Pomen in družbena vloga Društva danes
Pisatelj(i) in družba
Društvo slovenskih pisateljev (DSP) gotovo sodi med glasnejše in odmevnejše akterje aktualnih civilnodružbenih posegov v prostor (v najširšem smislu) političnega. To je najprej storilo predvsem z Izjavo Društva slovenskih pisateljev v podporo protestom, sprejeto na društvenem občnem zboru decembra lani. Izjavi je sledilo še nekaj pozivov, tudi javnih tribun, ki so poskušale Društvo ponovno vzpostaviti kot eno izmed »vrednostnih središč nacije« oziroma aktivnega državljanstva. A ne le to. Društvo je nedavno skupaj s Koordinacijskim odborom kulture Slovenije (KOKS) novi mandatarki celo ponudilo svojega kandidata za ministra za kulturo v morebitni novi vladi.
V Pogledih smo doslej že objavili nekaj prispevkov o pobudah in stališčih Društva. Na naših straneh se je ob tem razvila tudi polemika med dvema članoma Društva, ki se nadaljuje tudi v tej številki. Ker gre za tematiko, ki presega zgolj »znotrajpisateljska« razmerja in posega v širšo družbeno problematiko, smo se v uredništvu odločili, da za mnenje o aktualnih dilemah, povezanih s poskusi preobrazbe slovenskega političnega prostora, ki se – očitno – dogajajo na različnih ravneh, povprašamo nekaj slovenskih pesnikov, pisateljev, literarnih kritikov in esejistov (seveda obeh spolov), pripadnikov različnih generacij. Povabili smo jih več kot štirideset in jih, povedano strnjeno, vprašali, kje – če sploh – vidijo mesto (in dileme) dandanašnjega Društva slovenskih pisateljev, pa tudi sebe in svoje delo znotraj aktualnih družbeno-kulturnih in ideološko-političnih razmerij in razmer, kot jih poskuša povzeti naslov našega tematskega bloka Pisatelj(i) in družba. Objavljamo vse, ki so se na naše povabilo odzvali.
ČASOVNA ZANKA
Aleš Berger
Zadnji čas imam občutek, da se je Društvo slovenskih pisateljev oziroma tisti, ki ga vodijo, znašlo v časovni zanki. Izjave, ki jih posreduje v tej ali oni obliki, mi namreč zbujajo vtis, da je – zavestno ali nenamerno – zdrsnilo slabega četrt stoletja nazaj, v dni in tedne zgodnjega poletja 1988, ko se je na 36 večerih, imenovanih »pisatelji za demokracijo«, zvrstilo več kot 150 udeležencev, ki so – ob prepolni dvorani na Tomšičevi 12 – s svojim nastopom izražali protest ob procesu proti četverici. Zadnjega večera, dan pred začetkom sojenja, se je (na vztrajno vabljenje takratnega predsednika DSP Rudija Šeliga) kljub dolgoletni zameri in članski abstinenci udeležil tudi Josip Vidmar, ki je stanje slovenskega odporniškega duha (in seveda razpoloženje v DSP) označil kot »enodušno«.
Na tem zgodovinskem soglasju poskuša, se mi zdi, participirati (nočem zapisati »parazitirati«) DSP oziroma tisti, ki ga vodijo, ko oblikuje razglase, pozive, predloge v zvezi s sočasno politično situacijo na Slovenskem in se pri tem obnaša, kot da za njim stoji vse članstvo in ga kot en mož podpira. A to, kot kaže, dandanašnji ni (več) mogoče: kakor je DSP v svojih deklaracijah karseda »enodušno« (in enoznačno) – in to poudarja z bobnečo prvo osebo množine –, pa razpoloženje članstva ni v enaki meri z njim enoglasno, saj se pojavljajo javni ugovori in, kot vem, tudi nekaj zasebnih, kolegialnih opozoril.
Pač: nemara se DSP tega primanjkljaja vendarle zaveda in ga poskuša zapolniti na drug način: vrata poslopja na Tomšičevi odpira somišljenikom, ki niso nujno možje in žene pisateljskega peresa, ampak je med njimi kak neprenehni kolumnist, pa predsednik zunajparlamentarne stranke, pa nekdanji minister in še kdo; ti s svojo ubranostjo pripomorejo, da je unisono za laično uho bolj prepričljiv. (Predsedniku ob boku pa sedi dovčerajšnji kulturni anonimnež, ki s svojimi izjavami smeši samega sebe in žali zdravo pamet drugih.) Tudi kakšna okrogla miza (ali javna tribuna), ki jo priredijo, potem z izborom sodelujočih na njej jamči, da bo vtis o enotnosti brezgrajen.
Nobene težave ne vidim v tem, da skupine enakomislečih izjavljajo karkoli. Zadrega se po mojem prične, ko predsednik in podpredsednik DSP (s somišljeniki) svoje misli izrekata v imenu dosti širše skupnosti, ki jima je resda dala vodstveni mandat, pa ga v okoliščinah, ki so vsaj neobičajne, nista preverila oziroma poizvedela o soglasju. DSP namreč nista le Veno Taufer in Ivo Svetina in ob njima člani upravnega odbora, ampak tudi Tone Kuntner in Drago Bajt in še marsikdo, tudi pisec teh besed. Zase lahko rečem, da bi bil dosti bolj demokratično potešen (in morda marsikdaj vznemirjeno sodelujoč), ko bi bile deklaracije zadnjih tednov podpisane z imeni in priimki oziroma, še bolje, ko bi bilo vsem 336 članom (katerih večina ima gotovo elektronski naslov) omogočeno, da se v dnevu, dveh s svojim javnim podpisom do njih opredelijo. Na ta način bi se izkazovala – marsikdaj divergetna – pluralnost Društva slovenskih pisateljev, ki je njegov normalen sine qua non in ki jamči, da se Društvo slovenskih pisateljev ne bo kdaj razpršilo v različna – strankarsko izključujoča se – društveca. Hkrati pa bi bila to, menim, kar pravšnja oblika »neposredne demokracije«, za kakršno se zavzema Izjava DSP z dne 12. 12. lani. – Kajti ne bi rad gledal dveh plati istega kovanca.
