Cajtgajstovski razbiralec cajtgajsta
Peter Sloterdijk: Srd in čas. Politično psihološki poskus. Prevod Slavoj Šerc, spremna beseda Bojan Žalec. Študentska založba, zbirka Claritas, Ljubljana 2009, 347 str., 29 €
17. 11. 2010
Peter Sloterdijk je za številne eden največjih sodobnih nemških filozofov, »strahoten erudit«, vsekakor eden najbolj media-friendly filozofov našega časa (je voditelj televizijske oddaje Filozofski kvartet), poleg tega zagrizen kulturolog, publicist in vodilni diagnostika časa: cajtgajstovski razbiralec cajtgajsta, ki zdaj tudi notorično razglaša konec nemške kritične teorije. Njegova v slovenščino že četrta prevedena knjiga Srd in čas. Politično psihološki poskus (v izvirniku Zorn und Zeit), ki je izšla leta 2006, je že postala bestseller.
Naslov knjige je seveda (kar preveč) jasna aluzija na Heideggrovo Bit in čas. Že od tod bi lahko sklepali, da nas bo avtor skušal prepričati, da v evropski zgodovini nismo pozabili na bit, ampak na srd, bes, maščevanje. In veliko se ne bi zmotili, kajti Sloterdijk izrecno pravi, da je ta »momentum gibanja v prihodnost, ki ga kratko malo lahko razumemo kot surovino zgodovinske razgibanosti«. Podnaslov vendarle precizira, da tu ne bomo priča niti spekulativnim globinam Duha niti bitnozgodovinski historiozofiji, ampak psihopolitični raziskavi evropske zgodovine oziroma, drugače rečeno, svetovni zgodovini srda (ali besa, jeze, togote, sovraštva, maščevanja – Sloterdijk ni dlakocepec, vse to je zanj tako ali tako eno in isto). Knjiga se tako kot Adornova in Horkheimerjeva Dialektika razsvetljenstva začne pri Homerju, samo da tu ne gre za genezo razsvetljenske instrumentalne logike, ki pripelje v Auschwitz, ampak za thymós, srd (Zorn), ki se najbolj razdivja šele v 20. stoletju z izbruhom komunističnih revolucij. Prva beseda v evropski literaturi je prav »jeza«. Iliada se namreč dobesedno začne takole: »O jezi zapoj, boginja, Pelida Ahila.« Gre za herojski srd, ki ni profan afektiven proizvod človeka, ampak božanski furor, ki ga navdihujejo bogovi in tako junaku podelijo nekakšno poltranscendenco. Toda Sloterdijk v resnici nima posluha za antične »transcendentalije«, ampak povsem klišejsko, v oguljeni marksistični maniri, v ozadju religioznosti odkriva medialno oziroma kar instrumentalno medijsko logiko. Tako herojski srd v konstelaciji bog – junak – rapsod zanj pomeni »prvo učinkovito medijsko povezavo«.
Pri Platonu, ko naj bi se arhaična grška junaška psiha že pomeščanila, homerski srd (ménos) zvodeni v thymós, ki pomeni negovanje moškega poguma, srčnosti, ponosa in samopotrjevanja v grški polis. Tu šele zares stojimo na začetku evropske psihopolitike, saj je arhaični junaški svet preveč oddaljen od moderne evropske zavesti, da bi ga jemali resno. In tu se že izkristalizira temeljno gonilo sloterdijkovske zgodovine, opozicija med timosom, ki predstavlja bes kot voljo do moči, časti, ponosa, uspeha in samopotrjevanja, ter erosom, ki ga je nekoč razširjalo krščanstvo, danes pa psihoanaliza, in ki favorizira poželenje in užitek, ki se danes investira zlasti v potrošništvo. Skratka, Sloterdijk med vrsticami predlaga, da je treba tradicionalni par thánatos (ljubezen – smrt) zamenjati s thymós (ljubezen – srd), in tako se nam bodo odprle oči: zgodovino in sodobnost bomo uzrli v novi luči. Gre za novo preobleko marksovskega boja med kapitalom in delom? Sloterdijkovo branje s filozofskozgodovinskega stališča nikakor ne prinaša nič novega, še več, njegova vizija celo zaostaja za vizijo njegovega filozofskega očeta Adorna.
