O položaju slovenske kulture in umetnosti
Še za 38 milijonov € nas je
22. 06. 2011
Kultura in umetnost sta gotovo med najbolj utrujenimi in izpraznjenimi besedami slovenskega postkomunističnega obdobja in njegovih tranzicijskih in posttranzicijskih metamorfoz.
»Šok ob tej številki je za nas prevelik. Nimamo več manevrskega prostora, smo nemočni,« je pretekli teden predlog rebalansa državnega proračuna, ki jemlje kulturi 38 milijonov oziroma 17,4 odstotka, komentirala ministrica za kulturo Majda Širca. Tiskovno konferenco, na kateri so medijem sporočili svoje odločno nestrinjanje s temi številkami, so naslovili kar z Do konca leta zaprto! Posledice rebalansa naj bi bile namreč katastrofalne. Ker ministrstvo kar polovico proračuna porabi za plače zaposlenih v kulturi, naj bi po besedah ministrstva 38 milijonov primanjkljaja pomenilo, da bo sredstev za programe, naložbe in projekte tako rekoč zmanjkalo.
To je bil šele začetek. Po mnenju direktorja mariborskega SNG Danila Roškerja naj bi z zmanjšanjem dotoka sredstev javnim zavodom namreč umetnost in kulturo dobesedno uničili, z njima vred pa še identiteto slovenskega naroda. Mitja Čander, programski direktor Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012, je prepričan, da je rebalans zrasel iz duha populizma, ki razume kulturo kot družbenega parazita, obenem pa bo zmanjšanje sredstev povzročilo naraščanje nasprotij, medsebojnih očitkov in spopadov med javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi umetniki. Jurij Krpan, predstavnik Asociacije nevladnih organizacij, je napovedal eksplozijo socialne bombe in kulturni zastoj, ki bo pustil trajne posledice. Nič manj zaskrbljen ni bil Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Predlagani rebalans je označil za nerazumno dejanje.
Težko se je spomniti dogodka, ki bi v enem samem dnevu povezal toliko znanih in vplivnih akterjev slovenskega kulturnega vsakdana (manjkal je morda le Mitja Rotovnik), težko pa bi našli tudi dogodek, ki bi poosamosvojitveno bistvo slovenske kulture in umetnosti tako odkrito in pošteno razgalil in ga pomanjšal na vprašanje najbolj banalne stvari med banalnostmi: denarja. Osemintrideset milijonov evrov naj bi bilo namreč dovolj, da »nimamo več manevrskega prostora«, da bomo »uničili slovensko identiteto«, da bodo narasla »nasprotja, medsebojni očitki in spopadi med javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi umetniki«, da bomo doživeli »eksplozijo socialne bombe« ter »kulturni zastoj s trajnimi posledicami«. Kakšno kondicijo pa pravzaprav imata slovenska kultura in umetnost, da ju kaj takega – potem ko se bodo njuni nastopajoči po napovedih očitno najprej stepli med sabo – lahko kar tako zbriše s prizorišča zgodovine, če pa ju niso mogle v preteklih dveh stoletjih precej usodnejše stvari? Ali nas ne učijo že ves čas, da brez slovenske kulture danes ne bi imeli slovenske države?
Na tem mestu nas zato ne zanima toliko (čeprav seveda tudi nas), da se z rebalansom kulturi poleg zdravstva jemlje največ (v primerjavi z glasnostjo ministrstva za kulturo je bil odziv ministrstva za zdravje povsem neopažen) in da je odstotek znižanja dejansko visok. Prav tako bomo spregledali (sektaški) vzklik »prizadetih«, češ da jemljemo kulturi zato, da »bomo imeli za policaje in učitelje« (sic!). Tisto, kar nas bi moralo »dvajset let pozneje« pravzaprav zares zanimati, je prej kot količina kulturnega proračunskega denarja sam smisel slovenske kulture tukaj in zdaj. O njej je vsekakor lažje mokrocveteče govoriti, jo vzneseno priklicevati in z njo žugati, se kregati za pogačo, drobtine in ostanke, kot jo zares ustvarjati in živeti. Kultura je pač vse in vsa, ali pa je ni zares.
A dejstvo je, da še nikoli nismo na leto napisali ali prevedli ter natisnili toliko novih knjig, postavili ali gledali toliko likovnih in vsakršnih razstav, režirali ali gledali toliko predstav, igrali ali poslušali toliko koncertov vseh žanrskih zvrsti, videli toliko kulturnih oddaj, obiskali toliko festivalov, celo posneli toliko filmov … kot v zadnjih dvajsetih letih. Še nikoli doslej nista t. i. elitna in množična kultura, ki bi ju nekateri še naprej radi videli na sovražnih okopih, tako mirno in brezbrižno živeli druga ob drugi in druga z drugo, kot živita najmanj zadnje desetletje in pol. Skratka, že dolgo bi na Slovenskem težko govorili o količinski siromašnosti kulturne produkcije.