KADAR RJOVEJO VIHARJI
Matej Bogataj
Nikoli nisem bil član DSP, bil sem v PEN in tam kot najmlajši član tudi v upravnem odboru in potem 'zamrznil' članstvo, ko se je naravno iztekala pomoč pisateljem, ogroženim od vojn v soseščini in je novo vodstvo nameravalo podpreti status manjšin čez zahodno in severno mejo. O zadevah sem vedel premalo in tudi sicer je delovanje pametno prevetriti in narediti prostor novi ekipi. Povem zato, da poudarim svoje izrazito outsiderstvo, pogled od zunaj.
Nekaj institucij je, za katere se nam zdi, da jih ne potrebujemo, dokler ne ugotovimo, da jih; urgenca, psihiatrija, skupine za odvajanje, odvajala in podobno. DSP in PEN sta prišla zelo prav pred in v času osamosvajanja, že od vstopa na literarno sceno se mi je zdelo pametno in nujno, da sta se vmešala in vmešavala v turbulentne dogodke doma in v regiji v osemdesetih in devetdesetih. Pisatelji so bili tista civilnodružbena skupina, ki je imela moč in vizijo – in prostor z bifejem –, da je zbrala široko paleto intelektualcev ob premisleku o prihodnosti. Enako se mi je zdela depolitizacija modra odločitev v času, ko je izgledalo, da bipolarnost političnega prostora vsaj približno deluje, čeprav sem takrat kot samozaposleni pričakoval več sindikalističnih, cehovskih pobud, pa je ravno razcepljenost in nekritično navijanje za eno ali drugo stran onemogočalo kakšno bolj udarno in odmevno akcijo. Vendar so številne civilnodružbene pobude ostale, tudi premislek ob delnem odrekanju težko pridobljeni suverenosti, tako da nisem razumel, zakaj so ljudje, čeprav po srcu, če ne tudi po valuti blizu tujim agenturam, napadali v bistvu pacifistične premisleke ob vstopu v oboroženo bratstvo, medtem ko so se oni diskvalifikatorno in militantno tolkli, tudi demagoško, za brezprizivno zavezništvo.
S paranojo podprta aroganca – če ne maščevalnost – političnih elit, dejstvo, da smo obubožali tudi zaradi njihovih neustavljivih apetitov, vse bolj neustrezno ovrednotenje vloge kulture in telebansko, skoraj talibansko vzvišeno zavračanje njene ključne vloge za naš obstoj, vse to so znaki, ki so aktivirali marsikoga. Ga izbezali iz prepričanja, da bodo drugi kaj naredili zanj in izboljšanje njegovega položaja. Tako ali drugače. Danes se mi zdi zadovoljstvo ob obljubljeni vrnitvi samostojnega ministrstva za kulturo premalo, je samo korak v začrtani smeri; če se bo DSP s civilnodružbenimi sateliti zadovoljilo s tistim, kar je bilo tik pred tem, potem je zanemarilo, če ne tudi izdalo tiste, v imenu katerih se mu zdi, da govori. Se mi pa zdi pametno in pogumno, da je z nekaj okroglimi mizami in izjavami ravno DSP pokazalo, da je mostišče med dogodki s konca osemdesetih in današnjim dogajanjem; tribuno v Cankarjevem domu tako vidim kot javno predajanje štafete in pristanek na kontinuiteto civilnodružbenega premisleka in upora. Mogoče bi pa oddal prošnjo za članstvo v DSP, čeprav nisem ravno zbiralec točk zvestobe ali članskih izkaznic?
RESNIČNE DILEME?