Najbolj simptomatično je Sloterdijkovo branje krščanstva, ki je – vsaj kar zadeva psihopolitiko – tudi najdaljše obdobje zahodne zgodovine, razteza se od pozne antike do francoske revolucije. Tu je njegova psihopolitična matrica binarne opozicije med erotiko in timotiko najbolj srdorita, vulgarnomaterialistično klišejska in seveda tudi tendenčna: treba se je dokončno osvoboditi »bigotnosti krščanske antropologije«, ki neogibno vodi k človeku kot konzumirajoči živali. Bralec se seveda njegovih feuerbachovsko-marksističnih razlag, podkrepljenih z nekaterimi ničejanskimi pikanterijami, hitro naveliča. Sloterdijk namreč v krščanstvu, konkretneje, v judovsko-krščanski apokaliptiki vidi genezo metafizične banke srda. Plemeniti antični timos se tu diabolizira v Božjo jezo (orgé); temu primerno je bilo treba iznajti vse tipične krščansko-eshatološke mučilne naprave, kot so hudič, poslednja sodba, pekel, vice. Povrhu vsega je srd oziroma maščevanje še z erotično pokvečenostjo projicirano oziroma odloženo v večnost. Vse to ni nič drugega kot – tako v vulgarnomarksistični maniri, do slabosti obrabljeni, ki je že blizu gostilniškemu čveku, Sloterdijk – abstraktna projekcija vse preveč človeških resentimentov. Pri tem pa, da ne bi zvenel tako zastarelo, s pridom uporablja aktualistično metaforo nemonetarnega bančništva. Kapital, ki ga razvija Cerkev, ni toliko kulturni oziroma duhovni, kot psihopolitični kapital srda in maščevanja. Psihopolitična logika je bančniška logika. To je tudi teza knjige. Da gre tu kljub esejistično bleščeči prozi – ki jo zaradi ponekod okornega prevoda, pa tudi površne stave (skoraj na vsaki drugi strani so napake, moteče je zlasti umanjkanje presledka med besedami) v slovenščini nismo mogli zares užiti – za banalni ekonomizem (logika zgodovine je analogna logiki kapitala), je najbrž vendarle na dlani. Kljub izvirni zamisli o raziskavi srda v evropski zgodovini – zahodna filozofija je res redko tematizirala srd – je davek, ki ga zaradi nereflektiranih podležečih marksističnih obrazcev plačuje Sloterdijk, velik. Prepričevalno moč ima knjiga po eni strani zato, ker živimo v času, ko se večini zdi, da vse lahko razložijo posamezne znanosti oziroma stroke (naravoslovne ali družboslovne in humanistične), po drugi strani pa so takšne razlage tako ali tako pisane na kožo širšemu občinstvu, ki na vsakdanji, praktični ravni zavedno ali nezavedno verjame v »ontologijo« vulgarnega marksizma – od tod verjetno tudi priljubljenost našega filozofa.
Sloterdijkovo zgodovinsko »španciranje« nas potem ob bežni omembi francoske revolucije, ki odpre novo zgodovinsko poglavje, nekakšno posedanjenje poslednje sodbe – Božji srd je treba aktivirati zdaj –, zanese naravnost v krvavo 20. stoletje, ko srd pride do svojega pojma. Psihopolitično logiko so najdosledneje razvile revolucije 20. stoletja. Zlasti levica je s timotičnimi vložki svojih strank (srd nezadovoljnih množic) uspešno prigospodarila velike oblastne dobičke in seveda velike timotične premije (fašizem in nacionalsocializem tako ali tako na »desno« figurirata kot preslikan leninizem). Sloterdijk je kljub vsemu dober pripovedovalec in v teh poglavjih je to najbolj otipljivo. Zna nam postreči s prepoznavno ironijo, ponekod tudi s sarkazmom in številnimi konkretnimi primeri, ki jih večinoma zajema iz novejših raziskavah na kakem področju. Bralec se veliko pouči o »nesveti trojici« komunizma, namreč o Leninu, Stalinu in Mau. Analiza se sklene z ugotovitvijo, da sedanje postkomunistično stanje znova favorizira erotiko, ki se kaže zlasti v pasivnosti, političnem begu v sredino, konzumerizmu in splošni pasivnosti. Tudi tu je Sloterdijkov nauk isti: samo timotična logika (oziroma logika opozicije erosa in timosa), ki je logika nemonetarnega bančništva, lahko najbolje razloži vse te fenomene.
Sklepni akord knjige zazveni predvsem z besedo vaja (Übung), ki že napoveduje avtorjeva najnovejša razglabljanja o civilizacijskem potencialu vaje. Skuša nas sofisticirano prepričati o tem, kar tako in tako vemo, namreč da vaja dela mojstra. Potrditev za to je od Platona do Foucaulta veliko. Sloterdijk je naiven optimist, ki verjame v mesijansko poslanstvo »novih« interkulturnih teorij in praks – upamo samo, da ne preveč evgenično navdahnjenih, kot se bojijo nekateri njegovi nasprotniki (na primer Jürgen Habermas) –, v nekakšen kulturološki etos, prek katerega naj bi se človeštvu ob medsebojnem oplajanju kultur odpirala nova civilizacijska pot: »Pri ugodnem poteku vaj bi se lahko izoblikoval komplet interkulturno obvezujočih disciplin, ki bi ga potem prvič upravičeno lahko označili z izrazom, ki je bil doslej uporabljan vedno prenagljeno: svetovna kultura«.
Za več o tem bo treba seveda prebrati njegovo najnovejše delce Navidezna smrt v mišljenju: o filozofiji in znanosti kot vaji (Scheintod im Denken: Von Philosophie und Wissenschaft als Übung, Suhrkamp 2010). Upamo, da kmalu tudi v slovenščini.
Pogledi, november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
