Hlapec Jernej in Živalska farma
Danes mene, jutri tebe
Vedno bo vladajočim na voljo opojnost oblasti, ki bo stalno naraščala in postajala vse bolj prefinjena. Zmeraj, vsak hip, boš lahko okušal srh zmage, občutek, da teptaš sovražnika, ki je brez moči. Če želiš imeti podobo prihodnosti, si predstavljaj škorenj, ki tepta človeški obraz – za zmeraj.
George Orwell, 1984
********************
Machiavelli je v Vladarju neizprosno zapisal: »Težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše; zavoljo te vere zgrabijo orožje proti prejšnjemu. Pri tem se seveda motijo, kajti pozneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše.« Tudi poetična resnica umetnosti z metaforami, zgodbami in s podobami ne pripoveduje nič drugega: ljudje ljubijo Velikega inkvizitorja, ne od mrtvih vstalega Kristusa, če med vsemi izberemo le Brate Karamazove.
A tak brezupen položaj bi bil za človeštvo nevzdržen, zato nenehno išče druge možnosti, pa čeprav v realnosti niso mogoče; to so izmišljeni, idealni prostori, ki jih ni; so utopije, kakršno si je prvi med enakimi zamislil človek za vse čase Thomas More. Toda človek je človeku volk: nobena pastoralna pokrajina, v kateri se cedita med in mleko, nima že vnaprej vsajenega semena zla, skušnjave, da se nad množico enoglasja vedno dvigne močnejši, samostojnejši, sam v sebi zadostni jaz, ki nadvlada druge. Na »koncu zgodovine« pa odraste v Velikega brata. Zanimivo in protislovno je, da je renesansa najbolj kritizirala srednjeveško krščanstvo in njegovo vero v onstranstvo, v katerem bo v nasprotju z življenjem vse prav, in to célo večnost, hkrati pa je sama razočarana opustila upanje v tostranski svet in ga poiskala v utopičnih, nič manj neresničnih svetovih; vsaj strukturno zato ni bila nič drugačna, »boljša« kakor »temačni« svet tam nekje vmes.
Nekatere metafore so večne. Uporne živali v Orwellovi satirični pravljici Živalska farma so mlin na veter, ki so ga postavile s poletom revolucionarjev in muko egiptovskih sužnjev, razumele kot simbol revolucije proti tiranskemu človeku, kot znamenje svobode, enakosti in enakopravnosti. Podobno je tudi za Cankarjevega hlapca Jerneja nepremičnina svetinja življenje sámo: »Ko je ugledal Jernej od daleč, tam pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in hlev in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko pri srcu. /.../ Živi človek v hiši leto dni, živi deset let in štirideset let – in glejte, ljudje božji, hiša mu je podobna, kakor brat bratu, in ljubezen je med njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal po hiši bolj kakor po bratu in bolj, kakor je nekoč jokal po materi.«
Knjigi za vse čase
Zdaj ko je za nami razviharjeno 20. stoletje in ko vidimo, da kača še vedno grize svoj rep, le da utopije niso več pozitivne, temveč samo še negativne, lahko ugotovimo, da sta Živalska farma Erica Arthurja Blaira (1903–1950) in Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja (1876–1918) dve mojstrovini, kratki, obe simbolični, obe satirični in kritični; sta knjigi za vse čase, morda celo za tiste, ki bodo šele prišli. Na novi ilustrirani izdaji obeh knjig Založbe Mladinska knjiga pa je treba posebej opozoriti vsaj iz dveh razlogov: ker nadaljujeta ne posebej imenovano zbirko ilustriranih izdaj, kakršni sta bili Hemingwayev Starec in morje in Camusov Tujec, in ker sta, kot kaže, neuničljivi literarni deli in ju doslej še noben »obrat v času« ni postavil v ropotarnico zgodovine.
Tokratni izdaji še močno dišita po tiskarski barvi, tako kakor je silovito njuno »sporočilo«. Barvno bolj monotoni, a z ostrimi potezami izrisani svet Živalske farme, ter živopisne, pretresljive ilustracije Hlapca Jerneja bogatijo in pomensko poglabljajo na videz preprosti literarni svet obeh knjig. Združevanje ilustracij in besed seveda ni nič novega, to ve vsak otrok. A način, kako lahko med sabo izmenjujeta pomene, ki jih ne le beremo, temveč tudi gledamo, je pri tem najbolj pomemben: ena sama poteza, morda celo prazna stran, pa udarni stavek, ki mu v tistem trenutku nič ne smemo dodati ali odvzeti, takšnim knjigam daje neizmerljiv čar; hkrati pa tudi zastavlja vprašanja nam, sodobnikom, in ta niso nova, temveč vedno enaka, saj so v resnici tudi odgovori vedno isti. Kljub temu pa jim moramo prisluhniti, kajti če si ogledujemo svet in ljudi in družbo okrog sebe, se ne moremo izogniti spoznanju, da vsak sistem vedno potrebuje revizijo, popravke, ker je njegov rok trajanja zaradi prirojenega človeškega egoizma omejen in se vse manj ujema z idealnimi načeli, ki imajo domovinsko pravico le v utopijah.