Matevž Kos
Moralnih avtoritet je malo, moralistov pa veliko. Težave se začnejo, ko poklicni moralisti sebe in sebi podobne prepoznajo in razumejo kot poklicane moralne avtoritete. Odločitev, da bo nekdo, ko bo velik, pisatelj, ni nujno moralna odločitev in še manj moralno dejanje. Velika literatura brez dvoma govori o velikih etičnih dilemah, a to še ne pomeni, da je pisatelj, ki, recimo, napiše Zločin in kazen ali Potovanje na konec noči ali Menuet za kitaro, v osebnostnem smislu kakšen poseben etični subjekt. Na Slovenskem je ta problem toliko večji, saj imamo, vsaj kar zadeva sodobno literarno produkcijo, na eni strani malo literarnih tekstov, ki bi govorili o velikih moralnih (ali celo etičnih) dilemah, na drugi strani pa veliko avtorjev, ki mislijo, da pišejo takšne tekste. Ker so prepričani, da so avtorji takšnih tekstov, se jim zdi samoumevno, da so moralne avtoritete. Za pisateljsko samozavest to ni slabo, za slavo teksta in za bralski užitek ob njem pa je takšno (samo)prepričanje avtorja irelevantno. A to ni edina zagata: tudi če sem avtor velikega – praviloma polifonega – teksta, ni nujno, da sem zato enoglasna moralna avtoriteta. Ker pa pisci po večini – žal – nis(m)o takšni avtorji, smo še korak stran od odgovora na vprašanje, kdo je »moralna avtoriteta«. Kot bralca me to, ali je neki pisatelj zelo ali prav nič »moralna oseba«, pravzaprav – razen če nisem z njim v privatnih ali poslovnih odnosih – kaj dosti ne zanima. Morda je za njegovo pisanje celo bolje, da je malo bolj nemoralen kot pa moralen. V tem primeru je vsaj od blizu spoznal svojo temnejšo plat – in če jo prepoznava v sebi, jo bo toliko laže uzrl v drugih. Težave pa se pojavijo, če – kot oseba, ki intervenira v javni prostor – na svojo temnejšo plat pozabi in jo, to je še huje, vidi le v drugih. Takšna drža – drža lepe duše, kajpada – je prevladujoča značilnost slovenskega kulturniškega rezoniranja. Njegov najljubši žanr je moraliteta. Bolj je svet umazan, čistejši smo mi, ki to vidimo. Tako preprosta je resnica o slovenski kulturni(ški) laži. Toliko bolj, če današnje družbene antagonizme in razmerja presojamo skoz oči slavnih osemdesetih let 20. stoletja, ko so pisatelji še stali v areni življenja in za plebiscitarne odločitve ni bilo težko najti skupnih imenovalcev, ali pa, tudi to se dogaja, če današnje protestnike razumemo kot neposredne naslednike revolucionarnih upornikov iz let 1941–1945. Takšna zanazajšnja projekcija je ne samo privlečena za lase, ampak z nekdanjimi delitvami posiljuje našo neposredno sedanjost in, ne nazadnje, članstvo stanovskega društva, ki pač ne potrebuje svojega politbiroja. Potrebujemo artikulacijo razlik, ne pa orkestrirane enotnosti in priseg na oltarju skonstruirane zgodovine.
Toliko na splošno. Glede na konkretnejše peripetije okrog DSP v zadnjih mesecih (Izjava, javna tribuna v CD itn.) ni težko ugotoviti, da je aktualno pisateljsko vodstvo sebe prepoznalo kot kolektivno moralno avtoriteto, ki v prvi osebi množine govori »v imenu nas vseh«. Ali je občni zbor, na katerem je bila decembra 2012 sprejeta Izjava, manifestacija neposredne društvene demokracije, pa ni samo larpurlartistično vprašanje – toliko bolj, ker Izjava sama, s klicajem na koncu, govori o večini, ki da je zakon. Ob tem pa se sklicuje ne na kakšno poglobljeno analizo družbenih razmer, ampak kar na javnomnenjske ankete. Od kdaj pa je javno mnenje, da o t. i. moralni večini ne govorimo, naravni zaveznik pisateljev in literature nasploh?
Društvo se je tako hote ali nehote pomaknilo – ali spustilo, kakor vzamemo – na raven asociacij in gibanj, ki na svoje poslanstvo opozarjajo z besedami, s katerimi se poimenujejo: pravičnost, razvoj, odgovornost, solidarnost, napredek. To so kar se le da prazni označevalci. Ste že slišali za kakšno civilnodružbeno asociacijo (kukluksklan in podobne pustimo zdaj ob strani), ki bi se poimenovala Gibanje za krivično družbo, Gibanje za trajnostni propad, Društvo za izkoriščanje človeka po človeku, Združenje za triumf neoliberalizma itn.? Tehle nekaj duhovitosti sem navrgel zato, ker društvena Izjava po eni strani poka od splošnih resnic in angažirane dobronamernosti, po drugi strani pa je obložena s protislovnostmi in nazadnjaško ideološko ropotijo. Nazadnjaško med drugim zato, ker zvečine gleda nazaj – iz realnosti grenke demokratične starosti in njenih sedanjih frustracij v minulo živahno mladost, v leto '68 ali celo v iluzije samoupravnega socializma, ob tem pa (svoja) ideološka prepričanja ponuja kot univerzalno resnico slovenskega tukaj in zdaj. Vse to ne pomeni, da Izjava DSP govori samo o neresničnih dilemah. Natančneje rečeno: dilem sploh ne pozna, ampak same gotovosti. A ravno ob takšnih gotovostih, ki pokajo od ideoloških predsodkov in votlih gesel, se odpirajo resnične dileme, pomembne za prihodnje delovanje DSP, s tem pa tudi za vztrajanje drugih in drugačnih članov v DSP.
Pa še to. Morda bomo o aktualnem družbenem brbotanju čez čas brali kakšne literarne tekste, ki bodo izmerili pravo globino in plitvino tega »zgodovinskega dogajanja« – z raznoraznimi deklaracijami in izjavami ter osebnostnimi metamorfozami in akrobacijami njegovih akterjev vred. Ti teksti bodo nastali seveda mimo Društva, mimo novega starega ministrstva za kulturo in njegovega programiranja »kulturnega razvoja«, mimo te ali one koalicije, vstajniške tribune, republikanske čajanke, zborov za publiko itn. Čakam(o) torej na pisanje, ki bo upravičilo pravi pomen treh besed, ki jih označuje kratica DSP.
Z eno besedo: kot poklicnega bralca, ki tu pa tam tudi kaj napiše, me bolj kot to, kar aktualno vodstvo DSP avtoritativno, a ne vselej avtorizirano v prvi osebi množine izjavlja o tem in onem, vznemirja to, kar njegovo članstvo (in nečlanstvo) – v ednini, seveda – v literarnem smislu prebojnega, radikalnega, inovativnega itn. napiše. Nič manj pa tudi, česa vse ne napiše.
