanje na Long Island University, kjer je diplomiral iz glasbe in umetnosti. Vmes je ob vplivih očeta in botra Maxa pilil svojstven glasbeni izraz še pri profesorju Michaelu Carvinu. Kasneje se je priključil Roachevemu kolektivu samih tolkalistov M'boom, igral v skupinah Antonia Harta, Andrewa Hilla in Freda Herscha.
Nujna družbena aktualnost
Dve desetletji pozneje je zaradi »globoko izzivalne ritmičnosti trenutno eden najbolj iskanih bobnarjev v ZDA danes«, kot so ga opisali v festivalskem katalogu. Ob tem, da s tipičnim zvokom in organsko fluidnimi ritmi, ki mehčajo strogo strukturo v brezčasno prisotnost, barva različne jazzovske zasedbe – v zadnjem času ga slišimo na ploščah trobentačev Avishaia Cohena, Ralpha Alessija in Amirja ElSaffarja, pa v triu s kitaristom Kurtom Rosenwinklom in basistom Ericom Revisom, v kvartetih basista Christiana McBrida in saksofonista Davida Murrayja (z Macy Gray in Saulom Williamsom)... – pa vendar dolga leta ostaja zvest prav posebnim projektom, ki jih družita predvsem premišljena konceptualnost in družbena kritičnost.
Očitno je Max Roach vplival nanj tudi s svojo držo, da se hoče ukvarjati samo z družbeno relevantnimi projekti. Tako Waits že več kot petnajst let širi nepresahljivo ustvarjalno energijo s pianistom Jasonom Moranom in basistom Tarusom Mateenom v triu The Bandwagon, s katerim na modernističen in glasbeno izviren način oživljajo delo in lik Theloniousa Monka, Fatsa Wallerja, pa tudi drugih velikih afroameriških umetnikov. S pianistom Orrinom Evansom in basistom Ericom Revisom Waits tvori bend s provokativnim imenom Tarbaby, povzetim po liku iz afroameriških ljudskih pripovedk – lutki, narejeni iz katrana in terpentina, ki je kasneje prevzela pejorativno oznako za temnopolte in postala metafora za problem, ki se slabša, bolj ko ga poskušamo reševati. Skozi glasbene relacije naslavlja družbeno aktualnost tudi s triom 3rd Eye z dvema bobnarjema (poleg Waitsa v njem igrata še Eric McPherson in saksofonist Abraham Burton).
Enakost na odru in v družbi
Waits v naštetih projektih presega klasično vlogo bobnarja kot »varuha časa« ali »sidemana«, pač pa prej nastopa kot enakopraven kreator in iniciator glasbenih idej in konceptov. Zato je iz ustvarjalne nuje osnoval še svoj kvartet in ga v duhu kolektivnosti in družbenokritične tendence poimenoval Equality. »Enakost se nanaša na odnos med člani benda. Vsi smo enakopravni, vsi prispevamo kompozicije [ob lastnih igrajo tudi skladbe Sama Riversa in Andrewa Hilla]. Delimo enak občutek odgovornosti do glasbe in tradicije in se zavedamo svojega prispevka k njej. Trdna vez, ki nas drži skupaj, je seveda osebna vpletenost in specifičen pogled na socialno-kulturno-politično realnost,« pravi Nasheet Waits o skupini, ki je nekajkrat zamenjala člane.
Album, ki bo izšel oktobra pri francoski založbi Laborie Jazz, ima podnaslov Med ničevostjo in neskončnostjo, kar je citat iz knjige Črni obrazi, bele maske Frantza Fanona, francoskega psihiatra, filozofa, pisatelja in antikolonialista z Martinika.
Glasbenikom je bila vir navdiha njegova študija iz obdobja alžirske revolucije konec petdesetih let prejšnjega stoletja, v kateri s psihoanalitičnimi metodami razlaga psihološke in socialne strukture odvisnosti temnopoltih od belcev. Odvisnosti, ki je rezultirala izgubo lastne kulturne identitete in mentalno podrejenost. »Upamo, da s takimi projekti prispevamo k osvetljevanju druge plati zgodovine in posledic, ki so vidne še danes. Skupni cilj je podati pozitivno sliko reševanja aktualnih problemov in širiti idejo enakosti, čeprav nisem prepričan, da je to tudi cilj trenutne svetovne politike,« pravi Waits o skupni ideji, ki mu jo bodo danes pomagali širiti saksofonist Darius Jones, basist Mark Helias in pianist Abel Marcel Calderon.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