Orwell se je, in to naj rečemo z besedami Alenke Puhar, dokončno pretihotapil na Kranjsko: če so leta 1947 Ljuba Sirca, Borisa Furlana, Angelo Vode, Pavlo Hočevar in Franca Snoja zaradi posedovanja in razmnoževanja Živalske farmepostavili pred sodišče, je danes vedno bolj očitno, da ta svet (še) živimo, na poseben način, ne enako. Ne zanemarimo tudi, da smo Slovenci zadnja leta dobili kar nekaj novih prevodov Orwellovega opusa. Angleški pisatelj, ki ga je njegov poklic izčrpal do smrti, je, razočaran nad ideali španske državljanske vojne, satirično razdelal bit in bistvo stalinizma; danes pa nam mora biti razvidno, da preroška vizija Živalske farme ni le omejena na marksistično-leninistične sanje o utopični družbi enakih, na boljševistično revolucijo, pogrome, množične deportacije in usmrtitve resničnih in namišljenih nasprotnikov, temveč na sam način delovanja skupnosti, ki ji z neposrečenim izrazom rečemo družba. V histeriji sodobne ekonomske krize in v obupu deprivilegiranih ljudi so skriti nevidni vzvodi »višje upravljavske sile« in delujejo po svojih pravilih. Težko je verjeti, da so samo kapitalistična ali korporativna ali distopična; danes so drugačna, prežeta so z neizmerno in varljivo ljubeznijo do svobodne izbire. A ko je te izbire preveč, »nevidna« logika zna svetovati, kaj je najbolj primerno. Navsezadnje so kakor v medmrežju, kibersvetu za slehernika in neskončnem blodnjaku nepovezanih informacij, vse neprimerne izbire neaktivirane hiperpovezave.
Zato ni mogoče več interpretirati Orwellove Živalske farme, ki žanrsko sodi med najodličnejše primere negativne utopije, le kakor satiro na stalinizem, temveč je treba nanjo gledati širše. Hannah Arendt v izvrstni študiji Izvori totalitarizmaugotavlja, da so »totalitarna gibanja /.../ množične organizacije atomiziranih, izoliranih posameznikov«. S telefoni in tablicami v roki ter z glasno glasbo v slušalkah, ki naj prevpije vso bolečino sveta, pa atomizirani, do skrajnosti individualizirani posamezniki, ne glede na to, kaj se dogaja na levi, desni, zgoraj ali spodaj, korakamo skozi prostor in ne zanima nas več, ali ga je mogoče izboljšati. Seveda: revolucija žre svoje otroke. Le zakaj bi spreminjali nespremenljivo? Zato je tudi vedno več prilagodljivosti.
Socializem za ljudstvo, kapitalizem za oblast
Živalska farma upodablja – če pozabimo, da so živali poosebitev Marxa, Engelsa, Stalina, Trockega, Molotova, ljudje pa alegorije Hitlerja, carja Nikolaja II. in drugih institucij – torej svet, v katerem tlačani nasilno vržejo diktatorja z oblasti. Vsi enaki, vsi enakopravni, in utopija se lahko začne. Ni treba dolgo čakati, da se obrne v svoje nasprotje; razblini se kakor milni mehurček, saj živali, ki so pregnale zapitega kmeta Jonesa z Graščinske farme, vedno več delajo in za svoje delo prejemajo vedno nižje plačilo. Mleko začne izginjati. Prvotna sloga med dvema najbolj inteligentnima voditeljema, seveda prašičema, je le še davni spomin, potem ko Napoleon prežene Debelinka in ga razglasi za državnega sovražnika. Dve svinji očitno ne moreta jesti iz istega korita. Spomin je sploh stvar, ki ji ne gre najbolj zaupati. V Orwellovem 1984 na Ministrstvu resnice ves čas dotiskujejo in spreminjajo stare izdaje časopisov. Če spomin ne bledi sam od sebe, pa za to poskrbi nasilje: neposlušne živali je treba kaznovati za vsako malenkost, druge morajo blejati uradno resnico, tretje še več delati, četrte in pete pa je treba javno usmrtiti, za zgled.