REFLEKS NEKDANJIH ČASOV
Dušan Merc
Izjava Društva slovenskih pisateljev v podporo protestom izkazuje samo eno možnih razumevanj dogajanja v slovenski družbi. To razumevanje je utemeljeno v velikem precenjevanju lastnega pomena. Temelj Izjave je, vse v smislu DSP, literarna fikcija, ki lahko obstaja samo kot literatura in nič drugega. To ni politični pamflet, to je zgolj samorazgaljenje, ki hoče na valovih dejanj drugih stopiti v neko čudaško politično korito.
Izjava nakazuje razočaranje nad slovensko družbo, češ, odkar smo v večstrankarskem sistemu in v samostojni državi, naj bi pisatelji pluli po mirnem morju in sanjali sladko-mokre sanje o pravični in bogati družbi in osebnem pomenu, vendar pa temu ni tako. Nedvomno je res, da se sanje literatov nikoli in nikdar ne uresničijo in se tudi ne smejo uresničiti. Obstajajo le kot literatura in kot eden od možnih svetov. Z neposredno konkretizacijo bi realizacija sanj vodila v bedo in kaos. In to bi se zgodilo tudi ob realizaciji zadnje Izjave DSP.
Izjava dokazuje, da so bile tudi v času Jugoslavije (da bi se ne obremenjevali preveč s komunizmom, socializmom itn.) pisateljske besede in dejanja samo sanje. In dokazuje tudi, da DSP tudi takrat ni razpolagalo z ničemer drugim kot s sanjami. Realizacija konca Jugoslavije in vse ostalo … ni stvar DSP, dogodki so bili drugačni in so se odvijali drugod.
Sedanja Izjava temelji na občutkih in žal zveni, kakor da bi bila glasilka užaljenosti, prikrajšanosti in nemoči, da pisatelji nismo zraven (pri bogatenju, moči, oblasti itn.) osebno in kolektivno. Izjava je tudi refleks nekdanjih časov, ko smo bili vsi lastniki vsega. Da bi bila zadeva še bolj literarna, se sestavljavci sklicujejo celo na narodnoosvobodilni boj. Tudi prav – vendar danes k sreči nikjer na obzorju ni nobene vojne, obstaja samo gola in preračunljiva politika, in demokracija, kar je vseeno nedvomno boljše od kakršnekoli vojne. V Izjavi je mogoče videti vzporednico z izjavo Osvobodilne fronte, ki bi jo takrat podpisal, in za nazaj tudi, če je treba, za sedanji čas pa so vzporednice pač prisiljene in nepravične, puhle, demonstranti na ulici pa se seveda ne morejo primerjati s silo, ki naj bi osvobodila slovenski narod … Hvala bogu.
Naivnost Izjave DSP kaže na žalostno dejstvo, da naj bi bili demokracija in politika za pisatelje pač samo ošabna osebna politika politikov, delovanje prikritih egoistov in pokvarjencev, predvsem pa nesposobnežev. In verjetno je bilo najpogosteje tako. Ampak to ni stvar Društva slovenskih pisateljev.
Pisateljsko delo, vpliv in ostalo (karkoli kdo želi) obstaja drugje, je drugačno in predvsem – težko kdaj doseže ulico. Demokracija, pa tudi sama politika, ni predmet literature in pisateljev neposredno. Seveda imajo pravico zasebno ustvarjati tudi vzporedne svetove, če si to že želijo, osebno lahko podprejo kogarkoli pač hočejo. Velika pravica v demokraciji pa je, da lahko svoja stališča tudi javno objavijo, saj ta privilegij izvira iz demokracije neposredno. Tokrat ji v nekem skupinskem nastopu (kar seveda tudi ni imanentno pisateljska drža) z izjavo oporekajo in jo zanikujejo.
NEKAJ HISTORIČNIH OPOMB IN JABOLKO, KI PADE DALEČ OD DREVESA
Matija Ogrin
Čeravno je o kompleksnih problemih težavno govoriti v kratkih besedah, se mi zdi k polemiki o družbenem angažmaju pisateljev smiselno dodati nekaj historičnih opomb.
V medijskem blišču posredovana izjava DSP je ustvarila vtis, kakor da celoten pisateljski »stan« podpira proteste proti vladi in jo želi strmoglaviti. Mrgolelo je naslovov, kakor Pisatelji se pridružujejo zahtevam po odstopu vlade. To je bilo kajpada demagoško. Ne merim le v to, da so bili nekateri člani DSP drugačnega mnenja. Kdor namreč družbeno nastopa kot slovenski pisatelj in se pri tem sklicuje še na državotvorno vlogo slovenske literature, bi moral morda upoštevati, da so slovenski pisatelji delovali že mnogo pred njim, in biti nekoliko skromnejši pred njihovim delom. Prvi slovenski pisatelj je bil Trubar, ki je hotel oznanjati »pravo krščansko vero« in je ob tem, ne da bi sprva hotel, ustvaril slovenski knjižni jezik. Pisatelj je bil, denimo, Janez Krstnik Svetokriški, saj je pisal imenitno pridižno ali retorsko prozo. Pisatelji so bili koroški bukovniki, ki so slovenili ter predelovali mdr. baročna besedila o Jezusovem in Marijinem življenju, bogata s tedaj že preganjanimi srednjeveškimi izročili. Pisatelj je bil avguštinec Marko Pohlin, pisatelj je bil frančiškan Valentin Vodnik, pisatelj je bil Prešernov prijatelj duhovnik Jernej Levičnik, čigar lepi pesniški rokopisi so bili večidel uničeni, itn. Dolga je pot, preden pridemo šele do Levstika; in na nji so skoraj sami duhovniki.