Nasprotno: ta nam bi morala vlivati kvečjemu izjemno kulturno samozavest, nas narediti boljše, bolj izobražene, bolj empatične, bolj strpne … bolj kulturne. Še več, narediti bi nas morala za ljudi, ki imajo po kulturi in umetnosti potrebo. Ta potreba seveda ni le potreba po lepem, po branju knjig, gledanju filmov in gledaliških predstav, obisku razstav in koncertov …, ampak je obenem tudi potreba po družbenem angažiranju, ki ne zapira vrat, ko pade z mize zadnji evro javnega denarja, pa tudi, ki se ne konča s kruhoborstvom, medsebojnim rivalstvom in zadostitvijo lastnemu interesu. In če smo v prvih dveh desetletjih, ko si je kultura lahko zasluženo odpočila od svoje pretekle državotvorne naloge, prišli do izrazitega povečanja kulturne produkcije (ki je za ene bogastvo, za druge pa – hiperprodukcija), smo se prav tako silovito soočili s siromašenjem njene refleksije in pomanjkanjem njenega vrednotenja. Pa tudi umanjkanjem prave, torej kritične distance do vsega, kar je ali se ima za umetnost in kulturo. To pa tudi pomeni, da smo danes priče pomanjkanju vrednostno-hierarhičnega ločevanja kulturnega in umetniškega središča od obrobja, pomembnega od morda manj pomembnega, pa čedalje večji vse-enakosti in vse-enosti. Slovenska kultura in umetnost sta novici dneva le še kot afera ali pa kot državnoproslavna osmofebruarska maša. Izid novega romana Prešernovega nagrajenca, premiera predstave renomiranega režiserja, premiera slovenskega filma, izvirna filozofska knjiga … so vredni enako, kot, denimo, pubertetniško nereflektirane provokacije t. i. avantgardnih subverzivnežev. To ni nič drugega kot provincializem, ki zase misli, kako svetovljanski da je, v resnici pa ne zna ali zaradi različnih interesov noče ločiti zrna od plev.
Zadnji javni poziv Društva slovenskih pisateljev – nekoč tako kredibilne združbe ne le pisateljev, temveč tudi angažiranih intelektualcev, zdaj pa skorajda anonimnega kolektivnega organa – »predstavnikom slovenskega ‘političnega razreda’« ni naletel tako rekoč na nikakršen odziv. Bil je manj od muhe enodnevnice, pa čeprav drži, da je prej kot z odločno vsebino in konkretnostmi govoril z moraličnim jezikom vsesplošnega ogorčenja. A to ni zaleglo niti ob nedavni kadrovski rošadi v ljubljanski Drami, ki jo je širša kulturna javnost sprejela kot scela samoumevno pravico oblasti, da na čelo najpomembnejših nacionalnih kulturnih hiš nastavlja kogarkoli si že pač želi. Zdi se, skratka, da kultura in umetnost še nikoli prej nista bili družbeno tako marginalni, kot sta danes. Težko bi se strinjali, da je njuna prava moč odvisna od zadostnih količin denarja.
Slovenska kultura je gotovo dežela, v kateri cveti sto cvetov. In prav je tako. Manj prav pa je seveda, da je zato kulturna politika transmisija večine teh sto cvetov ne glede na njihovo dejansko vrednost. Nobenega dvoma ni, da mora država kulturo izdatneje podpreti in da je v določenem, celo precej velikem obsegu nikakor ni mogoče prepuščati trgu. Veliko dvomov pa je, ali je javni denar res učinkovito in (predvsem za ustvarjalce in umetnike same) stimulativno razdeljen ali pa jih »sistem« prej sili v neprestano produkcijo, katere učinki so povprečnost, ustvarjalna šibkost in neprestana servilnost tej ali oni oblasti. Tega vprašanja tako slovenska kulturna politika kot tudi ustvarjalci sami zadnjih dvajset let niso ne zmogli ne znali ali pa niso želeli rešiti. Tudi zato je lahko ogorčen odziv ministrstva na rebalans proračuna tako hitro poenotil med sabo tako različne ustvarjalce slovenske kulture, obenem pa »pravo« javnost pustil popolnoma brezbrižno.
V denarju ni vse, je pa zelo veliko, pravi znani ljudski rek. A prav o tem ni vse, ki ga je sledeč kataklizmičnim napovedim očitno v kulturi vse manj, bi se pravzaprav dvajset let po osamosvojitvi morali spraševati, pa se očitno ne bomo, ker za to ni dovolj – denarja. Kot nas uči zgodovina, razvoj kulture in umetnosti ni že sam po sebi zagotovilo za renesanso družbe, je pa njen temeljni pogoj. Če kaj, je danes od slovenskih ustvarjalcev zato pričakovati, da se ne bodo več prepuščali čarom napenjanja mišic te ali one politike, ampak da bodo končno sami postali aktivni in glavni akterji prihodnje kulturne politike v državi.
Tudi zato, ker temu ni tako, sta kultura in umetnost gotovo med najbolj utrujenimi in izpraznjenimi besedami slovenskega postkomunističnega obdobja in njegovih tranzicijskih in posttranzicijskih metamorfoz. Če sta bili v prejšnjem sistemu ob cinični zvijačnosti partijskega uma nemalokrat postavljeni na piedestal, s katerim se je po potrebi legitimirala takratna oblast, potem lahko po dvajsetih letih njunega bivanja v samostojni Sloveniji ugotovimo, da sta dobri le še kot občasni prinašalki volilnih glasov tej ali oni politični stranki, pa kot visokoleteči besedi, s katerima je mogoče pedagoško ogorčeno moralizirati. Težave, ki jih ima ob dvajseti obletnici samostojnosti slovenska država sama s sabo, so tako še kako povezane tudi s težavami, ki jih ima sama s sabo slovenska kultura. Povedano malo drugače in s parafrazo pisatelja Draga Jančarja: če je bila slovenska kultura takrat, ko je bila slovenska država še romantična ideja, videti polna smisla, se zdi zdaj, ko državo imamo, njen smisel vse bolj izgubljen.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
