Roman Na cesti končno na velikem platnu
Mladost, ki je gorela kot sveče v noči
Na cesti (v slovenščini ga imamo v treh različnih prevodih) velja za inavguracijsko delo bitniške generacije, pa čeprav celo bolj kot o njej govori o mladih fantih, ki v konservativnih Združenih državah poznih štiridesetih in petdesetih let, večinoma kot sinovi emigrantov, pa tudi kot rosno mladi udeleženci druge svetovne vojne, niso našli svojega mesta. Kerouac ga je po letih poskusov, potem ko je, največkrat skupaj s karizmatičnim bitniškim pesnikom Nealom Cassadyjem ter Cassadyjevo prvo ženo, ki mu je bila še dolgo po ločitvi ljubica, večkrat prekrižaril ZDA, napisal leta 1951 v enem samem zamahu treh tednov, na šestintrideset metrov dolg trak papirja. A do njegove izdaje je moralo miniti še šest let, saj ni našel založnika: očitali so mu preveč svobodomiseln pogled na spolnost in droge in preveč pogovorni jezik. F. F. Coppola je že v sedemdesetih letih odkupil pravice za film. Napisanih je bilo več scenarijev, poklicanih več režiserjev, a do realizacije projekta nikoli ni prišlo. Ko je Coppola leta 2004 videl film brazilskega režiserja Walterja Sallesa Motoristov dnevnik, narejen po istoimenski knjigi Ernesta (kasneje Cheja) Guevare in knjigi S Chejem po Latinski Ameriki njegovega mladostnega prijatelja Alberta Granada, mu je ponudil projekt. Salles se je filma lotil z večletnimi pripravami in križarjenjem po istih poteh, kot jih je prepotoval Kerouac, o snemanju posnel dokumentarec, igralci pa so že pred začetkom prve klape sobivali v nekakšni komuni. In izplen?
Če je David Cronenberg še eni pomembni knjigi amerikane 20. stoletja, ki je veljala za popolnoma nefilmsko, namreč romanu Williamsa S. Burroughsa Golo kosilo, leta 1991 našel adekvaten in izviren filmski odgovor, pa Sallesu to ni uspelo. Posnel je namreč precej konvencionalen film in film lepe, magičnorealistične fotografije, vendar pa je v zgodbi prepletel preštevilne osebe in dogodke iz romana, da bi jo obdržal pod nadzorom. To mu je namreč porušilo sicer nastavljeno, a povsem neizpeljano tematizacijo odnosa med Kerouacom in Cassadyjem, ki je oba močno zaznamoval, in Kerouacovo »vzgojo srca«, ki ga je sploh naredila za izvirnega pisatelja in glasnika generacije. Najbolj pa je Sallesu spodletelo pri poustvarjanju duha časa, ki je bil seveda esencialen tako za sam nastanek romana kot za vse, kar je temu času sledilo. In če ena najbolj citiranih prispodob v romanu, tista o mladosti, ki izgoreva kot sveča v noči, še ima ustrezno vzporednico, pa filmu ni uspelo prenesti na platno portreta generacije, ki je gorela v želji po brezmejni svobodi življenja: ne z zgodbo, še manj s formo. Lik Kerouaca oziroma njegovega alter ega Sala Paradisa, ki so ga nekoč ponujali tudi Bradu Pittu, sicer igra vzhajajoči 32-letni britanski igralec Sam Riley, za katerega bomo gotovo še slišali.
Če že ni Kerouac, pa je Brad Pitt naslovni obraz in koproducent filma Killing Them Softly (Ubij jih nežno) novozelandskega režiserja Andrewa Dominika. Dominik in Pitt sta že sodelovala pri uspešnem in pri nas žal ne videnem vesternu The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (Jesse James in strahopetni Robert Ford, 2007). Ubij jih nežno, ki je narejen po kratkem romanu ameriškega pravnika in pisatelja kriminalk Georgea V. Higginsa Cogan's Trade (Coganov posel), je surova, cinična, nihilistična in tudi staromodno film-noirovska kriminalna drama, pod črto pa tudi nič manj kot metafora bolne Amerike današnjih dni. Postavljena je na sive in deževne ceste ter podvoze in v zaprašene bare propadajočega, opustošenega industrijskega pokatrinskega mesteca, in sicer v leto 2008, tik pred izvolitvijo Baracka Obame za predsednika ZDA. Ta kontekst je v filmu malce prevsiljivo prisoten prek televizijskih in radijskih poročil.
Zgodbe ni prav za veliko stavkov: Brad Pitt je Jackie Cogan, moški, ki se preživlja z ubijanjem, a to rad počne z distance, saj ne mara čustvene vpletenosti, s katero se sreča, kadar je preblizu žrtvi. »Rad jih ubijem nežno,« reče svojemu naročniku. Ko lokalne pokeraše premeteno oropata nepomembna tatiča, mafija (lahko pa so tudi lokalni politični veljaki?) v mesto pokliče Cogana, da pride tatovoma na sled in ju spravi s sveta. Za nekatere pomanjkljivost, za druge pa delikatesa tega filma bo stilizirana vizualna manira, ki ima rada počasne posnetke, pa naj gre za krogle, ki letijo iz pištole, drobijo steklo in cefrajo človeško telo, za popolno upočasnjenost dojemanja realnosti zasvojenca z drogami ali pa za nočni dež, ki pada na umazane ceste. Bolj enotno pa bo občinstvo gotovo pri poanti in najbrž največkrat kritiško citiranem stavku tega mračnega filma potenciranega in tako rekoč že popolnoma ponotranjenega nasilja: ko naročnik Coganu noče izplačati dogovorjene vsote za opravljeno delo, mu Cogan, komentirajoč predsednika Obamo na televizijskem ekranu, ki govori o prihodnosti ZDA in enakih možnostih za vse, grozeče odvrne: »Amerika ni država, Amerika je posel. Zato mi daj že enkrat ta moj denar!«