Kdor se šteje za slovenskega pisatelja, bi morda moral svoje besede vsaj nekoliko premeriti tudi ob misli na svoje predhodnike, katerih sadove uživa. Mnogi pisatelji verjetno mislijo, da nimajo predhodnikov in da so prisijali na naše nebo kot supernove. Toda astronomi nas poučijo, da tudi velike zvezde nastanejo iz male bele pritlikavke. Jezikoslovci povedo, da je škof Hren z uvedbo knjižnega jezika protestantov v katoliške bogoslužne knjige rešil slovenski knjižni jezik za domala dve stoletji. Vsi poznamo krilatico, da naj bi Prešeren ustvaril slovenski pesniški jezik. Seveda je jezik vrhunsko pesniško uporabil, toda visok knjižni jezik je našel že ustvarjen v Japljevem prevodu Svetega pisma, o katerem je Gspan zapisal, da je bil tako epohalnega pomena kakor Dalmatinova Biblija v svojem času. Pot kulture – ali bolje, omike – ima svoje zakonitosti, kontinuiteta je gotovo ena od njih.
Tudi slovenska država ni nastala le iz take ali drugačne civilne pobude osemdesetih let. Rodila se je v dolgem kulturnem procesu in seštevku brezštevilnih silnic, ki jih ni mogoče misliti brez temelja dolgih stoletij krščanske kulture vse do Trubarja in Brižinskih spomenikov. Sled človeka je dolga, spomin kratek.
Ta duhovni in kulturni proces se je, če se ozremo na politično prizorišče, v naši sodobnosti najbolj udejanjil z nastopom Demosa in strank slovenske pomladi. To zapišem kljub raznim pridržkom in pomislekom. Pisatelji v vodstvu DSP so se s svojimi izjavami po mojem mnenju dokončno odtrgali od duha Demosa in slovenske pomladi ter de facto – glede na realne učinke – podprli združbo mogotcev z botri iz totalitarnega sistema, katerih predniki so sedeli v Centralnem komiteju in katerih predhodniki so ukazovali množične pomore. Kaj je temu obratu vzrok, je vprašanje, ki bi zahtevalo svojo monografijo. Je sploh bil obrat? Brez dvoma smo s tem simptomom prav v srčiki razklane, shizoidne slovenske sodobnosti. Po vsem dolgem, trudapolnem procesu samo-zavedanja slovenske kulture, ki se je politično vsaj deloma izrazil v slovenski pomladi, se ti pisatelji obrnejo in reakcionarno zakorakajo v utopično socialistično preteklost. Zelo poučno. Zdi se, da se ti pisatelji s tem ločujejo od stoletnega razvojnega procesa slovenske kulture – v določenem pogledu so se obrnili proti nji. Tak upor proti naravnemu poteku stvari je jalov. Zato bi rado takšno jabolko padlo čim bolj daleč od drevesa. Jablana, kakor jo sam razumem, je s tem ranjena; vendar njeno življenje ne priteka iz jabolk, temveč iz korenin.
»PROJEKT SLOVENIJA« NA DELAVNICI KREATIVNEGA PISANJA
Mojca Pišek
Kakega posebnega nelagodja ob opazovanju, kako štorasto se po javnem prostoru gibljejo nekateri stegozavri slovenske civilne družbe, ne čutim. Take in podobne neprilike se mi zdijo čisto pripravne kot povod za nizanje duhovitih opazk. Vsaka resna polemika z zahtevami DSP je lahko kvečjemu vaja v slogu, manj v vsebini. DSP kot vsem ostalim družbenim subjektom priznavam neodtujljivo pravico do tega, da se motijo, da ne zmorejo razumeti in da posledično ne morejo zares pomagati. Pa DSP sploh ni družbeni fenomen sam zase, entiteta, ki ne bi perfektno padala v kalupe sistema. DSP je »kulturna« manifestacija sistema in njegovih institucij, ki več ne služijo sodobnemu državljanu in mu bodo služile vedno manj. Da bi na tem mestu sugerirala rešitve, se komaj spodobi.
Sploh ko ne manjka načinov in modelov za odgovorno državljansko participacijo. Kot pripadnica »pišočega razreda« imam to srečo, da lahko načela odgovornosti za skupno dobro udejanjam v vsakodnevnem praktičnem delu. Pri katerem brez pridržkov ugotavljam, da premore analiza ali komentar kakega novinarskega kolega več državljanske odgovornosti, kot je premore celotna kariera marsikoga od tistih, ki družbene mehanizme soustvarjajo in jih pomagajo poganjati. Rojenim nekako po letu 1970 nam je pri družbeni participaciji nasploh lažje, saj družbe, ki ne funkcionira in bo funkcionirala vedno slabše, nismo pomagali soustvarjati in je – govorim zase – ne pomagamo soustvarjati. Torej nam ni treba iskati vseh tistih neprebavljivih in nemogočih izgovorov, zakaj spremembe niso možne.
Na delu pa so seveda tudi razne literarnokritiške deformacije. Razumem marsikaj, tudi globoko zamrznjene strukture, nepripravljene na toplejše temperature, in samopomilovanje celotne politične kaste. Razumem, kako težko jim mora biti priznati, da je šla ideja parlamentarne demokracije in celoten »projekt Slovenija« v njihovi izvedbi celostno v franže. Sporočilo državljanskih gibanj in dogajanj zadnjih mesecev je mogoče strniti v povsem jasno sporočilo, da je cela generacija aktivnih državljanov temeljito zavozila. Ja, prav vi.
Konkretno? Predlagam pisanje nove zakonodaje na skoraj vseh področjih po principu javno sofinanciranih delavnic kreativnega pisanja. Prijavnine ni, dobra volja zainteresiranih zaželena.