A oblastniki, ki vedno bolj prilagajajo temeljne postulate revolucije, s katerimi so živali za kratek čas uresničile utopijo enakopravnosti in enakosti, morajo biti priljubljeni. Izmisliti si morajo »projekt«, v katerega bodo slepo verjeli vsi, žrtvovali vse, kar imajo, pa še več. Mlin na veter je sicer že lahko prispodoba samostojnosti, neuničljivosti, a je tudi slepilo, kakor pri Don Kihotu. To je opij za množico, ki več ne ve, ali oblastnike uboga zaradi strahu ali ker so ji izbrisali spomin do te mere, da ni več mogoče vedeti, kaj je resnica in je najbolje prepustiti pametnejšim, da jo najdejo za nas. Ker je državni sovražnik vsega kriv, ima vsaka, še tako majhna stvar, ozadje, veliko kuliso zgodovine in volje do moči, za katero so skriti strici in tete. In če še to ni zadosti, naplavijo iz globočin pozabljenih arhivov dokumenti, ki dokazujejo, da je državni sovražnik kriv za vreme in druge nevšečnosti; razkrijejo agente, ki še danes kujejo zarote proti najboljšemu od vseh svetov. Hkrati pa ljubljenega vodjo, od ljudstva vedno bolj oddaljenega samodržca, kujejo v nevenljivi spomin pesnitve, portreti, jubilejni članki, velike knjižne monografije. V Živalski farmi prašiči, ki jim pripada to častno mesto, hodijo po dveh in kadijo cigare in paktirajo z največjim sovražnikom: človekom. Obkrožajo jih lobisti in ta, ki je nasprotnik danes, je zaveznik jutri. Ostale živali so vpete v socializem po meri človeka, oblastniki pa se predajajo nebrzdanemu kapitalizmu. Orwellov sklep pa je nadčasoven: »Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«
Zveni znano?
V nasprotju z Živalsko farmo pa Cankarjev Hlapec Jernej in njegova pravica ni utopija, temveč je vkopana v zemljo in kri slovenskega reveža, je politično-satirični pamflet, ki je hotel biti poduk s tezo. A že Cankar je ugotovil, da je ustvaril nekaj večjega: »Hotel sem napisati agitacijsko brošuro za volitve, pa je nastala moja najboljša novela,« je zapisal na začetku. Zgodbo o nesrečnem hlapcu Jerneju, ki se ga mladi dedič po očetovi smrti, tik preden bi Jernej postal preužitkar, brez slabe vesti znebi in ga postavi na cesto, nato pa hlapec išče pravdo in pravico od Poncija do Pilata, pozna vsak Slovenec. Nič čudnega: ljubezen do nepremičnin in pravdanja je pod Alpami večna, trdna in nespremenljiva. Spreminjajo se le vzroki in seveda posledice, in prav tako tudi vsakokratna branja Hlapca Jerneja.
Silovit uvodni akord – »Starega Sitarja so pokopali; Bog mu daj nebesa, blag človek je bil,« – še močneje zamolklo zazveni ob temačni Stepančičevi sliki groba, na katerem je napisana železna resnica življenja, pa tudi sistema družbe: danes mene, jutri tebe. Kakor pri Orwellu je mogoče tudi pri Cankarju v ozadju konkretne zgodbe zaslediti tezo o družbi prilagojencev in upognjencev. Nehvaležnost mladega Sitarja požene Jerneja čez prag, ker hlapec samozavestno trdi, da je zaradi desetletij dela na kmetiji postal njen lastnik. Zato pravico išče, a je ne najde ne pri gospodarju, ne pri potepuškem revnem študentu, županu, pri vaščanih, otrocih na cesti, niti ne na ljubljanski sodniji ali pri meščanih na mestnih ulicah, kaj šele pri cesarju, ki je daleč, Bog pa je previsoko, da bi posredoval. Še več, bolj ko Jernej potuje po hierarhiji družbe »navzgor«, manj pravičnosti je deležen, zato pa toliko več prava, materializiranega v udarcih, brcah, zaporu, nasilju nad slovenskim Don Kihotom, ki hoče zaobrniti tržno logiko na način, s katerim se sleherni slovenski oboževalec nepremičnin in neskončnega pravdanja za ped zemlje ne bi strinjal niti danes. Seveda, kapitalizem ni šel nikamor, vedno več ga je.
Tudi mejniki so še vedno tu.