NEPRIPRAVLJENOST NA SOOČANJE Z RESNIČNOSTJO
Brane Senegačnik
Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja sem velikokrat pisal o tem, da je demokracija smiselna samo v družbi, v kateri obstaja demokratična kultura. Skrajno poenostavljeno povedano sem hotel reči tole: če je politika del kulture, ji slednja postavlja meje in ji obenem lahko daje smisel, »vsebino« in jasnost; kultura, ki upošteva to, da živi v konkretni zgodovinski polis, pa je odgovorna in avtentična oblikovalka družbene resničnosti. To mojo misel so pesniki, pisatelji in premišljevalci literature večinoma zavračali, včasih polemično, kdaj celo napadalno, skoraj vedno pa z zelo bledimi relativističnimi in moralističnimi argumenti ali celo povsem brezmiselno. To je bil čas, ko so sijale zvezde demokratičnega formalizma in je tedaj vodilna politična sila, LDS, tako praktično kot simbolno uveljavljala grobi neoliberalizem. Apolitičnost je bila oportuna, konformna drža. »Možnost nove totalitarne ideologije je neločljivo povezana z relativizmom; ta nereflektirana, politično korektna apolitičnost je morda preludij h koračnici, ki bo spremljala prihod novega boga,« sem pisal takrat.
Danes, približno dvajset let po tem, po trgih vihrajo zastave z rdečimi zvezdami, DSP pa je napisalo »prelomno« izjavo, v kateri se skoraj vsi stavki končujejo s klicajem; v kateri so same trditve in ni tako rekoč nobenega argumenta; ki je tako nabita s politično strastjo, da v njej ni najmanjšega prostora za misel: po črno-belo naslikani družbeni stvarnosti namesto individualnega človeškega glasu, ki nagovarja druge posameznike, doni monolitni »mi«. »Naša odločitev [o človekovi usodi] je neizogibna kot smrt. Pri tem je nepomembno celo, ali je česa kriv ali ne,« je zapisal eden od velmož KOKS, s katerim je DSP vsaj v očeh javnosti tako rekoč zraščeno. To so pravzaprav besede boga, morda ne novega, a zagotovo hudega boga. Ali pa se morda motim in so v resnici tehten prispevek sodobnega slovenskega intelektualca k analizi družbene resničnosti in širjenju humanističnih idej? Časi so se spremenili, ni dvoma, nekaj pa je le ostalo: strastna nepripravljenost, da bi se soočili z resničnostjo, pa naj gre za zgodovino ali kulturo.
Državna televizija je med skrbnim spremljanjem vseljudskih vstaj v kamero ujela tudi nekega mladega, simpatično okroglega fanta z rdečo zvezdo na kapi; ko so ga vprašali, zakaj jo nosi, je rekel, da zato, ker je simbol delavstva in kmetstva. Imeniten prizor, kakor iz kakšne rahlo črno obarvane, duhovite družbene satire – kakršnih pa na Slovenskem žal ne snemajo! A bolj pomembno je, da zelo podobno ignoranco ali sprevrženost zgodovinskih dejstev in kulturnih pojavov praviloma srečujemo tudi v besedilih in nastopih prvovrstnih intelektualcev, tudi svetovnih zvezdnikov. Njihove razprave, pogosto učene in v marsičem prodorne, v neki točki »odstopijo« od realnosti in ne »tesnijo« več; praznina med besedami in realnostjo se postopoma poveča tako, da izgubijo relevantnost. Posledica je, da jezik tu nič več ne pomeni: mogoče je reči vse, zato ni mogoče ničesar povedati. Naše življenje se zdi obenem kafkovski splet norosti in bolečine, shakespearska komedija zmešnjav in ionescovsko absurdna učna ura. Takšna družbena mutavost je težava, ki zagotovo zadeva politiko, a jo nič manj gotovo tudi presega; najbolj od vseh bi morala vznemirjati tiste, ki tako rekoč »živijo v jeziku« – pisatelje. Kako težko leži na srcu sedanjemu vodstvu DSP – pa najbolje ve in pove ono samo.
GOSPODA, TA ODER NI (VEČ) VAŠ
Andrej E. Skubic
Subjektiven bom: a to zato, ker mislim, da je treba izpostaviti, da je DSP združenje različnih subjektov. Da je to naravno. Narobe bi si bilo izjave Društva predstavljali kot monolit; niso tako mišljene. Upam pa, da imamo nekaj skupnega. Pri dogajanjih, ki so zdaj razburkala vodo, sem imel nekaj minimalnega zraven, zato bom tudi oseben. Mislim pa, da je DSP pri svojem vključevanju v protestniško dogajanje naredilo dve napaki, ki sta se izšli v tretjo.
Razvpito Izjavo DSP ob protestih sem na občnem zboru podprl, čeprav nerad. Podprl, ker se mi je zdelo nujno, da se DSP ob dogajanju vsaj nekako izreče; nerad zato, ker se mi je zdela narobe zastavljena. To sem Ivu Svetini po zboru povedal: DSP bi kot društvo politično heterogenih članov moralo podati kratko, jedrnato izjavo, ki bi zadevala bistvo protestov: to so zahteva po poštenju, dostojnosti, proti hujskaški, narcistični, lažnivi, skorumpirani politični kliki. Zahteva po prečiščenju in pomlajenju prizorišča. Izjavo, v kateri bi se lahko prepoznali vsi razmišljujoči člani, ne glede na volilne preference. Namesto tega je nastal dokaj poetično dolgovezen, a strupeno konkreten tekst, s katerim se vsebinsko osebno sicer strinjam (nisem ljubitelj glavnega zastrupljevalca slovenskega političnega prostora), ni pa se mi zdel pravi za dani trenutek, ko bi bilo treba izčistiti osnove.
Hočem reči: očitki Draga Bajta, da je izjava DSP, ki je nazorsko heterogeno društvo, strankarsko pristranska in marsikje idealistična, so upravičeni, čeprav se z njegovim razumevanjem protestov ne strinjam. Mislim, da sta naravo protestov zgrešila tako on kot Ivo.
Ivo me je po občnem zboru prav zaradi mojih pripomb (zakaj se ni oglasil Bajt?) povabil k sodelovanju pri nadaljnjih aktivnostih, organizaciji odprtih okroglih miz v DSP in Cankarjevem domu na pereče teme. Ideja se mi je zdela krasna, saj je protestniškemu gibanju, dotlej prek Facebooka organiziranemu zelo kaotično, naivno, manjkalo prav to: prostor, kjer bi bilo mogoče osebno, iz oči v oči, a hkrati javno artikulirati ideje spričo strokovnjakov za posamezna področja (ustava, gospodarstvo, mediji itn.). Kolikor sem razumel na sestanku par dni pozneje (bilo nas je peščica, dva »mlajša«, od upravnega obora le Ivo), bi bili forumi namenjeni protestnikom in »novim obrazom«, ki jih ne srečaš za vsakim vogalom: mlajšim področnim strokovnjakom, sploh tistim, ki jih protestniki izpostavljajo kot nekontaminirane, zaupanje vredne. Če ponazorim: za razpravo o pravosodju in ustavi Teršek, Cerar in še kdo, bil pa sem izrecno proti predlaganemu Ribičiču, ki je vendarle star politik. To se mi je zdelo pomembno; zdelo se mi je, da se je Ivo z mojo utemeljitvijo strinjal. Kako je nazadnje na prvem forumu – o ustavi – izpadlo? Vemo.
Obstajajo ljudje, ki so že sami po sebi sporočilo, in nekdanji predsednik Zveze komunistov je – ne glede na svojo strokovnost – prav gotovo eden od njih. Krasna popotnica! Sploh pri društvu, ki operira s simboli. Potem se zares zdi, da vzpostavljamo nemogočo povezavo (kot jo v glavi dela Bajt) med »antiglobalisti, ki taborijo pred borzo,« in strankami tranzicijske levice. (Oprosti, Drago, a sklepanje, da so »antiglobalisti«, podpihovani od radikalnih docentov Fakultete za družbene vede, psevdonim za tajkunsko psevdolevico – tega ne kupimo, čeprav se zdi kot udobna bližnjica.)
A to se je le nadaljevalo. Forum o medijih je potekal v času, ko so razpravo res zahtevali nekateri člani Društva, ko je vrelo v programskem svetu RTV, ko je bila aktualna prodaja Večera, ko bi pričakovali sodelovanje strokovnjakov in insajderjev. Kaj smo dobili? Štiri stare protijanševske publicistične mačke, s katerimi se osebno nazorsko mogoče ujamem, a so omniprezentni kot Janša sam: razen insajderizmov o odpuščanju Karbe niso povedali ničesar, česar ne bi v kolumnah brali vsak dan! Je bil to forum, kjer bi informirani ljudje (npr. člani programskega sveta RTV, uredništev ali nadzornih svetov časopisov, primerjalni medijski teoretiki) koga izobrazili, povedali nove ali manj znane reči – kar bi pričakoval od foruma, ki ga organizira »ugledno, staro društvo s tradicijo«?
Za moje pojme (pri nadaljnji organizaciji nisem sodeloval, opravičila so popolnoma banalna, a mislim, da tu zapisano ne škodi ugledu DSP) je bil vrh slabe organizacijske presoje javna tribuna v Cankarjevem domu. Spet: ne zato, ker se ne bi strinjal s povedanim. Za omizjem so sedeli ljudje, ki jih cenim, ki jim nihče ne bi mogel očitati, da se niso oglašali že prej (čeprav pred začetkom protestov njihove besede niso bile tako opažene), a le: kaj res noben od organizatorjev ni mogel vnaprej vedeti, da bo prva asociacija vsakogar, ki bo to zagledal na odru, »zbor geriatrikov«? Oglaševan je bil forum protestniških skupin, načelovali pa so mu zlajnanci! Je sploh mogoča hujša protireklama za mlada gibanja, kot da se jim na čelo nalepi pokroviteljsko nastrojene sedemdeset- do osemdesetletnike? Ki so bili eksplicitno angažirani v različnih strankah in/ali kandidaturnih kampanjah? Spomenka Hribar je ena tistih, katerih razmišljanje že desetletja spoštujem, toda ali se (vsaj njej sami) ne zdi, da posedanje za »predsedujočo mizo« pomeni uzurpacijo in iznakaženje gibanja, ki je v temelju »grassroots«? To služi edino enemu samemu: blodni propagandi desnice, da so zombiji »zarota«. In sicer leva zarota – »starih, preverjenih udbašev«!
Gospoda, ta oder ni (več) vaš. Ste referenca, ste podpora, vzeta na znanje, ne pa obraz. Lahko ste infrastruktura, ne pa glas.