Naravno pravo in sanje
Cankar je položil utopično upanje v Jerneja, ki bije bitko z mlini na veter. A najhujše šele prihaja – družbena struktura nikoli ne bo dovolila, da se hlapčeve sanje uresničijo. Ker je tudi proza našega velikega predstavnika simbolizma prežeta s sanjami in nejasnimi prehodi med enim in drugim svetom, je težko biti povsem prepričan, ali hlapec Jernej išče lastninsko pravico in se tako bojuje proti kapitalizmu, ali razkrinka pakt s hudičem, ki so ga podpisali ljudje zavoljo ljubega miru, ali pa si išče samo kanec spoštovanja in kót v hiši, kjer bo lahko preživel preostanek življenja. V nasprotju z živalmi pri Orwellu, in večini ni niti najmanj jasno, kaj se dogaja, je Jernej odločen, da bo obstoječo političnoekonomsko strukturo prisilil, da mu bo pritrdila in ga po naravnem pravu plemenitega divjaka spremenila v lastnika nepremičnine. Sanje so generator revolucije: Major je sanjal o krasnem novem svetu; kakor črepinje pa so Jernejeve sanjske blodnje, zaradi katerih je Cankarjeva novela dvoumna, kajti sanje, pravzaprav konec novele, so lahko tako resnične kakor izmišljene. Hlapčev kruti revolucijski požig hiše – naj sosedu crkne krava! – pripelje do množičnega nasilja atomiziranih posameznikov, maščevalcev, ki so raje privolili v komoditeto materialnosti kakor v neudobnost kritičnega, sočutnega mišljenja, in Jerneja kaznovali tako, da so ga vrgli v razbeljeni ogenj zdaj že uničene svetinje vsakega Slovenca: domače hiše.
Andrej Rozman - Roza v spremnem zapisu svari pred tem, da ne bi res zagorelo. Socialna pravičnost pač ne pride z nasiljem in Hlapec Jernej in njegova pravica, kakor koli ga že beremo, ni dobesedni poziv k požiganju, uničevanju, razdejanju, moritvi, je pa, tako kot vsaka prava negativna utopija, opozorilo pred temačno prihodnostjo, ki se ima zgoditi, če ne bomo nenehno preobražali družbe, v kateri živimo. Ekonomija kapitalizma in z denarjem podmazanih interesov »velikih« ne more dopustiti utopij, sanj in idej o pravični prihodnosti, kajti, ne pozabimo, vse živali so enakopravne, nekatere pa so enakopravnejše od drugih. Izkoriščati je treba le slabosti, na primer željo po pravdanju za oslovo senco.
Zveni znano?
Seveda pa sta branje in interpretacija Cankarjeve novele odvisna od časa, v katerem nastajata; na to opozarja tudi Roza. V jugoslovanskem socializmu je bil Jernej paradigmatski junak, danes pa je le še satirično oko slovenskih hib in napak, ki jih ne odplakne noben družbeni sistem. Po eni strani je simbol upora proti servilnosti družbe in temeljem nepravične razdelitve dobrin, po drugi pa smešna figura z vero, da je zemlja tvoja, če jo obdeluješ, tudi če nisi njen zakoniti lastnik. Lahko je alegorija o skupni lastnini človeštva, ali blodnje razočaranega, globoko prizadetega človeka, ki ima po logiki prava pravico do pokojnine, saj si jo je zaslužil. V vsakem primeru pa Cankar s svojim tipičnim, na bibličnih paralelizmih temelječem slogu, prizadeto, mojstrsko opiše vsakogar v družbi, s katerim se fantast ali idealist Jernej srečuje.
Portret slovenske ujetosti v spone močnejših ne sme biti učbenik, niti opozorilo ali zaprašen naslov iz zgodovine slovenske literature. Če o Cankarjevi noveli premišljujemo na ozadju distopične Živalske farme, v katerem odmeva kriza, večja od dobe, v kateri nastaja, vidimo, da sta ilustrirani izdaji Mladinske knjige zadeli v črno. Škerlove in Stepančičeve ilustracije delujejo kot nezamenljivi del teksta, obe knjigi pa fizično kot založniška »celostna umetnina«, saj poleg besede in slike intenzivno sodelujejo tudi domišljija, čut za pravičnost in smisel za refleksijo o sodobnosti.
Vse je nezanesljivo, če ni prave distance, so nas učili. A ker sami te oddaljenosti nikoli ne bomo dosegli, je treba Orwella in Cankarja »za današnjo rabo« razumeti kot vizionarja lastne dobe, ki sta v steklenico ujela duha vseh časov. Morda tudi naše civilizacije, v kateri pravičnosti ne bo, in četudi jo preženemo z ognjem in mečem in podremo kipe malikov preteklosti, slej ko prej postavimo nove. Permanentna revolucija pa zvesto, tiho, neizprosno sledi načelu: danes mene, jutri tebe.
»Tako se je zgodilo na Betajnovi. Bog se usmili Jerneja in njegovih sodnikov in vseh grešnih ljudi!«
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014