In končno smo pri še najbolj neslavni epizodi vključevanja DSP v zimski vihar: temu, da je DSP konstruktivno nezaupnico vladi pričakalo z menda že pripravljenim predlogom Vlada Žabota za kulturni resor. Še zdaleč nimam nič proti Vladu: je eden tistih, ki jih vedno rad srečam. Sicer je iz razlogov, ki mi jih je ob zadnjem srečanju povedal sam, med bolj nepričakovanimi ljudmi, ki bi jih videl v funkciji ministra, a ne govorim o tem. Problem je, ker je DSP s tem le izpolnilo pričakovanja škodoželjnežev, ki so ves čas trdili, da si kulturniki ne želijo drugega kot stolčke. Vlado je sicer vstajnikom na Facebooku nemudoma poslal »opravičilo«, da kandidaturo razume kot »začasno funkcijo« v prehodni vladi za »zavarovanje interesov«, a vseeno: kaj zares nihče od odraslih v odboru DSP ni mogel predvideti, da to ne samo v očeh agitpropa SDS, ampak tudi v očeh vstajnikov ustvarja vtis, da vstaja dejansko pripada nekomu drugemu, ne njim? Da bodo zaradi tega vstajniki morda že v naslednjem koraku nosili transparente: »DSP, gotof si«? Ali tudi upravni odbor DSP misli, da so se zimski protestniki zbirali zato, da bi ustoličili vlado Pozitivne Slovenije, Socialnih demokratov in Desusa? Za moje pojme je vpletanje v to kolobocijo neverjetna blamaža društva, ki bi moralo predvsem ponujati prostor artikulacije, informiranja, refleksije, nikakor pa ne aktivno promovirati mehanizmov politične klike in se ponujati kupčijam. Celo nekdanja Zveza socialistične mladine Slovenije se je leta 1988, ko je demonstrantom za osvoboditev Janše iz vojaškega zapora ponudila formo svoje »javne seje«, zadovoljila z enim samim stavkom Jožefa Školča: »Otvarjam javno sejo,« in se v naslednji sekundi umaknila z odra. Ni uzurpirala protestov: le postavila je oder, na katerem se je v nadaljevanju vsakdo profiliral sam.
Kaj bi bilo zame pravilno obnašanje Društva slovenskih pisateljev v viharnih časih? Nujno angažma. Ob nekaterih problemih v zadnjih dvajsetih letih smo se oglašali, ob marsikaterih ne, a vsakič, ko se oglasimo, bi se morali s trdnim, nedvoumnim stališčem, ob katerem bi se lahko poenotili vsi humanistično opredeljeni ljudje. Vsi člani. Ne bi se smeli kot društvo opredeljevati proti posameznikom ali za posameznike. To je parcialno in trivialno. Morali bi biti sposobni organizirati forume, na katerih bi se brusila nova stališča. (Ne mislim na idiotizme, da bi morali na soočenje vabiti IN Vlada Miheljaka IN Boštjana M. Turka; za sejemske bizarnosti skrbijo Požar, Vodušek in Slak.) Mislim na forume ne dovolj slišanih glasov. Mislim na tribune, s katerimi bi bila zadovoljna tako Ervin Fritz kot Tone Kuntner, tako Katja Perat kot … ma, ne vem; tribune razmišljujočih ljudi, ki ne rišejo samo osebnih fantazem drug drugega. Tistih, ki so odrasli po Kučanu in Janši oziroma mimo njiju.
Samo tako bi DSP pokazalo svojo zavezanost iskateljstvu, ustvarjalnosti in svobodi.
NELAGODJE REFLEKSIJE
Matjaž Zupančič
Zanimivo je neko nelagodje, ki ga protestno gibanje – in tega je treba strogo ločiti od civilnih »undercover« zborovanj političnih strank – vedno bolj povzroča sočasni refleksiji. Kot da so vsi za in hkrati tudi ne; vsakemu nekaj manjka ali mu je česa preveč; vsak bi nekaj dodal ali odvzel, da bi protesti ustregli nekemu vzorcu ali peljali k določenemu cilju. Kot da bi se moral nekdo, ki od začetka stoji na ulici, ne glede na svoj socialni in družbeni status – ali pa prav zato – »samokritično« vprašati, če nenadoma ne kvari funkcije in »estetike« protestov, ki jih je sam začel. Res je prav nasprotno: če je v čem moč novega gibanja, je natanko v tem, da je prešilo socialno in politično dimenzijo s performativno (kulturno) in teoretsko (interpretativno). Zato je predvsem pomembno, da se protestnemu gibanju (prekmalu) ne odvzame duha, se ga instrumentalizira in začne prevajati v dnevno politiko. Strah, da protesti nimajo pravega učinka, je odveč: radikalno so prevetrili družbeno klimo, odprli ventile in spustili kisik v že povsem zatohlo in zaprašeno državo. Zato ni prav nobene potrebe in nobene panike, da se hiti; nobene škode ne bo, če v par tednih ne nastane nova politična stranka s svojimi vodjami. Problemi, na katere opozarjajo protesti – in Izjava DSP je konsistenten del teh protestov – so globlji in se dotikajo manir aktualne politične elite samo v enem segmentu. Jasno, v tem so zahteve brutalno jasne in logične tudi slepemu človeku: mencanje in sprenevedanje ob eklatantnih primerih korupcije, nepotizma in smešenja pravne države, ki gre v sam vrh politične elite, resnično vzbuja vtis, da je rešitev samo še ulica. A prav v tej hitri rešitvi je lahko tudi problem: nobenega zagotovila ni, da se cela zgodba ne bo spet ponovila. Zato je potreben uvid v tisto vsebino protestov, ki želi problematizirati globlje vzroke in se ne samo soočati s posledicami. Resnični potencial množičnih protestov je v zahtevi po novem, radikalno svežem in drugačnem premisleku o ključnih razlogih za deviantno stanje družbe, njene politike in ideje skupnega dobrega sploh. Če bo to ostalo v igri, potem se ni bati, da bi protesti izgubili smisel. Nasprotno – samo v tem primeru bodo sploh (p)ostali začetek novega.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013